Hvala lepa, spoštovani gospod predsednik, poslanke, poslanci, drugi prisotni!

Podal bom obvestilo morda o nekaterih ta hip bolj izpostavljenih dogajanjih, ki smo jih obravnavali v ponedeljek in včeraj na srečanju zunanjih ministrov v Luksemburgu. Seveda bodo verjetno potem še druga vprašanja, na katera bom odgovoril. Ne bom seveda zdaj opisal poteka celotnih dveh dni zasedanj, ampak zdi se mi pomembno poudariti, kaj smo govorili o širitvenem procesu. Morda omenim nekaj glede razprave o bodoči finančni perspektivi in pa rad bi pojasnil nekaj zadev glede vprašanja Katalonije, ki se je tudi te dni izpostavilo kot zelo vroče politično vprašanje tudi v Sloveniji.

Najprej naj vas informiram, da sem včeraj sodeloval v razpravi, ki je zadevala vprašanje, ali Severni Makedoniji in seveda tudi Albaniji omogočimo začetek pristopnih pogajanj z Evropsko unijo. Razprava je bila dolga, zelo intenzivna in lahko rečem, da je zelo velika večina držav, torej zunanjih ministrov oziroma predstavnikov držav na ministrski ravni, izrazila podporo obema državama, da bi se torej v skladu s priporočili Evropske komisije z njima začela pristopna pogajanja. Seveda ob zavedanju, da je to šele začetek pogajanj, da je to še daleč od tistega, da bi bili lahko nekoč članici Evropske unije. Da bo verjetno trajal ta proces kar nekaj let, pa vendar večina nas je ocenjevala, da je ta pristopna pogajanja smiselno in treba začeti tudi zato – jaz bi rekel tudi in predvsem zato, ker smo tudi na strani Evropske unije dali neke zaveze, če bodo nekateri pogoji izpolnjeni in kot bom razložil, ti pogoji so po moji oceni zdaj izpolnjeni.

V razpravi so bila nekatera različna stališča. Nekateri so zagovarjali stališče, denimo Nizozemska, da so pogoji izpolnjeni s strani Severne Makedonije, ne pa tudi Albanije. Bilo je še nekaj simpatizerjev takšnega pristopa, ampak zelo malo, pa tudi ne tako odločnih, da ne bi mogli spremeniti stališča, medtem ko zdi se mi, da Nizozemska za enkrat čvrsto ostaja na tem stališču. Na drugi strani imamo denimo Italijo, pa tudi Slovenijo in številne druge države, kjer smo prepričani, da je treba obe državi povabiti k pristopnim pogajanjem, pri čemer sem omenil Italijo zato, ker Italija nikakor ni pripravljena odstopati od t.i. paketnega pristopa. Torej Italija pravi, ali obe ali pa se ne pogovarjamo. Tudi mi smo, tudi jaz sem bil na tem stališču v imenu naše vlade, vendar moram priznati, da če bi prišlo do razprave, da bi se izkazalo, da je popolnoma nemogoče za obe državi doseči začetek pristopnih pogajanj, potem bi moral opraviti dodatni razmislek, ki pa mi ga ni bilo niti treba, ker se je zadeva zaključila na točki, da pravzaprav nismo bili sposobni sprejeti sklepov, kajti Francija je nasprotovala temu, da bi sprejeli pozitivne odločitve – bodisi za eno, bodisi za obe državi.

Jaz sem v svojem nastopu zelo ostro in glasno izpostavil, da če ne bomo odprli pristopnih pogajanj za obe, bi rekel, kandidatki, v tem primeru, za pristopna pogajanja, bomo izgubili neko verodostojnost, šli mimo naših lastnih obljub, spregledali dejstvo, da je komisija denimo že devetič dala priporočilo in to pozitivno priporočilo, za Severno Makedonijo in drugič za Albanijo, bomo, tako sem dejal, tudi soodgovorni za morebitno poslabšanje politične situacije v Severni Makedoniji, morda še širše, kajti vsi vemo, če ne bo povabila k pristopnim pogajanjem, se lahko zamajajo tla Vladi v Severni Makedoniji in predvsem, sem rekel, da bo Evropa izgubila, torej Evropska unija, izgubila svoj obraz, kajti, poglejte, ta pristopna pogajanja smo pogojevali, med drugim, tudi s tem, če se zdaj recimo osredotočim predvsem na Severno Makedonijo, da ta doseže nek dogovor z Grčijo, glede imena in Severna Makedonija je to, bi rekel, v sodelovanju z Bolgarijo, Grčijo, dosegla, naredila izjemno velik zgodovinski korak, skupaj z obema omenjenima državama, spremenila lastno ustavo in seveda ob tem, da je že tako in tako ena generacija izgubljena, mislim, vemo, da pred petnajstimi leti je bila že možnost, da bi se ta proces začel, pa je na ta način propadel, ker ni bilo nekega soglasja v Evropski uniji, predvsem na strani Grčije.

Torej, po teh petnajstih letih in eni izgubljeni generaciji in pa v tem zgodovinskem premiku prespanskemu sporazumu, je vsekakor izpolnjen pogoj, da Makedonija začne pristopna pogajanja. Skratka, bil sem zelo jasen, tako kot vedno, tudi drugi so bili, vendar Francija ni popuščala. Predstavnica, namestnica ministra zunanjega, torej pristojna za evropske zadeve, ni popuščala in kolikor sem razumel, je bilo to samo navodila prav od vrha, tako da se ni dalo tukaj nič kaj včeraj pogajati, čeprav smo poskušali na več načinov priti do nekega sporazuma.

Zdaj ostaja možnost, da odloči pozitivno, za obe državi ali vsaj za eno, Evropski svet. Ta možnost obstaja. Zelo veliko je odvisno od tega, kako se bodo o tem pogovarjale tudi največje države, predvsem Nemčija, Francija, potem tiste, ki imajo v takih primerih veliko vpliva, kot denimo Nizozemska, pa še katera, ampak lahko rečem da, številne države tako, med njimi je tudi seveda Slovenija in prepričan sem / nerazumljivo/ da bo tudi naš premier na tem stališču zelo jasen, bomo, zanesljivo vztrajno je stališče, da je treba pristopna pogajanja začeti. Tako da, obeta se zahtevna razprava, z izjemnimi političnimi konsekvencami, po moji oceni. Morda ne bodo vidne prav prvi dan, ampak, jaz verjamem, da lahko ena ali druga odločitev zelo vpliva na razvoj dogodkov na Zahodnem Balkanu, še posebej, seveda, v Severni Makedoniji in Albaniji.

Naj omenim še to, da Albanija, seveda, ima težjo situacijo, vendar je tudi ona naredila nekatere pozitivne korake, med katerimi se omenja prav ta, tako imenovani, »veting« - »vetting process«, torej, proces preverjanja integritete sodnikov, državnih tožilcev… vseh tistih, ki delajo v pravosodju, kjer je izvedla nekaj zelo, odločne korake, čiščenja korupcije, po domače bi rekel v sodstvu in pravosodju, česar ni do zdaj v tej meri ni storila še nobena druga država, tako da, tudi to je nek razlog, ki bi ga morali videti in zavedati se moramo, če ne bodo tukaj pristopna pogajanja odprta za obe državi, bo to pomenilo izgubo upanja za državljane v teh državah, odstop od naših lastnih evropskih, torej, zavez in, skratka, prepričan sem, da bo to imelo zelo negativne konsekvence in da bo Evropska unija soodgovorna za morebitne negativne posledice.

Naj omenim še na kratko, da smo razpravljali včeraj, na Svetu za splošne zadeve, še o prihodnji finančni, torej, perspektivi. Tu bom zelo kratek. Povedal bi predvsem to, da nekega sporazuma ni in obstaja zelo velika možnost, da se bo ta razprava podaljšala v drugo leto, da bomo šele morda prihodnjo jesen, torej jeseni, drugo leto, sprejemali ali sprejeli dokončno, ta, tako imenovani, evropski proračun. Jaz sem izpostavil v razpravi, da je za nas, za Slovenijo, izredno pomembno, da ostanejo sredstva za kohezijo na čim višji ravni, kajti Slovenija podpira to, da se kohezijska sredstva ne zmanjšujejo, da seveda s tem ohranimo tudi neko dosedanje financiranje v Sloveniji, kot smo ga imeli in ki smo ga, seveda, s pridom uporabljali za razvoj.

Poudaril sem, da podpiramo tudi to, da se ne zmanjšujejo sredstva za skupno kmetijsko politiko. Za nas je predvsem pomembno, da ostanejo na visoki ravni sredstva za razvoj podeželja. Poudaril sem še nekatere druge zadeve, da Evropa potrebuje razvoj, podpiramo seveda varnost, Erasmus program, modernizacijo in vse to, vendar seveda se zavedamo tudi dejstva, da po Brexitu ne bo več toliko denarja v evropskem proračunu, kot ga je bilo skupaj z Združenim kraljestvom. To bo izziv za vse nas, zato je ta razprava še toliko težja, pa vendar, Slovenija bo tukaj zastopala svoja stališča pač odločno in ves čas, dokler ne bo proces seveda zaključen.

Če dovolite, bi se v tem uvodu sedaj osredotočil še na vprašanje Katalonije. Vsi smo videli, da je prišlo do prvih razsodb, torej sodb Vrhovnega sodišča, ki je dosodilo, po moji oceni, relativno visoke zaporne kazni nekdanjim katalonskim voditeljem, ki so bili obtoženi najprej oboroženega upora in finančnih zlorab, potem se je kaznivo dejanje prekvalificiralo v nekoliko milejše, ne vem kako bi to prevedli, »rebellion«, torej, morda »ustajništvo«, niti ni tako pomembno, da sem tu natančen pri klasifikaciji, ampak, tukaj seveda, so jim potem dosodili kazni na nižji ravni, kajti za to kaznivo dejanje, ki ne implicira, torej ne vsebuje nekega elementa nasilja ali karkoli, so kazni nižje, pa vendar, kot sem včeraj tudi sam povedal, so po moji oceni te kazni še vedno visoke, kot jih doživljamo verjetno, jaz bi rekel, v Sloveniji z našim pogledom.

Seveda pa se moramo zavedat, da naš pogled je naš, pogled Špancev je lahko drugačen. Jaz sem že v ponedeljek, takoj ko sem izvedel za to zadevo, poiskal tudi španskega zunanjega ministra, Borella, torej, bodočega visokega predstavnika za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije in sem z njim spregovoril, seveda, tudi o nekaterih drugih vprašanjih, ki zadevajo skupno evropsko zunanjo politiko, pa vendar tudi o Kataloniji. Tudi njemu sem omenil, da sem mi zdijo kazni visoke, da smo nekoliko presenečeni, vendar je stališče Španije popolnoma drugačno. Prepričani so, da je obsodba utemeljena in seveda, tisti, ki zdaj v Španiji nasprotujejo temu, so predvsem jasno, Katalonci, oziroma tako bom rekel, tisti del Kataloncev, ki se zavzema še vedno za osamosvojitev za pravico do samoodločbe, ki naj se realizira ob osamosvojitvi.

Zdaj seveda, morate razumeti, da moji komentarji, ki sem jih podal včeraj, predvčerajšnjim, so komentarji zunanjega ministra. Jaz zastopam stališče slovenske države, tako kot zastopajo drugi ministri stališča svojih držav. Kar povem, je stališče Slovenije. Jaz torej nisem svoboden v tem, kar izjavljam. Jaz ne morem, tako kot vi poslanci ali pa predstavniki civilne družbe, svobodno komentirati, po svoji vesti, na svoj način, dogajanja v Kataloniji ali kaj podobnega, kajti, seveda to kar rečem, našo državo zavezuje. To kar rečem, je potem stališče naše Vlade, tudi stališče cele države in seveda, zato sem izrazil v tem pogledu, kot zunanji minister, stališče, da seveda, razumemo, da je Španija kot članica Evropske unije, demokratična pravna država, ki seveda temeljne pravice varuje.

Povedal sem tudi kolegi Borellu, ministru, da predvsem v Sloveniji pričakujemo, da kakorkoli se bodo zadeve odvijale naprej, da bo vse teklo v skladu s pravom. Torej, vi veste, da tudi v Španiji so možni pritožbeni postopki, ne nazadnje so tu še mednarodne instance, na katere se lahko obrnejo obtoženci oziroma obsojenci v tem primeru. Poleg tega, seveda, je treba razumeti, da tudi, ko gre za vprašanje dogajanj zdaj v Kataloniji, pričakujemo – in to sem povedal – da ne bo prihajalo do nasilja, da bodo državni organi zadeve reševali na nenasilen način, kolikor je to seveda možno in predvsem, da se bo nadaljnji proces, ki bo morda zadeval to vprašanje pravice do samoodločbe Kataloncev odvijal skozi dialog in po demokratični poti tako kot je to za demokratične države značilno. Meni je minister pojasnil, da tudi njihova vlada pričakuje, da ne bo treba uporabljati oziroma da je proti vsakemu nasilju, če sem zelo natančen, da sedaj pravzaprav je pristojnost urejanja javnega reda in miru v Kataloniji v rokah katalonske policije primarno, v kolikor ne bi prišlo do nekih večjih napetosti in da seveda so za dialog. Naj povem, da kadar govorimo o tem in kadar sam govorim o tem, da se ne vmešavam v postopke in razsodbe sodišč demokratičnih držav, kar Španija nedvoumno je to pomeni, da zastopam stališče, ki ga tudi sami pričakujemo od drugih. Tudi pri nas so sodbe, razsodbe, postopki, ki jih morda bi želel kdaj kdo lahko pokomentirati iz tujine, vendar na to ne bomo pristali. Slovenija je tudi pravna, suverena, demokratična država, ki pričakuje, da se pač postopki pred sodiščih pri nas odvijajo v skladu z našim pravom, potem pa tudi z evropskim pravom in tistimi pravnimi instancami, ki so na mednarodni ravni tudi za nas zavezujoče kot je recimo sodišče v Strasbourgu za človekove pravice in podobno tako, da to, kar pričakujejo Španci od nas in od ostalih pričakujemo tudi mi od ostalih.

Še nekaj. Tukaj ne gre za situacijo, ko denimo Evropska unija ali članica Evropske unije tudi Slovenija opozarjamo nekatere celo evropske države naj z zakonodajnimi posegi ne zmanjšujejo denimo neodvisnosti sodstva. Vemo, da je za takšne diskusije ali pa kritike in opozorila je šlo, da nimajo do sedaj v primeru Poljske ali Madžarske. Tukaj gre za neki demokratično proces, ko na politični ravni opozarjamo, da morda nekatere zadeve, nekateri procesi lahko zmanjšujejo prav to vladavina prava neodvisnost sodstva. Ko gre pa za seveda spoštovanje sodb sodišč, ki so izvedli neke postopke v skladu z zakoni pa je situacija drugačne, če gre za primer kot je Španija. Naj še to povem, da se predvsem s strani nekaterih predstavnikov civilne družbe tudi nekaterih politikov v Sloveniji, ki zastopajo pač svoja politična stališča opozarja na to, da mora Slovenija tu ravnati drugače morda kot druge države, zato ker je sama šla skozi proces osamosvojitve, da sami morda bolje razumemo kaj je to pravica narodov do samoodločbe, da bi to morali bolj velikodušno priznavati drugim predvsem tudi Kataloncem, ki so bili z nami solidarni v tistem času, za kar smo jim in sem jim tudi sam še kako hvaležen, vendar moram tukaj opozoriti na naslednje. Primerjava med slovenskim osamosvajanjem s časom, ko smo mi uveljavljali svoje pravico do samoodločbe in s sedanjo katalonsko situacijo je težavna. Ta primerjava pokaže, da sta bili situaciji bistveno različnih v številnih elementih pa ne mislim na to, da je Katalonija notranje razcepljena, ko je približno, če tako rečem, tretjina do 40 odstotkov bi rekel prebivalcev Katalonije za prav toliko jih je proti in potem je kakšnih 20 odstotkov nekje vmes. To je sigurno situacija, ki otežkoča dosego nekega visokega konsenza o samostojnosti. Ne gre za to. Gre za to, da ko smo se osamosvajali mi leta 1991 tudi že prej je ta proces potekal smo bili v popolnoma drugačni situaciji. Mi smo takrat živeli v državi, ki je bila federacija, ki je v svoji zvezni ustavi torej v jugoslovanski ustavi priznavala izrecno pravico vsakega naroda do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve torej mi smo imeli v jugoslovanski ustavi ta zapis, ampak tudi to ni toliko pomembno, kajti vemo, da tudi mednarodni dokumenti to pravico določajo. Najpomembnejše je to, da smo mi takrat morali pravzaprav iti iz Jugoslavije, zaradi dejstva, ker so nam bile zanikane demokratične možnosti življenja, zanikana nam je bila možnost vzpostavitve pravne države in vladavina prava, šlo je za avtokratični, če ne celo totalitarni sistem do neke mere in seveda zanikane so bile v Sloveniji številne temeljne človekove pravice. Čeprav v manjši meri kot denimo v t.i. vzhodnem bloku pred tem v drugih socialističnih državah, pa vendar v takšni meri, da nas je to dušilo. Poleg tega spomnimo se hudih konfliktov med republikami, hegemonije Miloševiča in tako naprej. In v taki situaciji je bil naš izhod, naša uveljavitev pravice do samoodločbe, dejansko nuja, ki pa smo jo izvedli, torej izpeljali v skladu z ustavnimi določbami, tako zvezne ustave, kot kasneje amandmirane republiške ustave in po ustreznih postopkih, ki smo jih vpeljali z zakoni in izvedli potem plebiscit in temu so sledila nadaljnja dejanja. Tudi naše osamosvojitveno dejanje je bilo uveljavljeno s temeljno ustavno listino, se pravi z ustavnim dokumentom sprejetim z dvotretjinsko večino ob hkratnih seveda drugih dejanjih. Torej tu vidimo, da ni paralel na nek način, kajti Katalonija, kljub temu, da ima neko zgodovinsko utemeljitev in seveda jo prebivalci uveljavljajo z neko svojo avtonomijo ali celo več od tega kot pravijo sami, pa seveda je del Španije, ki je demokratična država, v kateri ni zatiranja pravne države, človekovih pravic, v kateri celo veljajo te evropske demokratične vrednote, saj so članice, tako kot tudi danes mi, Evropske unije. To navajam samo za primerjavo, kajti ne želim, da se tukaj manipulira na ta način, da smo v enaki situaciji bili tudi mi leta 1991. Situacija je bila bistveno različna. Ampak to ne pomeni, da mi kakorkoli kot država oporekamo seveda pravico ljudstvom ali narodom do samoodločbe po mednarodnih aktih, tako kot je tudi ne sam, morajo pa takšni procesi potekati v skladu tudi z notranjo ureditvijo demokratičnih držav, upoštevati je treba ustavne okvire, upoštevati je treba zakonske okvire in neke postopke. Ne nazadnje vsaka država lahko doživi situacijo – vsaka, torej veste kaj to pomeni, da se nek del želi denimo priključiti nekomu drugemu ali vcepiti ali kakorkoli. In ni to tako enostavno, kot si nekateri predstavljajo, da ima vsak kar avtomatično pravico, da izvede takoj samoodločbo. To je treba izvesti v skladu z nekimi pravnimi demokratičnimi postopki in podobno.

Tako da naj ponovim. Stališče slovenske države je jasno. Zastopal sem ga in ga bom tudi kot zunanji minister zastopal v prihodnjih dneh, tednih in letih, dokler bom v tej vlogi. Razumem pa in na nek način tudi Slovenci razumejo… ja, končujem, ampak zelo pomembna tema. In res sem želel - oprostite, da sem malce daljši, pojasniti to, da smo tukaj vsi nekoliko čustveno vznemirjeni. Tudi ne samo čustveno, kajti razumemo, da ko pride do takšnih dogodkov, kot so katalonski, pa do takšnih obsodb, tukaj nihče ne more ostati neprizadet in Slovenci smo še posebno tukaj na nek način lahko tudi kot posamezniki ali kot narod občutljivi. Ampak poudarjam, eno je, ko dajemo izjave kot posamezniki, drugo pa, ko nastopamo kot država.

Hvala lepa za to možnost, da sem pojasnil te zadeve.