Hvala za besedo, predsedujoči.

Mislim, da se moram pod nujno odzvat, vsaj na nekatere izmed navedb, s katerimi je postregel gospod Erjavec. Mogoče začenši s tem, da ven potegnem včerajšnjo sejo Odbora za obrambo, na kateri se je obravnavala resolucija o strategiji nacionalne varnosti. Tam sem, v tisti svoji dolgi in obsežni uvodni razpravi vzpostavil določene gabarite, iz katerih lahko presojamo diskurz, retoriko predstavnikov oblasti, zlasti predstavnikov Ministrstva za obrambo, ko gre za rokovanje s tveganji nacionalni varnosti. Konkretno sem izpostavil koncept sekuritizacije in uporabe jezika za to, da se slika grožnje nacionalni varnosti, ki dejansko ne obstaja. Zelo zgovorno pri temu slikanju je, da poteka pogosto v pasivu, v trpniku. Recimo spremenjeno varnostno okolje, potrebujemo srednjo bataljonsko skupino, zaradi spremenjenega varnostnega okolja ali zaradi tega, ker se varnostno okolje spreminja. Kot, da se to varnostno okolje spreminja samo od sebe. Po enaki dikciji, kot je bila oziroma je v uporabi tiste resolucije, po enaki dikciji, kot so jo predstavniki ministrstva včeraj uporabljali za zagovor tiste resolucije, tudi danes posega gospod Karel Viktor Erjavec, minister za obrambo. Ko nas straši pred spreminjajočim se varnostnim okoljem, ki se kaj spreminja po božji intervenciji. Samo od sebe? Ne gospod Erjavec. Da svet danes postaja malo bolj nepredvidljiv, bolj nevaren tudi, je krivda predvsem, ne izključno, ampak predvsem držav. In političnih oziroma vladajočih razredov v teh državah, ki se aktivno gredo imperialne igrice (pritiska, izčrpavanja držav globalne periferije, tudi vojaških intervencij). Pa veste, kdo je ta glavni akter v teh vojaških intervencijah in v praksi stabilizacije sveta? Zveza NATO oziroma znotraj tega, naše največje zaveznice, ki jim rečemo prijatelji na čelu z ZDA. To so razlogi zakaj se varnostno okolje spreminja. Ne spreminja se samo od sebe, spreminjajo ga politike. Politike, ki stavijo na okupacijo, na agresijo, na intervencijo, na državne udare, na ekonomske zapore, na izčrpavanje posameznih malopridnih držav, ki si jih je »veliki brat« na drugi strani Atlantika omislil, kot svoje naslednje pasišče in Republika Slovenija, znotraj tega Vlada Republike Slovenije, znotraj Vlade Ministrstva za obrambo, z vami na čelu, gospod Karel Erjavec, aktivno sodeluje in politike podpira. Mi, da se varnostno okolje spreminja samo od sebe, tudi mi spreminjamo to varnostno okolje in spreminjamo ga na slabše. In kako pravite, da naj se soočimo s posledicami svojih lastnih dejanj spreminjanja varnostnega okolja na slabše? S še več istega, s še več orožja, ki naj službi intervencijskemu in okupacijskemu delovanju Slovenske vojske na tujem, kjer nima kaj za iskat ne. Govorite o temu, da gradimo to srednjo bataljonsko skupino za potrebe nacionalne obrambe. Ne vem za vas, ampak zase in za ogromno večino dveh milijonov ljudi v tej državi lahko dam roko v ogenj, da nimamo afganistanskega državljanstva. Imamo pa tam dol pripadnike slovenske vojske. Da pometamo za razdejanjem, ki ga je za sabo pustila ameriška vojaška intervencija, ki je usmerjena na bližnji vzhod in sploh še posebej na bližnji vzhod in znotraj tega ne samo na Afganistan, vemo kaj se je zgodilo v Iraku. Povsod tukaj zraven Slovenija sodeluje, če ne aktivno pa vsaj pasivno. Če že ne z direktnimi vojaškimi intervencijami pa v diplomaciji. Spomnimo na podpis vilnuške izjave. Takih primerov sicer lahko nanizamo kar nekaj, med podpisom vilnuške izjave in danes. In ni res, to je zgodbica, ki jo vojaško-politični establishment prodaja. Ni res, da se predvidene nabave novega orožja dogajajo v kontekstu izgradnje lastnih obrambnih kapacitet. To je kratko malo izmišljotina. Če pogledamo strateške dokumente, na katerih se tud vidi, gospod Erjavec radi sklicujete, je to izmišljotina. Če pogledamo kakšno vojaško tehniko se kupuje, kako ta vojaška tehnika funkcionira v svetu in bojišču, vemo da je to izmišljotina. Srednja bataljonska skupina se dogaja v izključnemu kontekstu spreminjanja Slovenske vojske, v ekspedicijski korpus za potrebe zveze NATA. In nikakor, niti približno ne za potrebe obrambe naše domovine. Vsakič ko to zatrditev v najboljšem primeru zavajate, v najslabšem primeru lažete.

Druga kosmata argumentacija na temo novih dodatnih brezzveznih nabav NATOVE bojne tehnike je pa eksplikacija, kako je ta vojna tehnika neskončno uporabna za potrebe zaščite in reševalne in ne vem kakšno še, za civilno porabo. Lepo vas prosim, bojna oklepna vozila, zakaj točno so uporabna razen v izjemno mejnih primerih. Zato da vlačijo podrta drevesa po žledolomu iz gmajne. Čemu bo služil v civilni sferi raketni sistem zračne obrambe? A bomo z njim razbijali točne oblake, ki vedno pogosteje pridejo, sesuvajo cele letine slovenskim kmetom. Bojo opravil to funkcijo? Havbice 155 milimetrov. Tukaj bi dal tud kakšen zgovoren primer, kako morda lahko havbice uporabimo v civilni sferi. Pa vam povem po pravici, da mi niti približno nič pametnega ne pade na misel. Kako hudirja bomo v zaščiti in reševanju uporabili havbice? Ne vem, razen če si predstavljate, da se nam po neki povodji podre breg, pride zemeljski plaz, odtrga cesto, zasuje cesto in vi bi potem to zasuto cesto kaj z topniškim ognjem očistili plazovin?

Zelo podobna zgodba s protioklepnimi sistemi, mislim kaj bomo z njimi vrtali geotermalne vrtine ali kaj. Res mislim, vsa ta retorika v tem, kako je ta vojna tehnika menda neskončno uporabna za civilne namene in s poskuša temeljni namen te bojne tehnike nekak skrit, pomest pod preprogo, zavit v celofan, češ to je pa res dobro za uporabo v domovini in za obrambo pred naravnimi nesrečami. Mislim, popolnoma deplasirana argumentacija gospod Erjavec. Pa da smo pošteni, to niti približno ni samo vaša endemična retorika, to je retorika po kateri posega celoten politični establishment in ne samo v izvršni veji oblasti, tudi v poslanskih klopeh. Tudi izvidniška sredstva ne vem, kako točno so namenjena in uporabna v širši sliki blaginje državljank in državljanov, mogoče jih lahko pošiljamo v hosto, zato da opravljajo izvidnico, pred odstrelom medvedov in volkov ali nekaj, jaz ne vem kaj. Tako, da je, oprostite, če kategorično zavrnem in se precej burno in precej ostro odzovem na navedbe, da je prvič vso to metanje denarje za NATO-vo orožje namenjeno kakorkoli nacionalni obrambi, ker ni, to je ekspedicijski korpus, ki tudi samostoječi, kot ste konec koncev, gospod Erjavec tudi sami povedali oziroma vsaj namignili, ki samostoječe ne funkcionira. Ne funkcionira samostoječe, tako bataljonska skupina deluje v širšem okviru zveze NATO, kjer dobi tudi primerno podporo iz kakšnih drugih rodov vojske. Sama po sebi na bojišču in tako bolj slabi obeti. In še posebej, je problematično in sporno, da opravičujete tovrstne subvencije, vojno industrijskih kompleksov, velikih držav članic NATA, s tem kako menda bodo haubice, protioklepni sistemi, raketni sistemi zračne obrambe in druga absolutno popolnoma nepotrebna vojna tehnika, uporabni za blaginjo državljank in državljanov v zaščiti in reševanju. Ta je pa sploh, mislim buča. Velika, velika buča. Dalje. Zatrjujete, da gradimo obrambne zmogljivosti. Neprestano govorite obramba to, obramba ono, pa mi v nobenem primeru ne gradimo obrambnih zmogljivosti. To kar se zdaj dela z Slovensko vojsko, o kar se želi delati s Slovensko vojsko, nima nikakršne veze z obrambnimi zmogljivostmi, ima pa veliko zveze z vojnimi zmogljivostmi. Po vseh parametrih definicij, mi efektivno nimamo Ministrstva za obrambno, ampak imamo Ministrstvo za vojno. Tudi, če vojne ni, jo poskušajo demagogi in propagandisti tega ministrstva narisati, naslikati na horizont, zato, da bi dobili fantje nove igračke, s katerimi se bodo lahko vozili po puščavi. Seveda, na drugemu koncu sveta, za enkrat pri nas puščave, na srečo še nimamo. Nemara pa jo bomo še dobili. Gospod Erjavec se je mimobežno dotaknil vprašanja podnebnih sprememb in tudi na podnebne spremembe nekako ne ve za vprašanje vojne tehnike oziroma, mislim da je bilo zaščita in reševanje. Ampak ravno za podnebne spremembe, sploh v kontekstu nacionalne varnosti, ki bi morala prepoznati podnebne spremembe, kot številka 1, grožnjo, ne samo nacionalne varnosti, ampak kot eksistenčno grožnjo celemu človeštvu, ne namenjamo absolutno nikakršne resne pozornosti. V kontekstu nacionalne varnosti zagotovo ne, tudi v kakšnem drugem kontekstu ne. Se bom ponovno vrnil na včerajšnjo resolucijo o strategiji nacionalne varnosti. 40 strani dolg dokument, podnebnim spremembam namenjenih celih, debelih 12 vrstic. Tudi sredstva za bojevanje proti podnebnim spremembam, za njihovo zaustavljanje, za prilagajanje nanje, za krepitev zaščite in reševanja, so glede na to, koliko denarja odteka in namerava odteči v to NATO-vo vojno tehniko, za nekaj čisto druge namene, so smešne. V redu, hočemo se pogovarjati o krepki zaščiti in reševanju. Želimo se pogovarjati o resnem spoprijemu s podnebnimi spremembami ter retoriki, tem poantam morajo slediti tako strateški dokumenti, kot zakonodaja in navsezadnje morda najbolj pomembno, tudi proračunska sredstva. Nič od tega pri nas ni. Strateški dokument v 40-ih straneh, v napihovanju nekih zunanjih groženj in terorizma in ne vem kakšnih še vseh neumnostih in ideoloških retoričnih piruet, ki jih zganja vojaško politični vrh. V 40-ih straneh tega, podnebne spremembe 12 vrstic, zaščita in reševanje 2 strani. Potem pa, ko v Levici izpostavimo problematičnost prioritet, ne samo Vladnih prioritet, ampak tudi prioritet, kaj in kako se dela na Ministrstvu za obrambo, kako se Slovenija obnaša v okvirjih zveze NATO, namreč tudi znotraj zveze NATO, daleč od tega, da bi imeli zvezane roke, ne. Potem pa dobimo nazaj odzive s strani predstavnikov ministrstva in njihovih dežurnih advokatov v poslanskih klopeh, ki prvenstveno govorijo ravno o recimo zaščiti in reševanju. Ob tem pa mobilizirajo še cel diapazon ideologemov od tega kako se samo od sebe spreminja varnostno okolje, do tega kako imamo srednjo bataljonsko skupino za domačo obrambo in tako naprej. Seveda nič od teh ideolgoemov ne preživi soočenja z resnico. Če bi bilo vsaj razmerje obrnjeno. Če bi res namenil tako politično prioriteto recimo zaščiti in reševanju, kot se o zaščiti in reševanju govori takole javno na sejah odborov, takrat ko v Levici izpostavimo problematičnosti nabav bojne tehnike za zveze NATO. Ko bi bilo vsaj tako razmerje k bi dal zaščiti in reševanju toliko denarja, kolikor ga ven potegnete v odzivih temu, k v Levici rečemo topičev 155 milimetrov pa res ne rabimo, potem bi bila slika budgetarnega razreza Ministrstva za obrambo bistveno drugačna. Potem bi bili bistveno bolj pripravljeni tudi za soočenje z naravnimi nesrečami in posledicami podnebnih sprememb in sredstva, proračunska sredstva, to so javna sredstva, naša skupna sredstva, bi namenjali veliko, veliko bolj smotrno. Ampak te debate nimamo. Te debate v resnici nimamo, ker NATO-vi advokati in advokati vojaškoindustrijskega kompleksa posegajo po retoriki zaščite reševanja samo takrat, ko je potrebno upravičit vojne nabave, ki imajo z zaščito in reševanjem skupnega bore malo ali nič. Vprašanje nakupa oklepnikov bokser. Res je, današnjo intervencijo sem na dolgo in široko začel z odisejado nabave osemkolesnikov bokser. Z enim zelo dobrim razlogom. Zato da sem podkrepil, pokazal kako vojaško-politična birokracija dela z vojnimi nabavami in kako to potem komunicira z javnostjo, na kakšne prefrigane, celo perfilne načine potem poskušate svoje apetite po novih NATO-vih vojaških igračkah spraviti skozi politične mline. Temu je bila namenjena moja intervencija o bokserjih. V dobremu letu dni je vrednost nabave osemkolesnikov bokser poskočila iz dobrih 200 milijonov na slabih 400 milijonov. Za skoraj 100 %. In je verno sledila pri nas žal v tridesetih letih je to postalo že tradicija, v tradiciji večjih nakupov orožja se ni noben v teh tridesetih letih zgodil tako, kot bi bilo treba. In ne govorim o korupciji, govorim o korupcijskih tveganjih. Da ta korupcijska tveganja obstajajo, da so, da jih lahko vzamemo kot dejstvo. Ponovno, nakup oklepnikov bokser 8x8 v dobremu letu dni iz 200 na 400 milijonov evrov. Ne mi reč, da tukaj notri, v skoku za 100 % v ceni, ne moramo govorit o korupcijskih tveganjih. Sploh če poznamo tridesetletno nabavo. Tridesetletno zgodovino vojaških nabav in večjih vojaških investicij pri nas, ki se je dogajala. Tudi v namenskosti in smotrnosti lahko govorimo. Ne le v korupcijskih tveganjih v tem najožjem smislu besede. In tudi tu naletimo lahko na kakšen retorični obrat, ki nam, če smo pozorni dodobra dvigne pritisk. Recimo to, ko se gospod Erjavec ob izpostavljanju korupcijskih tveganj, nesmotrnih investicij in tako začne sklicevat na zaposlene v Slovenski vojski in na Ministrstvu za obrambo. Kot da je kdorkoli, kadarkoli, kakorkoli govoril o masi zaposlenih v Slovenski vojski ali na Ministrstvu za obrambo, ker ni. Ker ni. Tako kot ni običajen reinkenfaile (?) birokrat, tudi običajen reinkenfail (?) pripadnik Slovenske vojske ni imel z vsemi temi nabavami od predvidenih do preteklih sumljivih… absolutno ničesar. Potem pa pride minister za obrambo gospod Erjavec in v retorični pirueti se postavi kot zaščitnika, pripadnika Slovenske vojske, zaščitnika običajnih zaposlenih na Ministrstvu za obrambo, češ kaj ta grozna Levica jim nekaj očita. Ne, ne, ne. Obstaja ena bistvena razlika. Tisti, ki je odgovoren za tovrstne vojne nabave, tisti ki izvaja tovrstne vojne nabave je vojaško-politični vrh. In vrh vojaške birokracije, kako ta vrh vojaške birokracije rokuje z našim javnim denarjem ponovno še enkrat, verjetno bom danes na tej seji odbora izpostavil še nekajkrat. Nabava, oziroma poskus nabave oklepnikov bokser 8x8, v dobremu letu dni je cena porasla iz 200 na 400 milijonov evrov. In s tovrstno retoriko gospod Erjavec branite, ščitite pa če ravno nenamerno, ker poskušate verjetno bolj ali manj zaščititi samo samega sebe, ta vojaško-politični vrh. Ki nam tudi z precej podlimi »fintami« po grlu želi stlačiti dodatne milijone, celo 1,2 milijarde, ki naj jih zapravimo za vojaško tehniko njihovih prijateljev, ali pa prijateljev njihovih prijateljev v zvezi NATO. To se dogaja, to se dogaja neizpodbitno, nespregledljivo in mislim da gospod Erjavec, bi naredili bolje, veliko bolje kot da z retoriko, ki zakriva, brani in ščiti to zelo problematično vrhuško vojaške birokracije, to samo vrhuško vzamete pod drobnogled. Ker mislim, da se lahko zelo hitro zgodi, če se že ni, da ta ista vrhuška tudi vas, kot ministra pelje žejnega čez vodo.

Z tem je povezano tudi vprašanje, ne da bi bilo to kakršne koli fokus današnje seje, ampak čutim se dolžnega, da objasnim in pojasnim. S tem je povezano tudi vprašanje kdo oziroma kako se vse ustavi v nakup oklepnikov 8x8 bokser. Če ne bi bilo primernega političnega pritiska, se ta posel ne bi zaustavil. A se je vedel, kakšna korupcijska tveganja ali praktično dejstvo je povezano z izgradnjo test TS6 (?) in za 1,6 milijarde evrov, ki je šlo v izgradnjo TS6 (?). Ja se je vedlo. Vedlo se je od začetka, velo se je takrat, ko je šlo v projekt zgolj in samo 20 milijonov evrov, ne takrat ko je šlo v ta projekt že 1 milijarda, oziroma 1,6 milijarde evrov. Pa je projekt še zmeraj šel naprej. Drug tir, enaka zgodba. Primerov takih praks, kjer korupcijska tveganja, ali pa nesmotrnost trošenja javnega denarja, kjer je bila očitna, kjer je bila jasno razvidna, pa se nič ni zgodilo. Še več, politični vrh je pritisnil, da so se taki projekti začeli odvijat in razvijat in se je zgodilo točno to, na kar so bili politični predstavniki opozorjeni, torej na vse možne variante spornosti. Nikoli, niti v enem od teh primerov, niti do danes se ni tukaj nihče na tej točki ni ničesar naučil. Ker ne gre za to, da bi se nekdo moral nečesa naučit povezano s korupcijskimi tveganji in s smotrnim trošenjem javnega dejanja, ampak gre za golo igro interesov. In če ne bi bilo političnega pritiska, političnega pritiska, kateremu je načelovala Levica, to je res, ne bi prišlo do odpovedi nabave oklepnikov 8x8 bokser. Ne glede na to, kaj gospod minister poveste. O tem med drugimi priča, da se kljub odpovedi nabave bokserjev namerava še naprej vlagati v še dodatno vojaško tehniko. Če kaj se apetiti niso zmanjšal, apetiti so se povečal. In te predvidene nabave od haubic do raketnih sistemov in protioklepnih sistemov, niso potencial, pri njih niso korupcijska tveganja nič manjša kot pri bokserju, kako bodo šle tukaj cene gor, že zdaj lahko povem, da cena stopničkasto naraščala, ker še čisto pri vsaki vojaški nabavi, ne se je začelo z nekimi številkami, ki so izgledale benigne, potem so pa kar naraščale in poskakovale. In že zdaj lahko povemo, da je to vojaška tehnika, ki ni namenjena obrambi domovine, ki nima res kakršnekoli funkcije v civilnemu življenju v naši državi, znotraj naše države in z blaginjo državljank in državljanov, ampak je tukaj samo za to, da drži štango, tokrat tudi bolj iz prve vrste in ne samo iz zaledja, našim tako imenovanim zaveznikom znotraj zveze NATO, na drugem koncu sveta. Kjer Slovenija nima nič za iskati s pripadniki Slovenske vojske in z okupacijskimi silami. Tam bi morala biti prisotna, samo z diplomatskimi predstavništvi, z gospodarsko diplomacijo, z razvojno pomočjo, ne pa s tem, da pride in pomaga okupirati in pomaga vzdrževati neke marionetne režime, ki jih je postavil Washington.

Če nadaljujem še pri zgovornem primeru Zakona o izvrševanju proračuna. Tako kot je pri vprašanju kdo, kako se je zaustavil nakup oklepnikov bokser, tudi v zakonu izvrševanja proračuna temu nisem želel nameniti dodatnih besed, pa bom moral, glede na izvajanje gospoda Erjavca, ki je zatrdil, da je tisti člen, v zakonu izvrševanja proračuna, ki naj bi omogočil dolgotrajne vojne nabave. Dajal je Ministrstvu za obrambo in problematični / nerazumljivo/ vojaški birokracije, ki bi malo tako, malo onako kupovala vojne igrače, bi jim dal proste roke, da kar vnaprej podpisujejo ne glede na to, kakšni proračunski dokumenti so sprejeti, pogodbe o tem, kakšno orožje in kako ga bomo kupovali. Ta člen, gospod Erjavec, ki ste ga tudi vi označili za protiustavnega in ste rekli, da ne razumete, kako je prišel notri v Zakon o izvrševanju proračuna. Naj vam pomagam. To je člen, ki ga je predlagalo vaše ministrstvo, Ministrstvo za obrambo, pod vašim ministrovanjem. Še več, vaš državni sekretar, gospod Miloš Bizjak, ga je še celo zagovarjal. Bom citiral: »Res je. V Zakonu o izvrševanju proračuna je vnesena dikcija, da se lahko za obrambne nakupe sprejema obveznosti za več kot dve leti, kar je bila dosedanja praksa ZIPRS oziroma vseh proračunskih dokumentov, vendar morate vedeti, da v zgodovini smo imeli tako imenovane zakone o temeljnih razvojnih programih, kjer je omogočal nabave oborožitvenih sistemov na daljše časovno obdobje. In prav zaradi tega, kar sem prej povedal, če hočemo kakršenkoli resen oborožitveni sistem kupiti, ga ne moremo kupiti v enem ali dveh letih, kar nam omogoča sprejetje proračuna. Zato je potrebna ta dikcija, da če se bomo, ko bomo nabavljali oborožitvene sisteme, moramo prevzeti obveznosti za več let. Skratka členi, ki jih je predlagalo Ministrstvo za obrambo, v Zakonu o izvrševanju proračuna, ki ste jih vi sami, gospod Erjavec označili za nezakonite, potem še naprej v naslednjem koraku, naslednjem obratu vaš državni sekretar, gospod Miloš Bizjak, javno zagovarja. Ne me »fopat« s sprenevedanjem, da ne veste, kako se je ta člen znašel v Zakonu o izvrševanju proračuna. Vemo zelo dobro, kako se je znašel in zelo sem vesel, da je ob sprejemanju tega zakona nam koalicija šla tako nasproti in tudi sama koalicijska poslanska vrsta videla nevarnost, kaj takšna luknja v zakonu pomeni za Slovenske javne finance, da smo Zakon o izvrševanju proračuna amandmirali in to luknjo zašili. To luknjo zašili, če je ne bi, bi danes imeli verjetno podpisano pogodbo za nabavo osem oklepnikov boksarjev, v višini 400 milijonov evrov, meni nič, tebi nič, v kateri bi se zavezali, kako bomo plačevali v naslednjih nekaj letih, za to bi oni dobili bokserje. To je seveda sklepanje, ampak glede na 30-letno zgodovino teh nabav, glede na to, kaj vse počne vojno-politična birokracija, mislim da je to sklepanje, ali pa vsaj skrb no, če želite. Morda vam bo ta izraz bolj všeč, da je ta skrb upravičena, več kot upravičena. Za zaključek se moram še dodatno zaustaviti pri temu argumentu nacionalne obrambe in o namenskosti vojaških nabav, kako je to menda nekaj »ful« v interesu obrambe domovine in tako naprej. Mogoče da za vprašanja tudi mal bolj tehnično primemo. Glejte, te dve srednje bataljonski skupini, še enkrat to izhodiščno poanto ponovil. Dve srednji bataljonski skupini Slovenija ne gradi zaradi nevarnosti pred kakršnim koli vojaškim napadom na sovje ozemlje. Pika. In nobena prazna retorika o samih po sebi spreminjajočih se vojaških okoliščinah tega ne more spremeniti. Še več, celo včerajšnja resolucija o strategiji nacionalne varnosti je našo neposredno soseščino, ki je Zahodni Balkan označila kot / nerazumljivo/. Ne predvideva kakšnih vojaških konfliktov, na srečno ne in tiste resolucije, to je ena izmed zelo redkih, redkih, redkih pozitivnih točk v tej resoluciji, predvideva da se z Zahodnim Balkanom rokuje z diplomatskimi sredstvi in tako naprej. Kot bi sicer Slovenija morala delovati v mednarodnem okolju, če bi zares zasledovala miroljubno politiko. Skratka dve srednje bataljonski skupini se ne gradita zaradi nevarnosti pred vojaškim napadom na ozemlje Republike Slovenije, zaradi tega ker te nevarnosti ni. Te nevarnosti ni in je nebo kar tako. Gre za ideologeni, ki naj opraviči vojne nabave in subvencioniranje tujih vojaškoindustrijskih kompleksov in nič drugega, ne. Postavljanje strašil, gradnja strašil, zaradi tega ker realne nevarnosti ni, realnega nasprotnika ni, zato si ga je potrebno izmisliti. Niti se teh dveh srednjih bataljonski skupin ne gradi zaradi zaščite pred terorističnimi napadi, ali pa kakšnimi hekerskimi napadi. Namreč tudi to pogosto služi kot izgovor. Iz zelo preprostega razloga, da ti se proti teroristom ne moraš borit z bojnimi vozili in havbicami, ne. Lepo vas prosim, da bi nametal na osemkolesnikih ali pa karkoli takega ustavili teroristični napad. Ne bodo ga. Seveda ga ne bodo. Niti niso temu namenjeni. Ne glede na zavajajočo retoriko, ki poskuša nabavo orožja za konvencionalno vojskovanje pripeti nabor proti terorizmu, ali pa na neko kibernetsko varnost. Kupuje se jih z enim in enim samim razlogom. To je za sodelovanje v operacijah NATO pakta, izven ozemlja držav članic NATO pakta. Že zdajšnja lahka bataljonska skupina je namenjena temu. Kakšno je njeno poslanstvo? Verjemite še kakšnim drugim besedam kot zgolj mojim. Kakšno je njeno poslanstvo je razložil poveljnik 72. brigade gospod Koračin. Citiram: »najbolj je poudarjeno ofenzivno delovanje, katerega cilj je uničiti nasprotnika.« Konec citata. Slovenska vojska, mislim da enkrat v letu 2018, uprave če se ne motim, je bilo to objavljeno na strani štirinajst, lahko si pribeležite in preberete. Če mi ne verjamete. In zdi se, da slovensko vojaško vodstvo osemkolesnim bojnim vozilom namenja vlogo glavne oborožitve vsakokrat, ko se sklicujejo na to, da naj bi srednja bataljonska skupina varovala domovino. Seveda osemkolensiki nimajo vloge glavne oborožitve. Namenjeni so za podporo pehotnim enotam na bojišču, za prevoze pehote, za delovanje proti neoklepnim ciljem so primerna, ne morajo pa nadomestit glavnih oborožitvenih sistemov.