Hvala. Mogoče se bom tukaj vključil, ker se sicer strinjam močno s tem, kar ste v drugem delu svojega izvajanja predstavili. Absolutno se pa ne strinjam s tem, kar ste v uvodu govorili.

Namreč, vi ste v uvodu pokrili, dobesedno pokrili vso prehodno dogajanje na Ministrstvu za pravosodje in češ, da so bili tudi vsi postopki pravočasno izpeljani in na pravi način. Svarili ste pred spremembami, ker mora biti zakonodaja stabilna, ob tem, da so vsi kričali o tem, da je zakonodaja neprimerna, razen tisti, ki so pisali ta zakon. Tisti, ki so ocenjevali zakonodajo so bili tisti, ki so pisali to zakonodajo. In pravite, da hitenje za reševanje ni na mestu po šestih letih neustrezne zakonodaje, v predlogih, ki ste jih ravno na koncu izpostavili, ki bi bili nujni že takoj, da se to sploh nebi zgodilo, pa se ni zgodilo zaradi tega, ker se je očitno moral kdo razdolžiti.

Povedali ste jasno, da je predloge bilo narejeno na podlagi vpliva ali pa poziva nekaterih zunanjih deležnikov. Jaz ne vem, kako je lahko IMF ali pa Evropska komisija pomembnejša od tega, kar pravi FURS in ne vem, kako je lahko gospodarska zbornica tista, ki pripelje, da se razdolžijo tudi velika podjetja z deset in več milijonskimi dolgovi po postopku poenostavljene prisilne poravnave, skratka samo potrdili ste, da je šlo za lobističen zakon, novela F.

In rekli ste »ne morem soditi za nazaj«. Glejte, to je pa tisto ključno, kar je v Sloveniji narobe. Ker vsi rečejo »ne moremo soditi za nazaj, pustimo preteklost, osredotočimo se na prihodnost«. Pa bom za boljšo ponazoritev predstavil še kakšno je bilo pa dogajanje na implementacijski skupini, ki jasno pokaže na to, da Ministrstvo za pravosodje ni opravilo svoje naloge, kot bi jo moralo.

Glejte, 30.6 2014. To je bilo razprava na implementacijski skupini po tem, ko je Državno pravobranilstvo že pokazalo kako napačna je zakonodaja kar se tiče poenostavljene prisilne poravnave, kar sem prej predstavil. Nina Plavšak pa, brez težav: »statistike Vrhovnega sodišča Republike Slovenije že sedaj izkazujejo tako spodbudne premike glede dejanske uporabe novih in prenovljenih institutov kot tudi spodbuden trend obvladovanja pripada reševanja zadev«. In kaj je bil sklep implementacijske skupine, še enkrat poudarjam, ko je Državno pravobranilstvo že jasno opozorilo na neprimerno zakonodajno rešitev? Da se pripravi nova analiza poenostavljene prisilne poravnave, tokrat že druga analiza. In seveda, družno na implementacijski skupini ste to sprejeli.

Naprej, eno leto je trajalo oziroma malo več kot pol leta je trajalo, da je bila naslednja seja implementacijske skupine. Med tem je Državno pravobranilstvo pri vsaki, skoraj, ugotavljalo nepravilnosti in poskuse zlorabe. Tudi Združenje bank Slovenije je reklo na implementacijski skupini: »poenostavljena prisilna poravnava v praksi ne izpolnjuje pričakovanj upnikov, ker ne omogoča kontrole in je kot sredstvo zlorabe«. Tudi Ministrstvo za finance je reklo, da ta institut predstavlja problem. In Banka Slovenije, viceguverner: »v postopkih poenostavljene prisilne poravnave lahko pride do fiktivnih prijav terjatev«. Toda, imamo Srečo Jadeka, ki je bil vodja skupine, ki je pripravljala novelo F, pa pravi: »temeljna značilnost poenostavljene prisilne poravnave je prav v njegovi poenostavitvi in stroškovni razbremenitvi dolžnika. Pred morebitnim zakonodajnim posegom je tako treba najprej pretehtati«, to ste tudi izpostavili, »ali je smiselno uvesti spremembe, ki bi zagotovile dodaten nadzor za upnike, saj bo to posledično povzročilo kompleksnejši postopek in večjo strokovno obremenitev«. Nina Plavšak pa: »predlagam, da ZBS«, torej Združenje bank Slovenije, »in Ministrstvo za finance pripravi sistematično analizo konkretnih primerov«. In imamo sklep potem implementacijske skupine, naj se pripravi še tretja analiza teh primerov. Naprej, daljša razprava potem na tej analizi implementacijske skupine, kjer celo na Ministrstvu za pravosodje pravite, da so določeni problemi, ki se jih da razrešiti le z nadgradnjo obstoječe ureditve v smeri zagotavljanja večje preglednosti in nadzora nad dolžnikom poslovanja, kar pa bi predstavljalo določeno podražitev postopka poenostavljene prisilne poravnave. zdaj pa stik z realnostjo, sem, mislim, da tudi že sam to izpostavil, udeleženci so se strinjali, vsi so se strinjali, da je treba storiti več na izobraževanju podjetnikov, na področju poslovnih financ in podpori dobrim projektom. FURS, Državno pravobranilstvo, upniki, vsi kričijo kako nesmotrna je ta zakonodaja, kako škodljiva je, na implementacijski skupini pa ugotovite, da je treba izobraziti upnike, da bodo znali bolj primerno se odzvati na novo zakonodajo. Bravo mi.

Zdaj, na sestanku konec leta 2015 sodeluje tudi državna sekretarja. O tem je bilo torej obveščeno najvišje vodstvo ministrstva. Takole začne: »zadnja novela insolvenčne zakonodaje pomembno izboljšala veljavno insolvenčno ureditev. Pri njeni pripravi smo pokazali, da znamo tvorno sodelovati kljub temu, da ocenjujemo, da je veljavna ureditev zelo dobra«, zelo dobra, »drži, da je lahko tudi izboljšana«. In Nina Plavšak predlaga, da se znotraj implementacijske skupines sestavi ožja delovna skupina, ki bo pripravila gradivo in strokovno usklajevanje. Nje bi poleg v tej skupini sedela tudi Nina Plavšak in še kdo. In državna sekretarka je seveda za.

Sledi potem leto mrtvila. Rekli ste, da ste redno na implementacijski skupini to spremljali. Sledi leto mrtvila, nato pa 8. 11. 2016 celo Ministrstvo za pravosodje prizna: »v praksi so še vedno zaznane anomalije, obstajajo posamični primeri, ko dolžniki z ustvarjanjem fiktivnih terjatev vplivajo na rezultat glasovanja. Ne gre za zanemarljiv segment družb. Gre sicer za družbe, ki se razvrščajo med mikrodružbe, vendar pa gre hkrati za družbe z veliko premoženja«. Pa imamo Sergeja Racmana, Electa, pa imamo vse ostale, Hutel Kubo in tako naprej, ki se na ta način razdolžijo. Ampak zanimivo, ne? Ministrstvo za pravosodje to ugotavlja, zakonodaje pa ne spremeni. In nato skoraj tri leta nič, nobenega sestanka.

Potem pa seja Komisije za nadzor javnih financ, kjer smo obravnavali tisti izbris 29 milijonov in 14 dni za tem potem nova seja skupine, implementacijske, pri ministru za pravosodje in Ministrstvo za pravosodje pripravi oziroma predstavi analizo postopka. In, Nina Plavšak: »predlog je, da se postopek poenostavljene prisilne poravnave nadomesti s posebnimi pravili za majhne in mikro družbe. V zvezi s tem bi bilo treba natančno pregledati in analizirati učinke« - še četrta analiza. Še četrta analiza, kot ste rekli, da mora biti zakonodaja stabilna in da svarite pred hitenjem, hitenje na mah ni oziroma »hitenje za reševanje ni na mestu«. In Srečo Jadek: »ustvari naj se skupina, v kateri ne bodo le pravniki, ampak tudi ekonomisti in makroekonomisti in se začne razmislek o tem kakšne bodo bodoče insolvence«. Po šestih letih, ko že vsi vejo, da je vse narobe, naj se ustanovi še nova skupina, kjer bodo spet ugotavljali kaj je narobe. Nina Plavšak se seveda strinja in poudari, pozor: »treba bo napraviti ponovno analizo«, peto analizo, » o tem ali dajati določenim subjektom prednost do brutalnosti ali vse skupaj relativizirati«. Pa sprašujem Ministrstvu za pravosodje. Če tvorec zakonodaje pove, da je sedanja zakonodaja dala prednost nekomu do brutalnosti, kako ste dopustili, da je ta prednost do brutalnosti šest let ostala na strani dolžnikov na račun upnikov? In Srečo Jadek: »upoštevati je treba, da so bila orodja v dosedanji zakonodaji pripravljena za banke kot upnice, v bodoče se bodo morda pojavljali drugi centri moči in že danes bi bilo treba prilagajati orodja za te nove situacije razmerja moči. Trenutna orodja so vzvod bankirjem. Če bankirji v prihodnosti ne bodo več tudi vzvod moči, zakonodaja ne bo več ustrezna«.

Zakonodaja, pripravljena na podlagi za nekoga, da je vzvod moči, brutalna do upnikov na račun oziroma za dolžnike, avtorja zakonodaje to brez težav priznata, pa sta še danes člana implementacijske skupine. Pa se sprašujem, če nista tudi člana medresorske skupine, ki pripravlja novele zakonodaje. Sprašujem se.

Skratka, spoštovani generalni sekretar na Ministrstvu za pravosodje, treba se je ozreti tudi nazaj, treba je ugotoviti tudi odgovornost za nazaj. Treba je ugotoviti zakaj je ta lobistična zakonodaja, ki ima vse prvine sistemske korupcije, da so se posamezni bogati krogi razdolžili svojih dolgov, zakaj se je to omogočilo ob asistenci Ministrstva za pravosodje tja do vrhov. Naj povem, da smo vabili tudi prejšnjega ministra, ki je to omogočil, dr. Senka Pličaniča. Ni se opravičil, ampak ni prišel na ta sestanek, je pa v enem krogu že takrat, ko se je sprejemala zakonodaja v širšem krogu, rekel, da je petkrat prebral to zakonodajo pa je še zdaj ne razume - pa jo kljub temu predlagal na vladi po hitrem postopku oziroma na dopisni seji, da je potem po nujnem postopku v Državnem zboru. in, oprostite, državni sekretar, mislim, da je potrebno ugotavljati odgovornost za to zakaj je do tega prišlo.

Zdaj pa naprej, kdo še želi razpravljati?