Predsednik, najlepša hvala.

Kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni!

Ja, tema, ki jo naslavljam, izhodišče za udeležbo delegacije, je po mojem mnenju ena najpomembnejših tem, s katerimi se bomo soočali verjetno še nekaj časa.

Jaz se v tem zadnjem delu z gospo Sukičevo moram strinjati, kar se tiče prometa in železniškega prometa. Tu bo treba storiti več, definitivno. Poglejte, tule piše, da si želimo več aktivnosti na področju, v katerega bo treba ustrezno vključiti civilno družbo in državljane, predvsem mlade, da se zagotovi medgeneracijski pristop k naslavljanju problematike. To je seveda super in jaz to tudi podpiram, vendar me pa tu moti ena zadeva, in sicer, bo potrebno - kdaj bo to potrebno. Jaz mislim, da to je potrebno in je že bilo potrebno nekaj časa nazaj. Mislim, meni je res nekako nesprejemljivo, da morajo na te stvari opozarjati mladi, ker so to zadeve, ki se tičejo ne samo te generacije, ampak tudi že kakšnih prej pa kakšnih potem. In tu bomo morali res, res narediti bistveno več. Taka priporočila in izhodišča so sicer povsem super, naslavljanja neke problematike in razprave, ki so vsekakor nujne in dobrodošle, ampak jaz v vsem tem vedno pogrešam ukrepe, akcijo, tiste cilje, pač to, kaj bomo naredili. Meni je čisto v redu, da imamo mi strategijo do leta 2050, ampak kaj bo od tega uresničeno v tej strategiji, to mene zanima. Do leta 2050, se jaz tudi bojim, da bomo prepozni. Zdaj nekateri podnebni strokovnjaki opozarjajo, da se zadeve tako stopnjujejo, da ko bodo enkrat prekoračile tisto kritično mejo, povratka nazaj več ne bo. Tu se pa jaz resnično bojim, ker, ne vem, ljudje imamo sposobnost največjih čustev, največjega mišljenja med vsemi živimi bitji, pa smo po eni strani tako neumni, da ubijamo sami sebe; mislim, to pa težko razumem, no.

Seveda še vedno podpiram prizadevanja EU, da bo postala vodilna globalna sila na področju podnebnih sprememb in spodbujala druge članice, da okrepijo podnebna prizadevanja, ampak samo neko spodbujanje pa včasih tudi ni dovolj. Evropska unija bo morala bolj močno pozivati tiste največje onesnaževalce, ki pa niso del EU, da spremenijo svoje podnebne politike, da ukrepajo, če ne drugače, z nekimi sankcijami. To je res tista zadnja rešitev, jaz tudi nisem podpornik tega, da se neke sankcije uvajajo, ampak včasih se pač drugače ne da. Po drugi strani pa me zanima eno ključno vprašanje. Za čisto okolje bomo ljudje morali narediti marsikaj in zarezati v tisto, kar imamo najraje. To so nekatere luksuzne dobrine in pripomočki, s katerimi lažje živimo. Ampak ključno vprašanje tukaj je, ali smo pripravljeni živeti brez tega, kar imamo danes, torej, brez avtomobilov, brez telefonov, ki so tudi velik onesnaževalec, vemo, da razgradnja tega traja. Tudi električni avtomobili so super, ampak baterija za električno vozilo tudi onesnažuje okolje, ker je potrebna razgradnja, ekološka, kajne. Tako pa tu nisem čisto prepričan, ali bi bili številni iz moje generacije pripravljeni se odreči vsem dobrinam, ki jih takšno življenje prinaša. Bi pa seveda želel, da se najde neka skupna rešitev, neka učinkovita akcija, da se zadeve premaknejo naprej. To čisto okolje in podnebna situacija je res kompleksna zadeva, ki je povezana z vsem, tako z zmanjšanjem prometa kot s čisto energijo, z gospodarstvom, s kmetijstvom. In tu jaz mislim, da ni odgovornost samo na enem ministrstvu, to je odgovornost cele države, je odgovornost celotnega naroda, celotne Evropske unije in navsezadnje odgovornost celega sveta, saj ne rešujemo samo naroda, rešujemo praktično vrsto, ki je človeštvo. In mislim, da moramo tu res delati skupaj. In nekatere stvari, ki so bile zdaj poudarjene na kongresu Združenih narodov, vsekakor so primerne. Si pa res želim, da se počasi dajo neki ukrepi, ker jaz dvomim, da bodo te zaveze iz Pariškega podnebnega sporazuma res uresničene.

Jaz apeliram, no, da res mogoče Slovenija kot zaenkrat še zelo čista država, s čisto vodo, da več pobude, več usmeritev Evropski uniji, če pač druge države tega niso sposobne dati.

Hvala lepa zaenkrat.