Spoštovani predsedujoči, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci, ministrica, varuh človekovih pravic, lepo pozdravljeni.

To minutažo začetno, mogoče bom izkoristil malo več minut ampak verjamem v to, da bom še podkrepil besede, ki jih je izrekla ministrica.

In sicer v povezavi s predlogom priporočila v zvezi z mnenjem računskega sodišča, da vlada oziroma pristojni ministrstvi niso uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in da so za projekte, ki bi naj zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenili nesorazmerno veliko sredstev. Računsko sodišče je revidiralo uspešnost Vlade Republike Slovenije, obeh pristojnih ministrstev pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva v obdobju od 1. januarja 2007 do 30. junija 2018. Računsko sodišče je v revizijskem poročilu skrb za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih, podalo mnenje, da vlada in pristojni ministrstvi niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva za vse tiste, ki jih potrebujejo, saj niso izkazali, da uresničujejo cilje za zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. Poleg tega niso zagotovili enake obravnave upravičencev, načrtovanje novega sistema dolgotrajne oskrbe pa ni bilo v povezavi z mnenjem računskega sodišča za zdravje sledeče pojasnilo.

Javna mreža socialnih zavodov, kakor tudi storitve s področja socialnega varstva, so pristojnost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ministrstvo za zdravje v obstoječi ureditvi ni pristojno za načrtovanje oziroma izvajanje storitev socialnega varstva, kakor tudi ne za javno mrežo izvajanja institucionalnih in skupnostnih socialnovarstvenih storitev. Lahko pa socialni zavodi v javni mreži, med katere se uvrščajo tudi domovi za starejše, na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti za svoje oskrbovance kot del osnovne zdravstvene dejavnosti izvajajo zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo. V tem delu je pristojno Ministrstvo za zdravje.

Javna mreža domov za starejše in posebnih zavodov za odrasle je konec leta 2018 pri 102 izvajalcih zagotavljala 21 tisoč 63 mest. V javno mrežo izvajalcev so vključeni tako javni zavodi kakor koncesionarji, ki zdravstvene storitve starejšim zagotavljajo pod enakimi pogoji in so podvrženi enakim ukrepom nadzora za področje izvajanja zdravstvene dejavnosti. Merila za razvrščanje oskrbovancev po zahtevnosti zdravstvene nege so definirana na nacionalni ravni. S tem je upravičencem zagotovljen dostop do primerljivih zdravstvenih storitev v vseh domovih za starejše v javni mreži v Sloveniji. Financiranje zdravstvenih storitev v domovih za starejše zagotavljamo iz javnih virov.

Nadalje računsko sodišče meni, da pri pripravi Zakona o dolgotrajni oskrbi niso bile natančno ugotovljene slabosti obstoječega sistema socialnega varstva in niso natančno izračunana potrebna sredstva ter določeni viri financiranja storitev v okviru nove ureditve ob upoštevanju dejanskih potreb upravičencev in trenda staranja prebivalstva. Ministrstvo za zdravje pojasnjuje, da dolgotrajna oskrba v Republiki Sloveniji ni definirana v obstoječi zakonodaji, niti v strateških in izvedbenih dokumentih. V skladu z mednarodno definicijo sistema zdravstvenih računov gre pri dolgotrajni oskrbi za niz storitev oziroma pravic, ki jih potrebujejo osebe, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju odvisni od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. V postopku revizije je Ministrstvo za zdravje računskemu sodišču natančno pojasnilo ugotovljene slabosti obstoječe ureditve in izpostavilo, da obstoječe evidence podatkov niso edino merilo za ugotavljanje slabosti obstoječega sistema, kajti neenakosti v dostopu do primerljivih pravic za primerljive potrebe, so razvidni iz obstoječih prepisov, mreže izvajalcev in cen storitev. Poudarjamo, da obstoječi sistem dolgotrajne oskrbe trenutno ne obstaja.

Ministrstvo za zdravje je v sodelovanju z drugimi resorji in deležniki predloge sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe načrtovalo na podlagi obstoječih nacionalnih in mednarodnih podatkov, zlasti / nerazumljivo /, UMAR, OECD, Eurostat, raziskav s področja nezadovoljenih potreb kot so aha.si in share, pričakovanih demografskih trendov, neenakosti razvidnih iz obstoječih predpisov, ki se odražajo v neenakosti dostopa do primerljivih pravic za primerljive potrebe, predhodno pripravljenih predlogov rešitev v desetletnem obdobju priprave izhodišč na področju dolgotrajne oskrbe, ki so jih prispevali uveljavljeni strokovnjaki, pa tudi priporočil Evropske komisije v okviru evropskega semestra od leta 2011 dalje. Poudariti bi želeli, da je bila naloga priprave predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi na Ministrstvo za zdravje prenesena s sklepom Vlade Republike Slovenije dne 14. 12. 2016 in z ustanovitvijo Direktorata za dolgotrajno oskrbo v januarju 2017. Ministrstvo za zdravje v sodelovanju za drugimi resorji nadaljuje potrebne aktivnosti priprave predloga zakona, s ciljem slediti zavezam koalicijskega sporazuma. V skladu z normativnim delovnim programom Vlade republike Slovenije za leto 2019 se kot skrajni rok za sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi določa april 2020. Pri pripravi predlogov sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe je ministrstvo za zdravje že upoštevalo mnenja in priporočila računskega sodišča, kakor tudi ugotovitve pilotnih projektov, katerih izvajanje na področju dolgotrajne oskrbe koordinira Ministrstvo za zdravje.

Na Ministrstvu za zdravje se zavedamo spreminjajoče se starostne strukture in rasti potreb po dolgotrajni oskrbi. Danes je v Sloveniji 19,7 % oseb starejših od 65 let. Projekcije za leto 2050 napovedujejo, da bo delež populacije, starejše od 65 let, narasel na 30 %, pri čemer bo delež starejših od 80 let iz 5 % v letu 2016 do leta 2050 povečal na 11,4 %. Prav starejši od 80 let so najpogosteje uporabniki dolgotrajne oskrbe. Ker v Sloveniji nimamo enotne sistemske ureditve na področju dolgotrajne oskrbe, se soočamo z razdrobljenostjo in neenakostjo v dostopu do storitev, ki spadajo tudi na področje dolgotrajne oskrbe. Pomembno bolj imamo razvito institucionalno oskrbo kakor oskrbo v skupnost. / nerazumljivo / dostopa do integriranih storitev v skupnosti se kaže tudi v večjem pritisku na institucionalno varstvo, ki se pojavlja kljub nadpovprečnemu številu posteljnih kapacitet v primerjavi s povprečjem posteljnih kapacitet držav članic OECD, ki 49,7 na tisoč prebivalcev starejših nad 65 let, v Sloveniji pa imamo 51,7 postelj na tisoč prebivalcev starejših od 65 let. Za predlagane rešitve na področju dolgotrajne oskrbe so izračunane finančne posledice, dejstvo pa je, da bo končna ocena finančnih posledic predloga zakona in določen način financiranja znan šele po dokončni medresorski uskladitvi.

Ne glede na mnenje računskega sodišča ne moremo trditi, da se v Sloveniji ne zagotavljajo pravice oziroma storitve s področja dolgotrajne oskrbe, saj se te deloma zagotavljajo v obliki denarnih prejemkov, socialnovarstvenih storitev na domu in deloma tudi v obliki storitev zdravstvene nege v institucijah in na domu.

Nadalje računsko sodišče meni , da je za projekte, ki bi naj zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenilo kar 74,5 milijona evrov. To je po oceni računskega sodišča nesorazmeren strošek v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet.

V povezavi s tem mnenjem računskega sodišča Ministrstvo za zdravje pojasnjuje, da je Vlada Republike Slovenije s sklepom dne 14. 12. 2016 Ministrstvu za zdravje naložila pripravo predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi. Navedeni sklep je bil tudi podlaga za prenos nekaterih projektov, ki se sofinancirajo s sredstvi evropske kohezijske politike iz operativnega programa za obdobje 2014-2020 iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na Ministrstvo za zdravje. Ministrstvo za zdravje je z omenjenim sklepom prevzelo projekte v skupni vrednosti 20 milijonov 676 tisoč 900 evrov. Projektna sredstva se večinoma namenjajo izvajanju neposrednih storitev za uporabnike, do katerih državljani v okviru obstoječe ureditve ne morejo dostopati. Gre predvsem za storitve s področja nezadovoljenih potreb, katerih odsotnost se pogosto odraža tudi v povečanem pritisku za sprejem v institucijo. Storitve so v času trajanja projektov za upravičence brezplačne.

Slovenija se vseskozi usmerja k črpanju kohezijskih sredstev s katerimi se izvajajo projektne aktivnosti, ki na eni strani omogočajo raziskovanje potencialnih problemov in morebitnih mankov v načrtovanih rešitvah in mehanizmih ter predstavljajo pomoč pri kalibriranju orodij, oblikovanju in uravnavanju protokolov sodelovanja med različnimi deležniki, oblikovanju novih storitev, iskanju možnosti optimalnih rešitev in nenazadnje zbiranju podatkov, ki se jih na nacionalni ravni ne zbira, hkrati pa tudi izvajanju storitev, ki so v času trajanja projektov za upravičence brezplačne, lokalnim okoljem pa prinašajo nova znanja za strokovne delavce in tudi za izvajalce neformalne oskrbe, kakor tudi omogoča nova delovna mesta.

Ob zaključku naj še samo povem, da ministrstvo za zdravje v revidiranem obdobju projektnih sredstev ni namenjalo za študije.

Hvala lepa.