Hvala za besedo. Moje ime je Barbara Kobal Tomc in sem direktorica Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo.

Zdaj, inštitut se s spremljanjem delovanja domov za starejše sistematično sicer ne ukvarja, kajti to javno pooblastilo ima skupnost socialnih zavodov in kolega Jaka je prav tako želel pravzaprav besedo, pa sem ga prehitela, oprosti Jaka.

Jaz bi začela, torej zato ne morem o vseh zadevah soditi kot pravzaprav nekdo, ki spremlja to področje delovanja zavodov, ampak lahko pa govorim pa večkrat v imenu, mojem imenu kot imenu raziskovalke, ki se torej že kar 15 let oziroma še več ukvarjam s tem področjem.

Tako, da jaz bi uvodoma pač pohvalila pravzaprav zelo dobro pripravljeno gradivo za to našo 31. sejo in hkrati bi se pravzaprav zahvalila ministrici, ki nam je nekako zdaj že povedala, a ne, da pravzaprav se zadeve rešujejo, da se ministrstvo zaveda seveda teh ugotovitev in da je aktivno pristopila, da je ministrstvo aktivno pristopilo k reševanju problematike. Prav tako pa bi na začetku poudarila besede spoštovanega varuha človekovih pravic, ki je rekel zame zelo pomembno zadevo, a ne – niso vsi domovi enaki. In se mi zdi, da v Sloveniji zelo veliko škode naredimo tudi mediji, moram reči, prav s tem, ko iščemo morda neke, bom rekla bolj negativne zgodbe in te negativne zgodbe potem preslikavamo, multipliciramo, a ne. In tako so bili pred časom centri za socialno delo najslabši, a ne, zdaj so domovi najslabši. Skratka, tako nekako si predstavljam, da povprečen poslušalec pravzaprav percipira te informacije. Upam pa, da se motim.

Navezala bi se pa uvodoma tudi na ugotovitev predsednika računskega sodišča, ki je rekel, da je pravzaprav podobno študijo opravilo računsko sodišče pred 10 leti in da se stanje ni spremenilo. Jaz si bom dovolila en sklep, a ne. In sicer Zakon o dolgotrajni oskrbi pri nas pripravljamo že dobrih 16 let. in nekako zadnjih 10 let imam skozi svoj občutek, da smo tik pred zdajci, a ne, vedno nam je ta pravzaprav zakon nekako blizu, pa se nam odmika. In zato najbrž je pač ta 10 let sicer dolga doba, pa vendar, a ne, verjamem, da zato mogoče ni bilo nekega preboja v teh 10 letih.

Ampak, da se vrnem na izhodišče, pač kaj sem pravzaprav hotela povedati. Jaz bi izhajala iz opredelitve socialnega varstva. Socialno varstvo je v bistvu kategorija, torej storitve. Prejemki, ki so namenjeni najbolj ranljivim skupinam prebivalstva. Socialno varstvo torej za ranljive, najbolj ranljive skupine prebivalstva. In po drugi strani, a ne, javna služba. Socialno varstvo, javna služba, že sami ti pojmi nam nekako, nas nagibajo k sklepu, a ne, da v bistvu tukaj, vsaj po mojem osebnem globokem prepričanju, ni prostora za dobičke. Tako, da če se pravzaprav tukaj ustvarjajo dobički, potem je seveda to resnično treba ukrepati. Tudi sama kot raziskovalka zelo jasno vidim, kaj je socialna oskrba. Vsako taksativno naštevanje, pa nisem pravnica, a ne, se nam je do zdaj vedno izkazalo kot slabo, ker vedno potem nekaj izpustimo. In kadar nekaj izpustimo, je seveda možnost, da se zadeva drugače definira.

Zelo podpiram predlog sklepa, da pravzaprav mora ministrstvo imeti večjo pristojnost pri določanju cen, pri določanju, pravzaprav pri samem izvajanju storitev. Najbrž pravzaprav gre to nekako tudi mogoče razumeti v smislu tretjega cilja aktualne resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva, ki pravi, da je treba stremeti k večji avtonomiji izvajalcev. Pa vendar, avtonomija izvajalcev pravzaprav do tiste točke, ko je pravzaprav v korist samega uporabnika.

Jaz bi nekako rekla, da pravzaprav domovi niso edina točka skrbi za osebe, ki pač pravzaprav pri svojem vsakdanjem funkcioniranju potrebujejo različne oblike podpore. Zdaj, predsednik računskega sodišča je predstavil nam pravzaprav zakonsko opredelitev ločnice med skupnostno in institucionalno oskrbo, pa vendar, za nas je ključna resolucija o izvajanju nacionalnega programa socialnega varstva, ki nekako ponuja neko drugo definicijo. In ta definicija je pravzaprav bistveno širša in bistveno, bom rekla kakovostnejša, saj odraža dejansko stanje. In sicer med skupnostne oblike skrbi štejemo tako dnevno oskrbo, štejemo družinskega pomočnika, skratka štejemo vse tiste načine oskrbe, ki se dogajajo na domu uporabnika oziroma v tistih okoljih, ki so zelo podobni pravzaprav domu posameznika, vsakega iz med nas. Tako, da ko gledamo razmerje pravzaprav med skupnostno in institucionalno oskrbo, bom rekla po teh kriterijih, kot jih pravi resolucija, a ne, seveda je slika tukaj precej drugačna. Ne govorimo več o 3 : 1, ampak je razmerje precej drugačno. Zato bi jaz pač tukaj nekako res rekla, a ne – ne moremo pravzaprav se fokusirati in skoncentrirati samo na to, da obstajajo samo domovi. In ne moremo govoriti o tem, da pravzaprav je to naša edina možnost pravzaprav preživljanja naše pravzaprav starosti.

Mi smo se v Sloveniji, kot smo danes že slišali, zavezali k deinstitucionalizaciji. In deinstitucionalizacija pomeni pravzaprav podporo človeku v skupnosti. In tudi evropska sredstva so namenjena procesom deinstitucionalizacije. Zato pravzaprav težko sprejmem ugotovitev računskega sodišča, uvodno ugotovitev, da 74 milijonov vlada namenja za projekte preizkušanja določenih rešitev. Kot smo prej slišali, pravzaprav ne o projektih, ampak o raziskavah. Zdaj, če si pogledamo poročilo na strani 95, a ne, pravzaprav vidimo, da smatram, da so to ta sredstva, ampak pravzaprav vidimo, a ne, da tukaj ne gre za raziskave, ampak gre za pilotne projekte in da tukaj ne gre za denar, ki ga zagotavlja vlada, ampak gre za denar, ki ga lahko počrpamo iz Evrope, lahko pa tudi ne. Pa vendar, če ugotavljamo, da smo zelo slabi v črpanju evropskih sredstev, se mi zdi, da moramo v bistvu tukaj zelo jasno povedati, a ne, za kakšna sredstva gre in kakšen je namen teh sredstev. Pa pravzaprav nisem mislila o sredstvih govoriti, ker mislim, da se v sredo dobimo prav na to temo in bomo takrat lahko več o tem se o tem pogovorili. Skratka, jaz bi vseeno rekla, a ne, da bi opozorila pa še na eno stvar, a ne, danes je tudi predsednik računskega sodišča zelo veliko govoril o pomoči na domu. Tudi mi na inštitutu v svojih študijah že dolgo časa opozarjamo in ugotavljamo, da je tudi pravilnik v tem delu potreben korenite revizije. Danes smo slišali, maksimalno 20 ur. Efektiva je vprašljiva, normativ je za izvajalce pravzaprav vprašljiv. Kar je pa pravzaprav danes, nekako gre vštric naše debate je pa to, da je preohlapna, po naših ocenah preohlapna, metodologija za izračun cene. Skratka, manjkajo jasna navodila in zato tudi v bistvu sami izvajalci lahko različno interpretirajo, različno poročajo, različno zaračunavajo cene.

Tako, da sem zelo vesela, da je ministrstvo v bistvu pristopilo k aktivnemu reševanju tega problema in da nekako se nadejam, da bomo kmalu dobili tudi nov pravilnik.

Hvala lepa.