Govor

Andrej Šircelj

Hvala lepa. Predsednik, kolegi in kolegice, predstavniki Vlade, predstavniki Računskega sodišča!

Jaz bi se, tako kot že pri prejšnjih razpravah o zaključnih računih predvsem vrnil na eno zadevo, in sicer na odnos, da tako rečem med Vlado in Računskim sodiščem na drugi strani. Za kaj pravzaprav gre? In tudi tukaj mislim, da je predsednik Računskega sodišča zelo nazorno pokazal zakaj je Računsko sodišče dalo mnenje s pridržkom. Zaradi tega, ker Vlada enostavno v določenih primerih ne prizna ali ne upošteva stališča Računskega sodišča. Potem imamo danes še naprej napake, zaradi tega je bilo tudi to mnenje dano s pridržkom, tako sem nekako razumel, ali pa je to eden od razlogov, da je mnenje dano s pridržkom in enostavno teh napak se ne rešuje. Če se spomnimo je navsezadnje Vlada celo zakonodajo spreminjala za to, da bi zakonodaja, popravljena zakonodaja potem ustrezala tistemu stališču Računskega sodišča. Tako da s tega zornega kota je, bom rekel, kar neka indolenca Vlade zaskrbljujoča tukaj, predvsem če želimo doseči nek red na področju javnih financ, na drugi strani pa seveda še to, da se v bistvu vrhovnega revizorja, da tako rečem, enostavno ne upošteva. Mislim, da ta zadeva je v tem primeru najbolj zaskrbljujoča. Tukaj je bilo rečeno, da izdatki dveh javnih skladov za podeželje in podjetništvo so bili vprašljivi že leta 2016 in 2017, tako so tudi še sedaj v letu 2018 in skratka tukaj se dejansko nič ne zgodi. Mislim, da tukaj bi morali vsi nekaj narediti, da se to ne bi dogajalo iz leta v leto.

Drugo je, da nimamo enostavno mnenja Računskega sodišča glede bilance stanje. To pomeni glede premoženja, ki ga ima Vlada Republike Slovenije in to že nekaj let. Zdaj, če sem si prav zapisal to razlago, ki jo je dala predstavnica Vlade, je omenila, da so vknjižbe v zemljiško knjigo, če sem prav razumel, mislim, da sem, so urejene v 95 odstotkih. To je bila izjava o teh 95 odstotkov. Zdaj, Računsko sodišče pa ne daje mnenja o tej bilanci stanja. Tukaj bi rad povedal naslednje, najslabša ocena Računskega sodišča je, lahko me popravite, da ni mnenja, ker ga sploh ne more dati, ker ni podatkov. Negativno mnenje je »boljše od tega« kot to da sploh ni mnenja in to se dogaja že nekaj let. Tudi najslabša ocena, ki jo je sploh možno dati s strani Računskega sodišča je ni mnenja. In v bistvu se ne zgodi nič kaj takega, zaradi tega. Tukaj sicer predstavnica Vlade pravi, da delajo v skladu s programom in tako naprej, ki ga je potrdilo ali verificiralo tudi Računsko sodišče in tako naprej. Ampak, jaz mislim, da tukaj bi morali, če nič drugega, tudi komisija precej bolj zaostriti te zadeve.

Zdaj, naslednja zadeva, ki je, so evropska sredstva. Poglejte. Napačno načrtovanje, da tako rečem. Napačno načrtovanje predvsem tistih sredstev, ki naj bi jih prejeli. Prejeli smo jih za 28,5 odstotka manj kot smo jih načrtovali. 31 odstotkov manj iz strukturnih skladov, 37 odstotkov manj iz kohezijskih skladov. In tukaj je pa seveda vprašanje, bom rekel, strokovnosti. Tukaj se postavlja vprašanje strokovnosti oziroma vemo že kdo tukaj ni opravil domače naloge.

Zdaj, vse te zadeve, ki so tudi omenjene in so v bistvu stalne in ta razkritja, ko se govori o tem, da občine niso pravočasno dobile meril za to kako dejansko načrtovati svoja sredstva. Niso bile izkazane metode prodaje pri prodaji finančnega premoženja. Nadzor nad javnimi zavodi je stalnica. In v bistvu ministrstvo ne upošteva niti obstoječega Zakona o javnih finance, kaj šele novega zakona, ki ga zdaj sicer več ne napoveduje, ampak ga je že prejšnja vlada napovedala in rekla, da ga bo dejansko spremenila s čimer bi dejansko povečali predvsem nadzor nad javnimi skladi. Ampak tega Vlada enostavno ne naredi, zaradi tega, ker tukaj lahko rečem, nekomu ni v interesu, da bi bil nadzor večji oziroma da bi bil ta nadzor že zagotovljen s samim zakonom. Zaradi tega tudi ni novega zakona o javnih financah in tukaj vseeno predsednik, mislim, da je tukaj Vlada, ne samo Ministrstvo za finance, če ne pa predstavniki Vlade oziroma Ministrstva za finance povedo zakaj se ne zagotovijo pravne podlage za večji nadzor nad javnimi sredstvi.