Hvala za besedo, predsedujoči.

V šolskem letu 2019/2020, bodo lahko vsi starši zaposlenih v javnem sektorju, uveljavljali pravico do dodatnega dne plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva prvošolca v šolo na prvi šolski dan. Tako je oktobra 2018 razsodilo Vrhovno sodišče, ki je v sodbi zavzelo stališče, da je spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan neodložljiv opravek. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti pri nas, v svojem 29. členu namreč določa, da delavcu v posameznem koledarskem letu pripada en dan plačane odsotnosti z dela zaradi neodložljivega opravka. Ta pravica je prav tako vsebovana v Zakonu o delavcih v državnih organih, ki v 41. členu prav tako določa pravico delava do dodatnega dneva plačane odsotnosti z dela zaradi neodložljivih opravkov.

Omenjena sodba Vrhovnega sodišča je pravni standard drugega neodložljivega opravka napolnila z vsebino, pa vam bom kar citiral, kaj pravijo: »Neodložljiv opravek predstavlja dogodek, ki ga ni mogoče odložiti na kasnejši čas. Gre za izredne dogodke, ki po naravi stvari zahtevajo prisotnost posameznika in ki se jih ne da odložiti. Spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan je takšen opravek. Gre za enkraten, neodložljiv dogodek, pri katerem se od staršev družbeno pričakuje, da ta dan v šoli preživijo s svojim prvošolcem.« Konec citata.

Odločitev v tem delovnem sporu je bila sprejeta v zvezi z kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, ampak je to določba, ki jo vsebujejo tudi nekatere druge kolektivne pogodbe, med drugimi, kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, ki velja za vse javne uslužbence in enako določbo vsebuje tudi Zakon o delavcih v državnih organih, ki tak isto velja za vse javne uslužbence. Sodba je zato neposredno uporabna za vse uslužbence v javnem sektorju, ne pa tudi za zaposlene v zasebnem sektorju. Pravica do dodatnega dneva plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva prvošolčka v šolo na prvi šolski dan zato ni univerzalna in ne velja za vse delavce, velja samo za nekatere.

Zakon o delovnih razmerjih, ki velja za vse osebe v delovnem razmerju, pravnega standarda drugega neodložljivega opravka ne pozna. ZDR-1 v svojem 165. členu določa, da ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela do skupaj največ 7 delovnih dni v posameznem koledarskem letu zaradi osebnih okoliščin in sicer, ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela najmanj en delovni dan, za vsak posamezni primer. Širi alineje: lastne poroke, smrt zakonca ali zunajzakonskega partnerja oziroma otroka, posvojenca in tako, smrt staršev, pa hujše nesreče, ki zadane delavca. No, in delodajalec lahko na podlagi zakona dodeli za vsakega izmed teh razlogov 1 dan plačane odsotnosti, lahko tudi več. Skupaj delavcu pripada 7 dni plačane odsotnosti v koledarskem letu, iz navedenih razlogov.

Omenjena sodba Vrhovnega sodišča zato ne vpliva na pravice zaposlenih v zasebnem sektorju, razen v kolikor to pravico oziroma standard vsebujejo določila posameznih kolektivnih pogodb oziroma interni akti posameznih podjetij. Glede na to, da ZDR-1 ne vsebuje zakonske podlage za prost dan starša prvošolca in da za veliko delodajalcev, te podlage ni niti v kolektivnih pogodbah, je ta pravica v večini primerov opredeljena s strani samih delodajalcev, če je. Iz tega sledi, da vsi starši nimajo enakih možnosti in pravic, ker je odločitev prepuščena vsakokratni volji posameznega delodajalca oziroma uspešnosti posameznih sindikatov pri kolektivnih pogajanjih, kar v neenak položaj postavlja tako starše, kot tudi otroke.

Skratka, imamo pravico, ki je pokrita, zagotovljena tudi z sodbo Vrhovnega sodišča za zaposlene v javnem sektorju, za zaposlene v zasebnem sektorju pa ne. Kaj v Levici predlagamo za podporo nekaterih drugih sopodpisnikov tega zakona je, da se to pravico spremeni v univerzalno, kot bi tudi morala biti, ker so delavci v zasebnem sektorju postavljeni v neenak položaj in v enak položaj jih lahko postavi samo sprememba zakona in da se ta pravica razpotegne, na način, da pod svoje zakonsko okrilje vzame tudi zaposlene v zasebnem sektorju.

Vrhovno sodišče je to pravico priznalo staršem v javnem sektorju z obrazložitvijo, da gre pri spremstvu prvošolčka v šolo na prvi šolski dan, za družbeno pričakovan in enkraten dogodek v življenju starša in otroka. Prej sem vam to obrazložitev že citiral. Ampak, ta prvi šolski dan je za vse starše in otroke enako enkraten dogodek. Spremstvo otroka je za vse starše enako družbeno pričakovan dogodek. Se pravi, je za in otroke in za starše enako enkraten oziroma pomemben, ne glede na to, ali starši takega otroka delajo v javnem ali v zasebnem sektorju in ne glede na to, ali za starše velja takšna ali drugačna kolektivna pogodba in prav to je razlog, zakaj so ravno zakonska določila tista, ki jih moramo popravit in ne prepustit te pravice posameznim dogovarjanjem za kolektivne pogodbe. Ker, trenutno je situacija taka, da zakonodaja pravico do spremstva prvošolca priznava samo eni skupini delavcev, drugi skupini delavcev pa ne in to brez pravega razloga. Danes, s to zakonsko pobudo, tovrstno diskriminacijo odpravljamo.

Poleg tega, je ta neenak položaj delavcev glede priznavanja pravice do spremstva prvošolca sporen tudi iz vidika otrokovih pravic, torej, ne samo zaradi neenakega položaja njihovih staršev. 2. člen Konvencije o otrokovih pravicah zavezuje države pogodbenice, k spoštovanju otrokovih pravic, brez kakršnegakoli razlikovanja med drugimi, ne glede na kakršenkoli drug položaj otrokovih staršev ali njegovega zakonitega zastopnika.

In zato se s tem predlogom zakona predlaga »univerzalizacija« pravice do dodatnega dneva plačane odsotnosti, zaradi neodložljivega opravka za vse delavce in s tem razširitev pravice do dodatnega dneva dopusta za vse starše, ki spremijo otroka v šolo na prvi šolski dan, ne glede na to, kje so zaposleni. S predlogom ne posegamo v najvišje število dni, za katere lahko delavci uveljavijo pravico do plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, ampak gre za to, da v tej, prej navedeni kvoti, sedmih delovnih dni v koledarskem letu, dodajamo tudi pravico do plačane odsotnosti z dela, zaradi drugih neodložljivih opravkov.

Za zaključek, še ena razjasnitev, povezana z dikcijo drugega neodložljivega opravka. Originalni predlog, ki smo ga dali, uporablja dikcijo drugega neodložljivega opravka, ki je nekoliko širša, od zgolj spremstva prvošolca na prvi šolski dan s strani njegovih staršev, ampak to dikcijo uporabljamo zaradi tega, ker je ustaljena. Uporabilo jo je Vrhovno sodišče, uporabljena je v nekaterih kolektivnih pogodbah in tako naprej in to določilo preprosto preslikavamo iz veljavnosti zgolj za zaposlene v javnem sektorju, v veljavnost za zaposlene tudi v zasebnem sektorju.

Se pravi, za vse kategorije delavcev, ne glede na to, kje so zaposleni in zato tudi mislimo, da bi morala bit sprejeta taka dikcija, če ravno je širša. Načeloma je širša. Ker pa se je politična volja za tovrstni pripravek v popravek zakona izkazala nekoliko majavo, smo v Levici vložili tudi amandma. Sicer amandma, ki korigira naš lastni predlog in oži dikcijo drugega neodložljivega opravka, zgolj in samo na spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan.

Tako da, kolegice in kolegi, pred seboj imate dve alternativi. Imate neko čistejšo in tudi pravno bolj »diht« varianto, ki govori o drugem neodložljivem opravku in da je to pač pravica, ki se raztegne tudi na delavce zasebnega sektorja in ne, da velja samo za delavce v javnem sektorju. Imate pa na voljo tudi alternativo, ki, no, lahko rečemo, nekoliko dodatno zbirokratizira naše zakonske določbe, zaradi tega, ker vpeljuje dodatno razlikovanje v zakonske člene in delavcem v zasebnem sektorju ne priznava drugega neodložljivega opravka in znotraj tega spremstva svojih prvošolcev v šolo, ampak zgolj in samo spremstvo prvošolcev v šolo.

Tako da, mislim, da bi iz naslova neenakopravnega položaja enake obravnave in čistosti zakonskih členov, preglednosti aktov, ki jih imamo, boljše it v to varianto, kot smo jo v originalu odložili, kajne, torej drugi neodložljivi opravek, ampak, saj pravim no, če se pojavljajo tu politični zadržki in očitno se nekako pojavljajo, smo dali zraven pa tudi amandma, ki to dikcijo zamenjuje zgolj s tem, da delavcem v zasebnem sektorju omogoča samo spremstvo prvošolca na prvi šolski dan, brez krovnega dolžnika drugega neodložljivega opravka.

Hvala.