Dober dan vsem. Lepa hvala za vabilo na to srečanje. In opravičilo za zamudo s katero smo prišli na to sejo. Namreč prometni zastoji ovirajo komunikacijo ne samo sistemske ovire obstajajo v slovenji, ampak očitno tudi čisto praktične ovire v komunikaciji med zamejstvom in osrednjo Slovenijo. Rad bi opravičil tudi kolege predstavnike obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, ker iz istega razloga zamujajo - nekateri, nekateri so uspeli priti - in tudi naše kolege, ki so tu zastopani na tem koncu mize.

Naša predstavitev bo, mislim, bom dal besedo tudi ostalim kolegom, da povejo svoje s svoje strani, jaz kot vodja bi rad samo uvodoma nekaj generalnih vtisov oziroma nekaj stališč bolj splošnega značaja izrazil v tem pogledu. Dovolite mi, da kot recimo raziskovalec, ki se že približno 40 let ukvarja s temi vprašanje, povem nekaj o tem kako Slovenija gleda na zamejstvo oziroma kako so te zamejske teme prisotne v, recimo ne samo učbenikih v šolskem sistemu, ampak tudi nasploh.

Če pogledamo rezultate naše raziskave, ki so verjetno precej podobni tistim, ki so bili prikazani ravnokar glede zdomstva, bi lahko rekli, da ti lepo zrcalijo, predstavljajo to kako je umeščena ta problematika v percepcijo, bi rekel slovenske stroke in sicer slovenske družbe, tega vprašanja. po drugi strani opažamo, da, lahko rečemo zelo generalno, da prihaja v tem pogledu do določene regresije v obravnavi teh vprašanj v zadnjem obdobju, se pravi približno od 90. let do danes, ne samo v količinskem smislu oziroma koliko so ta vprašanja zastopana, prisotna, se pravi v učnih programih, konkretno v učbenikih in potem konkretno v izobraževalnem procesu, te aspekte ste verjetno že pogledali oziroma te rezultate na kratko pregledali v gradivih in bodo predstavljeni potem s strani kolegice dr. Lucije Čok, ki je dala pravzaprav pobudo za to raziskavo in jo spremljala. Ampak problem je poleg te količinske, bi rekel zadeve oziroma obsega tega, zastopanosti te tematike v teh treh nivojih, če tako vzamemo, s katerimi se posreduje ta znanja oziroma te vsebine učencem in dijakom, je zelo problematično, po mojem mišljenju, razumevanje samega koncepta tega vprašanja, se pravi kako se opredeljuje zamejski prostor oziroma Slovence v sosednjih državah. Tukaj prihaja vedno bolj v ospredje nekakšna, upam si trditi folklorizacija tega vprašanja oziroma kot neka percepcija teh okolij oziroma teh družbenih kot nek relikt recimo določenega preteklega stanja, ne pa kot neko zelo aktualno, bi rekel okolje, družbeno okolje, kjer se pravzaprav dogajajo družbene integracije in predstavljajo tako rekoč evropske procese v malem.

Naše raziskave, ki smo jih opravljali na znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru, se pravi ustanovi, ki ravnokar praznuje 25 letnico in je bila ustanovljena tudi za to, da preučuje ravno ta vprašanja v območjih stika, kot jih imenuje, se pravi območja, kjer se prepletajo družbene, kulturne in različne druge meje in sobivanja, so namreč pokazala, da so v resnici manjšinska okolja dvojni integratorji. Se pravi to so okolja, kjer prihaja do povezovanja v smislu čezmejnega povezovanja, se pravi so manjšine dokazano se pravi z raziskavami, ki smo jih opravili v okviru tudi programske skupine, ki jo vodim že 20 let doslej, da so manjšine vsaj dvakrat toliko vključene v čezmejne tokove kot ostalo mejno prebivalstvo. In to zlasti ne toliko samo na kulturnem področju, se pravi obiski raznih kulturnih dogodkov in tako naprej, ampak predvsem v funkcionalnem, na funkcionalnem področju, se pravi so dejansko tudi gospodarski akterji povezovanja tega obmejnega prostora. V tem smislu imajo zelo pomembno funkcijo v smislu mednarodne integracije. Po drugi strani imamo izredno pomembno funkcijo manjšin v smislu interne integracije, se pravi med t.i. večinskim okoljem, se pravi večinsko družbo znotraj katere živijo in samo manjšinsko kulturo, ki pa seveda predstavlja preko sebe tudi matično kulturno zaledje.

Se pravi, če tako pogledamo, so to najcenejši - in to sem že več kot 20 let skušal prepričevati naše ministre, predstavnike, vladne predstavnike in tako naprej –, najcenejši pravzaprav promotor slovenske kulture in slovenske družbe izven Slovenije. Se pravi podpiranje zamejstva, poznavanje zamejstva in razvijanje tudi zamejske slovenske kulture, ki je med drugim zapisana v ustavi jasno, je tudi zelo pomembno iz čisto praktičnih funkcionalnih vzrokov in seveda tudi za ohranjanje tudi kulture samega slovenskega naroda. Saj nekoč smo tudi imeli program oziroma paradigmo, ki se je imenovala skupni kulturni prostor. Žal se ta paradigma v zadnjem obdobju ni veliko razvijala oziroma, če pogledamo vsaj raziskovalno področje, imamo tukaj velik manko. Šele pred kratkim je bil sprejet raziskovalni program, ki vključuje tudi zamejske raziskovalce in zamejske inštitucije, ki ga tudi izvajamo na Znanstveno-raziskovalnem središču. Povezuje in / nerazumljivo / in slovenski raziskovalni inštitut v Trstu. To je prvič po skoraj 30 letih odkar obstaja Slovenija, da imamo pravzaprav priložnost, da se tudi na znanstveno-raziskovalnem področju povezujemo - kar je absurd seveda, ne? Vsi živimo v Evropski uniji, to je odprt prostor, pa vendar obstajajo velikanske ovire, ki so čisto administrativnega značaja, za konkretno povezovanje slovenskega kulturnega in znanstvenega prostora.

No, seveda tukaj priložnosti za, bi rekel vplivanje ali za bolj učinkovito poseganje v zamejsko okolje, so še velike oziroma priložnosti se nam kažejo. Na primer v tem, da bo, to sem hotel tudi poudariti z našimi krovnimi organizacijami Slovencev v Italiji, velika priložnost se zdaj pokaže na primer ob stoletnici požiga narodnega doma. Kot veste, bo to julija naslednje leto pomemben dogodek, kjer bo prisoten predsednik Italijanske Republike, ampak tudi naš, se pravi slovenski. In bo ob tej priložnosti verjetno simbolično prišlo do predaje, delne seveda ali simbolične, tega pomembne postojanke oziroma tega pomembnega središča slovenske kulture v zamejstvu – ne pozabimo, da je bil Trst takrat največje slovensko mesto po številu slovenskega prebivalstva -, da bi se to povrnilo slovenskim uporabnikom, se pravi slovenski manjšini. Ampak mislim, da je to velika priložnost, da je lahko tudi država Slovenija bolj prisotna in bolj aktivna v promociji sebe in svojih manjšin. In zato sem predlagal in predlagam tudi tej komisiji, da podpre idejo, da bi se tu razvil in nastal nek center za preučevanje, za spremljanje odnosov med Slovenc in Italijani oziroma o razvoju skupnih kulturnih tokov in izmenjav na tem področju. Se pravi, da bi bila tudi Slovenija prisotna z lastnim središčem, ki bi povezovalo svoje znanstvenike, raziskovalce, raziskovalce v zamejstvu z raziskovalci univerze v Trstu in podobno. Mislim, da je to nekaj, kar se je dogajalo takoj po padcu berlinskega zidu na primer med Nemčijo in Poljsko. Nemci so bili zelo aktivni v tej promociji oziroma pri tej reintegraciji tega obmejnega prostora, Slovenija je tu relativno precej zamujala, seveda tudi Italija, če tako vzamemo. In mislim, da je zdaj čas po tolikih letih, da konkretno se nekaj ukrene tudi v tem smislu.

No, če se pa vrnemo zdaj na tole našo majhno raziskavico, ki opredeljuje to kako se v učnih načrtih, učbenikih in sploh v izobraževalnem procesu vedemo oziroma poznavamo to okolje slovenskega zamejstva oziroma Slovencev v sosednjih državah. Naj povem zelo na kratko naše rezultate.

Se pravi, nekaj sem že omenil, in sicer to splošno občutek, rezultati kažejo na določeno regresijo v obeh komponentah, se pravi v količinskem smislu oziroma v tem koliko se teh informacij posreduje in tudi v vsebinskem smislu, v smislu kakšna je kvaliteta teh informacij, ki se jih posreduje oziroma kako se te Slovence v zamejstvu pravzaprav obravnava.

Tukaj je, se pravi zelo na kratko, bo potem kolegica dr. Lucija Čok bolj podrobno to osvetlila, lahko rečemo, da je ta tematika v osnovnih šolah, pravzaprav je ni. Se pravi učenci v osnovnih šolah se seznanjajo z manjšinami v Sloveniji, zelo malo oziroma v učnem načrtu pa tega ni pravzaprav, kakšen je položaj oziroma kdo so in kje so Slovenci v sosednjih državah. Te informacije v osnovnih šolah učenci ne dobijo razen, če so profesorji oziroma učitelji dovolj prizadevni – in po navadi starejše generacije so bile – da so to vsebino vendarle vključevali v njihova predavanja oziroma učne načrte, čeprav legalno v učnih načrtih ta tematika ni bila oziroma ni zastopana. Tako, da v praksi se s tem vprašanjem seznanijo šele dijaki srednjih šol in tudi to v zelo variabilni obliki. Se pravi kot geograf, če dovolite, bom izpostavil področje geografije, ki je tradicionalno bilo tisto, ki je najbolj se ukvarjalo s tem vprašanjem, no, in tukaj na področju geografije imamo vendarle še nekaj teh informacij, so pa seveda v tem pogledu po navadi take, da se z leti zmanjšujejo. Se pravi, starejši učbeniki imajo kolikor toliko dobro prikazano to področje, bolj kot se bližamo aktualnemu obdobju, se pravi novejši učbeniki pa tega imajo vedno manj in nekateri sploh nič, čeprav je to predvideno v učnem načrtu. Se pravi, učbeniki pa teh vsebin sploh ne vključujejo, pa so bili vseeno sprejeti in finančno podprti.

Drugo vprašanje je recimo in bo kolegica Barbara Riman tu me gotovo dopolnila pri tem, da na primer Slovenci na Hrvaškem pa sploh niso vključeni niti v ta že skrčeni, omejeni obseg prikaza. Se pravi, kot da jih nebi bilo. Institucionalno mi v srednji šoli dijake učimo, da Slovencev na Hrvaškem preprosto ni, ker smo ohranili samo tisto tradicionalno, če tako vzamemo, staro strukturo, se pravi Slovenci v Italiji, pa v Avstriji, pa na Madžarskem. Dijaki, to je vse, kar naj bi morali znati, naj na zemljevidu pokažejo kje živijo Slovenci v zamejstvu, to je rezultat tega znanja. To je vse, kar pričakujemo, da bodo znali dijaki srednjih šol. In lahko kot univerzitetni profesor potrdim, da prihajajo dijaki na univerzo z nobenim znanjem o Slovencih v sosednjih državah, pa niti o zgodovinskih dogajanjih, ki so to situacijo pravzaprav povzročile, zakaj je do tega prišlo in kakšna je pravzaprav današnja struktura, funkcija in pomen Slovencev v zamejstvu. Vsega tega znanja preprosto ni.

Predajam besedo kolegici dr. Luciji Čok, ki bo bolj podrobno prikazala naše rezultate.