Hvala za besedo. Dobro jutro. Vrhovno sodišče vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 2, ki pravice iz obveznega zavarovanja opredeljuje kot nepodedljive osebne pravice z izjemno neizplačanih zapadlih denarnih zneskov, ki so podedljivi. Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana določba v nasprotju s splošnim načelom enakosti. Protiustavnost utemeljuje z odločbo, v kateri je Ustavno sodišče presojalo ureditev, ki se je nanašala na podedljivost terjatev za nepremoženjsko škodo. Meni, da gre tudi v prekinjenem socialnem sporu za primerljivo zadevo.

Predlagatelj neskladje izpodbijane zakonske določbe s splošnim načelom enakosti utemeljuje s tem, da primerja dve kategoriji dedičev z vidika okoliščine ali je smrt uživalca pravice invalidskega zavarovanja nastopila pred ali po pravnomočnosti odločbe, ki je priznala pravico iz obveznega invalidskega zavarovanja. Čas smrti uživalca pravice, se mu ne zdi stvarno utemeljen razlog za razlikovanje, zato predlaga, da bi za obe kategoriji dedičev veljala enaka ureditev.

Ugotavljamo, da predlagatelj izpodbija določbo, v kateri je na splošno opredeljena pravna narava pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ki za razlikovanje uporablja objektivni kriterij zapadlosti zneska v plačilo. Izpodbijana odločba se torej ne nanaša na upravičenje dedičev, da lahko po smrti uživalca pravice od zavoda uveljavljajo podedovane zapadle denarne prejemke, ki ob smrti uživalca pravice še niso bili izplačani.

Ker torej primerjava, ki jo je uporabil predlagatelj ni stvarno povezana s predmetom zakonskega urejanja, ne more utemeljiti neskladja s splošnim načelom enakosti.

Prav tako neskladja s splošnim načelom enakosti ne more utemeljiti predlagateljevo sklicevanje na odločbo, ki je presojala podedljivost zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode. Primera se med seboj bistveno razlikujeta, saj obveznost povračila nepremoženjske škode nastane že s tem, ko je škoda storjena, medtem ko pravice iz socialnega zavarovanja brez ustrezne odločbe ne nastanejo tudi, če so zakonski pogoji izpolnjeni.

Da se odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje predlagatelj ne razteza na primere, ko šele konstitutivna odločba pristojnega organa ustvari pravico stranke, je v sami odločbi izrecno poudarilo že samo Ustavno sodišče.

Glede na navedeno Ustavnemu sodišču predlagamo, da ugotovi, da prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z ustavo. Hvala lepa.