Hvala lepa za to priložnost, da tudi vam pojasnim ozadje ukrepa in samo bistvo ukrepa, ki smo ga v Banki Slovenije naredili v začetku tega meseca.

To priložnost bom izkoristil tudi, da se odzovem na nekatera vprašanja, ki so bila postavljena s strani predlagateljev, pa mogoče tudi na nekatera vprašanja, ki so se pojavila v širši javnosti, ki zelo odmevajo, ki mogoče dajejo ton debati. Kot boste pa videli, so številna izmed njih netočna, napačna, mogoče v številnih primerih tudi zavajajoča.

Pri svoji prezentaciji si bom pomagal z nekaj slidi, ker gre kljub vsemu za obilico podatkov, za zgodovinske časovne vrste. Mislim, da bo vsem v pomoč, če imamo tudi vizualno sliko teh podatkov.

Torej, eden izmed mandatov Banke Slovenije je tudi to, da skrbi za finančno stabilnost v državi. V trenutnih razmerah, ko je naša skupna denarna politika, torej ne samo slovenska denarna politika ampak celotna denarna politika evrskega območja, zelo ohlapna. Ohlapna z namenom spodbujanja agregatnega povpraševanja, spodbujanja rasti in na koncu doseganja našega cilja. Uporabljamo številne konvencionalne in nekonvencionalne ukrepe. Ti ukrepi so, po našem trdnem prepričanju, koristni – zaradi njih je gospodarska rast dokazljivo višja kot bi bila, če ti ukrepi nebi bili sprejeti v okviru našega evrosistema. Prav tako je višja rast cen zaradi teh ukrepov, torej, če teh ukrepov nebi sprejeli, bi bila inflacija in gospodarska rast obe nižji v tem trenutku. Hkrati pa se zavedamo, da ta visoka likvidnost, obdobje negativnih obrestnih mer, ki traja že nekaj časa in vemo, da bo trajalo tudi še nekaj let v naprej, povzročata določene stranske učinke – stranske učinke na finančnih trgih, na stanovanjskih trgih, na kreditnih trgih posameznih držav. Odvisno od specifik posameznega nacionalnega gospodarstva, se ti stranske učinki denarne politike kažejo na različne načine. V nekaterih državah, kot ste omenili, gospod Han, se to kaže v visoki rasti cen nepremičnin, torej v visoki rasti cen stanovanj. V nekaterih državah se to kaže v povišani rasti indeksov na delniških trgih, na trgih obveznic.

V nekaterih državah, med njimi tudi v Sloveniji, pa se kaže v povečanem kreditiranju – ne na splošni ravni ampak v določenih segmentih.

In, poglejte, na tej prvi sliki prikazujem kakšna je trenutno kreditna rast v posameznik članicah evrskega območja. Ti intervali s sivo barvo prikazujejo najvišje stopnje rasti v evrskem območju in na drugi strani najnižje stopnje rasti. Prikazano je povprečje celotnega evrskega območja in pa tudi kreditna rast v Sloveniji. Ko pogledamo to splošno sliko, ugotovimo, da na tej makro-ravni, na tej splošni ravni v Sloveniji ni bistvenih odstopanj, da je kreditna rast precej primerljiva s kreditno rastjo v povprečju evrskega območja. In da je hkrati primerljiva z gospodarskimi razmerami, makroekonomskimi razmerami, ki jih beležimo v Sloveniji. Vendar, ko naredimo korak naprej, ko razčlenimo to skupno rast kreditov po posameznih segmentih in tukaj prikazujem 3 ključne segmente. Prvi je posojila, ki jih dajejo banke podjetniškem sektorju. Drugi so posojila, ki jih dajejo banke prebivalstvu za stanovanjske namene. In tretji pomemben segment so posojila, ki jih dajejo banke državljanom, nam, potrošnikom, za potrošniške namene. Tukaj postane zgodba precej drugačna. Dinamika posameznih vrst posojil se med seboj močno razlikuje.

Če začnem s podjetniškimi posojili – ta sicer ne odstopajo bistveno od povprečja v ostalih državah evrskega območja. Vendar, če se zavedamo, da je Slovenija država, ki raste nadpovprečno hitro, kjer je na primer pomemben prispevek k skupni rasti, prispevek investicij, pa ugotovimo, da investicijo bodo v letošnjem letu rasle verjetno nekje na ravni 6 %. V lanskem letu, za katerega že imamo razpoložljive podatke, so rasle skoraj za 10 %. In v tej primerjavi je rast kreditiranja, ki ga banke opravijo do podjetniškega sektorja, relativno nizka. Zdaj tukaj, na tem mestu, se ne bi spuščal v razloge, zakaj banke v večji meri ali pa v zadostni meri ne kreditirajo podjetniškega sektorja, verjetno pa je, pa del razlogov tiči v slabih izkušnjah, ki so jih imela podjetja z bankami, ko so jim na nek način, na zelo brutalen način, ob izbruhu krize prekinila vire financiranja, dejstvo pa je tudi, da podjetja v tem trenutku poslujejo zelo uspešno, da imajo precej, da so dobičkonosna, da imajo precej zadržanih dobičkov in da svoje investicije delno financirajo tudi skozi te vire. Ampak, kot pravim, tega segmenta, čeprav je nekoliko nizek, čeprav bi tukaj od bank pričakovali, da se bolj aktivno vključijo, da v večji meri kreditirajo gospodarstvo, ne bom »pragmatiziral«.

Drugi sklop posojil, se nanašajo na stanovanjska / nerazumljivo/ gospodinjstvom, tudi tukaj je rast relativno zmerna, primerljiva je z ostalimi številkami, s katerimi običajno opredeljujemo stanje v gospodarstvu. 5 % ni zelo daleč od gospodarske rasti, ko jo beležimo v tem trenutku. 5 odstotna rast je zelo blizu 4,3 odstotni rasti plač, ki jo v tem trenutku beležimo. Skratka, tudi na stanovanjskem področju, na področju stanovanjskega kreditiranja, ne opažamo znakov, da bi to kreditiranje kakorkoli ogrožalo finančno stabilnost v državi.

Ko pa se premaknemo k tretji skupini posojil, to pa so potrošniška posojila, potrošniški krediti, ki jih banke dajejo prebivalstvu, pa so razmere popolnoma drugačne. Tukaj govorimo o rasti, ki je še pred nekaj meseci dosegala skoraj 15 % in v zadnjih 2 letih konstantno presega 10 %. Z drugimi besedami, če pogledamo, kakšna je na primer rast plač v Sloveniji, kakšna je rast razpoložljivega dohodka, kakšna je gospodarska rast, ugotavljamo, da so te številke, nekajkrat presegajo vse ostale parametre v slovenskem gospodarstvu, slovenski ekonomiji in zato na Banki Slovenije smo postali zelo pozorni na ta gibanja.

Drugi razlog, kar ste tudi na začetku me vprašali, zakaj se nam zdi sedaj najbolj primeren trenutek za ukrepanje, pa je dejstvo, da se gospodarska rast v tem trenutku ohlaja. Naj tukaj, predno se spustim na številke, predno se spustim v podrobnosti, povem, da ne govorimo o padcu gospodarske rasti, da ne govorimo o ničemer podobnem, kar se je v Sloveniji zgodilo leta 2009, pa potem v letih 2012, 2013, ampak dejstvo je, da če pogledamo globalno ekonomijo, mogoče najbolj ponazorim razmere, če povzamem izjavo, ki jo je dal Mednarodni denarni sklad pred nekaj tedni, namreč, v tem trenutku obstaja, je po 90 %, vseh članic Mednarodnega denarnega sklada, se pričakuje, da bo gospodarska rast letos nižja, kot je bila ob koncu lanskega leta. Torej na globalni ravni se že soočamo, ne samo, da ga pričakujemo, ampak se soočamo z umirjanjem gospodarske rasti.

Podobno velja za evrsko območje, torej za ekonomski prostor, v katerem delujemo, v katerem živimo. Izmed 19. članic, jih bo letos kar 16 beležilo nižjo gospodarsko rast, kot so jo beležile ob koncu lanskega leta. In če končam to primerjavo še konkretno s Slovenijo. Zadnje napovedi za Slovenijo, ki jih je sicer pripravila Evropska komisija, ampak se bistveno ne razlikujejo od napovedi, ki jih pripravljamo domače institucije UMAR, Banka Slovenije in tako naprej, govorijo o tem, da bo gospodarska rast nižja od 3 %, nekje na ravni 2,8, mogoče celo 2,6 %, pri tem, da smo še lani beležili gospodarsko rast, ki je znašala 4,1 %. Torej govorimo o znatnem upočasnjevanju gospodarske rasti. Gospodarska rast bo, če se bojo ta napovedi uresničile, približno 1,5 odsotne točke nižja, kot je bila v lanskem letu, to pa že pomeni spremembo, ki jo občutijo ne samo podjetja, ampak tudi posamezniki in to sta dva ključna razloga, zakaj smo se v Banki Slovenije odločili, da nadgradimo že obstoječe instrumente na tem makrobonitetnem področju, instrumente, ki na področju stanovanjskega kreditiranja so v veljavi že od konca leta 2016 in na področju potrošniškega kreditiranja, so v veljavi že od konca leta 2018. Torej, ne gre za nove ukrepe, gre za nadgradnjo že obstoječih ukrepov.

Zdaj v bistvu, ko smo pogledali, zakaj so stopnje rasti potrošniškega kreditiranja tako visoke, zakaj tako močno odstopajo od nekih uveljavljenih, ustaljenih praks, v ostalih članicah evrskega območja, zakaj tako odstopajo od ostalih stopenj rasti kreditiranja v Sloveniji, smo ugotovili, da so se v zadnjih letih glede potrošniškega kreditiranja, da sta se spremenila dva parametra in poglejte, prvi parameter je prikazan tukaj. V zadnjih letih močno naraščajo zneski, ki so namenjeni potrošniškemu posojilu. Pri tistih osebah pri tistih kreditojemalcih, ki so imeli dohodek manjši od povprečne plače smo še leta 2015 govorili o povprečnem znesku 5 tisoč 500 evrov sedaj pa ta znesek znaša že 7 tisoč evrov. Pri tistih kreditojemalcih, ki imajo pa plačo višjo od povprečne plače pa je ta eskalacija še večja. Če smo leta 2015 govorili o povprečnem znesku nekje na ravni 7 tisoč evrov se danes povprečni znesek še približuje 10 tisočim evrov, kar pa je po uveljavljenih standardih v bančni praksi že znesek, ki ne spada več, ki se več ne uvršča v potrošniško posojilo.

Drugi pomembni parameter, ki bi ga rad omenil je ročnost posameznega posojila. Ta graf v bistvu ga lahko pogledate samo to, da spremljate svetle stolpce in temni del stolpcev. Svetli del stolpca prikazuje evolucijo potrošnikih kreditov glede na ročnost in prikazujejo vsa posojila, ki imajo ročnost do 7 let. Kot lahko vidite se ta količina teh posojil, obseg teh posojil od leta 2012 pa vse do danes ni bistveno spremenil. Kar se je v zadnjih letih močno povečalo so ti sivi stolpci, ki prikazujejo, naj še enkrat povem, potrošniška posojila, ki imajo ročnost višjo od 7 let oziroma ki imajo ročnost višjo od 10 let. Mislim, da je že to samo po sebi, da je že ta prikaz sam po sebi dovolj poveden, še bolj poveden pa postane, če pogledamo kaj se dogaja v drugih državah evrskega območja. Če primerjamo vse države med seboj glede na to kakšen je v teh državah delež potrošniških posojil katerih ročnost presega 5 let, potem ugotovimo, da znaša povprečje Evropske unije nekje 50 % torej polovica posojil v evropskih državah ima ročnost daljšo od 5 letih. Kaj je pri tem posebej zanimivo je, da Slovenija močno odstopa od tega povprečja. Ne samo, da odstopa od tega povprečja, ampak dejansko smo država, kjer je delež potrošniških posojil z ročnostjo nad 5 let najvišji v celotnem evrskem območju. Mislim, da je to naslednji podatek, ki je zelo zaskrbljujoč z vidika zagotavljanja finančne stabilnosti v državi tako glede kreditodajalcev kot tudi kreditojemalcev. Res je, da obstajajo še nekatere države, ki imajo podobno visoke deleže na primer Slovaška nekoliko nižji Portugalska nekoliko nižji, da vam že ob tej priložnosti povem, da so to obe državi, ki imata zelo podobne ukrepe kot smo jih v Banki Sloveniji sprejeli že leta 2018 oziroma ki so z začetkom tega meseca postali obvezni ukrepi, zavezujoči ukrepi. Torej, toliko mogoče glede drastičnosti ukrepanja pa edinstvenosti našega ukrepanja.

Sedaj naslednja stvar, ki bi jo rad pokazal je to razmerje med potrošniškimi krediti in pa razpoložljivim dogodkom. Tudi tukaj je precej jasno, če pogledate kako visoke so stopnje rasti kreditov in kako relativno zaostajajo stopnje rasti razpoložljivega dohodka in da ti podatki kažejo, da se kreditiranje povečuje za nekaj kratnikom hitreje kot se povečuje razpoložljivi dohodek torej plače največji del tega dohodka, pokojnine, socialni transferji in ostali dohodki prebivalstva. Torej, tretje področje, kjer so se nam v preteklosti pojavila velika nesorazmerja in ki govorijo v prid temu, da je Banka Slovenije morala poseči in zavarovati finančno stabilnost.

Omenil sem, da je ena izmed motivacij tudi spremenjene gospodarske razmere. Povedal sem nekaj besed že o splošni gospodarski rasti. Je pa tukaj še eden moment pomemben. Zavedati se moramo, da v tem trenutku v Sloveniji beležimo zelo dobre razmere na trgu dela. Če pogledamo koliko ljudi je v tem trenutku zaposlenih, potem ugotovimo, da še nikoli po osamosvojitvenem obdobju v Sloveniji nismo imeli toliko zaposlenih. Na drugi strani to pomeni, da imamo relativno nizko število brezposelnih, to se je že spustilo pod 70 tisoč, kar je eden boljših rezultatov v zadnjih letih. Tretji podatek, ki kaže na to zelo dobro sliko na trgu dela je rast plač, ki je v tem trenutku relativno visoka presega 4 odstotke sicer nekoliko višja od produktivnosti in višja od rasti domačega proizvoda skratka govorimo o zelo velikih številkah. Ko te številke postavimo ob bok napovedi glede umirjanja gospodarske rasti, potem se moramo zavedati, da se bodo v bistvu lahko v prihodnih mesecih gibale samo v eno smer in to je smer, ki bo manj ugodna za prebivalstvo. Pričakujemo lahko, da se bo rast zaposlenosti najprej umirila, pričakujemo lahko tudi, da se število brezposelnih ne bo več zmanjševalo, da se bo verjetno celo povečalo, verjetno bo kdo od teh, ki najemajo kredite, tudi izgubil službo, verjetno se bo večini od nas umirila ta visoka rast plač. To so vse seveda razmere, ki kažejo na to, kar govori v prid temu, da Banka Slovenije kot varuh finančne stabilnosti mora reagirati v tem trenutku, ne potem, ko bo prepozno, kajti potem, ko se bodo te stvari že materializirale, ko nekdo ne bo mogel več odplačevati teh kreditov, bo seveda prepozno za ukrepanje. Kar ste tudi sami omenili, nekatere prakse iz preteklosti, ki so potekale ravno po tem načinu, da smo čakali, da problem postane dejanski, da se začne povečevati, in šele potem sprejeli primerne ukrepe. Naša ocena je tokrat bila ravno nasprotna, odločili smo se, da gre za preventivni ukrep, da preprečimo sploh nastanek razmer, ki bi lahko slabile finančno stabilnost slovenskega bančnega sistema.

Pa še ena stvar je zanimiva. Ko govorimo o tem, kako pripravljeni so potrošniki na najemanje novih posojil, kako zadovoljni so s temi možnostmi, ki jih imajo trenutno, poglejte, tule je prikazana anketa, torej dejanski podatki, kaj si tiste osebe, ki imajo najeto potrošniško posojilo, mislijo o tem, kako veliko ali srednje veliko breme za odplačevanje teh posojil jim predstavljajo že obstoječi krediti. In to danes, ob tem ko imamo, kot sem povedal, rekordno visoko zaposlenost, eno najvišjih rasti plač v zadnjih letih, gospodarsko rast, ki močno presega povprečje Evropske unije. In ob teh podatkih imamo v Sloveniji približno 85 % tistih ljudi, ki so dejansko - torej ne tistih, ki hipotetično govorijo o posojilih, ampak tistih, ki imajo dejansko najeta posojila, imajo srednje ali pa velike težave z odplačevanjem oziroma ta posojila predstavljajo srednje ali veliko breme za njihove proračune. Pri čemer mislim, da ni potrebe, da povem, da je to nadaljnji razlog, zakaj smo se v Banki Slovenije odločili, da zavarujemo finančno stabilnost slovenskega bančnega sistema.

Še ena stvar, še ena kritika se pogosto pojavlja na račun našega ukrepanja. Namreč, da je šlo za hitre ukrepe, nenapovedane ukrepe, mogoče celo drastične ukrepe. Poglejte, dejansko stanje je ravno nasprotno. Banka Slovenije je že veliko pred mojim prihodom v to institucijo, torej septembra leta 2006, sprejela priporočilo glede stanovanjskega posojila. V tem priporočilu je bankam priporočala omejitev razmerja med obrokom kredita in prihodkom kreditojemalca, pa tudi omejitve razmerja med višino kredita in vrednosti nepremičnine, za katero je kredit nezavarovan. Torej, šlo je za priporočilo bankam, vendar je mogoče ta beseda »priporočilo« nekoliko zavajajoča. Tu ne gre za to, da smo mi bankam nekaj svetovali, banke pa so nas lahko poslušale ali pa tudi ne, ampak priporočilo je v bistvu instrument, je prva faza instrumenta, ki govori o tem, da posamezne banke to priporočilo lahko upoštevajo, če ga pa ne upoštevajo, pa morajo zelo jasno pojasniti, zakaj tega priporočila niso mogle upoštevati. In od leta 2016 je očitno minilo že nekaj let, v tem času smo imeli reden dialog z bankami, redno smo spremljali izvajanje posameznih priporočil. In moji kolegi, ki so bili vpleteni v ta proces, so mi zagotovili, da banke nikoli v tem času niso problematizirale dejstva, da morajo upoštevati naše priporočilo glede dohodkov, ki morajo kreditojemalcem ostati po tem, ko so najeli posojilo, niti glede tega osnovnega dela niti glede vzdrževanih družinskih članov, ki je danes tako problematizirano. Torej, v treh letih nimamo niti enega dokumentiranega primera, ko bi banke poročale, da jim to predstavlja težave. In seveda na podlagi teh rezultatov smo kolegi, ki smo na koncu sprejeli ukrep, sklepali, da ta pogoj za banke ne predstavlja pretiranega bremena. Kakorkoli, ko smo se z novembrom odločili, ko smo delali analize, koliko je posameznih odstopanj, smo ugotovili, da so ta odstopanja kljub temu prisotna, kar bom pokazal v nadaljevanju, in zaradi tega smo se odločili, da ukrep spremenimo iz priporočila v zavezujoč ukrep. In pri tem, da ukrep dejansko ne bi bil preveč rigorozen, smo se odločili tudi, da obstajajo določene izjeme. Določili smo, da lahko banke dodelijo 10 %, približno 10 % posojil, ki presegajo to zgornjo omejitev, ki je za 90 % posojil kreditov dejansko obvezujoča. Torej, na področju stanovanjskih, tu smo seveda prepustili iniciativo poslovnim bankam, one imajo stik s svojimi komitenti, one poznajo njihove prilive, one poznajo njihove nakupe, imajo vpogled v vsako transakcijo, zato Banka Slovenije ni hotela posegati na to področje. Se pa zavedamo, da imajo poslovne banke gotovo stranke, za katere so prepričane, da lahko servisirajo tudi večji del posojil, kot je, na primer, 50 % do povprečja, in to diskrecijsko pravico smo jim pustili. Tako mogoče toliko glede tega argumenta, da je ukrep zelo rigorozen, zelo strog, mogoče celo tog.

Torej, kar se tiče stanovanjskih posojil, se ni spremenilo nič bistvenega v začetku novembra. Kar se tiče potrošniških posojil, pa tu ne gre za ukrep, ki bi bil uveden v letošnjem letu, ampak je to ukrep, ki velja že več kot eno leto. Tu smo v tem rednem poročanju s strani bank ugotovili, da ga banke v manjši meri spoštujejo. Kot sem pokazal na začetku, smo bili priče velikim odstopanjem, zato smo se odločili, da ta segment kreditiranja omejimo. In tu smo postavili to omejitev, da v večini primerov, torej v 90 % vseh poslov banke ne smejo več podeljevati posojil, ki imajo daljšo ročnost od 7 let. Tistih 10 preostalih odstotkov pa imajo banke zopet diskrecijsko pravico, da podeljujejo posojila, potrošniška posojila, vse do 10 let. In pa kot obvezujočo smo navedli to omejitev glede deleža, glede zneska dohodka, ki mora posameznim kreditojemalcem ostati po tem, ko odplačajo vse kreditne obveznosti.

Še eno stvar bi mogoče pojasnil. Veliko vprašanj smo dobili glede tega, kakšne zneske smo določili, zakaj smo se odločili za točno določene zneske, zakaj smo določili točno ta znesek za posameznega vzdrževanega družinskega člana. Poglejte, tu smo na Banki Slovenije ubrali zelo pragmatično rešitev in pravzaprav dobesedno prepisali določila iz zakonodaje, ki jo je sprejel Državni zbor, kar ni potrebno posebej… / nerazumljivo/. Skratka, izhajali smo iz Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki zelo jasno določa, kakšen delež dohodka mora posamezniku ostati po tem, ko se sprožijo določeni procesi. Torej, ta znesek, ki se pogosto pojavlja v medijih, ki se pogosto celo problematizira, ni nekaj, kar bi določali na Banki Slovenije, ker Banka Slovenije seveda nima teh pristojnosti, da bi določala drugačne zneske, kot jih je kot merodajne sprejel Državni zbor.