Aha, dela, dobro je.

Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Lepo pozdravljeni vsi skupaj, gostje, spoštovane kolegice in kolegi.

V mesecu septembru je računsko sodišče predstavilo rezultate revizije na področju stanja socialne oskrbe v naši državi, ki je pokazalo, da je to področje pri nas še posebej kritično. Namreč vlada in pristojni ministrstvi že več kot 10 let niso izvedli prav nobenega ukrepa na tem področju, ki je nujno potrebno.

Dejstvo je, da je na pomanjkljivosti zakonodaje, pravnih predpisov in na vse anomalije, ki so se dogajale v praksi, so opozarjale številne inštitucije, tako od varuha človekovih pravic, potem združenje slovenskih zavodov, socialna inšpekcija, pa tudi predhodno že opravljena revizija računskega sodišča.

Lahko rečemo skratka, da to, kar je bilo zapisano v reviziji računskega sodišča, da je stanje na tem področju že kar zastrašujoče, sploh glede na dejstvo kakšno demografsko strukturo imamo v naši državi.

Namreč dejstvo, je po ugotovitvah računskega sodišča, da le slabih 9 % upravičencev, ki bi naj bili predvidoma potrebni te pomoči, jo dejansko potrebujejo, medtem ko za ostalih 90 % država sploh ne ve ali pomoč potrebujejo. In če jo potrebujejo, kakšno vrsto pomoči bi jim morala država nuditi.

Zdaj, gre za področje, kjer je v bistvu bolj širšega spektra. Namreč, če se kar ustavimo pri institucionalnem varstvu in pri zasedenosti kapacitet domov za starejše.

Tukaj je dejstvo, da je država, bom rekla na izpitu povsem pogrnila. Že od leta 2007 ni zgradila nobenega doma za starejše. Je pa po drugi strani podeljevala koncesije, čeprav je izkazano, da so koncesije za uporabnike v tem primeru skoraj za 28 % dražje od storitev, ki jih nudijo javni domovi. Problem je tudi pri čakalnih vrstah, namreč zgovoren je podatek Skupnosti socialnih zavodov, ki na primer na dan 19. september 2019 izkazuje kar 11 tisoč 446 aktualnih prošenj za sprejem v dom starejših. Tukaj ne gre samo za pokrivanje oziroma nepokrivanje kapacitet, ki jih javni domovi ne ponujajo, oziroma glede na to, da država ni zagotovila proračunskih sredstev, niti ne morejo zagotavljati, gre tudi za to, da so anomalije tudi pri čakalnih vrstah. Problem so kriteriji, namreč celo kljub opozorilom socialne inšpekcije Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni določilo kateri kriteriji se uporabljajo prednostno oziroma prioritetno. In posledično računsko sodišče ugotavlja, da imajo domovi za starejše povsem odprt manevrski prostor koga v čakalni vrsti bodo sprejeli v dom. Tako so seveda prosilci za domove za starejše v neenakopravnem položaju.

Po drugi strani pa tudi, ko je država pristopila k nekakšnemu urejanju te dolgotrajne oskrbe kljub temu, da je povpraševanje po tej institucionalni obliki, torej po domovih za starejše, trikrat večje kot pa po skupnostni obliki, se je iz vsaj zankerat še neznanega razloga država vseeno odločila, da bo spodbujala skupnostne oblike, predvsem v obliki pomoči na domu. Dejstvo pa je, da država kljub temu ni sprejela v teh desetih letih na tem področju prav nobenega ukrepa. Tudi ni zagotovila potrebnih finančnih sredstev, ampak je breme izvajanja te pomoči dejansko prelevila na občine oziroma lokalne skupnosti. Zdaj tukaj bi jaz tudi izpostavila v reviziji računskega sodišča ugotovljen podatek, da najpomembnejši oziroma največji problem pri izvajanju te skupnostne oblike, torej pomoč na domu v okviru aktivne politike zaposlovanja, je zagotavljanje kadrov, torej oskrbovalcev, pri čemer je bilo ugotovljeno, da za namene izvajanja pomoči na domovih v letih od 2007 do 2012 je bilo porabljenih na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 16 milijonov 278 tisoč 469 evrov, pri čemer pa ministrstvo računskemu sodišču ni znalo pojasniti koliko teh sredstev je bilo namenjenih za zaposlitev oskrbovalcev ter koliko oskrbovalcev je bilo v tem obdobju sploh zaposlenih.

Glede na to, da imamo danes z nami tudi bivšo ministrico pa državno sekretarko na tem področju, bi prosila, da pa morda se danes poda odgovor na to vprašanje, kajti kadrovska podhranjenost je trenutno poleg zagotovitve kapacitet v domovih za starejše prav tako eden največjih problemov na področju zagotavljanja socialno-varstvene pomoči oziroma dolgotrajne oskrbe.

Glede na to, da poleg pomoči na domu je v bistvu zgolj še institucionalna oblika tista oblika, ki se praktično najbolj izvaja trenutno še vedno v praksi, se je računsko sodišče osredotočilo predvsem torej na izvajanje institucionalne oblike varstva v domovih za starejše, kjer je izpostavilo predvsem tri probleme.

In sicer pomanjkanje kadra, kjer sem že uvodoma ugotovila, da oskrbovalcev ni. Tukaj je seveda problem mizerne plače teh oskrbovalcev. In pa trenutno zaradi takšne kadrovske podhranjenosti tudi po izračunih računskega sodišča se dogaja celo tako, da en oskrbovalcev mora v svojem osemurnem delavniku zadovoljiti oziroma zagotoviti neko kar 51 uporabnikom. Zaradi tega, zaradi preobremenjenosti seveda se ljudje ne odločajo več za ta poklic, po drugi strani pa tudi stanovalci v domovih, je več kot očitno, ne prejemajo takšne nege kot bi jo sicer potrebovali.

Drug problem, ki ga je računsko sodišče v tem okviru izpostavilo, je neenaka obravnava uporabnikov. In sicer, kot sem že tudi povedala, kriteriji za čakalne vrste niso ustrezno določeni, zato imajo domovi za starejše manevrski prostor pri čakalnih vrstah. Po drugi strani pa tudi standardi za vrsto oskrbe niso določeni kljub temu, da je natančne standarde, bolj natančne, že pred leti Skupnost socialnih zavodov Slovenije pripravila, pa vendar jih ministrstvo ni dalo v javno objavo. Tako, vsaj po reviziji računskega sodišča, zato še do danes ne veljajo. Problem tega pa je, da se posledično seveda tudi uporabniki teh storitev postavlja v neenakopraven položaj, kajti uporabniki, tisti, ki imajo v osnovi primerljive potrebe, lahko posledično se dogaja, da dobivajo različen obseg storitev oziroma tudi različno nego.

Nadalje, kot tretji pereči problem na tem področju pa izpostavlja revizija nepravičen sistem oblikovanja cen, ki ga je seveda tudi določilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Namreč dogaja se, da uporabniki plačujejo tudi tiste stroške, ki se ne nanašajo na njihovo nego. In sicer konkretno nadstandardne storitve se plačujejo dvakrat oziroma storitve v nadstandardu dvakrat, tisti, ki pa prejmejo osnovne storitve, pa plačujejo tudi del nadstandardnih storitev. Kot naslednje je problem pri cenah, so cene koncesionarjev, ki jih država ne regulira. In torej je, tako kot je bilo že povedano, prihaja tudi do okrog 28, približno 28 % povišanje cen pri koncesionarjih napram javnemu zavodu. Pri cenah je problem tudi zdravstvene zavarovalnice, ki je bilo večkrat že izpostavljeno tudi v poslanskih vprašanjih s strani poslancev Slovenske demokratske stranke. Namreč, zdravstvena zavarovalnica ne zagotavlja finančnih sredstev, ki jih je po zakonu dolžna pokriti. In ker jih ne pokrije zdravstvena zavarovalnica, jih seveda morajo pokrivati oskrbovanci oziroma njihovi svojci v kolikor plačujejo te storitve v domu za starostnike.

Zdaj, problematika tega je, da nobeden od teh ukrepov, torej na katere se je več 10 let opozarjalo, se ni sprejel, ampak po drugi strani pa je država namenila kar 74 in pol milijona evrov sredstev samo za študije, za katere pa, vsaj po navedbah računskega sodišča, ministrstvi ne znata pojasniti niti vsebine teh študij, še manj kakšne cilje bosta s temi študijami dosegli. Namreč, ta problematika od kadrovske podhranjenosti do nezagotavljanja kapacitet v javnih domovih, se z temi študijami ne bodo pokrivale. Te študije naj bi se izvajale oziroma naj bi bile pilotni projekti, ampak kaj konkretno se bo s temi študijami dosegli, po navedbah iz revizijskega poročila računskega sodišča, ki je danes pred nami in se obravnava, pa ni razvidno.

Zdaj dejstvo je, da gre tukaj za javna, davkoplačevalska sredstva, za javen denar, za katerega zagotovo velja načelo preglednosti, transparentnosti, namenske porabe sredstev. Zato je še kako prav, da naši državljani izvedo za kaj se bo ta denar uporabljal in zakaj država oziroma zakaj vlada in obe pristojni ministrstvi v vseh teh letih nista zagotovili tega, kar bi bilo tisto osnovno potrebno za zagotovitev osnovnih socialnih in zdravstvenih potreb zdravstvene nege naših starostnikov.

V okviru teh predlogov, ki jih smo danes v Slovenski demokratski stranki pripravili za sprejem, želimo, da se nemudoma raziščejo višine namenske porabe teh sredstev za projekte, da se preuči ustreznost višine namenjenih sredstev, zlasti napram tega koliko je država vložila do sedaj temu področju, da bi se te anomalije, ki so bile izpostavljene uvodoma, odpravile. Da se potem tudi proti odgovornim osebam, v kolikor se to ugotovi, sprožijo potrebni postopki tudi za ugotovitev njihove odškodninske in kazenske odgovornosti. Želimo tudi, da se sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotovitev dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva vsem upravičencem v roku 30 dni od sprejema tega priporočila, v kolikor bo seveda sprejeto. Jaz upam, da bo, kajti navsezadnje mi smo tisti, ki smo vendarle dolžni zagotoviti, da bodo naši starostniki ne glede na to kakšne so njihove finančne zmožnosti imeli primerno zagotovljeno oskrbo na stara leta oziroma na starost njihovega življenja.

Toliko zaenkrat z moje strani, se bom pa seveda tekom razprave še vključila.

Hvala lepa