Hvala lepa, gospod predsednik.

Zakaj je računsko sodišče izvedlo to revizijo, ki se ne ukvarja samo z oskrbo tistih, ki zaradi starosti potrebujejo pomoč, temveč tudi zaradi duševne ali pa telesne prizadetosti potrebujejo pomoč, kajti to poročilo ima seveda eno širšo dimenzijo? In več razlogov.

Prvič, ker je prva revizija, ki smo jo opravili pred slabimi 10 leti, pokazala že na nekatere slabosti. Torej, to je nekaj, kar ni novo v naši družbi. In menimo, da država skorajda več kot 10 let ni izvajala potrebnih ukrepov za zagotovitev oskrbe čim večjemu številu pomoči potrebnih. Obenem zaradi tega, ker smo dobili številne pobude, predvsem svojcev, glede čakalnih vrst za sprejem v institucionalno oskrbo, največkrat v domove starejših, ki so nam prikazali različne prakse, ki so žal povezane s tem, da se svojci trudijo, da so sistemi neprepoznavni, da čakalne vrste nimajo iste logike in je po svoji logiki tudi seveda ne morejo imeti, kot so čakalne vrste v zdravstvu. Da se morajo znajti na sivem trgu, da država enostavno ne zagotovi oskrbe za tistim, ki so pomoči potrebni. Obenem smo dobili kar nekaj pobud tudi oskrbovancev različnih domov, ki so pričali o različnem stanju v domovih, o različnem stanju oskrbe, predvsem pa o številnih potrebah po doplačilih za socialne in zdravstvene storitve v teh zavodih. Pomembno je povedati, da je pomemben razlog zakaj tovrstna revizija računskega sodišča tudi zaradi tega, ker je dolgoročno sedanji sistem organizacije tudi javnofinančno verjetno nevzdržen, kot tudi zelo bremenilen za stanje zasebnih financ zavarovancev. Ker tukaj seveda gre seveda za upokojence, ki s svojo pokojnino, zlasti ko govorimo recimo o poprečni pokojnini 640 evrov v lanskem letu, 60 % pa prejema povprečno pokojnino v Republiki Sloveniji, si oskrbe v institucionalnem obsegu, pa tudi kar se tiče pomoči dela na domu, praktično samo z virom pokojnine ne more privoščiti.

Skratka, gre za en širši socialni in družbeni problem, ki se ga je seveda potrebno lotiti.

Eden izmed razlogov je tudi ta, da Zakona o dolgotrajni oskrbi precej časa ni bilo na spregled, kajti tam bi si lahko prepoznali sistem, ki ga država zagovarja, prepoznali inštrumente. In ker tega ni bilo, smo se seveda odločili za revizijo. Obenem pa je eden izmed razlogov zakaj tovrstna revizija tudi zaradi tega, ker se je struktura oskrbovancev v domovih starejših precej spremenila v zadnjih letih ali pa v desetletju. Kajti več kot 70 % po naših podatkih, ki so seveda nepopolni, ker ima ministrstvo nepopolne podatke, predstavljajo tisti, ki potrebujejo pomoč v tako imenovanem 3. razredu oskrbe ali 3a. razredu oskrbe. Skratka, gre za osebe, ki se težko gibajo, ki potrebujejo praktično de facto 24 urno pomoč ali pa vsaj neko konstantno pomoč. In ker smo se ukvarjali z mrežami bolnišnic in seveda, ker je ena izmed prepoznavnih tveganj, da pravzaprav koncepta negovalnih bolnišnic v Republiki Sloveniji ne prepoznamo kot tistega, ki je nujno potreben in ker imamo premalo kapacitet, se ti domovi za starejše na nek način pretvarjajo tudi v negovalne bolnišnice.

Vse to so razlogi zakaj smo izvedli to revizijo.

Obenem pa moram opozoriti tudi na to, da je naraščajoči trend staranja slovenskega prebivalstva, ki se bo seveda še poslabševal, nas lahko ob ponovnem obratu, da naslednjih 10 let nebi ukrepali in se dogovorili kako sistemsko urediti to vprašanje, da bo javnofinančno, razumljivo, vzdržno in da ne bo posegalo na neenakopraven način v pravice zavarovancev, se lahko nam zgodi, da med letom 2045 in 2050 praktično imamo sistem, ki daleč od tega, da bi zmogel potrebe prebivalstva. Skratka, menimo, da ukrepi države ne sledijo staranju slovenskega prebivalstva. Če je zdaj vsak peti Slovenec hipotetično potrebuje zaradi svoje starosti pomoč, če bo v letu 2050 to število povečalo in bo skorajda 500 tisoč slovenskih prebivalcev Republike Slovenije potrebovalo takšno pomoč. 30 % jih bomo v letu 2050, po podatkih, ki jih Slovenija nekako prepoznava, bili starejši 30 % starejših od 65 let in 11 % starejših od 80 let, za katere lahko pričakujemo, da seveda tovrstno pomoč slej ko prej pričakujemo. Naša infrastruktura pa daleč od tega, da je temu seveda prilagojena. Kljub temu, da si je država do leta 2020, praktično tik pred vrati, zadala za cilj spodbujati skupnostno oskrbo, torej alternativne oblike oskrbe, ki pravzaprav tem ljudem, ki so te pomoči potrebni, pomeni to, da bivajo recimo lahko v svojem okolju, da so med ljudmi, ki jih poznajo, da nenazadnje imamo različne alternativne oblike, pa je bilo tu storjeno pravzaprav relativno malo. Kot skupnostno oskrbo država tretira zgolj pomoč na domu, katere pa ključen del stroška prevzamejo slovenske lokalne skupnosti, torej občine, v preostalem delu pa zavarovanci. Zakaj? Zaradi tega, ker je ta oblika oskrbe, sicer ima svoje prednosti, definitivno, vendar si je marsikdo ne more privoščiti. Tisti, ki bi pa želeli imeti več kot teh 20 ur, ki je namenjeno posameznemu eventualno zavarovancu, pa tako organizacija sama na ravni lokalnih skupnosti kot tudi seveda normativi tega enostavno ne dopuščajo.

Kljub temu, da si je država zadala za cilj spodbujati skupnostno oskrbo, pa je zanemarila dejstvo, da je bilo povpraševanje po institucionalni oskrbi vsaj trikrat večje. In to je podatek, ki ga imamo, seveda vemo relativno dolgo časa. Kot je bilo že omenjeno, država od leta 2007 ni zgradila nobenega javnega doma za starejše. S podelitvijo koncesij pa je zagotovila 2599 novih postelj, ki pa so posledično za uporabnika, neposrednega uporabnika storitve v povprečju 27,7 % dražje zaradi seveda sistema kot ga v tem trenutku imamo. Skupnostna oskrba, ki v praksi pomeni zgolj pomoč na domu, je v primerjavi z institucionalno oskrbo sicer prijaznejša, kajti šestkrat več časa se lahko nekdo posveti takemu uporabniku, vendar pa je okrnjena z vidika zagotavljanja zdravstvene nege, prehrane, stalnega dostopa do pomoči, ki jo takšni ljudje potrebujejo, obenem pa je, kot rečeno, omejeno na 20 ur na teden. Obenem pa se moramo zavedati, da je kar osemkrat dražja od institucionalne oskrbe in da bo ta strošek verjetno v prihodnje celo naraščal. Primerna je za tiste uporabnike, ki potrebujejo manj pomoči ali zelo malo pomoči. In še to občasno, kajti v nasprotnem primeru morajo to breme prevzeti svojci uporabnikov in se poslužiti tudi tistih izvajalcev, ki pa nimajo dovoljenj za delo.

Seveda je zelo pomemben podatek pri obravnavanju kakšen sistem pravzaprav imamo ali povprečna pokojnina, kajti 60 % upokojencev prejema povprečno pokojnino, zadostuje za poplačilo pomoči. Ne zadostuje. Ne v letošnjem letu, ne v prejšnjem letu, kajti kljub subvenciji občin preko 51 % celotnih porabe teh sredstev, si nekdo s povprečno pokojnino tega ne more privoščiti. Kaj šele, da bi si lahko privoščil oskrbo 3a, ki je nekako najbolj pogosta, ki je v javnem zavodu, seveda za ta izračun zmanjka nekje čez 200 evrov, pri koncesionarju pa skoraj 400 evrov. Skratka, govorimo o sistemu, ki za zavarovance ni vzdržen.

Obenem si moramo jasno povedati kaj pomeni standard oskrbe. Standard oskrbe pravzaprav pomeni dvoposteljno sobo s souporabo torej dvoposteljne sobe in souporabo sanitarij. Jaz nebi želel tukaj razpredati ali je to tisti civilizacijski dosežek, ki si ga za slovensko družbo na dolgi rok želimo, lahko se tudi o tem pogovarjamo, vendar je to seveda realnost, mi pa tudi tega standarda v tem trenutku niti približno ne moremo zagotoviti.

Zakaj je obstoječi sistem institucionalne oskrbe v tem trenutku nevzdržen? Predvsem zaradi slabe kadrovske politike in neupravičenega oblikovanja cen ter neenake obravnave uporabnikov. Mi imamo v tem trenutku oskrbovalce, ki imajo v povprečju 763 evrov bruto plače. Vsi domovi več ali manj ali pa vsi izvajalci teh storitev se soočajo s kadrovsko problematiko na tem področju, absolutno. S komerkoli smo govorili v času izvajanja revizije pričajo o premalo plačanih in predvsem preobremenjenih oskrbovalcih, ker normativ pravzaprav na posameznega oskrbovanca de facto ni določen in pričakujemo to kot enega izmed popravljalnih ukrepov, pomeni to, da imamo približno 51 uporabnikov na enega oskrbovalca, torej zgolj za tiste, ki neposredno skrbijo za posameznega oskrbovanca, kar nekako znaša približno 9 minut skrbi na dan.

Seveda so nas zelo zmotili in o tem poročamo v revizijskem poročilu, da imamo de facto neenako obravnavo uporabnikov, tako z vidika kriterijev za sprejem, ki niso natančno določeni kot tudi standardov za vrsto oskrbe, ki ravno tako ni so natančno določeni. Tudi to pričakujemo, da se bo popravilo z vidika popravljalnih ukrepov.

Eden izmed posebnih izzivov, na katerega bi želeli opozoriti, pa je – težko si je namreč razložiti razloge od kjer 11 milijonov evrov dobička ali presežka v javnih zavodih letno, kljub temu, da bi morale biti cene seveda določene. Od kje prihajajo ti dobički? Kaj je tržna dejavnost, ki se eventualno tam izvaja? Kajti ta dejavnost je tretirana kot nepridobitna dejavnost. In kam se ti dobički kasneje seveda prelivajo? Če govorimo o nepridobitni dejavnosti, bi se moralo seveda samo v seveda izvajanje dejavnosti.

Ukvarjali smo se v revizijskem poročilu tudi z vprašanjem za kakšen namen pa pravzaprav država porablja sredstva. In ugotovimo, da je po našem mnenju, mnenju računskega sodišča, nesorazmerno veliko denarja se porablja ali se bo porabilo za testiranje novega sistema. Pri tem pa potrebe po posteljah ostanejo seveda nezadovoljene. Približno 74 milijonov naj bi država namenila izključno za pripravo in testiranje novega sistema dolgotrajne oskrbe, s poudarkom na skupnostni oskrbi, kljub temu, da koncepta samega sistema nimamo določenega. Vsaj dvakrat toliko sredstev pa bi država potrebovala za zagotovitev teh približno 7 tisoč ali 7 tisoč 500 dodatnih postelj, da bi zadovoljila obstoječe potrebe v tem trenutku. Ne pa potrebe, ki jih bo seveda zaradi generacijskih sprememb oziroma starostnih sprememb v družbi eksponentno več, logično, potrebovali.

Torej, skupnostne oblike so dražje. Računsko sodišče seveda ne nasprotuje raziskavam različnih določenih možnosti. Mislimo, da bi se jih dalo zagotoviti tudi v okviru boljšega sodelovanja s slovensko lokalno samoupravo, s prevrednotenjem standardov, z organiziranjem morda javnih zavodov ali pa zavodov v drugačnih oblikah, ki bi revitalizirali določena področja, stanovanjskega fonde, ki jih država ali lokalne skupnosti imajo, naredili bolj fleksibilen način izvajanja dejavnosti, da bi v zelo kratkem času prišli do tega, da v bistvu čakalnih vrst, ki so pa na tem področju de facto predvidljive, nebi bilo več in bi se v realnem času razgradile.

Zato bo računsko sodišče seveda to področje spremljalo tudi v prihodnje. Ravno tako pa tudi področje vprašanja mreže bolnišnic, ki je, po našem mnenju, s tem vprašanjem precej povezano.

Hvala lepa.