Hvala lepa, gospod predsednik.

Spoštovane poslanke in poslanci! Hvala za vaš čas, za hitri odziv. V veselje mi je, da vam lahko predstavim pobudo, ki je pri nas zorela že dlje časa – to lahko povem – in je nekako po naši oceni dozorela v začetku tega leta. In sicer, da glede na vse argumenti, ki so bili že povedani, ki so tudi zapisani, glede na vrhunske rezultate, ki jih dosegajo naši športniki, glede tudi na globalno kulturo, ki je zanesljivo domača v slovenskem narodu in tudi glede na to, da je neko poslanstvo krovne organizacije ravno v tem, da poskuša promovirati zdrav način življenja, gibalno kulturo itd. med ljudmi, primeren, da šport, gibalna kultura, dobi tudi svoj praznik. Ta bo namenjen predvsem temu, da še dodatno spodbudimo ljudi k gibanju, k zdravemu načinu življenja. Predvsem pa si iskreno želimo, da bi bil ta praznik v bistvu povezovalen, kar šport sam po sebi je.

To nenazadnje dokazujejo pretekli dogodki, tako ob kolesarskih rezultatih, kot odbojkarjih itd. Tudi na najbolj temeljni bazični ravni, če začnemo pri zadnjem vaškem društvu ali v klubu, so to trenutki, ko se ljudje družijo, ne glede na ideološke, verske ali kakršnekoli druge razlike in si želimo, da bi bil ta praznik povezovalen. Prepričani smo, da je in da bo.

Datum nismo izbrali naključno. 1. oktober je de facto in »dejur« rojstni dan slovenskega športa. Takrat na ta dan je leta 1863 bil ustanovljen Južni sokol, ki jasno verjamem, da vsi veste, da mnogo presegal zgolj športne okvire. Bil je vsenarodni projekt bujenja naroda proti germanizaciji itd., povezovalen sam po sebi. Mislim, da smo na to zgodovino, na ta datum lahko ponosni. Marsikdo nam zavida tako dolgo zgodovino. V krovni organizaciji smo prepričani, da je to odličen in pravi datum, da ga označimo tudi na ta način.

Ob tem mogoče naj še dodam en argument, za katerega nismo nič zaslužili, je pa dejstvo. Namreč 1. oktober je točno naslednji dan po 30. septembru. Zakaj sem to rekel? Veste, da je v Evropski uniji že pet let od 23. 9. do 30. 9. evropski teden športa. V bistvu nam izpade 1. oktober, po spletu okoliščin seveda, idealen zato, da bomo lahko kot neke vrste kot jagodo na torti proslavili z nekim vrhuncem dogajanja vseslovensko praznovanje športa.

Priznam, da smo v startu razmišljali, da bi bil dela prost dan, ampak smo se tudi po posvetih z gospodarstvom itd. tej pobudi odrekli. Zelo so bili na mestu tudi argumenti v tem stilu, da kadar je praznik potem eni ne praznujejo, ampak gredo betonirati in žagati v gozd itd. Naš namen pa je, da ta praznik res doseže vse prebivalce Slovenije. Se pravi, da bomo isti cilj dosegli tudi na ta način, da bomo pač gospodarstvo, podjetja, »zmotivirali«, da takrat omočijo svojim delavcem, da tisti, ki želijo gredo na šport. Mogoče bomo mi z našimi športnimi društvi, klubi njim zagotovili delavnice, izobraževanja itd. Skratka za nas so zaposleni kot naša največja družbena podskupina izjemno pomembni.

Najbolj pomembni pa so naša bodočnost. To so pač otroci. Tu moram pohvaliti izredno dobro sodelovanje z Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport. Naš cilj je, da bi bil že naslednje leto 1. oktobra športni dan celotnega »akurikuluma«. To pomeni, da bo vsa Slovenija na ta način poenotena, da bodo šole športale s športnim dnevom, da bomo mi z dnevom odprtih vrat v občinah, ki so največji lastniki infrastrukture zagotovili brezplačni obisk objektov, vadbo, preko društev organizirali razne prireditve tudi za občane, za seniorje. Tu absolutno močno računamo tudi na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve, s katerim tudi zelo dobro sodelujemo. Tudi letos imamo kongres športa za vse namenjen družini. Če smo tu povezani in delamo za isti cilj, smo lahko zelo uspešni.

Na koncu. Naš cilj dostikrat slišim kot da »saj mi smo že zelo uspešni in vsi se ukvarjajo s športi itd.« Na videz je to res. V bistvu pa ni. Zato zmeraj pravim, da ni cilj nagovarjati nas, ki itak že tečemo in se ukvarjamo s športom itd., ampak nas cilj je nagovoriti tistih 50 plus % prebivalcev, ki tega ne delajo. Za nas je vsak projekt, ki ga izvedemo in če z njim potegnemo enega izza televizorja ali telefona, če hočete, uspeh. In to mora biti tudi končni cilj. Se pravi dvigniti še to gibalno telesno kulturo v Sloveniji na višjo raven. Jasno so posledice dokazljive, tudi že znanstveno utemeljene. Več ko se ljudje gibljejo, bolj zdravi so. Zdrav narod pomeni tudi uspešen narod.

Prosim vas za vašo podporo. Verjetno že veste, da je danes ob 12. uri tudi pri predsedniku države neke vrste sprejem, na katerem bo sodelovalo stotine otrok iz vse Slovenije, starejši, skratka celotna struktura, da ne bom našteval in ki bi tudi pomenil neko podporo temu projektu. Verjamem, da če bomo složni pri tem, da lahko že do naslednjega leta ta cilj dosežemo in tudi 1. 10. 2020 proslavimo paznik Slovenskega športa vsi skupaj.

Bomo zelo veseli in hvala za čas.