Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci, spoštovani varuh človekovih pravic, vsi ostali udeleženci naše ekipe na današnji seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Navezal sem bom na vašo rdečo nit in verjamem, da bo mogoče današnji malo daljši uvod pripomogel k dobri razpravi in kredibilni.

Torej, leta 2018 so prebivalci v starostni skupini nad 65 predstavljali 19,4 % prebivalstva. Leta 2055 pa naj bi bilo v tej starostni skupini skoraj 32 % prebivalcev Slovenije. S staranjem se verjetnost potrebe po pomoči druge osebe pri izvajanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil povečuje. V Sloveniji je tako, v luči demografskih sprememb oziroma naraščanja deleža starejše populacije in s tem povezanega pričakovanega povečanja stroškov nujno, potrebno urediti sistem dolgotrajne oskrbe na način, da zagotovimo dolgoročne stabilnosti sistema.

Dolgotrajna oskrba danes ni definirana v obstoječi zakonodaji niti v strateških in izvedbenih dokumentih. Pravila, ki urejajo področje in pravice, ki bi jih bilo po mednarodni definiciji lahko šteli dolgotrajno oskrbo, so v slovenskem pravnem redu urejena v številnih predpisih in je tako nepregledna, komplicirana in razdrobljena.

Pravice ureja zakonodaja na različnih področjih, obstajajo različne vstopne točke in različni postopki ocenjevanja potreb. Obstoječe ureditve v nekaterih primerih postavljajo upravičence v neenakopraven položaj, ni primerljivih pravic za primerljive potrebe. Nekateri upravičenci so zaradi tega lahko celo izključeni iz sistema, saj nimajo možnosti uveljavljanja pravic. Financiranje je razdrobljeno. Dostop do storitev se razlikuje po regijah in med urbanim in med podeželskim okoljem, kar velja zlasti za storitve v skupnosti in na domu. Formalne storitve v skupnosti so še vedno slabo razvite.

Zavedamo se, da vprašanje cenovno sprejemljive, celostne in kontinuirane oskrbe oseb, ki potrebujejo tujo pomoč, v prihodnosti ne bo mogoče reševati v okviru obstoječega zakonodajnega okvirja, zato Ministrstvo za zdravje s sistemsko ureditvijo dolgotrajne oskrbe, ki sledi sprejetim dokumentom razvojnega načrtovanja, želi zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost oziroma stabilnost visokokakovostne dolgotrajne oskrbe, ki temelji na vsesplošni dostopnosti, pravičnosti in solidarnosti. Na Ministrstvu za zdravje je bila naloga priprave predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi ter izvedba nekaterih projektov, ki se sofinancirajo iz sredstev evropske kohezijske politike, prenesena leta 2017. Skladno z našo časovnico bo Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno v fazi tehničnega usklajevanja, lahko sprejet v letu 2020.

Kot ključni cilj pri načrtovanju novega sistema dolgotrajne oskrbe, ki ga načrtuje Ministrstvo za zdravje, bi izpostavil predvsem oblikovati celoviti, razpoložljiv, univerzalno dostopen, geografsko in finančno vzdržen in dosegljiv sistem dolgotrajne oskrbe.

Del navedenih aktivnosti se izvaja tudi v okviru pilotnih projektov, ki jih koordinira naše ministrstvo. Tako je bilo v okviru projekta Izvedba pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki se izvaja v Celju, Krškem in Dravogradu, od januarja do septembra 2019 na vstopnih točkah prejetih 1428 vlog za oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, 1312 oseb, ocenjenih kot upravičenosti do dolgotrajne oskrbe in na dan 1. 9. 2019 287 oseb, vključenih v neposredno prejemanje novih storitev, ki jih pred pričetkom projekta v skupnosti oziroma v domu niso imele možnosti koristiti. Glavni cilj pilotnih aktivnosti je preizkusiti ključna orodja, mehanizme in storitve na področju integrirane dolgotrajne oskrbe v treh okoljih – mestna, podpodeželska in podeželska – ter oceniti njihove prednosti in pomanjkljivosti v praksi. Ugotovitve bodo prispevale k nadaljnjemu razvoju področja dolgotrajne oskrbe. Poudariti velja, da vse te storitve v času trajanja projektov upravičenci prejemajo brezplačno oziroma se njihovo financiranje zagotavlja iz kohezijskih sredstev.

Kljub dejstvu, da Slovenija nima enotne sistemske ureditve področja dolgotrajne oskrbe, pa vendarle zagotavljamo različne oblike storitev, med katerimi na nivoju zagotavljanje integrirane oskrbe največjo vlogo prevzemajo domovi za starejše. Zakon o socialnem varstvu institucionalno varstvo opredeljuje kot pomoč v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Največji delež institucionalnega varstva izvajajo domovi za starejše. Javna mreža socialnih zavodov kakor tudi storitve s področja socialnega varstva so pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zakon o zdravstveni dejavnosti določa, da socialni zavodi v javni mreži, med njimi tudi domovi za starejše, za svoje oskrbovance kot del osnovne zdravstvene dejavnosti izvajajo zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo. V tem delu je pristojno naše ministrstvo. Javna mreža domov za starejše in posebnih zavodov za odrasle je konec leta 2018 pri 120 izvajalcih zagotavljala približno 21 tisoč 63 mest. V preteklosti so se za odhod v dom starejših v večjem deležu odločale tudi še povsem samostojne osebe, kar je razvidno tudi iz podatkov o kategoriji oskrbe, saj je bilo v letu 2008 59,5 % oseb kategoriziranih v oskrbo 1. V letu 2018 je takih le še 24,1 %.

Ministrstvo za zdravje je pristojno v delu zagotavljanja zdravstvenih storitev v socialnih zavodih. Sredstva za zagotavljanje storitev zdravstvene nege in rehabilitacije zagotavljajo iz javnih virov. Merila za razvrščanje oskrbovancev po zahtevnosti zdravstvene nege so definirana na nacionalni ravni. S tem je upravičencem zagotovljen dostop do primerljivih zdravstvenih storitev v domovih za starejše v Sloveniji. Projekcija poslovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za leto 2019 kažejo, da se bo za zagotavljanje zdravstvene nege in rehabilitacije v socialnih zavodih v tem letu namenilo 143,8 milijona evrov. Ta sredstva so namenjena tudi zagotavljanju kadra, to je zdravstvenih delavcev, za izvajanje zdravstvenih storitev. Ministrstvo za zdravje je v letu 2018 pristopilo k pridobivanju podatkov o strukturi kadra, domovih za starejše in posebnih zavodih za odrasle.

Slovenija je v preteklosti krepila razvoj institucionalnega varstva. Mnogo manj pa je vlagala v razvoj integriranih storitev v skupnosti. Tako ima Slovenija na področju institucionalnih kapacitet povezanih z izvajanjem dolgotrajne oskrbe nadpovprečno število kapacitet. Povprečje posteljnih kapacitet držav članic OECD je 49,7, v Sloveniji imamo na tisoč prebivalcev starejših od 65 let 51,7 postelj. Pa vendarle raziskave kažejo, da bi si večinoma starejših kljub morebitni nepopolni samooskrbi storitve čim dlje želela koristiti v domače, fizično in socialno znanem okolju. Zato ne presenečajo usmeritve k krepitvi deinstitucaionalizacije v izvedbenih in strateških dokumentih Republike Slovenije, kot so: resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020, resolucijo nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 skupaj z družbo zdravja, strategija dolgožive družbe, resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028. Pa vendar velja poudariti, da ne pomeni ukinjanja institucij v sistemu integrirane oskrbe in možnosti še vedno eden temeljnih elementov zagotavljanja skrbi za osebe, ki ne zmorejo samostojno poskrbeti zase, le krepiti potrebno je tudi možnost integrirane oskrbe na domu posameznika. Strategija dolgožive družbe, dokument, ki ga je sprejela vlada, zlasti v drugem stebru izpostavlja pomen sistemov socialne zaščite, dostopnost do zdravstvenih storitev in storitev dolgotrajne oskrbe. Javno financiranje zdravstva in dolgotrajne oskrbe zagotavlja dostopnost vseh skupin prebivalstva do pravic s tega področja, s tem tudi zmanjšanju neenakosti in revščine zlasti med starejšimi.

Prav zato je ključna tudi enotna sistemska ureditev področja dolgotrajne oskrbe. Kot že rečeno, je bila na Ministrstvu za zdravje z letom 2017 prenesena tale naloga. Kot del že omenjenih pilotnih projektov na področju dolgotrajne oskrbe, ki se trenutno izvajajo s pomočjo kohezijskih sredstev, se bomo do konca tega leta pričeli izvajati tudi aktivnosti v okviru projekta prilagoditev in preoblikovanje obstoječih mrež institucionalnega varstva ter vstop novih izvajalcev za nudenje skupnostnih storitev in programov za starejše, kjer je poudarek tudi na prepoznavanju oseb z demenco, njim prilagojenih storitev in podpornih ukrepov za svojce. Prav tako enotna sistemska ureditev na področju dolgotrajne oskrbe ni pomembna le za starejše, ampak tudi za osebe, ki so zaradi bolezni, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti dlje časa ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil.

Ob zavedanju, da Slovenija sodi med nadpovprečno starajoče se družbe, je Ministrstvo za zdravje v maju 2016 sprejelo prvo strategijo obvladovanja demence v Sloveniji. Strategija za obdobje 2016-2020 omogoča usklajen in celostni pristop vseh deležnikov pri reševanju problema demence in sorodnih stanj. Namen strategije je zagotovitev preventivnih ukrepov, zgodnje odkrivanje bolezni ter primeren standard zdravstvene in socialne zaščite in zdravstvene oskrbe oseb z demenco. Izhaja iz spoznanja, da so osebe z demenco posebej ranljiva ciljna skupina, pri tem pa se osredotoča na posameznika in njegove potrebe, kar zahteva usklajeno in odzivno delovanje država in multidisciplinaren pristop obravnave. Zavedamo se, da pogostost zdravstvene obravnave oseb z demenco v različnih regijah razlikuje med posameznimi regijami, kar je posledica razlik poseljenosti, osveščenosti, prepoznavanju, dostopi in/ali dovzetnosti za obravnavo te bolezni v različnih regijah. Pomanjkljiva je tudi usposobljenost oziroma usmerjenost zdravnikov, psihologov in drugega zdravstvenega osebja pri obravnavi oseb z demenco. Obvladovanje demence pa ni zgolj zdravstveni problem, saj oseba potrebuje tudi pomoč pri vsakdanjih opravilih in si želi čim dlje ostati v svojem domačem okolju. Zato je potrebno pri obvladovanje demence delovati interdisciplinarno. Pomembno vlogo imajo tudi svojci in drugi neformalni oskrbovalci ali poklici, s katerimi oseba z demenco v svojem vsakdanjem življenju prihaja pogosteje v stik. Izhajajoč iz indentificiranih pomanjkljivosti in na podlagi prve strategije za obvladovanje demence je Ministrstvo za zdravje izvedlo javni razpis za obvladovanje demence,(nadaljevane) ki je bil namenjen programom izobraževanja in ozaveščanja v letih 2017 in 2018 s ključnimi cilji, ki jih je navedel že kolega pred mano. Programi izobraževanja in ozaveščanja so povezali različne deležnike na nacionalni ravni in v lokalnih okoljih v vseh slovenskih. Pri izvajanju programov se povezujejo izvajalci zdravstvenih in socialnozdravstvenih storitev z uporabniki, svojci in nevladnimi organizacijami v lokalni skupnosti. Na Ministrstvu za zdravje smo prejeli številne pohvale. Ministrstvo načrtuje oblikovanje druge nacionalne strategije strategije obvladovanja demence v Sloveniji 2020-2030.

Boljši življenjski standard, nove tehnologije, nova zdravila in novi načini zdravljenja, vlaganja v lastno zdravje nam omogoča, da živimo dlje. S staranjem se potrebe po storitvah zdravstva, socialnega varstva in dolgotrajne povečujejo. Ključni izziv se tako, kaže kako bomo zagotovili dovolj ustrezno izobraženega kadra za izvajanje potrebnih storitev. Manko kadra s področja zdravstva predstavlja globalen problem. V Sloveniji na področju zdravstvene nege, zlasti na dodiplomski ravni, usposobimo več kadra kot v povprečju države OECD. Potrebno bo medresorsko pristopiti k ustrezni promociji zdravstvenih poklicev, vzpostavitvi dobrih delovnih pogojev in možnosti kariernega razvoja.

Hvala za besedo, predsedujoča.