Hvala za besedo in lepo pozdravljeni.

Pa bi morda za začetek podal samo nekaj osnovnih podatkov v zvezi z letnim poročilom, bi morda več se lahko povedalo kasneje na vprašanja poslank in poslancev. Pa bi morda z nekaterimi temi bolj suhoparnimi podatki, statističnimi podatki začel. In bi že na tej podlagi lahko, po naši lastni oceni, zaključil, da smo v letu 2018 poslovali ustrezno uspešno in obvladovali prejete zadeve.

Tako, da smo prejeli cca 840 tisoč zadev, nekoliko manj, ampak rešili smo jih več, kot smo jih prejeli. In to je dober znak, tudi dobra perspektiva za naprej. Tako, da je v letu 2018 bilo rešenih cca 853 tisoč zadev in na koncu leta smo zaključili s 145 tisoč nerešenimi zadevami. Torej, če upoštevamo tiste zadeve iz predhodnih obdobij in v letu 2018 prejetimi, smo imeli v delu nekoliko več kot en milijon zadev. Število nerešenih zadev, torej na koncu leta, se je v primerjavi s predhodnim letom, to je z letom 2017, zmanjšalo za 9 %. Če pa primerjamo nekaj let nazaj še, iz leta na primer 2013, se je ta številka nerešenih znižala za 51 %.

Enaki trendi se nakazujejo in ugotavljamo jih tudi na pomembnejših zadevah in ostalih zadevah, kar nekako spremljamo tudi statistično, posebej te pomembnejše zadeve, v okviru tega globalnega pogleda. Če bo treba, bom povedal še kaj več o tem. V glavnem, 102 % je tisto obvladovanje prejetih zadev v preteklem letu.

Pričakovani čas rešitve se tudi skrajšuje, tako da, če gledamo celoto zadev, je povprečni čas rešitve zadeve na sodiščih 2,7 meseca. Za pomembnejše zadeve je 8 mesecev, za ostale zadeve pa 1,6 meseca.

Podobni trendi - lahko jih samo na kratko povzamem - so tudi na vrhovnem, višjih in nižjih sodiščih. Torej, na vrhovnem sodišču se je število rešenih povečalo za 7 %, število nerešenih pa zmanjšalo za 6 %, imeli pa smo reševanju več kot 3 tisoč zadev. Višja sodišča so zmanjšala število nerešenih za 19 %, okrožna sodišča za 10 %, okrajna sodišča pa za 2,3 %.

V tem letu smo imeli zaposlenih, torej letu 2018 vedno govorim, zaposlenih 890 sodnikov, kar pomeni, da smo številko bistveno zmanjšali v primerjavi s predhodnimi leti in smo nekako se približali tistemu cilju 42 sodnikov na 100 tisoč prebivalcev. Tako, da imamo zdaj sicer 43 sodnikov na 100 tisoč prebivalcev. V letu 2014 je bila ta številka 45,5 sodnika na 100 tisoč prebivalcev, vendar ta trend je bil nekako dogovorjen tudi na vseh teh relevantnih ravneh z dodatkom, da se ustrezno povečuje tudi število drugega podpornega sodnega osebja, kar pa se ni dogodilo v zadostni meri. In mislimo, da bi za dosego teh optimalnih ciljev potrebovali zaposlitev še približno 200 ljudi, podpornega osebja, ker se ugotavlja, da se v tem smislu tudi povečuje zahtevnost del ostalega osebja na sodiščih, ne samo sodniškega dela, ker prevzemajo te strukture zaposlenih tudi nekatera opravila, ki so jih poprej opravljali sodniki in za katere smo ugotovili, da ni nujno, da bi jih sodniki še naprej opravljali, ampak da se lahko nekatera delovna opravila in nekatere odločitve prenesejo na nižjo raven. Sodna veja oblasti že več let opozarja tudi na problem generacijske vrzeli. To smo tudi že v preteklem letu izpostavili. Ta generacijska vrzel je zaznavna v tem, da se nekako število sodnikov oziroma številčno stanje sodnikov je največje v tistih starejših obdobjih, pa v nekaterih začetnih obdobjih opravljanja sodniške službe, manjka pa tista generacija tam od 35 do 45 let. Tako, da je to lahko en tak problem prenosa izkušenj od starejših na mlajše generacije. Mi smo nekako videli rešitev v spremembi pravniškega državnega izpita oziroma celotni pripravi na prevzem sodniške funkcije na ta način, da bi pravzaprav osredotočeno usposabljali kandidate za sodniško funkcijo prav za ta poklic in da bi v tem kontekstu lažje tudi načrtovali za poslovanje, da nebi prihajalo do teh tudi generacijskih vrzeli v bodoče.

Naš cilj je pa, tudi v povezavi s temi ukrepi, prenova mreže sodišč, ampak na ta način, da bi se koncentrirala, ta prvi korak sprememb, na prvostopenjski ravni sodišč. In sicer z utemeljitvijo sodnega okrožja kot tiste temeljne celice delovanja sodstva. In na tem sodišču tudi zagotovitev delovanja enovitega sodnika, torej, ki nebi bil več razdeljena tako rečem, med okrajne in okrožne sodnike, ampak bi bil to enovit prvostopenjski sodnik, ki bi lahko opravljal sodno funkcijo na katerihkoli zadevah iz prve stopnje.

V zadnjih obdobjih se v sodstvu posvečamo še posebej izboljšanju kvalitete sojenja. In to tako na področju usposabljanja kadrov, ne samo sodniških, ampak tudi ostalega zaposlenega kadra na sodiščih zaradi prej že omenjenih razlogov in na tudi sami kakovosti odločanja in pravičnosti obravnave udeležencev, da sodišča tudi kvalitetno delajo svoje delo. Navsezadnje izhaja tudi iz podatkov o pravnih sredstvih, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč in lahko rečemo, da če pogledamo te podatke, ki so tudi v letnem poročilu, vidimo, da je na primer zoper odločitve okrožnih sodišč vloženih le cca 9 % pravnih sredstev, torej praviloma pritožb v tej fazi. In še od tega vloženih pravnih sredstev, jih je potrjenih 67 % na najvišji ravni. Pri okrajnih sodiščih je delež tega izpodbijanja 3 % in od tega jih je pa na višji stopnji potem potrjenih 70 %. Tudi, če gledamo višja sodišča, zoper katera je možno vložiti pravna sredstva na vrhovno sodišče, je le 1,8 % od pomembnejših zadev tistih, pri katerih so vložena ta pravna sredstva in potrjenih je odločitev 66 %.

Tako, da vidimo tudi iz teh rezultatov, da je moč zaključiti, da je delovanje sodstvo ustrezno, kvalitetno, kar govorijo ti objektivni podatki.

Seveda ne morem ob tem, da ne bi omenil tudi nekaterih zadev, ki pač niso na tej ravni in zaradi tega pride tudi do razveljavitve nekaterih zadev ali pa do sprememb odločitev na višjih ravneh. In se nam zdi morda, da se preveč pozornosti posveča prav takim situacijam, takim zadevam, zlasti v javnem prostoru, kjer se izpostavlja nekatere posamične primere in iz njih projicira sliko - po naši oceni neupravičeno – na celotno pravosodje oziroma sodstvo. Glede finančnega stanja moram reči, da je zaenkrat finančno stanje bilo tudi v preteklih obdobjih vedno nekako v okvirjih predvidenega. Kolikor je prišlo do nekaterih mankov sredstev, se je to zagotovilo s pomočjo ustreznih prerazporeditev sredstev. No, v glavnem, v letu 2018 smo realizirali izdatke v višini 168 milijonov evrov, kar je približno 3,3 % več kot v preteklem letu 2017. Vendar je treba poudariti pri teh izdatkih, da je struktura stroškov pravzaprav taka, da kaj dosti na njo ne moremo vplivati, saj skoraj 75 % teh izdatkov gre za plače zaposlenih, skoraj 13 % teh izdatkov predstavljajo stroški teh postopkov na katere tudi sodišče lahko zelo minimalno vpliva in je to pač nek objektiven strošek. Potem imamo pa še 5,7 % za stroške, ki jih ocenjujemo kot materialne stroške v zvezi s poslovanjem sodišč in ki so nujni za delovanje. Tako, da ne moremo kaj dosti bistveno vplivati na nižanje teh stroškov in so v resnici pravzaprav kar objektivno že pogojeni.

Morda bi samo za zaključek izpostavil še te okoliščine, ki se nanašajo na nekatere stvari, ki smo jih že v preteklih letih izpostavljale in jih vidimo še kot nerešene, pa bi bilo prav, da se bi počasi vendarle razrešile.

Ena takih je neizpolnjeno priporočilo GRECO-ta glede postopka imenovanja sodnikov in še tukaj posebej vrhovnih sodnikov, saj vemo, da je to zaenkrat še v zaključni fazi pristojnost Državnega zbora, medtem ko so bili dani že konkretni predlogi, tudi z naše strani, kako naj bi se vnaprej ta stvar tudi ustavno skladno uredila.

Druga taka zadeva so brezplačne pravne pomoči, pri katerih se nam zdi, da se podvaja delo s centri za socialno delo, saj moramo pri odobritvah brezplačne pravne pomoči presojati premoženjsko stanje upravičencev, medtem ko vemo, da imajo vse relevantne podatke centri že zbrane in bi bilo po naši oceni najbolj primerno, da bi te postopke pravzaprav se nekako uskladilo s centri za socialno delo. In da bi se pravna podlaga za ta namen tudi spremenila.

Izrazito je tudi zaznan problem pomanjkanja sodnih izvedencev, posebej na nekaterih področjih. Zdaj ugotavljamo že v pripravah na izvajanje družinskega zakonika, da je na tem področju zlasti primanjkljaj kliničnih psihologov. Tukaj si Ministrstvo za pravosodje intenzivno prizadeva, tudi z Ministrstvom za zdravje in ostalimi relevantnimi dejavniki, da bi se ta problem nekako razrešil, vendar zaenkrat je stanje tako, kot je, s tem pomanjkljivim področjem.

Ne morem seveda tudi mimo še vedno nerešenega problema prostorov, zlasti prostorov sodstva v Ljubljani. Mi smo tudi v letnem poročilu opozorili na to, da posluje sodstvo v Ljubljani že na 18 najetih prostorih, razmetanih po, bom rekel vsej Ljubljani tako rekoč. In to po eni strani tudi otežuje učinkovito in racionalno organizacijo dela sodstva. Po drugi strani so pa ti prostori v marsikaterem pogledu povsem neprimerni, tako za uporabnike, ki prihajajo na sodišče, da ne govorim o tem, kako težko je tudi poslovati samim sodnikom oziroma ostalemu sodnemu osebju v teh najetih prostorih, ki so marsikdaj pravzaprav namenjeni za stanovanjske potrebe in potem pa preurejeni v neke ad hoc obravnavne dvorane, hodnike, kjer se drenjajo eden vrh drugega in tako naprej. Prostorsko problematiko je pričelo reševati tudi Ministrstvo za pravosodje s tem, da se neke, bom rekel priprave delajo, kakšne so dejansko sedaj potrebe. Vendar to je tako akutna situacija, da bi po naši oceni bilo treba dati tej, temu področju prednost v tem srednjeročnem obdobju in hitro pristopiti k razrešitvi tega problema. Morda ste bili tudi že seznanjeni, da je letos za gospodarski oddelek okrožnega sodišča bila odpovedana najemna pogodba z rokom izpraznitve v enem letu, tako da je to recimo en tak primer objektivnega, objektivne težave, ki nastopi, če najemnik odpove prostore. In v tem primeru je treba seveda reševati spet na vrat na nos situacijo in to gotovo ne vpliva niti ne na ugled, niti ne na način učinkovitega organiziranja dela sodstva, saj je treba prelagati potem vse te opreme, spise in tako dalje. To moteče vpliva na delovni proces in lahko bi še marsikaj tukaj dodal, ampak mislim, da se vsi zavedamo tega problema.

Kolikor se tiče zakonodaje, pa lahko rečem, da smo zaznali v preteklih letih ustrezno bolje organizirano sodelovanje z zakonodajnimi predlogi, ki nam jih se pošilja v predhodno mnenje. Tako, da imamo praviloma dovolj časa, da se na, za podajo ustreznih pripomb in predlogov, na zakonodajo, ki se pripravlja, ustrezno odzovemo. In se nam zdi tak pristop ustrezen ter bi si želeli, da se to nadaljuje tudi v prihodnje. Pri zakonodajnih postopkih pa se nam zdi, kar se tiče sodnih postopkov, še posebej pomembno, da bi se tudi na področju kazenskega pravnega področja čim prej pristopilo k renovaciji ali pa vzpostavitvi nekega sodobnega kazenskega postopkovnika, ki bi res omogočil učinkovitejše delo na tem pravnem področju, ker imamo, mislim, da kar precejšnje težave prav zaradi teh razlogov tudi na tem področju.

Kot sem že omenil, si prizadevamo za izboljšanje kakovosti sodstva, kakovosti sodnih odločitev, kakovosti našega delovanja. In v ta namen je bil v preteklih letih tudi vzpostavljen projekt, imenovan Izboljšanje kakovosti sodstva, ki je financiran tudi s pomočjo evropskih sredstev. In na tem področju smo opravili ustrezne raziskave med uporabniki sodnih storitev, kaj je tisto, kar bi si želeli, da bi se v našem poslovanju izboljšalo, opravili smo ustrezne raziskave med zaposlenimi na sodiščih, med sodniki in na podlagi tega napravili ustrezen program, ki vsebuje različne vidike izboljšanja kakovosti sojenja. Ta program je tudi delno prikazal v letnem poročilu. Nebi se spuščal zdaj v posamezna področja, omenim naj le, da je tukaj usposobljenih precejšnje število mentorjev izmed sodnikov, izmed sodnega osebja, ki prenašajo delovne izkušnje na tiste zlasti, ki prvič vstopajo v delo na sodiščih ali pa za tiste, ki menjajo pravno področje delovanja ali ki menjajo oddelke na sodiščih. Tudi sodno osebje, mislim, tukaj je zajeto, ki se na ta način ustrezneje usposablja. Predvsem pa je bil projekt tudi usmerjen na te konkretne uporabnike, ki prihajajo na sodišča. Če vam omenim le to, da če govorimo o 18 najetih prostorih v Ljubljani, potem je jasno, da tisti, ki pride, ne vem, morda iz Slovenskih goric poklican kot priča na sodišče v Ljubljano v nekem, morda celo nepravnem, postopku, da bo težko se orientiral kam pravzaprav naj gre – ali naj gre na Tavčarjevo ali potem naj se išče po Ljubljani, kje je zdaj tista skrita lokacija, kjer to sodišče v tistem oddelku posluje. Tako, da smo tudi tukaj napravili ustrezne informacijske prijeme, ki pomagajo tem uporabnikom, da se lahko na sodiščih znajdejo. Po drugi strani je pa tudi vzpostavljena posebna spletna stran, na kateri se lahko dobi ustrezne informacije o sodnih postopkih in tako dalje.

Ti projekti so. Ne slučajno opozarjam na te projekte prav zaradi tega, ker smo v zadnjih mesecih dobili tudi tri mednarodne nagrade oziroma priznanja za te projekte.

In sicer je ta nagrada bila podeljena s strani Sveta Evrope in Evropske komisije v sklopu nagrade kristalna tehtnica. Prav zdaj v prihodnjih dneh bo končna odločitev med štirimi finalisti, med katerimi smo tudi mi, kateri od teh bo dobil prvo nagrado, ampak že uvrstitev med 4 finaliste pomeni, da smo dobili s tem ustrezno priznanje.

Druga nagrada je bila podeljena od Mednarodnega design centra v Berlinu, kjer gre za nagrado za oblikovanje uporabniških izkušenj v kategoriji Products vision & concepts, ki je bila odobrena s strani žirije, v kateri so bili predstavniki eminentnih mednarodnih organizacij – BMW-ja, Siemensa, Boscha, Philipsa in tako dalje. In je ta žirija očitno prepoznala vrednost tega celotnega koncepta.

In tretja, tretje priznanje je bilo pa podeljeno od Evropskega inštituta za javno upravo v Maastrichtu, kjer prav zdaj v teh dnevih gremo na prejem te nagrade. In izmed 158 prijavljenih je bil tudi ta naš projekt uvrščen v ta ožji izbor. Torej tukaj so prepoznali inovativnost, kompetentnost, vključenost, usmerjenost, trajnost in širšo uporabnost in prilagodljivost teh programov.

Tako, da kljub temu, da se kdaj slišijo tudi kakšne negativne pripombe na ta način delovanja pri nas, je vendar treba poudariti, da mednarodna sredina prepoznava kvaliteto tudi teh naših prizadevanj. In mislim, da jih ni za zanemariti.

Toliko bi jaz imel za uvodno besedo. Potem pa, če bo karkoli naprej še potrebno, se bom z veseljem odzval.

Hvala.