Hvala lepa za besedo. Prihajam iz Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenija, moje ime je Urška Ahlin Ganziti

Uvodoma naj povem, da naša institucija pozdravlja rešitve o predlogu tega zakona, Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki pomenijo izboljšanja socialnega položaja upokojencev. Opozoriti pa želimo na problematiko višine pokojnine, ki jo prejemajo nekateri kmetje. V ta namen smo na naši zbornici pripravili amandma na 8 člen in na 123. člen predloga zakona. Z njim želimo zagotoviti višjo zagotovljeno pokojnino za zavarovance in upravičence, ki so dopolnili polno pokojninsko dobo, vendar je ta v pretežnem delu napolnjena z zavarovanjem za ožji obseg. Gre torej predvsem za problem kmetov, ki jim je država v preteklosti omogočala zavarovanje za ožji oseb, in sicer iz razlog njihovega slabega finančnega položaja, saj si širšega obsega pravic zavarovanja na podlagi opravljanja te svoje kmetijske dejavnosti sploh niso mogli privoščiti. V preteklosti je bilo takšnih kmetov kar nekaj. Danes jih je bistveno manj, vendar so tudi med aktivnimi kmetij še vedno takšni kateri pretežni del zavarovalne dobe predstavlja ožji obseg zavarovanja, kar pa je posledica politike te države. zagotovljena pokojnina oseb, ki so bili pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg in so dopolnila dobo 40 let. V letošnjem letu znaša nekaj več kot 220 evrov, podatki statističnega urada za leto 2018 kažejo, da so bile osebe, katerih neto razpoložljivi dohodek na ekvivalentno odraslo osebo na mesec je bil nižji od 662 evrov, govorim za enočlansko gospodinjstvo oziroma 993 evrov, če govorim za dvočlansko gospodinjstvo, izpostavljanje tveganju revščine oziroma so živela pod pragom tveganja revščine. Mnogi kmečki upokojenci, predvsem pa ti zavarovani za ožji obseg, torej po večini živijo globoko pod pragom revščine. Kmetje so vključevali v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja s pričakovanjem, da si bodo s temi vplačili zagotovili finančno varnost za starost. Celo življenje so posvetili težaškemu delu na kmetiji, s katerimi so težko plačevali prispevke. Vsi ti kmetje pa danes svojo pokojnino ne dosegajo niti osnovnega zneska minimalnega dohodka določenega z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih. Ta od 1. avgusta letos dalje znaša 402 evra in 18 centov. Poudarjam, da želimo spremembo ureditve le za tiste zavarovance in upravičence, ki sicer že sedaj izpolnjujejo pogoj glede pokojninske dobe določen v trenutno veljavnem tretjem odstavku 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Torej glede pogoja dobe, dobo izpolnjujejo. Hkrati pa se zavedamo, da morajo med zavarovanci, ki so plačevali prispevke za širši obseg in zavarovanci, ki so bili zavarovani za ožji obseg, obstajajo te razlike tudi pri obsegu in višini pravic. Zato temu primerno predlagamo nižji znesek zagotovljene pokojnine, in sicer v znesku 402 evra in 18 centov. Smatramo, da je utemeljen. Država, ki je vzpostavila sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne sme dopustiti, da so zavarovanci in upravičenci ob uveljavitvi pravic iz naslova tega zavarovanja upravičeni do pravic v bistveno, bistveno nižjem znesku kot jim ga zagotavlja preko sistema socialnih prejemkov. Čeprav teh dveh sistemov ne gre povsem primerjati med seboj, saj zajemata različni krog oseb, ne moremo mimo dejstva, da so najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, govorim o polni pokojninski dobi, odmerjene v bistveno, bistveno nižjem znesku kot na primer državna socialna pomoč. Prav tako je povsem nesprejemljivo, da se človeka, ki je 40 let vplačeval sistem pokojninskega zavarovanja pod pogoji, ki jih je določila ta država ob uveljavitvi pravic sili v sistem socialno varstvenih prejemkov, ker pravice do katerih je upravičen na podlagi preteklega zavarovanja, ne zagotavljajo dostojnega preživetja. Sistem socialno varstvenih prejemkov bi moral biti namenjen zgolj osebam, ki se v določenem trenutku v življenju znajdejo v situaciji, ko si niso sposobne zagotoviti sredstev za preživetje in ne za pridobitev dodatnih sredstev, ker jim njihovi dohodki za starost, za katere so varčevali dolgih 40 let, in sicer pod pogoji, ki jih je določila točno ta država, ne zagotavlja dostojnega preživetja. Dodatno pa naj pojasnim tudi da kmetje praviloma sploh niso upravičeni do socialno varstvenih prejemkov, na kmetiji namreč praviloma vedno obstaja dolžnost preživljanja, ki izhaja ne le iz zakonske dolžnosti, ampak tudi pogodbene. V letu 2017 je pričela veljati novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, govorimo o noveli ZPIS2C. Ta je zavarovancem, ki so dopolnili 40 let pokojninske dobe brez dokupa oziroma najmanj toliko kolikor je bila po prejšnjih predpisih določena najnižja doba za starostno upokojitev pri najnižji starosti zagotovila pokojnino v znesku 500 evrov. V letošnjem letu ta pokojnina znaša 530 evrov. Iz upravičenja do te pokojnine pa so bili takrat izločeni uživalci vdovske, družinske pokojnine, prejemniki nadomestil iz invalidskega zavarovanja in tudi zavarovanci, ki so pretežni del svoje zavarovalne dobe preživeli v zavarovanju za ožji obseg.

Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije smo prepričani, da gre za izjemno »diskriminatorno« določno. Sredstva, za pokritje razlike med pokojnino, ki bi zavarovancu pripadala glede na njegove vplačane spremembe in zagotovljenimi 500 oziroma 530 evri, prispeva državni proračun, od tega, pa preko javnih dajatev, prispevamo prav vsi državljani. Država je torej ob uveljavitvi pokojnine v višini 500 evrov, našla sredstva za izplačilo le te za določen krog zavarovancev, prav znotraj proračuna, zato ni nikakršnega razloga, da najnižja pokojnina v primernem znesku ne bi zagotovila tudi upravičencem in zavarovancem za ožji obseg, če so oziroma bodo izpolnili minimalni pogoj glede dobe. Po podatkih, s katerimi razpolagamo, je bilo v oktobru 2019 kmečkih upokojencev, ki so bili pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg in so prejemali starostno ali invalidsko pokojnino, okoli 2 tisoč 700. Maksimalen strošek za doplačilo razlike bi po naših izračunih znašal 0,02 % celotne letne mase proračuna zavoda.

Zato, spoštovane poslanke, cenjeni poslanci, danes imate priložnost popraviti krivico, ki je bila kmetom storjena s sprejetjem novele ZPIZ-2C. Kmet je celo življenje posvetil težaškemu delu na kmetiji, mnogokrat na težko dostopnih, visokogorskih kmetijah, kjer je bilo plačilo prispevkov, dobesedno in resnično, trganje od ust. Ampak, ni obupal, ne. S svojim delom je dal zgled bodočim generacijam, ki še danes ohranjajo in razvijajo to panogo, s čimer si prizadevajo ne le za pridelavo hrane, za prav vse nas, pač pa tudi za poseljenost podeželja, razvoj odročnih krajev, ohranjanja kulturne krajine, običajev in predvsem tudi preprečevanje zaraščanja najbolj kvalitetnih zemljišč.

Zato vas prosim, da naš amandma povzamete kot amandma odbora, s tem boste namreč kmetu priznali njegovo vlogo v družbi in njegov doprinos k družbi.

Hvala lepa.