Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovane gostje in gosti, predstavniki civilne javnosti, gospa ministrica, varuh človekovih pravic, predsednik računskega sodišča, kolegice in kolegi. Lep dober dan in najlepša hvala za takšno udeležbo ob tej točki torej seje, ki nosi, kot je predsednik najavil, naslov Komercializacija delovanja domov za starejše – dobički pred skrbjo za starejše.

Zdaj, najprej preden se lotim vsebinsko razlogov za predlog k temu sklicu seje, pojasnim, da smo v poslanski skupini Levica podoben sejo oziroma predlog za sklic seje s podobno vsebino že vložili. In sicer letos maja, ko so prvič začele prihajati novice o tem, da je situacija v slovenskih domovih za ostarele alarmantna, da se dogajajo stvari, ki tja ne sodijo, tako na ravni zaračunavanja storitev kot same oskrbe, da seveda najkrajšo tukaj potegnejo tako oskrbovanci na eni strani kot tudi zaposleno osebje. Ta seja se je zgodila na tem odboru v začetku letošnjega maja, danes pa s tem sklicem po tem, ko je pred nekaj tedni prišlo, izšlo tudi revizijsko poročilo računskega sodišča, ki problematiko predstavlja v novi, širši luči, poskusimo osvetliti oziroma razširiti ta horizont problematiziranja tega področja.

Zdaj, brez pretiravanja lahko, kot smo v samem predlogu za sklic seje, lahko trdimo, da je Slovenija, da smo v naši družbi v zadnjih 10, 15 letih zanemarjali skrb za starejše. Zdaj, s prstom gre seveda pokazati na vse akterje, ki so bili na odločevalskih funkcijah v tem času. Dejstvo pa je, da se ta problematika kaže predvsem v tem, da se vedno soočamo s prenizkimi penzijami na eni strani, da se starejši soočajo, da so najranljivejša skupina ko govorimo o revščini, najbolj, najbolj ranljiva skupina kar se revščine tiče so ženske, stare 65 let in več. O tem, o alarmantnem stanju na področju skrbi za starejše je dejstvo, da se cene oziroma stroški, tako institucionalne in neistitucionalne oskrbe starejših konstantno povezujejo. Morebiti najbolj poveden podatek, predvsem v luči vsega, kar bomo bržkone danes v razpravi in v predstavitvah osvetlili, pa je dejstvo, da v tem trenutku v Sloveniji na prosto mesto, na prosto posteljo v domovih za ostarele čaka približno 10 tisoč ljudi. Na voljo pa je, kot smo že nekajkrat poudarili v zadnjih tednih, med 0 in 1 postelja, torej na vseh teh 10 tisoč ljudi. Zdaj, če iščemo sistemsko, če s prstom kažemo na neko sistemsko napako zakaj do tega prihaja, je prva stvar, ki jo je treba nujno postaviti na pravo mesto, odsotnost zakona, ki bi to stvar konkretno, krovno in tako na terenu kot na ravni zakonskih smernic, torej na papirju, če rečem, usmerjal. To na eni strani. Na drugi strani pa tudi ta operativni del države, ki je, kar pa je zapisano v pravilnikih, zanemarjal. Zanemarjal razvoj tega področja, zanemarjal sprotno skrb za starejše, pri čeme je nastala seveda ena velika vrzel, ki pa jo je, razumljivo, če že mreža javnih zavodov se ni razvijala, funkcionirala in imela neke strateške strategije razvite, je tukaj seveda vskočila komercializacija tega področja, ki pa je seveda ta podsistem socialne države potem podvrgla trgu.

Komercialni sistem pa, vemo, ne glede na to, da je v zakonskih aktih zapisan kot tisti, ki bi moral biti v javnem interesu tudi, če je pobraten s komercialnim sistemom, ne služi v prvi vrsti javnem interesu, ne službi skrbi in negi starejših, ampak zaslužku, dobičku, kar se seveda tudi kaže v, konec koncev v dokumentu, ki ga je izdalo računsko sodišče, pa se bom tudi do tega še prišel.

Zdaj, vsebinsko izhodišče, iz katerega moramo, ko obravnavamo to problematiko, izhajati, je: država mora stremeti k dostopni, k mreži javnih domov, ki so dostopni vsem in ki ponujajo kakovostno oskrbo za vse starejše občane oziroma tiste, ki jo potrebujejo oziroma želijo. Ampak tukaj pa že pri problemu treščimo ob prvi izzivi, ko imamo na eni strani mrežo javnih domov, na drugi strani pa v sistem javne mreže inkorporirane torej zasebne koncesionarje. Neenakopravna obravnava oskrbovank in oskrbovancev je, že po tej liniji, takoj prisotna. Oskrba v zasebnih domovih je lahko recimo mesečno dražja za 500 evrov od tiste oskrbe, torej v javnih domovih, čeprav je sama oskrba v obeh definirana enako, ne? Dejstvo je, da tudi v javnih domovih prihaja do preplačevanja storitev oziroma do dvojnega zaračunavanja osnovnih storitev socialne oskrbe, o katerem smo že tudi, kolegice in kolegi se boste spomnili, na široko govorili na tisti majski seji.

Zdaj, problem pa nastane, ker pristojna ministrstva in s tem delom razpolagata na eni strani Ministrstvo za delo in na drugi strani Ministrstvo za zdravje, v preteklosti nista zagotovila zadostnih pravnih podlag, ki bi zagotavljale jasna in za vse domove obvezujoča pravila oziroma smernice za razvrščanje oskrbovancev v posamezne kategorije. Tukaj se je ta vrzel predvsem odraža v dejstvo, da je potem na samih svetih zavodov oziroma na vodstvih samih domov, da se odločijo kako razporejajo. In pa seveda tudi določijo sami cene oskrbe.

Ni pa problematična samo pravna ureditev, ampak tudi dejstvo, da država v tem trenutku, če ne gledamo samo za nazaj ampak tudi v ta trenutek, država v tem trenutku ne zagotavlja dovolj sredstev za normalno funkcioniranje domov. Kaj šele za razvijanje nekih strateških vizij za razvoj tega področja, za razvoj kadra, za razvoj skrbi, za investicije za gradnjo. Morebiti najbolj poveden podatek je, da Slovenija že 14 let ni zgradila niti enega doma za starejše, navkljub dejstvu, da vemo kakšne so potrebe, torej 10 tisoč čakajočih ljudi. In tudi številke v letošnjem proračunskem razrezu niso navdušujoče, če smem biti malce ciničen. Zdaj, navkljub vsemu temu je država odprla vrata v teh 14 letih in danes odpira vrata, namesto da bi vlagala v javno infrastrukturo, namesto, da bi investirala v razvoj tega področja, odpira vrata še naprej zasebnem kapitalu in torej posledično, kot sem uvodoma rekel, neki logiki trga.

Posledice takšne odločitve so vidne na terenu – vse slabši oskrbi. Bržkone bodo tudi nekateri od današnjih gostov, ki prihajajo iz domov za ostarele vedeli povedati zadnje novice ali pa orisati zadnje stanje s terena. Posledice so vse slabša oskrba, vse dražja oskrba, vse večji obseg dodatnih plačljivih storitev, vse daljše čakalne vrste, vse večje število zaznanih kršitev, primerov slabega ravnanja z uporabniki in uporabnicami ter v izkoriščanju, seveda, stisk starejših in njihovih svojcev, zaslužek zasebnikov.

Zdaj, ker država domov ne gradi, kot rečeno, že zadnjih 14 let, se domovi s koncesijo širijo. Država jim, kot rečeno, odpira vrata in omogoča, da pri določitvi cene oskrbe upoštevajo še nadomestilo stroškov za vloženi kapital, kar pomeni v praksi, da stanovalci plačujejo dolgove podjetjem, ki upravljajo s temi koncesioniranimi domovi.

Jaz verjamem, da bo predsednik računskega sodišča imel nekaj izhodišč na to temo, zato ne bom sam dolgovezil. Je pa treba nujno povedati, da je navkljub visokim zaslužkom - in tudi o številkah bomo - pri koncesionarjih raven oskrbe še vedno, po pričevanjih oskrbovank in oskrbovancev, na nizki ravni. Ampak domovi ostarelih, in zaključim ta prvi sklop svoje uvodne misli, domovi ostarelih morajo ostati, ne glede na to ali so koncesionirani ali so v mreži javnih domov morajo biti institucije, ki omogočajo mirno, kakovostno starost, ki ponujajo okolje z učinkovito socialno, zdravstveno oskrbo, kakovostno storitev, do katere bo imel dostop vsakdo, ne glede na njegovo ali njeno finančno oziroma materialno ozadje. In morajo biti, morajo omogočati neko sistemsko okolje, kjer bodo domovi sami tako kadrovsko kot infrastrukturno urejeni, da bodo poleg svojih rednih storitev lahko vlagali sredstva v svoj razvoj, v razvoj svojega kadra, v razvoj torej tega celotnega področja. Morajo biti, pod črto, ustanove, katerih edino poslanstvo je zagotavljanje varnosti in kakovostne oskrbe zdravja in udobja svojih uporabnikov.

Zdaj, na kratko sem omenil problematizacijo, sem problematiziral, se opravičujem, oblikovanje cen v luči komercializacije tega javnega servisa oskrbe in nege starejših. Zdaj, povprečna oskrba, samo en podatek uvoden, da orišemo sliko, povprečna osnovna oskrba v javnih zavodih stane 577 evrov. Povprečna oskrba, na mesec se pravi, pri koncesionarjih pa 707 evrov, kar takoj že vrže iz balansa ta princip enakopravne obravnave. Še en problematičen podatek je, da koncesionarji recimo niso obvezani voditi kakršnih koli poenotenih statistik glede kvalitete ravni oskrbe, čisto na tej vsakodnevni bazi. Problem, ki sem ga uvodoma tudi izpostavil, pa je ta, da zasebni domovi s koncesijo pri oblikovanju cene niso, pri oblikovanju cene upoštevajo tudi stroške financiranja, kot so, kot piše v pravilniku, citiram: »nadomestilo za vloženi kapital«. Ti stroški so omejeni na največ 60 % vrednosti sredstev, ki jih dom nameni za socialno-varstvene storitve. To pomeni, citiram Tatjano Arnšek iz socialno inšpektorico, da, z drugimi besedami, uporabniki plačujejo pufe koncesionarjem, kar je seveda nedopustna praksa. Problem, ki ga je izpostavilo tudi računsko sodišče, pa je dejstvo, da so koncesionarji zaradi dodatnega obremenjevanja upravičencev do storitev dolgotrajne oskrbe s plačili za zasebne investicije in ugotavljajo uporabniki storitev tako na primer za oskrbo kategorije 1 pri koncesionarjih plačujejo, predvsem zaradi stroškov financiranja, v povprečju dobrih 27 % več kot tisti, ki so vključeni v javne zavode. Zdaj, že sama cena nastanitve v domu za ostarele je problematična. Povprečna pokojnina – 612 evrov – ne zadošča za samo oskrbo v domu. Navadno oskrbovanec plača pod kategorijo oskrba 1 81 evrov več kot to, kar ima mesečno na razpolago. Če pa je primoran biti oskrbovan v kategoriji 3, pa kar 369 evrov več. Na to je tudi Inšpektorat za delo oziroma njegova socialna inšpekcija opozorila in skratka gre za eno nedopustno prakso, ki jo je nujno treba nasloviti, odpraviti in za katero bom na koncu svojega uvodnega nagovora tudi predstavil en sklep, ki naslavlja rešitev.

V seštevku vsega tega, torej tega krovnega, sistemskega izziva, ki ga imajo tako uporabniki in uporabnice kot plačniki njihovih storitev svojci, lokalne skupnosti, kot država, kot širša družba, če prisegamo na socialno družbo enakosti, poleg tega torej širšega sistemskega, pa je morebiti najbolj grob pokazatelj, na katerega smo opozorili tudi že na majski seji, neenaka obravnava in dvojno zaračunavanje socialne oskrbe. Tako smo že takrat spregovorili o problemu dvojnega zaračunavanja za oskrbo v kategoriji oskrba 1. Mediji, oskrbovanke in oskrbovanci iz domov za ostarele, so takrat poročali o nezaslišanih praksah dodatnega zaračunavanja, recimo za pomoč pri kopanju ali tuširanju, ki stane od 5 do 8, pa posedanju na voziček, ki ima tudi svoj cenik. 2 evra pomoč pri vstajanju, dodaten evro in pol enkratna menjava plenic. Poleg tržne cene plenic torej zraven še dva evra. Pomoč pri oblačenju ali slačenju 3 evre. Samo delna pomoč pri oblačenju ali slačenju je pa ugodna, samo 80 centov. Pa potem praznjenje urinske steklenice en evro, ker sicer ostane polna, ali kako? Uporaba interneta 3 evre mesečno. In tako naprej. Lahko bi seveda našteval še naprej, seznam je dolg – striženje nohtov, vstavljanje slušnega aparata, pomoč pri oblačenju nogavic. In tako naprej. V vsakem primeru pa govorimo o stroških in o storitvah, ki bi morale biti vključeni v osnovno socialno oskrbo, ki jo dom za ostarele mora posredovati oziroma ki mora biti na voljno njihovim stanovalcem. Zdaj, dodatno zaračunavanje za osnovne storitve oskrbe v domovih za ostarele ne predstavlja upravičenega nadomestila za nadstandardne storitve, ampak govorimo o jasni sistemski nepravilnosti. Nepravilnosti, ki izvira iz nekega stihijskega vrednotenja oskrbovalnih in zdravstvenih storitev ter pomanjkanja angažmaja države na tej ravni, da se vključi v dejanski proces določanja storitev, za katere je dodatno zaračunavanje dopuščeno ter določanje enotnih cen nadstandardnih storitev.

Na tej seji, ki sem jo že nekajkrat omenil in ki smo jo imeli na odboru torej 7. maja, to je bila 22. nujna seja, smo spregovorili tudi o tej problematiki s takratno državno sekretarko na pristojnem ministrstvu, ki pa je zatrdila, da je dodatno zaračunavanje tudi manjše neposredne moči oskrbovancem v domovih za ostarele, torej delna pomoč tudi pri oblačenju, pri posedanju, pri osebni higieni, striženje nohtov, posedanju v voziček in tako naprej, torej tistih, ki so razvrščeni v oskrbo 1, upravičena. To je bila torej, to je bilo izhodišče državne sekretarke. Ampak če pogledamo 24. člen pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen v socialno-varstvenih zavodih, ta člen jasno določa, da je, citiram: »oskrba 1 za osebe, ki zaradi starosti ali drugih razlogov, ki spremljajo starost, niso sposobne za popolnoma samostojno življenje in potrebujejo manjši obseg neposredne osebne pomoč«. Torej, so ljudje, ki potrebujejo, ki niso v hotelu zato, ker nebi bili doma, ampak so tam, ker rabijo biti tam. Torej, ker so v domu, ker potrebujejo neko vsaj manjšo raven socialne pomoči bodisi pri posedanju ali oblačenju, če že ne hlač, pa morebiti srajce in tako naprej, ne? Žal je potem ministrstvo na tej seji vztrajalo pri stališču, da je torej navkljub opisanem obsegu storitev v oskrbi 1 domovom dovoljeno zaračunavati tudi izvajanje torej tega nekega manjšega obsega socialne oskrbe neposredne osebne pomoči. Takrat v nasprotju z veljavnim pravilnikom, citiram: »kar se tiče pomoči pri oblačenju«, torej citiram sekretarko, »ne sodi v kategorijo 1, kar pomeni osnovno oskrbo. Osnovna oskrba je bivanje, prehrana, tehnično vzdrževanje, pranje in prevoz«. Potem je navajala naprej 8. člen pravilnika o standardih in normativih socialno-varstvenih storitev, to sta torej ta dva glavna dokumenta, torej pravilnik o standardih in pravilnik o metodologiji, no, citirala je tega drugega. Ampak ta osmi člen pravilnika, ki nosi naslov Institucionalno varstvo, določa osnovno in socialno oskrbo.

Se opravičujem, če sem tehničen v uvodu, ampak je smiselno, da razumemo te smernice, zato da bomo lahko kakovostno in vsebinsko razpravljali.

Socialno oskrbo definira kot strokovno vodeno dejavnost, namenjeno izvajanju vsebin socialne preventive, terapije in vodenja upravičencev. Potem pravilnik naprej navaja, da socialna oskrba vključuje izvajanje nalog varstva, posebnih oblik varstva, vzgoje in priprave na življenje in nalog vodenja. Pri tem pa določa, da varstvo pomeni, citiram: »nudenje pomoči pri vzdrževanju osebne higiene in izvajanju dnevnih aktivnosti, torej vstajanju, oblačenju, premikanju, hoji, komunikaciji in pri orientaciji«. Socialna oskrba, ki jo en pravilnik določa, torej vključuje izvajanje nalog varstva in posebnih oblik varstva, kjer varstvo pomeni pomoč pri, kot rečeno, vstajanju, oblačenju, premikanju, hoji, orientaciji in tako naprej, torej množico tistih dejavnosti, ki jih domovi za ostarele zaračunavajo kot neke dodatne oziroma plačljive storitve. Tudi tukaj je računsko sodišče analiziralo to neupravičenost zaračunavanja cen in ugotovilo, da ministrstvo ni določilo standardov storitev oskrbe v posamezni oskrbovalni kategoriji in tako sprejelo neka merila za uvrščanje uporabnikov v posamezne te kategorije. Pa zopet verjamem, da bo gospod Vesel lahko razširil ta izziv.

Zdaj, rešitev je seveda, vseh teh težav, ki smo jih našteli, pa bržkone bo tokom razprave na dan prišla še kakšna, krovna rešitev je seveda naj država okrepi mrežo javnih zavodov za starejše občane. Kot rečeno, v 14 letih nismo doživeli gradnje niti enega. 10 tisoč ljudi na svoje mesto čaka, strategije za razvoj pa ni. Domovi za starejše izvajajo dejavnosti, ki je z zakonom določena kot javna služba. Sicer lahko opravljajo tudi dodatno gospodarsko dejavnost, ampak samo pod pogojem, da je ta namenjena višji kakovosti življenja in varstva stanovalcev in ne ustvarjanju presežkov za lastnika. Natanko to določa tudi Zakon o socialnem varstvu, ki gospodarsko dejavnost dovoljuje le, če je ta namenjena izboljšanju življenja uporabnikov.

Seveda s tem klicem po tem, da naj država resno pristopi k reševanju tega problema, zremo tudi v letošnji proračun, ki je ravno v teh dneh na naših mizah in cirkulira po odborih. Celotna sredstva v njem, namenjena dolgotrajni oskrbi, ki jih celokupno torej predvideva predlog proračuna za 2020 v načrtu razvojnih programov, se glede na rebalans 2019 zvišuje za 2 milijona, kar je ob zvišanju stroškov dela, torej ne predstavlja dejanskega dviga. Ministrstvo je 17. septembra zatrdilo za medije, da, citiram: »v okviru priprave proračuna za 2020 načrtujejo sredstva v višini 5 milijonov evrov, ki bodo namenjena vlaganju v domove za starejše«. Proračun ne predvideva gradnje novih javnih domov za ostarele, navkljub temu, kar je ministrstvo zatrdilo.

Zdaj, jaz nekaj problemov sem uvodoma izpostavil. Kot rečeno, v razpravi bržkone boste poslanke in poslanci predstavili svoje videnje, svoje rešitve. Vesel sem, da se je na sejo udeležila takšna množica povabljenih gostov, da lahko resnično široko zastavimo oziroma poslanke in poslanci spoznamo to problematiko. Smo pa z namenom, seveda da se problematika reši, da ta javni interes skrbi za starejše postavimo pred komercializacijo in s tem izgubo kakovosti storitve, v poslanski skupini Levica predlagamo 5 sklepov in seveda prosimo poslance, da jih potrdijo in jih kot odbor sprejmemo. In sicer naslednje.

Prvi sklep: »Odbor za delo družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v skladu s 9. členom pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev nemudoma preveri in v skladu z zakonodajo omeji višino stroškov financiranja oziroma višino nadomestila«, se opravičujem za pravopisno napako, »za vloženi kapital, ki jih posameznemu zasebnemu domu starejših občanov s koncesijo priznava v ceni storitve in čas priznavanja stroškov financiranja kot elementa cene in o tem v 60 dneh poroča Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide«. Torej, v izogib temu, da na področju določanja cen zmaga neka stihijska logika oziroma nek kaos, ki vodi v slabšanje položaja oskrbovank in oskrbovancev.

Potem, drugi predlog sklepa: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku 60 dni spremeni pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev tako, da se pri oblikovanju cen zasebnih domov s koncesijo ne bo več upoštevalo stroškov financiranja ali nadomestila za vloženi kapital«. Ker žal se je dogajalo, da so koncesionirani domovi v določanje cen vključevali, kot smo ugotovili oziroma po domače rekli, odplačevanje pufov podjetij, ki so vodile koncesionirane domove. Zgodilo pa se je tudi, da po tem, ko so ta podjetja svoje dolgove že plačala, o tem niso obvestila svojih oskrbovancev in so ti v svojih mesečnih izdatkih še vedno plačevali, neupravičeno plačevali torej zneske, ki da so pokrili tudi ta del.

Potem tretji sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da nemudoma pojasni zakaj je bilo porabljenih 5,2 milijona evrov presežka izvajalcev institucionalne oskrbe, za katere je Računsko sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da njihova poraba ni pojasnjena in o tem v roku 60 dni seznani Državni zbor«. Torej, ena od ugotovitev računskega sodišča je bila prav tako, da se je, v mreži se je zgodilo, da je, se je v mreži pojavilo 5,2 milijona presežka pri izvajalcih institucionalne oskrbe. In zdaj ne vemo čisto točno kje to je. Ministrstvo zato prosimo, da vskoči in v roku 60 dni torej seznani Državni zbor z ugotovitvami.

Potem četrti sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku 60 dni spremeni pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev na način, ki bo jasno določal standarde storitev oskrbe v posamezni oskrbovani kategoriji ter ustrezna merila za uvrščanje uporabnikov posamezne kategorije oskrbe. Spremenjen pravilnik naj jasno določi katere storitve socialne oskrbe, kateri pripomočki se oskrbovancem ne smejo zaračunavati kot dodatne storitve in določi obvezno soglasje pristojnega ministrstva k cenam dodatnih storitev, ki jih predlaga organ upravljavca izvajalca«. Ker doslej soglasja ministrstva, kolikor razumem, ni potreben dokument v določitvi cen in je le-ta torej podvržena individualnim odločitvam vodstev zavodov. »Sprememba pravilnika naj jaso določi, da se izvajanje socialne oskrbe«, ki je opredeljena v 8. členu pravilnika, ki sem ga prej citiral, o standardih in normativih socialno-varstvenih storitev, »ne sme zaračunavati kot dodatne storitve v domovih starejših občanov«. Torej, storitve socialne oskrbe, ki sem jih prav tako prej naštel – oblačenje, higiena in tako naprej, posedanje v invalidski voziček in tako naprej.

In potem peti, zadnji sklep z našega naslova: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Vlado, da v roku 120 dni pripravi akcijski načrt za reševanje prezasedenosti in kadrovske podhranjenosti v domovih za starejše, ki bo prelomil z dosedanjo politiko podeljevanja koncesij zasebnemu kapitalu in vseboval načrt za obnovo in razširitev obstoječih objektov ter gradnjo novih domov za starejše ter analizo kadrovskega stanja v domovih starejših občanov in predlog načrta za kadrovsko krepitev, ki bo omogočala kakovostno skrb za starejše«. Torej, v odgovor temu, da država na tej točki nima razdelane strategije razvoja tega področja, da v to vrzel skačejo zasebna podjetja, kot sem rekel v uvodu, pa najkrajšo potegnejo tako oskrbovanke in oskrbovanci kot na drugi strani – in ne smemo jih pozabiti – osebje, zaposlenih v domovih za starejše občane, ki pa tudi poročajo o nehumanih delovnih razmerah, o pritiskih. In tisti seveda, ki ostanejo in ne gredo v tem fohu službovati čez mejo.

Toliko v uvodu z naše strani. Jaz verjamem in upam, da bo razprava konstruktivna. Hvala lepa še enkrat vsem povabljenim.

Bi pa, predsednik, preden zaključim, predlagal še dve stvari bolj postopkovne narave. In sicer ni bila med vabljenimi, pa bržkone je zaradi nekega lapsusa, gospa Irena Ilešič s Sindikata zdravstva in socialnega varstva, pa bi jaz vseeno predlagal, če ji boste dali, ko bo na vrsti, besedo, da spregovori tudi s svojega naslova.

To je to zaenkrat. Z naslova civilne družbe so prišli še nekateri predlogi za sklepe odbora, pa bi o tem morebiti po tem, ko vsi spregovorijo, nekaj besed posvetil še temu.

Hvala lepa.