Lep pozdrav. Dobrodošli na 13. nujni seji Komisije za nadzor javnih financ 13. novembra 2019 ob 13. uri. Začenjam nujno sejo.
Obveščam, da nisem dobil nobenega nadomestila ali opravičila.
Prehajamo torej na določitev dnevnega reda seje. S sklicem ste prejeli dnevni red z eno točko. Vaših predlogov v zvezi z dnevnim redom do seje nisem prejel, zato ostaja dnevni red tak kot je bil posredovan.
Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, IN SICER Z NASLOVOM SISTEMSKA KORUPCIJA PRI UVEDBI POSTOPKA POENOSTAVLJENE PRISILNE PORAVNAVE.
Gradivo za to točko je naslednje, in sicer: gradivo Komisije za nadzor javnih financ z dne 18. 11. 2019; gradivo Ministrstva za pravosodje z dne 30. 9. 2019; gradivo Ministrstva za pravosodje z dne 21. 10. 2019; dopis Ministrstva za pravosodje z dne 4. 11. 2019; gradivo Ministrstva za finance z dne 4. 11. 2019; in gradivo Ministrstva za finance z dne 8. 11. 2019. Vsa gradiva so bila objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.
V zvezi z gradivi Ministrstva za finance št. 450-1/19-14/19 z dne 4. 11. 2019 in z dne 8. 11. 2019 smo 12. 11. Dobili poziv Ministrstva za finance, naj ta gradiva umaknemo s spletnih strani Državnega zbora, ker vsebujejo podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev, ki so varovani na podlagi določb Zakona o davčnem postopku. Ob tem naj opozorim, da Ministrstvo za finance ne v sprejemnih ne v katerihkoli drugih dokumentih ni nikjer navedlo, da gre za davčno tajnost. Gradivo smo na podlagi tega poziva nemudoma umaknili s spletnih strani in so dostopni v sistemu UDIS članom komisije, torej v varnostnem predalu.
Naknadno smo vam 12. 11. 2019 posredovali še gradivo Ministrstva za pravosodje, in sicer poročilo Evropski komisiji o izvajanju prenovljene zakonodaje na področju postopkov prestrukturiranja in stečajnih postopkov.
Na sejo so bili vabljeni: Marjan Šarec, predsednik vlade, ki se je opravičil; Andreja Katič, ministrica za pravosodje; dr. Andrej Bertoncelj, minister za finance; mag. Jurij Groznik, generalni državni odvetnik; Jana Ahčin, generalna direktorica finančne uprave; Boris Štefanec, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, ki se je opravičil; Bojan Oblak, predsednik Združenja stečajnih upnikov; Darko Muženič, direktor Nacionalnega preiskovalnega urada, ki se je opravičil, kar je napredek glede na prejšnjo sejo, ko se ni opravičil; Branka Glojnarič, direktorica Urada za preprečevanje pranja denarja; Senko Pličanič, bivši minister za pravosodje pravne fakultete v Ljubljani; Marko Zaman, Zbornica upraviteljev Slovenije; Andreja Lang, Ministrstvo za pravosodje; Aljaž Perme, Ministrstvo za pravosodje; in dr. Nina Plavšak.
Marsikdo od navedenih manjka in se ni opravičil, prosim pa, da vsi prisotni ob prijavi za razpravo hkrati tudi se predstavite za magnetogram.
Zdaj, v začetku bom najprej sam dodatno obrazložil razloge za sejo in gradivo, ki ste ga prejeli, nato bomo pa dali besedo predstavnikom Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za finance, nato še ostalim vabljenim. In potem bomo prešli na razpravo članov Komisije za nadzor javnih financ.
Jaz bi rad najprej opomnil, da smo 12. 9. enkrat že obravnavali vprašanje poenostavljene prisilne poravnave na Komisiji za nadzor javnih financ. Spomnite, ker takrat so v javnost pricurljali podatki o tem, da se je Zoran Janković oziroma njegovo podjetje Electa znebilo 29 milijonov evrov dolga po 95 % odpisu. In glede na to, da je pri tem prišlo tudi do odpisa ali pa do škode za bodisi državna podjetja bodisi za FURS, smo na podlagi tega pripravili pregled poenostavljene prisilne poravnave na Komisiji za nadzor javnih financ.
Zdaj, nadaljevanje te razprave, da je danes sklicana ta seja, in sicer v imenu komisije kot predlagatelja, torej sem jo sam sklical kot Komisija za nadzor javnih financ, tiči predvsem v izjavi tedaj Zorana Jankovića za eno od komercialnih televizij. Namreč, on je na očitek, da se je znebil 29 milijonov evrov, dejal približno takole, da se počuti žrtev, da se njega izpostavlja, ker so se na podlagi tega instituta razdolžili tudi številni drugi pomembni posamezniki. Zdaj, na podlagi tega smo šli preverjati oziroma smo zahtevali od Ministrstva za pravosodje natančen seznam tistih, ki so se na ta način razdolžili, in ugotovili, da gospod Janković ni govoril laži, ampak da je govoril resnico. Če so se na podlagi novele, ki jo je vlada Alenke Bratušek novembra 2013 po hitrem postopku spravila skozi najprej vladno, po tem pa parlamentarno proceduro, v veliki meri razdolžili tisti, ki so na drugih področjih tudi krivci za to, da je slovensko gospodarstvo zašlo v dolgove.
Zdaj, v tem gradivu, ki smo ga posredovali, za sklic seje, je na začetku postavljena ali pa predstavljena kratka analiza postopka spremembe te zakonodaje, predvsem spreminjanje novele ZFPPIPP-E in novele F, torej novela F je prinesla te spremembe in predvsem poudarek na to, kaj je ta novela novembra 2013 prinesla v naš pravni red. In sicer je omogočila to, da se je razširil subjekt oziroma krog subjektov, nad katerim se lahko začne izvajati poenostavljena prisilna poravnava. In kot smo videli potem v nadaljevanju, se je celo en holding uspel razdolžiti na podlagi tega instituta. In črtala se je pa tudi določba, da se odpove oziroma ukine prag minimalne razdolžitve 50 %. S tem se je praktično odprl divji, divji zahod razdolževanja dolžnikov na račun upnikov. Zdaj, kmalu po sprejemu, uveljavitvi te zakonodaje so na to začeli opozarjati nekateri kolumnisti. Zdaj, aprila 2014 je dr. Tadej Kotnik v članku Polomije prisilnih poravnav opisal vztrajne pritiske ene od avtoric te zakonodaje, torej dr. Nine Plavšak, za brisanje te omejitve 50 % minimalnega praga razdolžitve. Kar trikrat je poskušala, preko treh različnih vlad in šele v vladi Alenke Bratušek ji je uspelo ta prag izpodbiti oziroma umakniti iz zakonodaje. Še ena kolumnistka Financ, Simona Toplak, je v članu Poenostavljena prisilka – past za male družbe, odrešitev za tajkune postavila vprašaj, ali ni bila ta sprememba zakona vpeljana ravno zato, da so se tajkuni razdolžili. In, kot bomo videli, ravno ta stavek zelo natančno opisuje vsaj del razlogov za to spremembo zakonodaje.
Zdaj, tako pravijo kolumnisti. Saj veste, pravijo, da to, kar v medijih piše, ni nujno res. Zato je bilo treba malo preveriti tudi vladno dokumentacijo in pač dokumentacijo, ki je spremljala spreminjanje te zakonodaje. Za lažje razumevanje, da je to, kar je povzeto v gradivu, smo pripravili tudi predstavitev na ekranu. In predlagam, da se kar popeljemo skozi to pot. Jaz bom prebral, pa bom potem še mogoče dodatno razložil.
Lahko samo še povem, da mag. Andreja Širclja nadomešča poslanec Bojan Podkrajšek.
Neredko je mogoče zaznati načrtno siromašenje premoženja družbe, nato pa se začne postopek prisilne poravnave z bolj ali manj očitnim namenom oškodovanja upnikov. Tipičen primer: dolžnik ustvari fiktivno terjatev do bližnje osebe, prijatelja, znanca, ki s tem namenom odpre d.o.o.; ustvari se umetna terjatev do dolžnika, ki presega 60 % vseh terjatev upnikov, dolžnik sproži postopek poenostavljene prisilne poravnave praktično brezplačno. Nebi si verjetno predstavljal, da vlada ali pa parlament uzakoni takšno zakonodajo, ki to omogoča. Odkar v ZFPPIPP ni več varovalke, da mora dolžnik ponuditi vsaj 50 % poplačilo, predlagajo dolžniki tudi nižja poplačila, na primer 20 %, pri tem pa je nemogoče preverjati ali so terjatve upnikov, ki glasujejo za prisilno poravnavo, fiktivne oziroma gre v ozadju za povezane osebe. Ali je smiselno vlagati kazenske ovadbe? DURS bi tak predlog lahko vložil zoper večino predlagateljev poenostavljenih prisilnih poravnav.
Zdaj, to bi verjetno pričakovali, da govorijo upniki, da recimo predsednik Združenja upnikov izjavlja te besede. Ampak veste, kdo je to rekel? Državno pravobranilstvo skupaj s FURS in Ministrstvom za finance pol leta po uveljavitvi zakonodaje. Pol leta po uveljavitvi zakonodaje.
Naprej, ta relativno nov postopek zaradi insolventnosti povzroča precej težav predvsem zato, ker v praksi vse pogosteje kaže, da glavni cilj dolžnikov v okviru tega postopka ni učinkovito prestrukturiranje podjetij, temveč predvsem izognitev plačilu obveznosti, med drugim tudi davčnih. Po našem mnenju ta postopek ni uravnotežil različnih interesov dolžnikov in upnikov, temveč je izrazito v prid dolžnikom. Ob natančni analizi njihovih bilanc zaznavamo, da nekateri dolžniki načrtno slabijo terjatve do svojih dolžnikov, izvajajo odpise in povečujejo stroške z namenom, da prikažejo insolventnost, nato pa začnejo postopek poenostavljene prisilne poravnave in dosežejo odpis dolgov. Avtor? FURS, 6. 2. 2015, eno leto po uveljavitvi zakona.
FURS, leto dni kasneje. Dolžnik običajno navede eno ali dve zelo visoki fiktivni terjatvi - upnik tega ne more preizkusiti ali izpodbiti - in veliko število majhnih upnikov, katerih znesek znaša samo nekaj evrov. Tako lahko dolžnih brez težav in brez nadzora zbere ustrezno večino. To v praksi opažamo tudi upniki in zgolj nemočno opazujemo kako dolžnik brez težav doseže 95 % odpis svojih obveznosti. FURS v uradnem dopisu, 18. 1. 2016.
Pa poglejmo, kako je Ministrstvo za pravosodje bilo pri tem odzivno. Recimo, en primer, poglejmo skozi prizmo Ministrstva za pravosodje.
Uradni dopis FURS-a, 17. 3. 2015, torej malo več kot leto dni po uveljavitvi zakona: »zato je nedopustno in protislovno, da lahko pri poenostavljeni prisilni poravnavi dejansko predlagajo tudi 95 % odpis, ki je potem celo sprejet, pri čemer je poplačilo preostalih 5 % razmaknjeno na več let. Glede na to, da je pri poenostavljeni prisilni poravnavi veliko manj določb, ki bi varovale upnike, menimo, da bi morali zakonsko omejiti znesek terjatve za katere se lahko potrdi odpis, na primer na maksimalno 50 %«. Spomnimo, ravno to omejitev je vlada Alenke Bratušek s tisto ekspresno novelo 2013 umaknila. »Ponovno poudarjamo, da je po našem mnenju možnost izglasovanja visokega odpisa nad 50 % absurdna, saj je v takšnem primeru družba bolj primerna za stečajni postopek«.
Kaj pa Ministrstvo za pravosodje? Aljaž Perme na predlog, v seji implementacijske skupine na predlog poslanske skupine SDS iz leta 2015, druge polovice, da se ponovno predpiše minimalni znesek poplačila 50 %. »Neutemeljena je« - predlaga dopolnitve postopka prisilne poravnave tako, da ponovno predpiše delež popolačina / nerazumljivo / štiri leta«.
Državno pravobranilstvo. FURS, večkrat. Še en predlog zakona v Državnem zboru. Ministrstvo za pravosodje: neutemeljena je predlagana dopolnitev. Zakaj že? Mislim, da si tako poslanci, predvsem pa dolžniki oziroma upniki, zaslužijo ta odgovor. Kakor vemo, je to zakonodajo predlagal oziroma vseskozi v njej sodelovala Nina Plavšak, avtorica zakona, ki je po posameznih členih tako zapleten, da pride do 221.v člena. Torej niti a, b, c ni dovolj, ampak do v člena, kjer samo ona ve kakšen vrstni red in po kakšnem vrstnem redu uporablja. Je pa na vse te očitke, ki so bili zdajle predstavljeni s strani uradnih institucij, odgovorila, veste kaj? »Podatki ne dajejo opore za takšno sklepanje«. »Opažanje je nerazumljivo«. »Predpostavljam, da gre za namišljen primer in ne za položaj, ki je v resnici nastal«. Koga je Ministrstvo za pravosodje upoštevalo? FURS, Državno pravobranilstvo ali Nino Plavšak? Do danes Nino Plavšak. In, ta zmaga: »ureditev predpostavlja, da dolžnik v seznamu terjatev resnično in pošteno prikaže svoj finančni položaj. To pomeni, da je za poštene dolžnike poenostavljena prisilna poravnava smiselna«. S tem se vsi strinjamo, ampak poglejte seznam, ki je predložen, pa boste ugotovili vse prej kot to.
Glejte, tukaj imam jaz na seznamu 105 podjetij, ki so se po postopku poenostavljene prisilne poravnave razdolžili z 80 % in več. Zakaj sem izbral 80 % in več? Ker tiste nad 50 razumem, tudi tiste do 30 na nek način še razumem. Tiste pod 20 pa zagotovo ne razumem, ker noben, bom rekel pošten podjetnik, ki ima podjetje z neko možnostjo preživetja ali pa nihče upnikov, ki verjame, ne bo pristal na 80 % razdolžitev. In, ko boste pogledali ta seznam in boste preverjali imena lastnikov, nekatere celo v Cipru, nekaterih ne boste spoznali, boste ugotovili, da so to kar znane osebe. Boste vtipkali njihova imena, pa boste videli – ta tajkun, pomurski tajkun, oni tajkun, ta je v postopku zaradi sumov pranja denarja, ta je v postopku zaradi davčnih utaj. Mnogi med njimi so davčni utajevalci na seznamu največjih davčnih dolžnikov. In tako naprej.
In Ministrstvo za pravosodje pri celotni zgodbi verjame, komu? Nini Plavšak, ki pravi, da je to za poštene, ali seznamu in opozorilom FURS-a oziroma Državnega pravobranilstva in na koncu koncev tudi upnikov, ki se na to opozarjali?
Zdaj, mi imamo v teh gradivih, ki smo jih dobili, pa smo potem bili primorani jih tudi umakniti, tudi odločanje tako imenovane koordinacijske skupine, ki je v sklopu Ministrstva za finance in Državnega pravobranilstva odločala o tistih postopkih poenostavljene prisilne poravnave, kjer je bila država udeležena in je morala izraziti svoje mnenje bodisi za bodisi proti poenostavljeni prisilni poravnavi. Pa vam bom prebral ugotovitve te komisije, kjer so člani Ministrstva za finance, Državnega pravobranilstva in FURS-a notri, samo za nekaj podjetij, da vam bo jasno s čim se mi tukaj ukvarjamo. Pa ne bom povedal katero ime, samo ugotovitve v zvezi z zahtevo za poenostavljeno prisilno poravnavo. »Glede na to, da je Republika Slovenija zoper družbo predlagala stečaj, so ga zaobšli s predlogom poenostavljene prisilne poravnave. Poleg tega pa smo priča neodgovornemu okoljskemu ravnanju, odpisom terjatev in finančnih naložb ter namernemu izčrpavanju družb. Komisija glasuje proti poenostavljeni prisilni poravnavi«. »Glede na bilančno vsoto ima družba zelo nizek promet, kar kaže na to, da je ustanovljena za druge namene. Kaže na finančne mahinacije in namerno izčrpavanje družbe, sum dogovora z največjim upnikom s sedežem na Cipru«. »Nesorazmerno visoki stroški storitev odpisu vrednosti zalog in finančnih naložb, ki je običajno znak špekulacije«. »Visoko tveganje korupcije v zvezi s Termoelektrarno Šoštanj«. »Financira se preko neplačil dobaviteljev«. »Na posodobljenem seznamu je davčni zavezanec kar sama oseba«. »Zavezanec inštrument poenostavljene prisilne poravnave želi izkoristiti za zmanjšanje svojih obveznosti«. »Sum predhodnega dogovora o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave z upniki«. »Družba ne plačuje redno prispevkov za zaposlene, njihova funkcija je samo ta, da najemajo poceni delovno silo in jo dražje dajejo v najem naprej, pri čemer ne plačujejo obveznosti zaposlenih. Tipično poslovanje, ki omogoča manever izogibanja plačevanja obveznosti, kaže na finančne mahinacije in poskus izkoriščanja instituta«. »Povezane osebe, visoki odpisi terjatev, velika nihanja v bilančni vsoti. Menimo, da takšen primer podjetja nebi smel biti predmet poenostavljene prisilne poravnave«. »Imajo dovolj sredstev za poplačilo obveznosti, v preteklosti pa so načrtno ustvarili situacijo, s pomočjo katere izkoriščajo institut«. »Potrebno je razmisliti o ustrezni spremembi zakonodaje«.
Glejte to. Od začetka veljavnosti zakonodaje lahko samo berem naprej. Od začetka leta 2014 ena za drugo koordinacijska skupina ugotavlja kršitve, napake, nepravilnosti, utaje, zlorabe. Ministrstvo za pravosodje pa verjame Nini Plavšak in ne spreminja zakonodaje.
Zdaj, vprašajmo se kakšna je potem odgovornost poslancev v tem pogledu. Namreč, Državni zbor je na predlog vlade Alenke Bratušek potem po hitrem postopku, nujnem postopku sprejel ta zakon. Ampak, veste kaj? To, kar sem prej pokazal, vsi ti citati FURS-a in Državnega pravobranilstva – do parlamenta pa niso prišli. Do parlamenta pa niso prišli, poslanci pa o tem nismo bili obveščeni, ne v letu 2014 v poročilu o davčnem dolgu, ki ga obravnavamo na Komisiji za nadzor javnih financ, sele v letu 2015, ampak zgolj s sestavkom, pa primerjajte ta stavek s stavki, ki sem jih prej predstavil: »v postopku poenostavljene prisilne poravnave lahko upnik izglasuje delni odpis dolga od 50 do 95 % in odložitev njegove dospelosti«. To je edini zapis, ki smo ga na Državni zbor dobili s stvari relevantnih deležnikov. Zdaj, na mestu je vprašanje, ki si ga moramo danes postaviti: kako je možno, da že ob takojšnjem opozarjanju relevantnih institucij, tiste, ki so pravilno opozarjale, FURS, Državno pravobranilstvo, od začetka leta 2014, imamo leta 2019 še povsem identično zakonodajo s spremembo 2016 samo zato, da se pač FURS-ovi odpisi ne izvajajo več, ampak da se te zadeve ne more pisati? Vprašam se, kdo v tem pogledu ni naredil svoje naloge? Ko je FURS na eni od sej implementacijske skupine opozarjal na to, kar sem prej rekel, da je treba spremeniti zakonodajo, je bil odgovor spet prej omenjenega sekretarja z Ministrstva za pravosodje Aljaža Permeta, citiram: »sprememb insolvenčne zakonodaje ni v normativnem programu vlade, zato ni predvidena sprememba ZFPPIPP«. Ob besedah, ki jih je ob vsaki poenostavljeni prisilki ugotavljala koordinacijska skupina, od večkratnih očitkih oziroma Ministrstva za finance oziroma FURS-a, Državnega pravobranilstva, Ministrstvo za pravosodje odgovori: sprememba ni v normativnem pregledu oziroma načrtu vlade.
Skratka ugotovimo lahko, da Ministrstvo za pravosodje bolj zaupa Nini Plavšak, da gre za fiktivne primere, kot Državnim institucijam, ki vsakič znova ugotavljajo, da se ta institut zlorablja za razdolžitev in za izogibanje plačevanja upnikom. Naj povem, da je za spremembo te novele Nina Plavšak prejela 9 tisoč 900 evrov bruto, Srečo Jadek, še en od ustvarjalcev tega zakona, pa 7 tisoč 724 evrov bruto – za to, da sta pripravila lobističen zakon, preko katerega smo država oziroma davkoplačevalci samo zaradi davčnega dolga izgubili 8 milijonov evrov, da ne omenjam vseh tistih izgub, ki so jih utrpela državna podjetja na podlagi velikih odpisov, ko so dolgovala te. V bistvu je prav neverjetno, da se zakonodaja, ki ureja postopek poenostavljene prisilne poravnave kljub opozorilom s strani uradnih institucij, kjer bi morali zvoniti vsi alarmi, do danes ni spremenila. Moje mnenje je, da gre odgovor za to ne-spremembo iskati ravno v seznamu tistih, ki so se poslužili tega instituta. Če boste malo pogledali, boste zelo hitro videli, da na njem najdete Sergeja Racmana, Denisa Pereta, družino Janković, Zlatka Sraka, Zorana Šolaja, Miklič Željka – 33. nekdaj najbogatejšega Slovenca, ki se je znebil preko toliko in toliko milijonov evrov - z odpisi, ki so bili neverjetni. Pri prisilni poravnavi je en celo 99,85 %. Pa mi povejte, če je to normalno? Hotel Kubo. Ugotovili boste, da vsi izhajajo iz več ali manj istih krogov, tudi v povezavi z ljubljanskim županom, ki je bil hkrati tudi član stranke, ki je vodila vlado, ki je predlagala spremembo te zakonodaje.
Zdaj, nekateri posamezniki so bili še bolj podjetni, uporabili so prav vse institute, ki jih je omogočal ta zakon. Najprej so se znebili na prisilni poravnavi svojih dolgov z novelo F, ki je to omogočala tudi še pred, recimo nekateri, iztekom prve prisilne poravnave, ker je ta omogočila drugo prisilno poravnavo še pred zaključkom prve prisilne poravnave. Vemo, kdo je bil glavni lobist, ravno Srečko Jadek in vemo za katero firmo je šlo to v prvem primeru. Potem so se znebili dolgov preko poenostavljene prisilne poravnave za svoja zasebna podjetja, potem so se znebili pa še osebnih dolgov na podlagi osebnega stečaja. Poglejte primer Zlatke Sraka. Vem, firma Energoplan. Firma Energoplan je dolgovala 106 milijonov evrov. Preko navadne prisilne se je najprej razdolžil leta 2012 za 50 %, ker takrat je še veljala omejitev 50, potem je pa leta 2016 se še drugih razdolžil. Veste, s koliko? Z 99,85 %. Zdaj pa vi meni povejte, nekdo, ki dolguje 106 milijonov, potem se pa preko postopka dvojne prisilne poravnave, na koncu dolžen plačati, veste koliko? 60 tisoč evrov. še enkrat – dolguje 106 milijonov, na podlagi te zakonodaje pa pripelje na koncu do dolga 60 tisoč evrov. Če vam to preračunam v kredit, ki bi ga vzeli za stanovanje, recimo, da vzamete za stanovanje 100 tisoč evrov, pa potem ne morete plačati in se vi razdolžite. In veste, koliko bi po tem odstotku banki na koncu dolgovali? 56 evrov. A mislite, da bi vi prišli prepričati banko, da vam namesto 100 tisoč evrov, odpusti dolg za 56 evrov? Ne. Zlatku Sraki pa so. Pa to ni vse, potem je imel še dve zasebni firmi, kjer se je po postopku poenostavljene prisilne poravnave za 97,8 % izbrisom znebil 12,2 milijona evrov, potem je imel pa še osebni stečaj preko 10 milijonov evrov. Za 130 milijonov evrov se razdolžiš na podlagi te zakonodaje, ki jo Ministrstvo za pravosodje podpira, za reci in piši manj kot pol milijona evrov. Zdaj mi pa povejte, ali ni lepo v tej domovini biti dolžnik? Če bi sodstvo vsaj delovalo ali pa ustrezne institucije ali pa ustrezna ministrstva, bi to še razumel, ampak pri nas tudi te institucije ne delujejo. Poglejte, Državno pravobranilstvo je glasovalo proti poenostavljeni prisilni poravnavi v 92 % primerov. 92 %. To vam nekaj pove, ne? Če je za 92 % primerov reklo, da ali bi morali iti v stečaj ali pa da gre za kršitve ali zlorabe ali pa načrtne zlorabe, potem že ta podatek pove, da je zakonodaja popolnoma neprimerna. Ampak, ko smo gledali te dokumente, šele v letu 2018 se je pritožilo zoper postopek poenostavljene prisilne poravnave in to enkrat samkrat. Vse prej pa samo glasujemo proti in spuščamo poenostavljene prisilne poravnave naprej. Če so zlorabe, kakršne so, katere sem prej prebral, ki so v uradnih dokumentih koordinacijske skupine, oprostite, jaz ne razumem zakaj niso vložili pritožbe na postopek. In verjamem, da bi v teh pritožbah zmagali, ampak ne, niso.
Mogoče to razložijo besede FURS-a, ki pa je rekel, ko jim je bilo očitano zakaj inštitucije bolj aktivno v to ne posežejo. Citiram: »edini vzvod, ki ga FURS, kot upnik, lahko uporabi na podlagi veljavne zakonodaje, je, da po zaključenem postopku poenostavljene prisilne poravnave zoper dolžnika sproži tudi kazenske ovadbe oziroma stečajni postopek, kar pa v večini primerov niti ni v interesu države«. Ne vem zakaj. »Lahko bi vlagali tudi kazenske ovadbe ali odškodninske tožbe zoper dolžnike oziroma njihovo poslovodstvo, vendar pa bi bilo v večini primerov to mogoče šele po izpeljanih inšpekcijskih postopkih« - zakaj pa imamo FURS, če ne za to, da izpelje inšpekcijski postopek? Oglobi vsakega, ki goljufa za en evro, ko imamo pa stomilijonske odpise, pa pravi, da bi morali izpeljati inšpekcijski postopek. In naprej: »vse to pa po našem mnenju niso učinkoviti ukrepi, temveč zgolj dodatno delo za finančno upravo, poleg tega pa bi bili postopki dolgotrajni in obremenjujoči tudi za druge organe«. Kradejo, zlorabljajo, goljufajo, ampak, ker bi to pomenilo dodatno delo za finančno upravo in bi bilo obremenjujoče tudi za druge organe, pa pač tega ne počnemo. In potem pridemo do primerov, do kakršnih smo se pač srečali pri pregledu te insolvenčne zakonodaje.
Zdaj, ugotovili smo, da namen in cilj zakonodajalca v tej F noveli ZFPPIPP, ki je tudi že novela E je to uvedla, ampak novela F je to dodatno razdelala, niso bili doseženi, da se je izrazito postavilo na eno stran in da se je tudi zakonodaja v primeru te novele, ta novela F novembra, sprejemala neustrezno. Neverjetno, šlo je za ekspresno spremembo. Veste, kaj je novela F vse prinesla? Dvojno prisilko, umik 50 % praga, razširitev praga ZPPP, poenostavljeno prisilno poravnavo, skratka take spremembe, ki so bistveno vplivale na varnost upnikov. A veste, v kolikem času je bilo to sprejeto? V dvajsetih dneh. Delovna skupina, ki jo je vodil Srečo Jadek, ob njem pa tudi Nina Plavšak in Miodrag Đorđević, ki je danes podpredsednik vrhovnega sodišča, je v dvajsetih dneh pripravila zakonodajo, ki jo je potem vlada v naslednjem tednu sprejela - ne boste verjeli - na dopisni seji, na dopisni seji in potem po hitrem postopku v Državnem zboru po nujnem postopku uveljavila. Zakaj se je pa mudilo? Zakaj se je pa mudilo? Zakaj pa niste razmislili glede na daljnosežne posledice, ki jih je ta zakonodaja prinesla tako da davkoplačevalski denar kot za pač upnike, ki so v tem postopku darovali v bistvu največ. Zdaj, takrat smo preverili, prej sem omenil že, da, če bi, recimo že vse funkcije nebi delovale, pa če bi vsaj sodišča delovala, potem bi imeli upniki vsaj to možnost, da bi se pritoževali. Ampak, poglejte, tudi v tem primeru nimajo te možnosti.
Že prejšnjič smo omenjali, na prejšnji seji, primer Electe in kako je tam potekal postopek. Eden od upnikov se je sicer pritožil, in sicer je rekel, da dolžnik je predlog za začetek prisilne poenostavljene poravnave vložil le zato, da bi se izognil stečaju, da so podatki v poročilu o finančnem položaju očitno neresnični in da je načrt finančnega prestrukturiranja na prvi pogled neutemeljen in neprimeren. Dolžnikov seznam terjatev ni vseboval terjatev družbe TCK, evidentirana pa je bila tudi terjatev družbe Glanz, ki je bila po mnenju pritožnika očitno fiktivna. Enaki očitki kot jih je FURS oziroma tista koordinacijska skupina vseskozi ugotavljala pri pregledu posameznih zahtev za odobritev poenostavljene prisilne poravnave. Ampak višje sodišče v Ljubljani je pa takole reklo: »presodi, da dolžniku ni mogoče očitati zlorabe procesnih pravic, saj gre za kompleksna in še ne zaključena pogodbena razmerja, v katerih je udeleženih več pravnih oseb. Po presoji sodišča upnik ni uspel verjetno dokazati, da je ravnanje dolžnika v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja«, gre za družino Janković, še enkrat, »da v ravnanju dolžnika ni zaznati namenov za doseganje ciljev, nezdružljivih z namenom poenostavljene prisilne poravnave«. In je bilo 95 % dolga odpisanega. Sprašujem se, če bi enako ravnali tudi pri vseh ostalih, ki ne sodite v ta klan priviligiranih. In tudi tukaj je sodišče narobe ravnalo. Glejte posodobljen seznam terjatev v družbi je bil dopolnjen naknadno z navedbo povezanih oseb, kar zakon prepoveduje in seznam je bil bistveno spremenjen tudi glede na upnike, kar na podlagi oziroma po ustaljeni sodni praksi ni dopustno, pa je sodišče kljub vsemu dopustilo ta postopek. Obstaja tudi utemeljen sum, da so v konkretnem primeru za poenostavljeno prisilko glasovali upniki, ki so bodisi odkupili terjatve ločitvenih upnikov ali pa terjatev sploh niso imeli. Če grete gledati knjige poslovne tistih, ki so priglasili in se soglašali s poenostavljeno prisilno poravnavo, boste videli, da v letih 2017 in 2018 teh postavk sploh ni v njihovih izkazih. Sprašujem se, normalno sodišče bi to preverilo in takšno poenostavljeno prisilno poravnavo zavrglo. A pri nas pa ne – odbori, celo tistega, ki se pač pritoži, pobije s svojo argumentacijo, kot sem rekel, da gre za »kompleksna in še nezaključena pogodbena razmerja«.
Skratka, poenostavljena prisilna poravnava je tipičen primer lobističnega zakona, ki je v bistvu uzakonil sistemsko korupcijo. O tem bom mogoče še malo v nadaljevanju. Vprašanje za predstavnike vlade oziroma pa predvsem Ministrstva za pravosodje pa je: zakaj ste verjeli Nini Plavšak, ne pa vsem relevantnim deležnikom, ki so vas opozarjali? In zakaj ste tako hiteli s pripravo te zakonodaje? Zakaj je bilo treba v dveh dneh oziroma v dvajsetih dneh pripraviti to zakonodajo? In zakaj tudi po tem, ko so posamezniki predlagali spremembe tega zakona, je Ministrstvo za pravosodje vztrajalo pri ne-spremembi tega zakona in nadaljevanju v bistvu kraje upniškega denarja na račun tistih dolžnikov?
Samo še to povem. Tisti, ki so se razdolžili za 80 ali več odstotki, torej ta seznam, ki sem ga kazal, veste, kakšno škodo so naredili slovenskemu gospodarstvu - malim podjetnikom, podizvajalcem, ki so delali? Preko 225 milijonov evrov. Preko 225 milijonov evrov so se znebili dolgov na račun tistih, ki se ne morejo braniti.
Tako, da sprašujem Ministrstvo za pravosodje zakaj vztraja oziroma zakaj 6 let vztraja pri takšnem zakonodajnem predlogu oziroma takšni zakonodajni rešitvi.
Tako, da zdaj pa beseda vabljenih gostov.
Prosim, gospod Strojin.