Pozdravljeni. Hvala za besedo in hvala za izhodiščno vprašanje.

Tudi sam delim ogorčenje in zgražanje, ki izhaja iz vaših besed, ne želim pa in ne morem soditi za ravnanja ministrstva v preteklosti. Ministrstvo za pravosodje v različnih mandatih vodijo različni ministri in sprejemati odgovornosti za nazaj ali za druge ne morem. Prav tako to verjetno tudi ni primeren forum, da bi lahko na nivoju parlamentarne preiskovalne komisije preiskovali v celoti kaj se je dogajalo. Lahko pa pogledamo dejstva in pa predvsem kakšne so rešitve za naprej.

Očitke, da je Ministrstvo opuščalo dolžna ravnanja in davkoplačevalcem povzročilo večmilijonsko škodo, kar bi lahko smiselno sklepali iz gradiva, ter da se ni storilo nič v zvezi z izvajanjem postopkov poenostavljenih prisilnih poravnav, se lahko sicer relativizira in v veliki meri tudi zavrže. Menimo namreč, da je pripravljavec gradiva zaključke napravil na podlagi posameznih iztrganih izsekov iz obsežnega gradiva in pomanjkljive predstavitve celotnega gradiva. Ministrstvo za pravosodje se je trudilo, da je v kratkih rokih komisiji posredovalo vso zahtevano dokumentacijo in tudi dokumentacijo za katero je bilo zaprošeno naknadno, brez posebnih sklepov. Prav obsežnost gradiva iz katerega izhaja obseg preteklih razprav ter podanih pojasnil s strani Ministrstva za pravosodje pa kaže na dejansko aktiven pristop ministrstva tako v razpravah kot tudi v pomoči drugim državnim organom v preteklosti.

Zdaj, če pogledamo kaj se je dogajalo leta 2013, ko je bila novela F pripravljena, obravnavana in sprejeta v Državnem zboru jeseni - sicer res v zelo kratkem časovnem obdobju, saj makroekonomska neravnovesja v Sloveniji, ki je ugotovila Komisija Evropske unije niso več dopuščala odlašanja. Če se spomnite, takrat so bili po vseh časnikih in v političnih razpravah pozivi in grožnje glede trojke, glede podobnih scenarijev kot so se dogajali v Grčiji in podobno. In to je verjetno v tistem obdobju pomembno vplivalo na dogajanje v tem prostoru. Sam sem bil takrat povsem nekje drugje in predvsem predstavniki medijev, nekateri, se lahko spomnijo, da sem takrat opozarjal, bolj v osebni kapaciteti, ker drugih pristojnosti nisem imeli, na težave s spreminjanjem insolvenčne zakonodaje, ne le na področju prisilne poravnave, ampak tudi na področju osebnih stečajev. Ampak to je druga zgodba, zdaj sem tu in lahko govorim o tem kaj bomo delali naprej. če se vrnem nazaj, kaj se je takrat 2013 dogajalo. Konec maja 2013 je Svet Evropske unije sprejel priporočila za Slovenijo, med drugim tudi to, da naj ta do septembra 2013 pripravi potreben pravni okvir za izvensodno prestrukturiranje in pri tem zagotovi, da je skladen z obstoječimi določbami o insolventnosti ter zagotavlja spodbude tako za upnike kot za delničarje, da se bodo odločali za sprejemanje izvensodnih dogovorov o prestrukturiranju. V noveli oziroma pripravi novele je sodelovala koordinacijska skupina, ki jo je na povabilo takratnega ministra za pravosodje odvetnik Pensa, ozirom Srečo Jadek, se opravičujem za priimek. Čeprav je sama priprava novele potekala izredno hitro, zakonodajna obravnava novele pa po nujnem postopku, je bil čas za strokovno razpravo omogočen in vsebina rešitev se je usklajevala tudi z mednarodnimi organizacijami – Mednarodnim denarnim skladom, Evropsko banko za prestrukturiranje in razvoj ter Evropsko centralno banko. Rešitve in razlogi zanje so bili poslancem predstavljeni in poznani preko zakonodajnega gradiva, podrobno so bile zakonske rešitve predstavljene v drugi obravnavi predloga novele F pred matičnim delovnim telesom. Geneza nastajanja novele je razvidna iz besedila javno objavljenega predloga zakona, iz poročila Odbora za pravosodje in magnetograma seje odbora oziroma plenuma, zato je na tem mestu, ni potrebno retrospektivno ponavljati. Morda pa lahko ponovim ključne razloge.

Črtanje praga 50 % poplačila v 4 letih sta predlagala tudi Mednarodni denarni sklad in Evropska banka za prestrukturiranje in razvoj, ker predpisani prag ni bil ekonomsko upravičljiv in ker je bila teza, da naj bo upnikom zagotovljena prožnost pri odločanju. Razširitev uporabe postopka poenostavljene prisilne poravnave na majhne družbe je prišla iz vrst Gospodarske zbornice Slovenije, ker večina družb, ki so razvrščene med majhne družbe, le minimalno odstopajo od meril za razvrstitev med mikrodružbe. Veliko sprememb v pomenu upada v obsegu poslovanja in zmanjšanja števila zaposlenih se je takrat v teh družbah zgodilo v zadnjih dveh letih. Ker po šestem odstavku 55. člena Zakona o gospodarskih družbah, se družbe razvrščajo na mikro, majhne, srednje ali velike družbe na podlagi podatkov dveh zaporednih poslovnih let, te družbe, čeprav so takrat že ustrezale merilom za mikrodružbe, še dve leti nebi bile razvrščene med mikrodružbe.

Vloga Ministrstva za pravosodje ni vezana zgolj na pripravo predlogov zakonodaje, le-to nenazadnje lahko vloži tudi vsak poslanec, temveč je med drugim osredotočena tudi na spremljanje izvajanja zakonodaje v praksi. To je še zlasti pomembno, da se za postopke v teku išče rešitve v zakonodaji, ki obstaja oziroma takrat velja. Vsakokratne napovedane ali načrtovane spremembe ne rešijo vprašanj in zlorab v postopkih, ki tečejo, žal jih le prikrijejo. Zato je bil prvi odziv Ministrstva za pravosodje na posamezne domnevne zlorabe, ki se začnejo kazati, iskanje rešitev v smeri sprejete in veljavne zakonodaje, še posebej, če ravnanja posameznikov niso v skladu z nameni in cilji, ki se jih s predlogom zakona lahko zasleduje. Na primer, že v začetku 2014, januarju, februarju 2014, torej 2 meseca po uveljavitvi novele F, je Ministrstvo za pravosodje podalo obširno pojasnilo Gospodarski zbornici Slovenije, in tudi objavljeno je bilo to v časniku Finance in nekaterih drugih medijih, glede poenostavljenih prisilnih poravnav glede položaja holdingov – torej, da ne smejo biti predmet prestrukturiranja v poenostavljenih prisilnih poravnavah – in o konkurenci med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, da je treba sicer omogočiti dolžniku prestrukturiranje in ne stečaj, vendar pod nadzorom upravitelja nad poslovanjem dolžnika. Pri tem pa je seveda potrebna aktivnost upnika, da predlaga stečaj nad dolžnikom. Drug konkretni primer, ki je v gradivu prikazan izven konteksta, se nanaša na prizadevanje Ministrstva za pravosodje, da bi se država kot upnik lahko že po takrat veljavni zakonodaji poslužila varovalk, ki so namenjene zlorabam. S tem se ustrezno lahko naslovi in prepreči sporne prakse, ki so že nastale, kajti za nazaj sprememba zakonodaje ne more regulirati oziroma urediti. Tako je bilo na takratnem sestanku, ki je februarja 2015 potekal na Ministrstvu za finance v zvezi z obvladovanjem davčnega dolga in z uvedbo morebitnih dodatnih ukrepov za učinkovitejše poplačilo dolga in je posebej izpostavljen tudi v gradivu za današnjo sejo, je bilo pojasnjeno, da v primerih, ko je šlo za zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, pa je take postopke zamejilo tudi že sodišče. V okviru spremljanja sodne prakse smo lahko ugotovili, da je višje sodišče v Ljubljani že oblikovalo prakso, da je vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo pravic. V zvezi s tem imamo celo vrsto konkretnih primerov sodne prakse vezanih na konkretne primere, kjer so bile tovrstne zlorabe učinkovito preprečene ob ustrezni aktivnosti upnikov. In glasovanje proti sprejemu sklepa o potrditvi prisilne poravnave je le eden od ukrepov. Imamo seveda tudi možnost pritožbe glede na posamezne odločitve, imamo tudi možnost predloga stečaja. Teh ukrepov se upniki, tudi kjer gre za državo, so se posluževali le redko.

Zakaj je odziv Ministrstva za pravosodje po sprejemu nove zakonodaje primarno usmerjen v izvrševanje v skladu z namenom zakonodajalca in zakaj očitki o neodzivnosti Ministrstva za pravosodje ne držijo.

Prvič. V kolikor postopki in pritožbe niso sproženi in se relevantno gradivo, ki v konkretnem primeru kaže na zlorabe postopka, ni predloženo in uveljavljano pred sodišči, ni mogoče resnično ovrednotiti učinkov posameznih institutov. Posledično je zakonodajni odziv lahko preuranjen in usmerjen le še v večje konkretiziranje in opredeljevanje posameznih izrecno dovoljenih in pa izrecno nedovoljenih položajev. Ti po eni strani vedno veljajo le za naprej, posledično pa se s tem tudi onemogoči, da bi sodišče že v okviru prej veljavne zakonodaje takšne prakse in položaje spoznalo za nedopustne. Takšen zakonodajni odziv prepreči oziroma povzroči, da so zakonske norme še bolj določne in konkretne – želi se preprečiti tipična nedopustna ravnanja – ampak to za v prihodnje onemogoči sodišče, da bi z metodami razlage vrednotila in razrešila posamezne podobne primere, ki v prihodnosti nastanejo. Ravno zato Ministrstvo za pravosodje kot prvi odziv na pokazane ekscese vse ključne deležnike v teh postopkih pozove k uporabi pravnih sredstev, ki jih pravni red in zakonodaja že vsebujeta. Ministrstvo je zato vseskozi samostojno in tudi za razpravo na ravni implementacijske skupine želelo, da bi se čim več rešitev za zaplete v konkretnih primerih poiskalo že v okviru veljavne zakonodaje. Le ukrepanje v skladu z veljavno zakonodajo lahko učinkovito prepreči zlorabe, ki nastajajo v tistem trenutku v konkretnih primerih. Napoved zakonskih reform ali pa zgražanje brez ustreznih ukrepov ne reši trenutnih zlorab. In Ministrstvo za pravosodje tu sprejema stališča, ki bi nepravilnosti v postopkih preprečila. Neodvisno od nezavezujočih stališč ministrstva ali pa implementacijske skupine, pa lahko ugotovimo, da je sodna praksa, to je praksa sodišč, sproti vsebinsko ves čas dopolnjevala zakonski okviru in s tem tudi spremenila in omejila zakonodajo. Torej navedbe, da se nič ni zgodilo v zadnjih letih, ne držijo že zaradi vpliva sodne prakse, sodna praksa pa se lahko razvija le v prostoru, v katerem je zakonodaja vsaj nekaj časa stabilna in ni deležna sprememb ob vsakokratnem pojavu ekscesnega primera. Kajti sanira ga lahko že sodišče oziroma bi ga lahko saniralo, če bi povod za to dal upnik. In tu še enkrat na tem mestu: upniki in, v okviru pristojnosti te Komisije za nadzor javnih financ, Država, bi se lahko večkrat posluževali predlogov stečaja ali pa pritožb. To drži.

Drugič, kot ključna točka. Ministrstvo za pravosodje je po uveljavitvah novele F uvedlo sistematično statistično spremljanje postopkov zaradi insolventnosti. Ravno takšna razprava omogoča, da se vsebinska razprava o tej zakonodaji izvede na strokovni ravni v okviru implementacijske skupine, torej s strani deležnikov, ki jo v praksi dejansko uporabljajo. Pri tem pa se, vsaj v tem mandatu, z vso odgovornostjo zavedamo tveganj, da posamezni člani takšne široke implementacijske skupine, ki lahko nastopajo v vlogah upnikov, njihovih pooblaščencev, zastopnikov dolžnikov, na primer stečajni upravitelji, ali zastopnikov kupcev ali pa tudi sodnikov, ki odločajo v konkretnih primerih, zasledujejo druge, parcialne interese, s katerimi se srečujejo v teh postopkih. Še najbolj je tu recimo neproblematična vloga sodnika, ampak tudi slednji lahko stremijo k pretirani poenostavitvi postopkov in njihovi določnosti z vidika zagotavljanja hitrosti sojenja. Zaradi teh različnih interesov vseh akterjev poudarjamo, da mora – in k temu smo v tem mandatu jasno pristopili in na tej komisiji tudi že poudarili – biti vloga implementacijske skupine predvsem v tem, da ministrstvo seznanja z izvajanjem zakona, da opozarja o težavah z izvajanjem in je forum za razpravo glede izvajanja posameznih institutov. Seveda so dobrodošli tudi predlogi za spremembe, vendar smo glede tega posebej previdni. Menimo, da mora biti ključna odločitev končna odločitev o načinu in obsegu sprememb pri organu, ki zasleduje javni interes, to je pa pri ministrstvu. Posledično smo po sestanku implementacijske skupine, ki je podala svoje mnenje glede posameznih točk, ki smo jih na ministrstvu kot problematične uvrstili na seznam, sklicali sestanek s ključnimi ministrstvi in s kabinetom predsednika vlade glede priprave izhodišč za konkretne rešitve, ki jih bo vlada pripravila, za prestrukturiranje in bodo naslovili vsa opozorila, ki so se podala tudi na tej komisiji septembra. Hkrati pa želimo, da te rešitve malemu gospodarstvu še naprej omogočajo enostavnejše prestrukturiranje. Sestanek medresorske skupine je bil opravljen 5. novembra. Razprava je bila izjemno koristna in menimo, da gre v pravo smer. Naloge so že razdeljene, delo že poteka. Načrtujemo, da bomo vsaj v delu, ki se nanaša na poenostavljeno prisilno poravnavo, predlog sprememb pripravili januarja.

Ministrstvo je že v preteklosti odreagiralo z ustreznimi normativnimi spremembami, ko je bil zbran zadosten empiričen in vsebinski substrat, da je nujna normativna intervencija. Tako je bilo z novelo G poenostavljena prisilna poravnava omejena na mikropodjetja in obveznosti iz naslova davkov - te so bile izvzete iz postopkov. Navedeno je namreč predstavljalo glavna tveganja zlorab, ki jih glede na obstoječe zmožnosti in pa okoliščine ni bilo mogoče odpraviti drugače. Glede na ugotovitve analize in spremljanja izvajanja poenostavljene prisilne poravnave tudi po tej noveli in v luči nedavno sprejete direktive o preventivnem prestrukturiranju, ministrstvo že najavlja na tem mestu in že septembra, da so na tem področju spremembe potrebne, vendar pa menimo, da morajo biti te ustrezno premišljene in pripravljene.

Torej hitenje za reševanje povsem konkretnih težav iz preteklosti, le-teh ne bo odpravilo. Zavedanje kje so tveganja že obstajajo, upniki so že bolj pozorni, institucije so že bolj pozorne. Kaj bomo pa za naprej naredili, pa ne sme omejiti možnosti za prestrukturiranje gospodarstva, še posebej ob napovedujočih raznih tveganjih na makroekonomski ravni. Gotovo bi bilo najbolj enostavno institut poenostavljene prisilne poravnave črtati, vendar pa menimo, da takšno ravnanje ni odgovorno, če se hkrati malemu gospodarstvu ne ponudijo nove možnosti za prestrukturiranje in ob dejstvu, da morajo tudi obstoječi lastniki nositi pravično breme prestrukturiranja. Zavedamo se, da ostre zakonske norme prisilnega prestrukturiranja lastnike silijo, da se še pred nastopom insolventnosti sprožijo in izvedejo vsi ukrepi, da insolventnost sploh ne nastane.

V luči tega, kot rečeno, ne moremo soditi za ravnanja ministrstva ali pa drugih organov za nazaj, lahko pa sprejmemo odgovornost za naprej.

In ključna izhodišča za spremembe na področju poenostavljene prisilne poravnave bodo:

Dodatna omejitev subjektov, ki se tega instituta lahko poslužijo pod enostavnejšimi in posledično cenejšimi, ugodnejšimi pogoji, to je brez revidiranih poročil in mnenja pooblaščenega ocenjevalca podjetij. Ključno bi bilo subjekte omejiti samo na dolžnike, ki imajo obveznosti manjše od 500 tisoč evrov in morda ta prag še znižamo na 300 tisoč evrov, torej, da se približamo tako po strukturi podjetij ne samo na dva od treh kriterijev po zakonu o gospodarski družbi, ampak po vseh treh kriterijih; in pa da dolg, višino dolga spustimo iz nerazumnih milijonov v zameno za cenejši postopek na nek razumen dolg, ki ga družinska podjetja, ki naj bi bila upravičenec do te ugodnosti, tudi po navadi imajo. Drugič. Vloga upravitelja ne bo vezana zgolj na primer, da je hkrati predlagan stečaj, ampak v vsakem primeru, da opravi preizkus terjatev, s tem pa se odpravi vloga in zahteva, da se seznam terjatev pripravi v obliki notarskega zapisa. Torej dvigne se kredibilnost navedbe katere terjatve obstajajo in kakšne sploh so.

Tretjič. Možnost, da upniki, če želijo, dosežejo absolutno prednost. To, z drugimi besedami, pomeni, da pridejo v lastniško strukturo dolžnika. Torej ne samo, da se odpisuje, ampak, da se lahko konvertira terjatev v lastništvo.

Nadalje, uvede se možnost ugovora zoper poenostavljeno prisilno poravnavo enako kot za redno prisilno poravnavo, ker načrt prestrukturiranja na primer ne odpravlja insolventnosti ali pa, ker dolžnih sploh ni insolventen.

Nadalje, v primeru, da je poenostavljena prisilna poravnava neuspešna, to pomeni stečaj. Konec špekulacij.

Nadalje, olajša se in zelo pomembno, olajša se procesni položaj upnikov v primeru, da je poenostavljena prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način. Torej večje možnosti pri navajanju in uveljavljanju trditev, da gre za fiktivne terjatve.

Na ministrstvu se v okviru tega mandata z vso odgovornostjo in resnostjo zavedamo orodij, ki morajo biti na razpolago gospodarstvu tako iz vidika dolžnikov, ki se lahko v nezavidljivem položaju znajdejo tudi ne zgolj po svoji krivdi. Vemo, da takrat 2013 je kriza nastopila predvsem zaradi slabih kreditov, zaradi neustreznega kreditiranja s strani bank in položaja v katerem se je znašla Slovenija takrat v širši evropski perspektivi. Krize tovrstne si verjetno zdaj več ne obetamo. Upam, da so se banke in ta vidik, da je prišlo do izkušenj, do spametovanja, do zavedanja česa se ne sme početi. Do nadaljnjih kriz lahko pride zaradi upada povpraševanja na evropskih in svetovnih trgih, torej manj prometa lahko pripelje manjša, zlasti manjša podjetja do tega, da posameznih obveznosti ne morejo izpolnjevati v želenih ali pa zahtevanih rokih ali v obsegu. Verjetno to ni posledica njihovega neustreznega poslovnega modela, ravnanja, odgovornosti vodstev in tu moramo dopustiti njihovim pogodbenim partnerjem, upnikom, da v sodelovanju z njimi vidijo, če obstajajo tudi kakšne alternativne rešitve kot pa zgolj zahteva po stečaju ali pa previsokih zahtevkih za poplačilo obveznosti. Iz tega vidika orodja za preventivno prestrukturiranje morajo obstajati. Da pa se ne sme dopuščati zlorab, pa kot rečeno, v enem delu se moramo zanašati na same upnike, na državo tudi in tiste, ki so upravičenci v postopkih, da uveljavljajo pravna sredstva v celoti in s tem tudi prispevajo k krepitvi zakonodaje in zakonskih možnosti. Kadar se pa ugotovit, da to sistemsko ne zadošča, pa seveda pripraviti nove ukrepe, nove rešitve, ampak dovolj tehtno, da s tem na zablokiramo sistema ali pa povzročimo dodatnih krivic ali pa, še huje, možnosti dodatnih špekulacij.

Upam, da sem s tem povzel odgovore na vprašanja, ki so bila smiselno zastavljena. Predvsem pa, da sem tudi predstavil odgovornost, ki se je na Ministrstvu za pravosodje zavedamo za sedaj in za naprej in da se tega tudi lotevamo s pospešenim in poglobljenim tempom, pa ne samo na ravni ministrstva, ampak, kot izhaja že iz tega, da je šlo za medresorsko skupino, z vključitvijo deležnikov iz Ministrstva za finance, ministrstva za gospodarstvo in kabineta predsednika vlade, na nivoju celotne vlade.