Hvala za besedo in lep pozdrav. Nisem toliko navdušen kot moj predhodnik. Mislim, da bi bilo treba ta priporočila, ki nam jih Evropska komisija daje brati z zrnom soli oziroma da bi bilo treba do njih držati vsaj neko minimalno kritično distanco, ne pa samo navdušeno povzemati. In sicer Evropska komisija ali pa kurz Evropske unije kot tak, ni bil, kot je rekel Jožef Horvat, ključ do robustne gospodarske rasti v Evropi, ampak ravno obratno. Po krizi bi v naslednjih letih 2008 do 2015 ali pa tudi do sedaj, težko našli regije v svetu, ki je imela hujše gospodarske in politične probleme kot je Evropska unija. In tudi to, da imamo danes Evropo dveh hitrosti, da imamo raznorazne čudne desničarske režime na oblasti po Vzhodni Evropi in deloma tudi na jugu, čeprav se sedaj nekoliko spreminja, je posledica gospodarske in socialne krize, ki so jo povzročile evropske politike in evropski način reševanja krize.

Kar mene skrbi je pri tem proračunskem instrumentu, da se Evropska unija iz tega ni prav veliko naučila. Sam ga berem na način, da bodo investicijske politike pogojevali z varčevalnimi ukrepi. Se pravi, da bomo šli, kako bi rekel, s pol hitrosti v isto smer naprej, kot smo bili doslej. Če so sedaj spodbujali samo varčevanje, se sedaj zavedajo, da je treba tudi nekaj investirati, ampak še vseeno bodo pogoj za investicije varčevalni ukrepi in še vseeno bo teža za reševanje krizna nacionalnih državah, ki pa kot veste, so danes javnofinančno v bistveno slabšem položaju kot so bile pred desetletjem. Večina jih je močno zadolženih in tukaj bi se bilo treba pogovarjati o drugačnem pristopu do bodočih kriz. Predvsem se bo treba pogovarjati o javnih investicijah, ki bi jih nudila Evropska centralna banka, Evropska investicijska banka, sami brez pogojevanja in brez stiskanja držav v neko novo varčevanje.

Mislimo, da bi bilo treba s slovenske strani nasloviti neko kritično mnenje o tem instrumentu in zato tudi ne podpiramo mnenja kot ga je predlagala Vlada.