Hvala za besedo.

Dodal bi nekaj ekstra pojasnil in konteksta, glede na to, kaj so predstavniki delodajalcev in predstavniki Vlade povedal. Za začetek, morda naslednje. Pobuda, da se to pravico razširi iz delavcev v javnem sektorju tudi na vse delavce v zasebnem sektorju in se to naredi sistematično, ni nova. To ni nekaj, kar smo si domislili v Levici. To je predlog, ki kroži okrog že nekaj časa. »Catch«, zakaj se šele zdaj o tem pogovarjamo, je pa v odločitvi Vrhovnega sodišča in v tem, da se nihče v preteklosti ni želel s tem ukvarjat. Predvsem je manjkalo in še vedno manjka volje na strani delodajalcev.

Treba je povedat, da so delodajalci v zasebnem sektorju neposredno zavrnili socialni dialog z sindikati v obrti in podjetništvu, da se tovrstna pravica uredi vsaj s kolektivno pogodbo, če ni zakonsko določena, in, na to temo, morda lahko polemiziram, mislim morda, zagotovo lahko polemiziram, tudi z stališčem Vlade, ki je povzela, sklicujoč se na ESS, stališče delodajalcev, ne pa zares stališče sindikatov. Poleg tega, je ta očitek, ki se kar vrti okrog manka socialnega dialoga, nekaj, kar je zadnje čase silno pogosto, ampak, res, v Levici nismo člani Ekonomsko-socialnega sveta, za stvari, ki se / nerazumljivo/ dogajajo v državnih »odločevalskih« organih, pa da jih nesem na ESS, za to je odgovorna in zadolžena Vlada. Tako da mislim, da tukaj nimamo spet takega silnega problema, zagotovo pa ni prišlo, problem samega vlaganja zakona, nas, kot predlagateljev.

Navsezadnje pa, če pogledamo čisto funkcionalno, če gremo stran od birokratskih pikanj, gre za en dan življenja, za enkraten dogodek, ki je to, da otrok od enega delavca, od enega zaposlenega, gre v prvi razred, prvi šolski dan. Ali je to res nekaj pač tako hudega, da bi morali delodajalci, pa še kdo drug, na zadnje noge? Jaz mislim, da ne. Nenazadnje, je tudi s pozicije delodajalca, stvar taka, da bo, v narekovajih, izgubil delavca za 8 ur, enemu letu oziroma enkrat v življenju.

Mislim, da tukaj res, ne bi smel bit nikakršne drame. Tudi ni točno, da lahko zaposleni v zasebnem sektorju preprosto vzame dan rednega dopusta in pač, ga »pokoristi« za to, da sprejme prvošolca v šolo. Prvič, zaradi tega… prvič se zatakne že tu, da delavcem v javnemu sektorju, zakonodaja omogoča in, pač, da dogovori omogočajo izrabo izrednega dopusta. Torej, kajne, ti, zaposleni v javnem sektorju ne rabijo kurit svojega rednega dopusta, zato, da spremijo prvošolca v šolo, ker se jim omogoča, v kvoti teh sedmih dni, da »pokoristijo« izredni dopust in prvošolca spremijo v šolo, to pač kot prvo, in kot drugo, redni dopust je nekaj, česar si ne more kar nekdo pisat in potem ga ima na šihtu, ampak ga mora odobrit delodajalec, in kaj lahko se zgodi, da bo pač tisti delodajalec rekel, »joj, sorry, ne, ful velik imamo naročil, neki, neki, ne morem te 1. septembra spustit, da boš svojega otroka spremil v šolo.«

Skratka, situacija koriščenja izrednega rednega dopusta, nikakor ni primerljiva, kar je še eden izmed razlogov, zakaj je potrebno to diskriminacijo in neenakost odpraviti na zakonski ravni, in še enkrat ponavljam, 1 dan življenja, enkraten dogodek, tako za otroka, kot za starša, z vidika delodajalca je pa to samo 8 ur delovnega procesa v celotni delovni dobi enega delavca, za enega otroka.

Hvala.