Hvala za besedo, gospod predsednik. V zakonodajno-pravni službi smo tako kot običajno pripravili odgovor Državnega zbora kot nasprotnega udeleženca v postopku za oceno ustavnosti zakona in poslovnika o parlamentarni preiskavi. Ker smo odgovor pripravili v pisni obliki, bom na kratko predstavila samo bistvene poudarke.

Sodni svet kot vlagatelj zahteve zatrjuje, da se navedene predpise v nasprotju z 2., 3., 125. in 134. členom Ustave Republike Slovenije, in sicer iz dveh razlogov.

Ker, prvič, ne preprečujeta, da se odredi protiustavna preiskava in drugič, ker takšne odločitve ni mogoče izpodbijati v nobenem sodnem postopku.

Uvodoma je treba povedati, da gre o zadevi, ki jo danes obravnavamo za abstraktni spor ustavnosti zakona in poslovnika in ne za spor o ustavnosti konkretnega akta o uvedbi preiskave, ki je bil povod za vložitev zahteve. Kot je že v svoji odločbi poudarilo Ustavno sodišče postopku abstraktne presoje ustavnosti zakona in poslovnika ni mogoče ocenjevati postopkov parlamentarnih preiskav, ki tečejo ta čas.

V uvodnem delu mnenja na splošno predstavljamo pomen in namen ustavnega instituta parlamentarne preiskave kot ga opredeljuje ustava, pri čemer se naslanjamo zlasti na dosedanjo prakso ustavnega sodišča ter stališča naše in tuje pravne teorije.

Pomembno je poudariti zlasti troje. Preko instituta parlamentarne preiskave zakonodajalec izvršuje funkcijo širšega družbenega nadzora. To med drugim pomeni, da nobena veja oblasti, niti sodna niti izvršilna, iz nje nista izključene. In drugič, da je predmet preiskave omejen z ustavnimi pristojnostmi Državnega zbora, kar med drugim pomeni, da Državni zbor ne sme posegati v izključne pristojnosti drugih vej oblasti.

V nadaljevanju se potem opredeljujemo do obeh konkretnih učinkov Sodnega sveta. Prvi očitek je, da zoper akt o odreditvi parlamentarne preiskave ni zagotovljeno sodno varstvo. To je res. Glede tega navajamo, da zakon izrecno ne določa, da je akt dopustno izpodbijati pred sodiščem, vendar sodnega varstva tudi ne izključuje. Pomembno za ta spor je, da je Ustavno sodišče tisto, ki je zaradi narave tega akta, za katerega je prisodilo, da ni ne predpis ne posamični akt, odločilo, da ga ni mogoče izpodbijati pred sodiščem. Zato glede upoštevaje predvsem dosedanjo prakso Ustavnega sodišča menimo, da glede tega vprašanja v zakonu ne obstaja protiustavna pravna praznina.

Drug očitek Sodnega sveta pa je, da zakon ne določa pravnega mehanizma, ki bi prepričeval že samo odreditev morebitne neustavne preiskave. V zvezi s tem najprej v mnenju podrobno predstavljamo genezo nastajanja obeh predpisov, s katerih je razvidno, da je bila vzpostavitev takšnega mehanizma eno od odprtih vprašanj, ko so se predpisi sprejemali. Tako je bilo v enem osnutku zakona predlagano, da v primeru dvoma o dopustnosti predloga oziroma zahteve za odreditev parlamentarne preiskave o tem na predlog tretjine poslancev da mnenje Ustavno sodišče in da je Državni zbor na to mnenje vezano.

V zakonodajnem postopku so obstajala različna mnenja o ustavni dopustnosti in potrebnosti takšnega mehanizma. Na koncu pa so prevladali argumenti, da je akt o odreditvi parlamentarne preiskave političen akt, da bi bila takšna pristojnost Ustavnega sodišča neobičajna in da bi se s tem postopek zavlekel, zato takšen predlog ni bil sprejet.

Na koncu mnenja še predstavljamo tudi relevantna ustavno-pravna vprašanja, ki se nam zastavljajo glede morebitne uvedbe takšnega pravnega mehanizma v naš zakon, za katerega pričakujemo, da se bo do njih opredelilo tudi Ustavno sodišče. Seveda le v primeru, če bo ugotovilo neustavno-pravno praznino. Ponujata se zlasti dva pravna mehanizma, in sicer kot je bil že predlagan o osnutku zakona, da bi v primeru dvoma ustavnosti predloga oziroma zahteve v tem dalo Ustavno sodišče in drug mehanizem, ki je uveljavljen v nemškem sistemu, po katerem se mi tako ustava kot zakon ves čas zgledujemo, da parlament lahko delno zavrne odreditev parlamentarne preiskave, ki jo je zahtevala manjšina, če meni, da je protiustavna, pri čemer pa ima parlamentarna manjšina zoper takšno odločitev pravico vložiti pritožbo na Ustavno sodišče. Gre namreč za institut parlamentarne manjšine, ki mora imeti zagotovljeno ustavno-sodno varstvo. Vendar se nam glede obeh mehanizmov pojavljajo resni pomisleki.

Prvega, ki je predvideval pristojnost Ustavnega sodišča, zlasti vprašanje ali bi bila takšna pristojnost Ustavnega sodišča sploh ustavno skladna. Za naš pravni sistem je namreč značilno, da je uveljavljena naknadna presoja Ustavnega sodišča, medtem ko je predhodna presoja kot izjema na ustavni ravni določena le pri mednarodnih pogodbah. Pri tem ne gre pozabiti, da je Ustavno sodišče že razveljavilo posamezne določbe zakonov, ki so določale nove pristojnosti Ustavnega sodišča z utemeljitvijo, da te niso v skladu z njegovim položajem v ustavnem sistemu.

Glede drugega mehanizma, povzetega iz nemške ureditve, ki se omejuje na odrejanje delno neustavnih manjšinskih preiskav, pa poudarjamo – kar kaže tudi naša dosedanja praksa – da se resni pomisleki glede ustavnosti dela parlamentarne preiskave lahko pojavijo tako pri manjšinski kot tudi pri večinski preiskavi. Zato ne vidimo razlogov, ki bi glede vprašanja ustavnosti razlikovali med manjšinsko in večinsko preiskavo.

Naj zaključim. Na koncu še kot stranka v postopku predlagamo, da Ustavno sodišče v primeru, če bo ugotovilo obstoj neustavnih praznin v zakonu določi tudi način izvršitve svoje odločbe. Še posebej z ozirom na to, da je s sklepom ne samo zadržalo delno izvrševanje zakona in poslovnika, ampak tudi izvrševanje konkretnega akta o odreditvi parlamentarne preiskave v kolikor se nanaša na sodnike. Hvala.