Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, cenjeni gostje.

V inštituciji varuha človekovih pravic se zelo intenzivno ukvarjamo s problematiko starejših. Moram reči, da imamo tri vrste obiskov kar se tiče spremljanja delovanja domov starejših. Eno je znotraj državnega preventivnega mehanizma. Potem poslovanje izven sedeža varuha, kar pomeni, da se napovemo v domu starejših občanov, tam imajo potem tako uporabniki storitev, stanovalci, kot pa tudi zaposleni možnost, da se zglasijo pri nas, pri naših strokovnih delavcih in opravijo pogovor. Tisti, ki pa ne morejo, pa naši kolegice in kolegi odidejo po oddelkih, se pogovarjajo s posameznimi uporabniki in zaposlenimi, tako da pridemo tudi do tistih, ki so v nepokretnem stanju, ki ne morejo do nas in pa se z njimi pogovarjamo, ugotavljamo, kakšne storitve dejansko so. Tretje pa so obiski inštitucije varuha kot uresničevanje upoštevanja človekovih pravic in pa predvsem dostojanstva stanovalcev v domovih.

Bistveno je, za kar tudi je inštitucija varuha človekovih pravic, da postavlja v ospredje človeka in pa njegovo dostojanstvo. Na tem izpitu upoštevanja dostojanstva smo, kot se večkrat sliši, padli. Namreč, ljudje, ki so v domovih, stanovalci, se prepogosto nevedno, ampak prepogosto, se njihovo dostojanstvo, njihove pravice, njihova bit enostavno ne upošteva, ampak jih vidimo kot neke objekte. Pobude stanovalcev, pobude njihovih svojcev, ki prihajajo k varuhu človekovih pravic in tudi tisto, kar mi ugotavljamo na terenu – največji problemi so na področju dolgotrajnih čakalnih vrst, kar vsi skupaj ugotavljamo. Rigidnost samega sistema. Potem zelo slabe, v nekaterih primerih zelo slabe bivanjske razmere. Zadnjič smo obiskali enega izmed slovenskih domov in nas je nek gospod vesel sprejel in je povedal, da je na stara leta postal graščak. Graščine niso primeren prostor, bile so v 15., 19. stoletju, ampak danes pa niso primeren prostor za bivanje. Tako, da država tukaj mora investirati in postaviti bivanjske razmere, ki so človeka vredne.

Naslednja točka, ki jo želimo izpostaviti in se vedno več ljudi obrača na nas, je na nepreglednost računov. Za kaj v bistvu dobijo račun, kaj plačajo, katere storitve plačajo, kaj je v tistem tako imenovanem paketu storitev, o katerem so premalo seznanjeni. In želijo specifikacijo računa – kaj se je z njihovim svojcem oziroma s to osebo samo dogajalo. In to želijo tudi plačati, vendar na podlagi računa, ki bo dokazoval opravljanje te storitve.

Veliko vprašanje in veliko problemov je na področju kadrovskih normativov. Kot sem rekel, mi dobivamo pobude tako s strani uporabnikov stanovalcev, svojcev in pa tudi zaposlenih. Kadrovski normativi, ki ne odražajo več stanja, ki je v domovih za starejše v zadnjih letih. In to je tisti razkorak, ko na eni strani ljudje, ki bi morali dobiti storitev, je ne morejo dobiti, ker ni kadra – kader je izgorel. Tako, da je to nek začaran krog, v katerem se gibljejo. In tukaj moramo opozoriti, kot so tudi predlagatelji, na to, da so kršili tukaj, res, pravice in tiste osnovne pravice tako stanovalcem kot zaposlenim. In ta krog je potrebno presekati, kar tudi od vlade pričakujemo.

Ob koncu bi rad poudaril to, da ne smemo govoriti o slovenskih domovih na splošno, da so v njih katastrofalne razmere. Mi smo v zadnjem pol leta, sedmih mesecih obiskali približno 20 slovenskih domov, do konca leta mislim, da jih bomo še tam nekje petnajst. In dejansko stanje, ki ga mi ugotavljamo je, da ni tako katastrofalno, kot želimo prikazati. Ni dobro, daleč od tega, da je dobro. Ampak mislim, da je največkrat nepošteno, da do stanovalcev, ki so v teh domovih in pa do zaposlenih, želimo situacijo prikazati katastrofalnejšo. Je pa ogromno prostora za izboljšanje in vsekakor, kot sem poudaril na začetku – bistvo so tudi tisti ljudje, ki so doma in ne morejo priti do storitev, ki jih potrebujejo. In tukaj je to korak v revščino in v bistvu njihovo življenje, ki si ga na jesen svojega življenja zagotovo niso pričakovali.

Hvala.