Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani ostali prisotni!

Odložilni veto in zahteva za ponovno glasovanje o zakonu, ki je skladno s svojimi pristojnostmi zahteval Državni svet, ni presenečenje za Vlado kot predlagateljico tega zakona. To izhaja predvsem iz dejstva, da je bil Državni svet, tako kot je povedala gospa državna svetnica, zelo aktiven pri obravnavi in sprejemanju zakonov, ki so oblikovali normativno podlago za sanacijo bank v času globalne finančne krize. Tako je Državni svet že v letu 2012 podal zahtevo za ponovno odločanje o Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Državni svet je bil tudi eden od pobudnikov ustavne presoje takrat veljavnega Zakona o bančništvu, zoper katerega je prav tako vložil odložilni veto. Temeljna trditev v ustavni pobudi Državnega sveta je domnevno neustaven in reteroaktiven poseg premoženje vlagateljev v kvalificirane obveznosti bank. Ustavno sodišče se je zelo jasno opredelilo do takšnih očitkov v ustavni odločbi. Ključ, kjer je bil Zakon o bančništvu pripoznan kot neskladen z Ustavo, je predvsem zaradi odsotnosti sodnega varstva imetnikom, ne pa zaradi retroaktivnih posegov v lastninska upravičenja. Navajam: »Pričakovanja imetnikov v podrejeni obveznosti bank, da bodo poplačani iz javnih sredstev, niso bila pravno veljavna pričakovanja.« Konec navedka. Tako je opredelilo Ustavno sodišče v 105. točki obrazložitve ustavne odločbe. Pri tem je Ustavno sodišče poleg pravnega položaja imetnikov kvalificiranih obveznosti bank še dodatno opredelilo položaj izbrisanih delničarjev v 109. točki ustavne odločbe. Ključni očitek Državnega sveta glede neustavnosti izbrisov in normativne podlage za izbris tako ustavno sodišče ni sprejelo. Poleg tega je Državni svet praktično istočasno kot vlada v zakonodajni postopek vložil tudi svoj predlog zakona z enakim nazivom pod številka EPA 519/8 očitno zato, ker Državni svet ni bil zadovoljen z rešitvami, ki so bile predvidene v zakonodajnem predlogu Vlade. Ob tem moramo poudariti, da je predlagatelj v času priprave zakona in njegove javne obravnave dvakrat predstavil predlagane rešitve delovnemu telesu Državnega sveta. Ministrstvo za finance je podalo pisna pojasnila k pripombam, ki jih je na vladni predlog zakona podal Državni svet. Vlada je sprejela mnenje k predlogu zakona, ki ga je Državnemu zbor predložil Državni svet. Nadalje je Vlada po opravljeni splošni obravnavi zakona v Državnem zboru, v kateri je bil zakon podprt kot primeren za nadaljnjo obravnavo, sprejela 18. 7. še posebna stališča v zvezi z mnenjem Državnega sveta k predlogu zakona. V teh stališčih je Vlada ponovno vsebinsko obrazložila zakaj nekatere rešitve, ki jih je predlagal Državni svet niso bile vsebinsko sprejemljive tudi iz vidika upoštevanja ustavne odločbe. Na primer Vlada meni, da zahteva, da se stroški postopka neselektivno prevalijo na davkoplačevalce, ni utemeljena. Državni svet se na ta stališča Vlade ni odzval in bil potem v nadaljevanju zakonodajnega postopka neaktiven. Zato nam ni jasno kakšne cilje zasleduje z odložilnim vetom Državni svet. Osnovni namen zakona je, kot je bilo vsakič znova poudarjeno, zagotoviti učinkovito sodno varstvo nekdanjim imetnikom podrejenih obveznosti bank in delničarjem. S predlogom ponovnega glasovanja o zakonu, se ta cilj odmika za nadaljnjih nekaj mesecev, lahko tudi nekaj let, če zakon ne bo deležen podpore večine poslank in poslancev ob ponovnem glasovanju v Državnem zboru. Cilj zakona ni in ne more biti ugotavljanje ali je bila višina kapitalskega primanjkljaja v bankah pravilno ugotovljena in po kakšni metodi. To bo ugotavljalo sodišče v sodnih postopkih po določbah predlaganega zakona. Prav tako ni cilj zakona ugotavljanje politične ali kazenske odgovornosti za izvedene izredne ukrepe in njihovo pravilnost. To ugotavlja parlamentarna preiskava preko ustanovljenih preiskovalnih komisij. Kakršnokoli nadaljnjo odlašanje z uveljavitvijo zakona osnovni namen in cilj tega zakona odmikata v prihodnost. Namen zakona pa ni samo zagotoviti ustrezno in učinkovito sodno varstvo nekdanjih vlagateljem. Kot je napotilo zakonodajalca v 124. točki odločbe Ustavno sodišče mora zakon vzpostaviti, navajam: »Zaupanje vlagateljev sedanjih in bodočih v razumno varnost naložb v kvalificirane obveznosti bank.« »Kar se tiče v letih 2013 in 2014 izvedenih izbrisov bo to zaupanje lahko ustvarila le ureditev po kateri bo morala Banka Slovenije jasno izkazati zakaj je bil ukrep, ki je prizadel njihove naložbe v okoliščinah, primera potreben.« To je ponovno citat iz ustavne odločbe. V kolikor zakon katerega predlagatelj vlaga ne bo deležen podpore o ponovnem glasovanju v Državnem zboru, bo naslednji v vrsti za obravnavo zakon, ki ga je vložil Državni svet. Ta po mnenju Vlade že v osnovni ne upošteva vseh napotil iz odločbe Ustavnega sodišča kot je na primer določba glede dokaznega bremena in ustreznega dostopa do podatkov. Ne vsebuje tudi razdelanega mehanizma za izplačilo potencialnih odškodnin, ki bi na primeren način ščitil finančno neodvisnost Banke Slovenije. Vsebuje tudi nekaj pravnih praznin zaradi katerih ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva, v tem primeru boste lahko poslanke in poslanci odločali o tem, da bodo nekdanjim vlagateljem tekle zamudne obresti na njihove tožbene zahtevke in da bodo podatki o tožečih strankah varovani kot osebni podatki brez dostopa javnosti kljub temu, da zakonski predlog Državnega sveta predvideva izplačilo odškodnin iz javnih sredstev. Po naši oceni je namen Državnega sveta v zakon pripeljati določbo, da so morale biti ocene kakovosti bančnih naložb pripravljene poleg določb prvega odstavka 261. b člena ZBAN1 tudi z v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. ključni cilj Državnega sveta je po naši oceni retroaktivno poseči v takratno veljavno zakonsko ureditev z obvezno uporabo MSRP-jev, kar je v predlogu zakona, ki ga je vložil Državni svet, navedeno trikrat. Stališče Vlade je bilo vseskozi, da zakon ne more retroaktivno posegati v ureditev, ki je veljala v času izvajanja izrednih ukrepov, posebej kar se tiče normativnih podlag, ki jih je uporabila Banka Slovenije. Zakon mora biti procesno naravnan in z materialnimi določbami ne sme posegati v polje neodvisne presoje sodišča. Katere so bile normativne podlage za ocen sredstev bank in vrednote naložb in zavarovanj za posojila se bo preverilo v postopku pred sodiščem, in nadalje, ocenjevalo ali je Banka Slovenije pravilno uporabila te normativne podlage. Kljub temu, da Državni svet v obrazložitvi svoje zahteve tega ne navaja, je očitno, da osnovne zamere izhajajo iz tega, ker te zahteve v zakonodajnem postopku po tem zakonu nismo upoštevali. V tem delu je bil po naši oceni državni svet izpostavljen lobističnim pritiskom interesne skupine vlagateljev, kar se je potrdilo tudi z udeležbo predstavnika ene od lobističnih organizacij na in ob seji Državnega sveta, ki je odločal o pobudi za vložitev veta. Namen zakona, katerega predlagatelj je Vlada, je zamejiti tudi javnofinančne posledice potencialnih odškodnin, katere bodo uveljavljali v sodnih postopkih nekdanji vlagatelji. V obrazložitvi predloga zakona so te posledice predstavljene. Javnofinančna tveganja, ki izhajajo ali bodo izhajali iz tožb nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti in njihovih zahtevkov za odškodnino, so velika. V pogojih ostrega okvira fiskalnega pravila in srednjeročne ter dolgoročne vzdržnosti javnih financ smo v predlogu zakona dosledno uveljavljali načelo odgovornosti banke Slovenije ter s tem povezane odškodninske odgovornosti centralne banke, ki jo je v svoji odločbi natančno opredelilo tudi Ustavno sodišče v 120. točki obrazložitve. Kljub nasprotovanju Evropske centralne banke in Banke Slovenije smo v zakonu sledili že predhodno opredeljeni odgovornosti centralne banke, vzpostavili pa mehanizem pokrivanja odškodnin v 40. členu, ki Banko Slovenije ščiti pred poseganjem v njeno finančno neodvisnost v tistem delu, v katerem je Banka Slovenije izvajala naloge denarne politike. Za to funkcijo ima Banka Slovenije oblikovane posebne rezerve in rezervacije. Ob delu, kjer pa je Banka Slovenija izvajala funkcijo nadzora in funkcijo organa za reševanje bank, pa ima Banka Slovenije oblikovane splošne rezerve, ki predstavljajo kapitalski blažilnik za morebitne odškodnine. Zakon predvideva še oblikovanje namenskih rezerv, v katere bo sredstva prispevala Republika Slovenija s tem, da bo zadržala izplačilo dobička v proračun po sistemu kot ga določa ta 50. in 50. a člen Zakona o banki Slovenije. Te namenske rezerve ostajajo v Banki Slovenije in bodo prvi vir za pokrivanje morebitnih odškodnin. V finančnem smislu gre za potencialne obveznosti Banke Slovenije, katerih izplačilo je vezano na rezultate sodnih postopkov, vire pa pričenjamo oblikovati takoj z uveljavitvijo tega zakona. Takšen mehanizem bo za pokrivanje morebitnih odškodnin, s tem pa tudi koncept zakona je dobil potrditev tudi v razpravi, ki jo je z mednarodnim denarnim skladom odprla Banka Slovenije v času jesenskega zasedanja v mesecu oktobru v Washingtonu. IMF je v tako v diskusiji na ekspertni ravni kot tudi v diskusiji na nivoju vodstva te mednarodne finančne inštitucije potrdil, da bodo organi za reševanje bank odgovorni za izvedene ukrepe bail-in. To je dobra praksa, ki jo zastopa in priporoča IMF. S tem smo dobili načelno potrditev, da je koncept odgovornosti centralne banke kot je vgrajen v zakon in kot izhaja iz pravnih podlag, ki so veljale že pred izrekom izrednih ukrepov, ustrezen. Drugo ključno vprašanje mednarodnega denarnega sklada je bilo ali so bili izredni ukrepi izvedeni pred sprejemom in uveljavitvijo enotnega mehanizma za reševanje bank na evropskem nivoju. Takšen mehanizem za pokrivanje morebitnih odškodnin, s tem pa tudi koncept zakona, je dobil potrditev tudi v razpravi, ki jo je z mednarodnim denarnim skladom odprla Banka Slovenije v času jesenskega zasedanja v mescu oktobru v Washingtonu. IMF je tako v diskusiji na ekspertni ravni kot tudi v diskusiji na nivoju vodstva te mednarodne finančne inštitucije potrdil, da bodo organi za reševanje bank odgovorni za izvedene ukrepe bail-in. To je dobra praksa, ki jo zastopa in priporoča IMF. S tem smo dobili načelno potrditev, da je koncept odgovornosti centralne banke kot je vgrajen v zakon in kot izhaja iz pravnih podlag, ki so veljale že pred izrekom izrednih ukrepov, ustrezen. Drugo ključno vprašanje mednarodnega denarnega sklada je bilo ali so bili izredni ukrepi izvedeni pred sprejemom in uveljavitvijo enotnega mehanizma za reševanje bank na evropskem nivoju. Ker je odgovor pritrdilen bo vidik normativnih podlag, ki jih je uporabila Banka Slovenije pri izračunih kapitalskih primanjkljajev insolventnega praga, ključen za ceno in odločitev sodišča. Odgovore na pomisleke Državnega sveta je Vlada oblikovala v pisnem odzivu, ki je bil predložen Državnemu zboru 7. 11. 2019 in katerega podrobneje ne bom povzemal. Predvsem Vlada zavrača, da bi plačilo sodnih taks v teh sporih bremenilo davkoplačevalce. O tem je potekala obširna razprava tekom zakonodajnega postopka v Državnem zboru, ki tudi ni bil naklonjen, da so tožniki oproščeni plačila sodnih taks. Ureditev, ki jo sedja predvideva zakon, zagotavlja vsem nekdanjih imetnikom, da tožbo lahko vložijo in da plačilo sodne takse z njihove strani ni pogoj oziroma ovira za uveljavljanje sodnega varstva. Prav tako Vlada zavrača očitek, da je razkritje podatkov o dolžnikih, to je nekdanjih imetnikih, ki bodo iskali sodno varstvo, neskladno z Ustavo. Natančno je utemeljeno, da javni interes prevlada nad interesom zavarovanja osebnih podatkov, ker bodo morebitne odškodnine izplačane iz javnih sredstev. Namen tega razkritja je določen tudi v samem členu zakona.

Kar se tiče določitve izključne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru za sojenje v postopkih je Vlada pojasnila, da je bil takšen predlog sprejet po opravljenih intenzivnih usklajevanjih s sodstvom in Ministrstvom za pravosodje. Izključna pristojnost enega sodišča je utemeljena s kompleksnostjo materije, o kateri se bo odločalo o sporih in potrebo po uniformiranosti odločitve sodišča, na kar je napotilo Ustavno sodišče. Tukaj moram posebej poudariti, da ravno zaradi ravnotežja med strankami, se je potrebno prizadevati za združevanje sporov in da to prispeva, da pravila združevanja tožb oziroma kolektivnih tožb takšne napotitve ne potrjujejo.

Glede uporabe pravil pravnega postopka za gospodarske spore, so ti namenjeni hitrejšemu in smotrnejšemu teku postopka, pri čemer te določbe v bistvu ne omejujejo procesnih pravic strank, predvsem pa ne omejujejo pravice do izjave strank v sodnem postopku.

Kar se tiče možnosti izven sodne rešitve spora s pavšalnim nadomestilom so, kot znano, te določbe bile dodane tekom zakonodajnega postopka. Določbe po mnenju Vlade omogočajo alternativno in bistveno hitrejše reševanje spora in so strogo omejene samo na izbrisane imetnike, ki imajo majhno možnost sodnega varstva zaradi zahtevnosti materije s tem povezanimi stroški in trajanjem postopkov. V kolikor te določbe kljub navedenemu predstavljajo neenako obravnavo pred zakonom, pa bo lahko to presojalo Ustavno sodišče, če bo podana pobuda za ustavno presojo. Takšno pobudo za presojo ustavne skladnosti je že najavila Banka Slovenije. Vlada zgolj dodaja, da so bile podobne rešitve pavšalne odškodnine z zakonom omogočene v Italiji in da do bile potrjene kot skladne z evropskim pravom. Opozorila in pripombe, ki sta jih Državnemu zboru, Državnemu svetu in Vladi predložili Vrhovno sodišče Republike Slovenije in Okrožno sodišče v Mariboru 6. 11., smo obravnavali na skupnem sestanku z Ministrstvom za pravosodje dne 8. 11. Ugotovljeno je bilo, da so ob tesnem sodelovanju s sodno vejo oblasti pri oblikovanju procesnih določb zakona, te pripombe posredovane prepozno in na neustrezen način. Lahko tudi ugotovimo, da podane pripombe nasprotujejo rešitvi glede izključne pristojnosti sodišča v Mariboru, ki je bila dogovorjena prav s sodstvom v času zakonodajnega postopka. V dani situaciji je najboljša rešitev, da se pripombe sodstva še enkrat skrbno preučijo in izmenjajo pogledi s ciljem vzpostavitve organizacijskih pogojev za delovanje sodišča in dopolnitve procesnih določb v času, ki je po zakonu na voljo za pridobitev podatkov in vložitev tožb, to je 7 mesecev po vzpostavitvi podatkovnih sodb. V dani situaciji zato sodstvo ne nasprotuje sprejemu in uveljavitvi zakona. Vključeni deležniki, ki moramo zagotoviti pogoje za učinkovito in hitro obravnavo tožbenih zahtevkov, pa bomo v tem času dorekli organizacijske rešitve in po potrebi predvideli tudi dopolnitve normativnih procesnih določil za delo sodišča. Te normativne podlage bodo lahko dopolnjene tudi v drugih zakonih, ne samo z dopolnitvijo tega zakona.

Ob zaključku bi želel še enkrat poudariti, da ni cilj Ministrstva za finance in Vlade zmagati v odnosu do Državnega sveta ali kateregakoli drugega deležnika prizadetega z ukrepi, ki so bili izvedeni v letih 2013 in 2014. Želimo doseči cilj, to je učinkovito sodno varstvo nekdanjim imetnikom podrejenih obveznosti in delničarjem bank, ki so delili breme z državo v procesu sanacije bank. Odsotnost učinkovitega sodnega varstva zaradi izbrisov, ki jih je naložila Banka Slovenije, je poglavitni problem vse od izdaje ustavne odločbe leta 2016. Poslanke in poslanci imate možnost, da to sodno varstvo nekdanjim vlagateljem zagotovite s potrditvijo tega zakona. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, na katerega so se ravno tako obrnili nekateri prizadeti vlagatelji. Odločitev ESČP je nepredvidljiva in se lahko razteza od zneskov za pravično zadoščenje za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pa do splošne sodbe v smeri sprejemanja ali spremembe zakonodaje. Pričakujemo lahko sodbo tega sodišča, s katerim bo ESČP naložilo Republiki Sloveniji, da vzpostavi ustrezno sodno varstvo. To pomeni, da se nam lahko ponovi sodba Ališić proti Republiki Sloveniji iz naslova deviznih vlog hrvaških in bosanskih varčevalcev, ki je imela za Slovenijo velike javnofinančne posledice. Zato še enkrat apeliramo, da s potrditvijo zakona to pravno varstvo vzpostavimo. Zakonske določbe pa tekom izvajanja zakona lahko tudi izboljšujemo. S tem bi dokazali, da delujemo kot zrela država in da zagotavljamo razumno varstvo vlagateljem tudi v bolj tvegane finančne naložbe. Hvala lepa.