Lepo pozdravljeni. Hvala lepa za besedo.

Skupina poslancev je spomladi vložila na Ustavno sodišče zahtevo za ustavnost treh proračunskih dokumentov, kot ste že omenili. Ustavno sodišče je za tolmačenje določenih vprašanj, ki so se mu porodila pri obravnave teme na Fiskalni svet kot avtoriteto na fiskalnem področju naslovila vprašanja in dobila pojasnila oziroma mnenje Fiskalnega sveta o uporabi fiskalnega pravila v slovenskem pravnem redu in o njegovi konkretni uporabi v presojanem primeru. Ustavno sodišče je Vlado pozvalo, da se lahko mnenja Fiskalnega sveta izjasni v roku osmih dni.

Pri obravnavi presoje ustavnosti Zakona o izvrševanju proračunov 2018 in 2019, rebalansa 2019 ter pri presoji ustavnosti in zakonitosti odloka o okviru za pripravo proračunov sektorja država za 2018-2020 smo torej prišli do točke, ko je treba secirati matematično formulo zapisano v Zakonu o fiskalnem pravilu. Da je kljub dvema formulama, ki sta v zakonu fiskalno pravilo eno, je Vlada enotna s Fiskalnim svetom. Ena se namreč uporablja v času podpotencialne in druga v času nadpotencialne gospodarske rasti. Ključen problem te formule je, da vsebuje spremenljivke, ki niso jasno merljive, ampak gre za ocene, pridobljene na oceni različnih predpostavk. Različne institucije, ki ocenjujejo stanje gospodarstva v posamezni državi, lahko na podlagi enakih vhodnih podatkov stanje merijo s tako imenovano proizvodno vrzeljo, ocenijo z različnimi vrednostmi. In kar je še huje, se te vrednosti v času spreminjajo oziroma se spreminjajo za nazaj. O tem in o konkretnih vrednostih proizvodne vrzeli in njenega spreminjanja v času je napisal več študij in tudi zelo poljudnih in razumljivih člankov v Sobotno prilogo dr. Vole. Na enaka dejstva pa opozarjajo tako Ekonomska komisija, Evropska centralna banka ter domači in tuji akademiki.

Dokler je bila proizvodna vrzel ekonomska kategorija, ki so jo pač računali ekonomski raziskovalci in se je za državo, ki se je pregrevala gibala okoli ničle, kar pomeni, da se je ocenjevalo, da je gospodarstvo v stanju polne zaposlenosti, to ni drama. Ko pa proizvodna vrzel postane spremenljivka, ki je ključna za določanje fiskalne politike v državi, pa zadeve dobijo precej večjo težo. In ker si resnično želimo, da ne bi zapadli v nerazumljive akademske razprave, dovolite, da povem na zelo preprost način, da Vlada meni, da se glede na Zakon o fiskalnem pravilu: prvič lahko presoja ustavnost proračunov sektorja države, se pravi celote, in ne le ene izolirane enote, čeprav gre za največjo enoto, torej državni proračun, ki v različnih letih predstavlja vedno nekje slabo polovico sektorja država.

Drugič, da se uravnoteženost presoja na srednji rok in ne v posameznem letu. Sploh pa je tukaj še problematično, ker zakon nedoločno definira tako dolžino gospodarskega cikla, kot srednjeročno obdobje.

In še tretjič. Presoja se lahko opravi expost, se pravi potem, ko je zadeva zaključna, ko so številke, vsaj nominalne, jasne. To prakticira tudi Evropska komisija in šele takrat, ko so številke jasne, takrat skladno s pravili pakta stabilnosti in rasti lahko pride do sprožitve predvidenih mehanizmov. Torej presoja expost, ko so na razpolago podatke, ne pa vnaprej na podlagi enkratne statične ocene napovedi, niti ne še podatkov.

Vlada prav tako meni, da je namen fiskalnega pravila, da se deležniki zavedajo ustavnega načela uravnoteženosti javnih financ. In ta namen je z našim fiskalnim pravilom do neke mere dosežen. Ministrstvo za finance se pri zajezitvi različnih apetitov vedno pogosteje sklicuje na obstoj tega pravila, na obstoj zgornje meje, na obstoj ustavnega načela in da bi v primerov znatnih načrtovanih odstopanj, bi bila skrb opravičena. Da pa se je v volutivnih številkah, ki se spreminjajo za nazaj – prav ta teden recimo je tudi SURS objavil nove podatke salda države za lansko leto – smiselno držati začrtane poti, ki je v primeru Slovenije zaenkrat še vedno smer uravnoteženih javnih financ. Hvala lepa.