Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Se opravičujem, da sem malo na slabem glasu. Lep pozdrav prav sem prisotnim.

Tako ja, prihajam iz doma, v katerem živi 230 stanovalcev. In naj že na začetku povem, da je med njimi 130 takih, ki imajo eno od oblik demence, torej že z diagnozo postavljeno. Mislim, da je stanje tudi v ostalih domovih nekje kar podobno.

Mi imamo integrirano obliko oskrbe, kar pomeni, da nimamo posebej organizirane enote za osebe z demenco, ampak živijo tam, kamor so prišli – v naš dom, kjer imamo samo eno in dvoposteljne sobe. Zdaj, smo na področju, kjer živi 70 tisoč ljudi in je približno 13 tisoč 100 takih, ki so starejši od 65 let. Tako, da imamo veliko obremenitev in tudi s tem zelo veliko čakalno dobo.

Zdaj, jaz nebi govoril o težavah in problemih, ampak predvsem o izzivih, ki jih imamo skupaj in jih bomo morali tudi skupaj rešiti. So predvsem, res, kadri.

Zdaj, Ljubljana je že specifična, ker recimo mi si težko privoščimo, da bi pripeljali kader iz Bosne, ker je stanovanje v Ljubljani skorajda enaka cena kot je pa minimalna plača, za katero žal naš kader mora delati. Imamo težave, ker imamo dvojne kadrovske normative, in sicer so eni, oziroma izzive na tem področju. So eni s področjem socialne oskrbe in osnovne oskrbe in drugi za področje zdravstvene nege. Zelo velika težava, s katero se srečujemo, je ravno to, da je to preveč zasidrano, torej po izobrazbah. Torej razumljivo je, da medicinsko-tehnična opravila lahko dela samo medicinska sestra, vendar v sami socialni oskrbi pa bi lahko sodelovali tudi drugi deležniki, ker imamo zelo veliko ponudb za delo, da bi prišli delati k nam. Vendar, ker niso ali bolničarji, ker niso socialni oskrbovalci, jih enostavno ne moremo zaposliti. Na trgu praktično ni bolničarjev negovalcev, v Ljubljani še posebej ne, ker trenutno, mislim, da niti ena, ne ljudska univerza, ne srednja šola ne izobražuje za ta profil. Tako, da se na tem področju že srečujemo s tako veliko problematiko, da se bojim, da bo začelo vplivati tudi na samo kakovost storitve. Naj rečem, da imamo certificirani, s strani Bureau Veritas, sistem kakovosti. Gledamo 66 kriterije, torej vidikov življenja in stanovalci so in njihovi svojci so vključeni v samo življenje v domu skozi skupine na katerih ta sistem delamo. In se zavedajo, da če bo šlo tako naprej, bo velika težava.

Na področju, ravno iz tega, ko gledam kakšna bi bila mogoče možna rešitev, je v prvi vrsti preoblikovanje javnih zavodov v negospodarske javne družbe. S tem se seveda reši več težav. Eno je, da se končno nekako ločimo od sistema plač v javnem sektorju, kjer moram povedati, da recimo v Ljubljani imamo na osnovni oskrbi zelo velike izzive, ker nemogoče je dobiti kuharja, da bi prišel delati za minimalno plačo, natakarja, da bi prišel delati za minimalno plačo, ker enostavno jim plačujejo v hotelih tudi po 1000 in več evrov, mi pa jim lahko rečemo »tu imate«. Na drugi strani želimo kvalitetno delati, vendar ne vem, če dobimo ravno najboljše ljudi, ki bi pa to počeli – da bo bolj tisti, ki že pridejo iz obupa, ker kje drugje ne dobijo službe, žal. Seveda jih potem naučimo, da bi delali. Na ta način bi tudi prišli do možnosti dodatnega financiranja z drugih virov, na katere zdaj kot javni zavod niti ne moremo participirati, razen če vlada oziroma ministrstva razpišejo neko perspektivo za evropska sredstva.

Drugo vprašanje, ki pa je tako, da bi ga tudi bilo potrebno rešiti, se pa v tem velikokrat sodišče namešča z odločbo. In nekdo s strani sodišča nameščen v dom – mora pa sam plačati to storitev. To nekako ne gre ravno skupaj, ker se niti sam ne mora opredeliti do tega ali to storitev želi. Imamo ravno osebe z demenco, ki so tam brez svojega lastnega vedenja, pa morajo plačevati za oskrbo, kar vendarle mislim, da glede na diagnozo bi moralo to iti iz zavarovanja, trenutno zakona za zdravstveno zavarovanje.

Seveda je velika rešitev Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga nujno potrebujemo. Jaz moram reči, da moj prijatelj, ki se skoraj vsak dan srečava na kavi, Martin Tot, ki je prvi, ki je ta zakon sploh dal kot predlog v obravnavo takrat, pravi, da on ga verjetno ne bo dočakal. Ima 81 let, pred 3 meseci je praznoval. In se bojim, resnično, da smo res na tem. Ker jaz ne morem več govoriti, da nas bo demografija prehitela, ker nas je že. Mi smo že 5 let za tem, kar bi mi morali že narediti. Če vam povem, na današnji dan je aktualnih prosilcev, jaz sem včeraj 4 ure in pol poslušal včerajšnjo sejo odbora za socialo, na današnji dan jih je 10 tisoč 938 aktualnih, vseh vlog skupaj pa 25 tisoč 635. Smo pod velikimi pritiski na tem delu. Tudi zaradi tega, ker je slaba oskrba, slaba, ne govorim zdaj o samem izvajanju storitve ampak o organizaciji storitev v domačem okolju, še v polovici občin približno samo od ponedeljka do petka dopoldan, torej pomoč na domu, kar, človek, ki ima potrebe, jih ima 24 ur. Še vedno nimamo v Sloveniji niti enega izvajalca, ki bi tudi ponoči izvajal oskrbo na domu. Nekako tukaj so nas v zahodnem svetu prehitel, ker, samo za ilustracijo, München recimo ima 40 ponudnikov pomoči na domu in ljudje lahko izbirajo tudi po kvaliteti. Mi smo zelo omejeni, ker so občine tiste, ki organizirajo pomoč na domu. Seveda občini se bolj vidi neka luč, ki jo postavijo, kot pa sama oskrba in se pogostokrat premalo denarja daje za to oskrbo na domu. Največ oseb z demenco živi ravno v domačem okolju. Jaz upam, da je zadnjič tista gospa, ki se je, iz Deosovega doma, izrazila, da jih zaklepajo v sobo, zarekla to, ker verjetno je mislila, da zaklenejo cel oddelek varovani, kar je tudi dejansko res v Zakonu o duševnem zdravju mogoče s tehničnim varovanjem. In si ne želim tega, ker to smo v Bosni videli, kjer je pa dejansko bilo tako, da so jih zaklepali v sobe po 6 skupaj. Jih je takih, zaklenjenih v sobe, še trikrat toliko v domačem okolju. Jaz sem pred tem, da sem postal direktor pred 8 leti doma za starejše, 5 let vodil center za pomoč na domu v Kranju. In se mi je zdelo grozljivo, ko so naše, ko so odhajale, morale prav teči iz stanovanja in zakleniti za sabo, da gospa ali pa gospod niso pobegnili iz stanovanja.

Tako, da mogoče na tem delu, kar se kadrov tiče, da bi se pogledalo tudi potrebe izvajalcev. Ker radi se obračamo na zahod in gledamo njihove prakse, čeprav se veliko družim tudi z njimi in nam govorijo, da smo mi 20 let pred njimi, bi se lahko pogledali predvsem pri zaposlovanju kadrov, ker jih v bistvu izobrazijo sami. Seveda, za določene profile bo moral vedno imeti poklicne kompetence. Vendar mislim, da če razdelimo, je socialne in osnovne oskrbe v domovih približno 90 %, zdravstvene nege 10 %. Zato nekako malo bolj liberalen pristop k temu zaposlovanju, ker smo usposobljeni, da kader tudi usposobimo.

Toliko zaenkrat.

Hvala.