Predsednik, hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni.

Kot ste že uvodoma izpostavil je Državni svet Republike Slovenije na 6. izredni seji 28. 10. ob obravnavi Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank sprejel zahtevo, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o postopku sodnega in izvensodnega varstva in sicer z naslednjo obrazložitvijo. Državni svet je na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu že leta 2013 izglasoval odložilni veto, saj je zakon po mnenju Državnega sveta posegel v ustavno zajamčene človekove pravice imetnikov podrejenih obveznosti bank, ker je Banki Slovenije omogoča posege v pridobljene pravice imetnikov podrejenih obveznosti bank. Državni svet je po ponovnem sprejemu Zakona o bančništvu v Državnem zboru sprejel zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 261.a, b, c, d in e člena, 347. člena in 350.a člena Zakona o bančništvu ter za začasno zadržanje izvrševanja teh členov Zakona in tudi za prednostno obravnavo zahteve. Ustavno sodišče je v postopku odločanja poslalo predhodno vprašanje na Sodišče Evropske unije. V odločbi 295/13 je Ustavno sodišče za neustavnega spoznalo 350.a člen Zakona o bančništvu, ker ni urejal nekaterih vprašanj, ki bi jih po odločbi Ustavnega sodišča moral urediti in je zaradi tega kršil ustavno pravico nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Državni svet je že 21. februarja 2019, torej še pred formalno vložitvijo Predloga Zakona o postopku sodnega varstva, ki ga je pripravila Vlada Republike Slovenije aktivno vključil v postopek oblikovanja zakonskega besedila, saj je Komisija za gospodarstvo, obrt in turizem podala pripombe k Predlogu Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, ki je bil v javni razpravi. Komisija za gospodarstvo, obrt, turizem in finance je potem 4. junija 2019 oblikovala poročilo k predlogu zakona, v katerem je izpostavila poglavitne razloge za nasprotovanje predlaganim zakonskim rešitvam. Ministrstvo za finance je 10. 6. posredovalo pojasnila v zvezi s pripombami k predlogu Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Potem je Državni svet na 19. seji 12. junija 2019 sprejel mnenje k predlogu Zakona o postopku sodnega varstva, v katerem predloga zakona ni podprl. Državni zbor Republike Slovenije je 22. oktobra 2019 sprejel Zakon o postopku in izvensodnega varstva, ki ga je v zakonodajni postopek vložila Vlada. Zakon je bil pripravljen z namenom uresničiti odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost 350.a člena Zakona o bančništvu, ki je neustrezno urejal pravice imetnikov podrejenih obveznosti bank do sodnega varstva v primeru izbrisa. Državni svet menim, da je sprejeti zakon postopka pravnega varstva nekdanjih imetnikov podarjenih obveznosti bank ne ureja ustrezno, saj ne odpravlja številnih pomislekov, teh je 5, in sicer glede izključne pristojnosti sodišč za sojenje v sporih po omenjenem zakonu, potem ne odpravlja vprašanj povezanih z določanjem sodnih taks, ustrezno ne definira uporabo postopkov za sojenje v gospodarskih sporih, ne odpravlja vprašanj varstva osebnih podatkov tožnikov in nenazadnje ne odpravlja vprašanj izvensodnega izplačila pavšalnega nadomestila nekaterim nekdanjim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank. V nadaljevanju Državni svet podaja obrazložitve k posameznim pomislekom, in sicer v 9. členu zakon ureja izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru za sojenje v omenjenih sporih. Kljub navedbam Vlade, da izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru utemeljujejo razlogi kot so prostorska stiska Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi drugih zakonov in preobremenjenost omejenega sodišča. Državni svet poudarja, da lahko določanje izključne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru vodi do kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave. Kot je v svojem mnenju z dne 14. 6. 2019 k predlogu predmetnega zakona opozorila že Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, se bo pripad za del v roku za vložitev tožbe izjemno povečal, kar bi lahko imelo negativen učinek na učinkovitost sodnega varstva, tako v sporih po tem zakonu kot tudi v drugih gospodarskih sporih, ki se oziroma se bodo reševali pred tem sodiščem. Predlagatelj prav tako v predlogu, torej v zakonu ne rešuje praktičnega problema morebitne prostorske stiske na Okrožnem sodišču v Mariboru, saj tudi ta nima dovolj velikih prostorov za vse potencialne tožnike, ki jih je namreč več kot 100 tisoč, ki bi želeli spremljati obravnave, zato obstaja precejšnja verjetnost, da bo sodišče moralo najeti dodatne prostore. Pomisleke glede te izključne krajevne pristojnosti omenjenega sodišča sta v dopisih, vi ste prebral kaj so gradiva za današnjo sejo, izrazila tako Okrožno sodišče v Mariboru kot tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih dopisih z dne 4. in 6. novembra, ki sta jih posredovala tudi Državnem svetu, namreč v teh dopisih opozarjata predvsem na kadrovsko in finančno podhranjenost Okrožnega sodišča v Mariboru za izvedbo omejenih postopkov ter na možnost pravočasne zagotovitve kadrovskih, tehničnih in drugih pogojev za izvedbo postopkov. Kot drugi pomislek. Zakon v 8. členu določa, da se za postopek, ki se vodi po tem zakonu, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek, in sicer se uporabijo pravila postopka v gospodarskih sporih. Vlada v obrazložitvi k predlogu zakona uporabo pravil postopka v gospodarskih sporih opira na raztezanje učinkov v pravdnih dejanjih iz 29. člena, ki je temeljna značilnost enotnega sosporništva. Predlog zakona je namreč sprva določal, da se vsi nekdanji imetniki kvalificiranih obveznostih bank v postopku štejejo za enotne sospornike. Besedilo pa je bilo potem naknadno spremenjeno tako, da nikjer več ne omenja enotnega sosporništva, vseeno pa predvideva uporabo njegove ključne značilnosti, to je raztezanje pravdnih dejanj. Državni svet poudarja, da je že Ustavno sodišče v 124. točki odločbe številka 295/13 opozorilo na neravnotežje med položajem strank v postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Banka Slovenije naj bi bila tako kot regulator z vpogledom v vse podrobnosti delovanja bančnega sistema dejansko strokovno, kadrovsko in informacijsko mnogo močnejša od tipičnega vlagatelja v kvalificirana bančna upravičenja. Takšno neravnotežje pa lahko pomembno vpliva na dejanske možnosti tožnikov za uspeh v pravdah proti Banki Slovenije, na to opozarjata tudi obe sodišči v že omejenih dopisih.

Kot 3. točka. Zakon v postopku sodnega in izvensodnega varstva v tretjem odstavku 32. člena določa, da če najmanj 30 nekdanjih imetnikov skupaj vloži tožbo iz 25. člena omejenega zakona in imajo skupnega pooblaščenca, se sodna taksa odmeri v višini 50 % takse, ki bi se odmerile v skladu z zakonom, ki ureja plačilo sodnih taks. Vlada v predlogu zakona navaja, da je določba namenjena spodbujanju združevanja nekdanjih imetnikov pri vlaganju tožb, kar zasleduje cilj čim večje koncentracije postopka. Treba pa je opozoriti, da v 10. členu Zakona o sodnih taksah sicer obstaja možnost, da se sodna taksa ne plača, če tako predvideva poseben zakon. Iz predloga Zakona o sodnih taksah in sistemske razlage je moč sklepati, da je tovrstna taksna oprostitev mišljena kot socialni korektiv, ki tudi finančno šibkejšim omogoča dostop do sodišča, nikakor pa ni mišljena kot sredstvo za združevanje tožnikov. V tem primeru nastane neutemeljeno razlikovanje med 30 ali več tožniki, ki bodo skupaj vložili tožbo in imeli skupnega pooblaščenca in ostalimi tožniki, ki teh pogojev ne bodo izpolnjevali. Takšno razlikovanje je v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Gre za splošno načelo enakosti, ki se na področjih sodnih postopkov izraža kot načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in od zakonodajalca terja, da bistveno enake položaje ureja enako. Ob enem pa omejena zakonska rešitev lahko predstavlja tudi kršitev pravice do proste izbire pooblaščenca, saj so se tožniki v primeru želenega znižanja plačila sodnih taks, primorani dogovoriti o enotnem skupnem pooblaščencu. Četrta zadeva na katero Državni svet opozarja je spornost javne objave podatkov o tožnikih tako fizičnih kot pravnih oseb, predvsem z vidika varstva človekove informacijske zasebnosti kot jo zagotavlja 38. člen Ustave in svobodne gospodarske pobude kot jo zagotavlja 74. člen Ustave. Posega v obe ustavni pravici namreč zakonodajalec ni posebej utemeljil, predvsem pa ni obrazložil sorazmernost predlaganih ukrepov, ki bi bila skladna s sodno prakso Ustavnega sodišča. Državni svet prav tako opozarja, to pa kot 5. točka, na kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave pri ureditvi izvensodnega pavšalnega nadomestila za posamezne nekdanje imetnike kvalificiranih obveznosti bank predvsem fizične osebe, saj razlikovanje nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank na podlagi njihovega socialnega položaja ni v razumni povezavi s predmetom urejanja. Ker zakon ne zagotavlja ustrezne implementacije odločbe Ustavnega sodišča, saj ne vzpostavlja učinkovitega sodnega varstva za nekdanje imetnike kvalificiranih obveznosti bank, Državni svet predlaga, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Državni svet tudi meni, da bi lahko po novem sprejem zakona odločilno vpliva na učinkovito delovanja sodstva kot celote in povzročil morebitne nove protiustavnosti. Hvala lepa.