Hvala lepa za besedo.

Jaz sem pač že od samih začetkov na znanstveno-raziskovalnem središču raziskovalka tega področja, predvsem prostorov v stiku, dvojezičnosti, medkulturnosti. In smo se resnično temu, tej tematiki, ki je bila kot ciljni raziskovalni projekt, kar pomeni bi rekla obroben projekt, ki je tudi finančno tako podhranjen, lotili z veliko vneme, lahko rečem, da večinoma pro bono. In vsi naši raziskovalci so z velikim, z veliko resnostjo in odgovornostjo se lotili dela. Poleg tega, preden začnem z nekaj podrobnostmi o tem projektu, bi pa še se zahvalila komisiji, da je si vzela čas in tudi, da je pokazala pozornost do te tematike, ker običajno se to ne dogaja. Običajno so naši projekti pač ali publicirani, rezultati so v člankih, so v publikacijah. Sama vem, da karkoli sem že objavljala in celo pošiljala bodisi ministrom ali pa odborom, je to verjetno obležalo po predalih. In tokrat smo presenečeni za vašo pozornosti in tudi za pozornost, ki smo jo doživeli s paneli, ki jih bom kasneje predstavila, ki so resnično pokazali, da je ta tematika v velikem interesu večine strokovne javnosti zaenkrat, ampak tudi laične, ker smo tudi to lahko preizkusili.

Jaz mislim, da se bodo stvari zelo ponavljale s predhodnimi ugotovitvami okoli projekta, ki ga je imel mislim, da Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in da je to pravzaprav celota, ki bo dala tej komisiji neko, bi rekla podobo o tem kako mi doživljamo naše Slovence oziroma v zamejstvu, kakor v izseljeništvu, del korpusa slovenskega naroda. Mi so lotili seveda slovenskega šolskega sistema z namenom, da vidimo, kaj se dogaja pri nas. Ampak vendarle smo, kot ste slišali, vključili tako inštitut za narodnostna vprašanja, ki je segel tudi na dvojezično šolstvo v Prekmurju in pa na Slovence na Hrvaškem in pa tudi slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta, ki je prispeval kot nek, bi rekla supervisor – nismo ga imeli točno v raziskavi, ampak tisti, ki nam je svetoval iz njihovega vidika kako vidi to problematiko in ki je tudi pripravil ekspertizo kaj se pa dogaja na primer v Italiji. Nismo pa še uspeli narediti še ekspertizo kaj se dogaja z manjšinami v šolskem sistemu v Avstriji ali pa na Madžarskem ali pa na Hrvaškem, ampak to še lahko naredimo. Mislim zaradi primerjalne, ker smo pač v evropskem prostoru in tudi v skupnem kulturnem prostoru je dobro, da bi vedeli kako pa drugi ravnajo – ali zato, da potrdimo svoja prizadevanja ali zato, da jih izboljšamo.

Torej naš projekt je trajal, tako kot oni drugi, 18 mesecev. In mi smo najprej se lotili seveda učnih načrtov, slovenščine, zgodovine, geografije, družbe, etike in družbe, likovne vzgoje, glasbene vzgoje v osnovnih šolah, druga in tretja triada, drugo in tretje obdobje, ter slovenščine, zgodovine, geografije, sociologije v srednjih šolah tako s slovenskim kot z italijanskim jezikom in v dvojezičnih šolah. S tem smo seveda ugotovili, da so učbeniki sicer težko dosegljivi tisti, ki so v razredu, ker so nam potem sami učitelji povedali, da uporabljajo tudi druga gradiva, ki jih mi pač nismo mogli pregledati in nam je mogoče kaj ušlo. To, kar pač prinaša spletna stran ministrstva, tam so nam pač dosegljivi dokumenti. Malo smo jih dobili recimo na šolah z italijanskim jezikom osebno iz njihovih rok. In pa učbenike, ki pa, seveda, nekateri so novi, drugi so že odpisu, so pa še vedno prisotni v šolah. Tako, da je bilo naše delo kar obsežno glede tega, bi rekla bibliografskega raziskovanja.

To, kar je povedal kolega dr. Bufon, je seveda najprej ugotovljeno – da so stari učbeniki bili veliko boljši od novih oziroma v tem smislu, da so to problematiko res vključevali bolje kot jih vključujejo novi.

Tudi pri učnih načrtih, zdaj ne bom šla analizirati vseh, ampak že ugotovite, da nov učni načrt za slovenski jezik, ki je bil letos potrjen, ni nič več doprinesel k problematiki, kot so bili stari učni načrti. Torej prilika je bila, ko je nastal letos nov učni načrt za slovenski jezik, da bi vendarle to problematiko bolje zastopali kot so jo v starih učnih načrtih. No, sicer je priložnost, da se pač delajo še novi učni načrti in v tem primeru upam, da bo tudi zaradi odmevnosti, ki jo boste tudi vi dali tej problematiki, verjetno malo več pozornosti.

To pa ni bilo dovolj. Mi smo želeli seveda ugotoviti tudi stvarno kaj se dogaja. Se pravi, kako lahko stvarno ugotoviš kaj se dogaja s to vsebino? Da enostavno vprašaš učence in vprašaš učitelje in vprašaš javnost kaj pravzaprav vedo o tem. Zato smo anketirali učence in dijake, 449 osnovnošolcev in 230 srednješolcev. In seveda s to tematiko poskušali, in s to vsebino in vprašanji poskušali ugotoviti kako in kaj je s tem. Jaz bom obe analizi tega vprašalnika, ki smo ga ponudili, povedala takoj za tem, ko povem, da smo naredili potem tudi anketo med javnostjo, in sicer 628 posameznikov iz vseh regij Slovenije. No, s tem smo dobili seveda nekaj odgovorov. Več odgovorov smo potem dobili še z intervjuji z učitelji – teh je bilo seveda manj, so bili približno 20 intervjujev na različnih koncih po Sloveniji.

Ko pa smo ugotovili kaj pravzaprav smo našli in kaj prispevamo k temu kaj želimo prispevati k temu, da bi se stvari izboljšale, smo se naslonili na nek dokument, ker prav veliko tega seveda nimamo, ampak zakon, ki določa pravzaprav odnose, Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki je nastal mislim, da leta 2010, če se ne motim. Ta zakon ima neka temeljna izhodišča in na tistih izhodiščih smo mi oblikovali ciljne, mislim, projektne cilje in jih primerjali s cilji v učnih načrtih in s cilji, ki jih potem odražajo učbeniki. No, in z učitelji smo potem pa dobili še dodatno odgovor kaj pravzaprav se res dogaja v razredih. Poleg tega, in sicer bi vas opozorila, da je na spletu, če poiščete pod tem naslovom našega projekta, so tri spletne strani. prva spletna stran, ki se vam pojavi, izgleda da najbolj obiskana, je inštituta za narodnostna vprašanja, druga je potem SLOR-ja, slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu, tretji je pa splet Arnes, tam je pa čisto vse gradivo, tam je vse gradivo, ki vam ga danes na kratko predstavljam. Torej, če daste vsebine oziroma naslov projekta in pa se vam takoj pojavijo te tri spletne strani in če greste v tistega, ki ga je na spletu v Arnesu, so čisto vsi podatki do najmanjšega. No, tam boste našli tudi priloge, ki predstavljajo tri panele.

Mi smo po tem, ko smo dobili izhodišča kaj se dogaja v učnih načrtih in v učbenikih, sklicali en panel v Kopru, en panel v Ljubljani in en panel v Lendavi. V vseh teh panelih so bili vabljeni predstavniki zavoda za šolstvo, predstavniki strokovnega sveta za splošno izobraževanje, ravnatelji šol, svetovalci zavoda za šolstvo in učitelji. To se pravi, na teh panelih smo potem prediskutirali naše ugotovitve. V Kopru in v Ljubljani smo doživeli, predvsem v Kopru predvsem odziv sveta za splošno izobraževanje, ker smo pač imeli predsednika v tej sredini, v Ljubljani pa predstavnike zavoda za šolstvo, ki so nam zelo prisluhnili in so nam dali nekaj zelo dobrih nasvetov kako pravzaprav nadaljevati s tem projektom. Kajti, če ta projekt ostane samo v zraku in se nič ne zgodi, potem je naše delo bilo pač zaman. V Lendavi smo pa zelo na široko tudi strategije, ker so bili tam pa tudi nekateri nekdanji poslanci, strategije kako se lotiti, kako naj država Slovenija vidi te odnose. No, ampak jaz ne bom ponavljala to, kar je povedal dr. Bufon zelo temeljito in zelo učinkovito verjetno, kot ste poslušali.

No, in na osnovi vsega tega smo pripravili predloge kako spremeniti učne načrte.

V učnih načrtih, jaz bom samo na kratko potem povzela slovenski jezik v obeh vrstah šol, potem bom dala še kasneje-

Boste kasneje?

No, ampak geografija je bila že nekako omenjena, zgodovina, jaz bom poskušala povzeti.

Torej najprej pogrešamo interdisciplinarno povezovanje. To se pravi, če ta problem se odpre, se odpre geografsko, se odpre zgodovinsko in se odpre jezikoslovno in identitetno. Torej to ne moreš poučevati kar tako, ne, da bi se povezal med temi predmeti, med temi vsebinami.

Drugič, da te vsebine so običajno potisnjene na rob, na konec šolskega leta. In takrat učitelji seveda ali hitijo, da bodo dosegli, izpolnili svoj učni načrt ali pa, ker so pa zelo prizadevni, bi rekla, da poskušajo kljub temu svoja gradiva pripravljati, ker so nam tako tudi povedali v intervjujih. Torej svoja gradiva, so zelo prizadevni pri tem. In predvsem so, vsaj tisti, ki smo jih mi srečali, zelo senzibilni do tega, do te tematike. To se pravi, da je odvisno od tega kaj učitelj čuti, da bi to uresničil. Potem pa še veliko je veliko na tem, da poskušajo učitelji na izkušnjah učencev, to se pravi, da poskušajo učence pritegniti o tem kaj vedo in da poskušajo tudi jim prikazati zelo plastično, da bi tudi nekako razširili problem identifikacije – narodnostne, jezikovne, kulturne. Vsi učitelji so pa tudi ugotovili, da medpredmetnih povezav ni in da pogrešajo te tematike tudi v učnih načrtih, kajti učni načrti še dajo neko spodbudo, recimo v mnogih predmetih najdete to, vendar potem v učbeniku se to kar nekako izgubi. Če vzamem samo primer slovenskega jezika. Čisto obrobne pesmice, večinoma pesnika Košute, se pojavljajo tu pa tam v nižjih razredih osnovne šole, v višjih pa tudi tega manj. In ko pogledaš na to, vidiš kako so nesmiselni tudi ti vložki. Na primer prst kaže na Trst ne pove o Slovencih, ampak pove, da smo pač v Trst hodili nakupovati. Torej pesmico, ki jo je Košuta napisal zato, da je povedal, da smo včasih hodili kupovati v Trst, so uporabili kot zamejsko problematiko. Torej tudi to recimo avtorji učbenikov predvsem jih lahko krivimo.

Naslednja stvar je, da so stari učbeniki nekaj ponudili, kar je bilo bolj konkretno in v novih učbenikih bodisi zaradi, verjetno zaradi količine drugih vsebin, ki jih terja tudi naša povezava v srednje-evropskem in v evropskem prostoru, ki predvsem prevzemajo temeljne poudarke, ker povsod boste videli kaj pomeni Slovenija v evropskem prostoru, kaj pomeni slovenščine kot recimo evropski jezik, šele potem je pomembno, da je slovenščina tudi jezik našega skupnega kulturnega prostora.

Naslednja ugotovitev je, da skupni kulturni prostor Slovencev izgublja na svojem pomenu, očitno izgublja na pomenu. Ne vidimo ga več tako zelo kot smo ga čutili pred tem, ko smo postali člani Evropske unije.

Naslednja stvar je, da so fragmenti včasih tako razmetani, da ni dodatne, pravzaprav dodatne tematike kot posebne tematike v učnih načrtih prav namenjene temu. To se pravi, da prav je napisano, da je treba temu posvetiti, predvsem s stiki tudi s šolami v zamejstvu. Ne morem reči, da stikov s šolami v zamejstvu ni, teh je zelo veliko. Na primer nekateri svetovalci zavoda za šolstvo kot gospa Duhovnik in tako naprej, zelo veliko delajo na tem. Prav tako zelo veliko delajo svetovalci zavoda za šolstvo v Lendavi oziroma v Prekmurju, vendar je to vse prepuščeno nekako-

Oprostite, jaz moram vzeti malo vode.

Ker očitno ta želja je, ampak ravnatelji se pa pritožujejo, da za to pa ni namenjenih sredstev in da morajo iskati drugačna sponzorska sredstva zato, da lahko to uresničijo. Zato smo tudi predlagali med drugim, da se tudi te izmenjave nekako vključijo, ali kot kulturni dnevi ali kaj sorodnega, v same učne načrte.

Naslednja stvar, ki je seveda, je tudi ta, da bi morali v kadrovskih šolah, in to so vse tri pedagoške akademije, ki usposabljajo učitelje. Vse tri pedagoške akademije oziroma pedagoške fakultete, pardon, danes ni več akademij, pedagoške fakultete, jaz sem se tudi sama osebno pozanimala, ne posvečajo tej tematiki kadar usposabljajo učitelje neke posebne pozornosti. To se pravi, da tudi v teh predmetih, ki jih poučujejo bodočim učiteljem na univerzah, bi moralo biti to posebej izpostavljeno.

Naslednja stvar pa je, da je treba učitelje usposabljati tudi iz prakse. Tu smo ugotovili, da prav vsi učitelji bi rabili usposabljanja. In to so nam seveda na zavodu za šolstvo takoj ponudili, da so pripravljeni ta usposabljanja izvesti in tudi so pač opozorili, da so nekatere publikacije, v kateri bi lahko slovenščina v šoli, zgodovina v šoli, geografija v šoli, kjer bi lahko resnično izpostavili to problematiko naših raziskav. Tako, da naše delo se lahko še nadaljuje.

Jaz ne vem, če lahko zaključim na hitro ali vam še nekaj povem o teh naših predvsem anketah.

Ugotovili smo, in bom kar povzela, ne bom dajala nekih podatkov -, ugotovili smo, da veliko več vedo srednješolci od osnovnošolcev. To se pravi, da vsaj to so opazili bodisi na nekaterih športnih ali drugih stikih. Da so zelo širokogrudni oboji, tako osnovnošolski otroci kot srednješolci celo pojmovali, da imajo naši Slovenci v zamejstvu več pravic kot jih v resnici imajo. To se pravi, da imajo in pravico do svojega uradnega jezika in tako naprej, ker to ni povsod res. Da poznajo, kje so Slovenci v svetu, te stvari poznajo. Znajo opredeliti zamejstvo in razlikovati zamejstvo od izseljeništva, pa ni tako zelo jasno, to smo še slišali kaj bi oni pač prepoznali.

Medtem ko javnost, se je pokazalo, da v javnosti sicer je v neki podzavesti prisoten občutek, da vemo, da so Slovenci tu pa tam in da je ne samo diaspora, ampak tudi, da je slovenski korpus veliko večji kot to zajema samo državo Slovenijo, vendar njihov interes pa ni usmerjen v to. Ne spremljajo medijev, večinoma ne spremljajo medijev, večina ne vedo za nekatere kulturne ali politične povezave. Nekaj, kar vedo, so predvsem športne in gospodarske, torej tukaj javnost nekaj več ve.

Tako, da jaz vas vabim k branju analiz obeh anket, ki so kot priloga te spletne strani. Na tej spletni strani je zelo veliko podatkov, ki jih zdaj jaz nebi povzemala, ker pač čas teče. In če bo kakršnokoli vprašanje natančnejših informacij, sem na voljo za vas.

Hvala.