Lep pozdrav. Moje ime je Mojca Ilc Klun.

Prihajam iz oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je bila partner samega projekta CRP-a, torej dejanska in potrebna prisotnost tematike slovenskega izseljenstva v učnih načrtih v osnovnih in pa srednjih šolah. Vodilni partner, torej vodja samega projekta, pa je bil Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. V skupnem imenu bom na kratko predstavila poročilo sama, sicer je pa z mano tudi kolegica z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije.

Najprej zagotovo bi se rada zahvalila, da je tematika slovenskega izseljenstva prišla na dnevni red seje. Se mi zdi, da je to zelo pomembno. Veseli nas, da so bili rezultati našega projekta slišani in v nekaterih primerih do današnjega dne tudi uslišani, kar morda lahko potem tudi v nadaljevanju nekaj na to temo rečemo.

Namen našega projekta je bil torej ugotoviti v prvi vrsti kako in na kakšen način je tematika slovenskega izseljenstva vključena v formalni okvir vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, torej v osnovno in pa srednje šolstvo, kako in na kakšen način so te tematike prisotne v učnih načrtih, učbenikih in pa samostojnih delovnih zvezkih. Potem v samem poročilu smo podali nekaj konkretnih predlogov kako bi lahko obstoječe učne načrte prenovili. Moram poudariti torej, da se nismo v samem poročilu oziroma v sami raziskavi naslanjali na to, da bi učne načrte še dodatno obremenjevali, torej trpali z novami vsebinami, predvsem pa je bil naš namen torej posodobiti oziroma nekako preoblikovati posamezne učne cilje. Zaradi tega, ker smo želeli to tematiko tudi celostno preučiti, smo se odločili tudi, da bomo izpeljali širšo raziskavo med splošno javnostjo, torej da sploh izvemo kaj povprečni Slovenec recimo o tej tematiki ve, razume oziroma kakšno ima sploh zanimanje to te tematike.

Pa naj se zdajle, torej v prvi točki, dotaknem vključenosti tematike v sam vzgojno-izobraževalni proces, torej v ta formalni okvir vzgoje in izobraževanja, to so učni načrti.

Učni načrti so torej uradni dokumenti, kurikularni dokumenti, kjer so zapisane tako vsebine kot tudi učni cilj, tako splošni operativni učni cilji, kompetence in pa standardi znanja, ki naj bi jih vsak učenec oziroma dijak v nekem, po koncu vzgojno-izobraževalnega obdobja dosegal. Torej lahko sklepamo, tisto, kar je zapisano v učnih načrtih, tisto se v šoli poučuje oziroma v razredu poučuje in kar ni treba učiti. In na ta način torej nas je zanimalo kako in na kakšen način so te tematike dejansko vključene v ta formalni okvir.

Tematika, ki je po našem mnenju izredno pomembna, je sama analiza pokazala torej, da je izpuščena oziroma spregledana iz učnih načrtov, tako osnovnošolskih kot srednješolskih, večine predmetov. Poudarim naj, da osnovnošolski učni načrti, recimo za geografijo in zgodovino, te tematike sploh ne vključujejo. Tudi za predmet recimo Državljanska in pa domovinska vzgoja in etika, potem tudi sociologija recimo v srednji šoli, ki vključujejo dejansko tematike kjer bi se lahko umestilo slovensko izseljenstvo v same vsebine, pa to ni trenutno prisotno v uradnih, torej v kurikularnih dokumentih. In torej lahko sklepamo torej, da se o tem učenci in pa dijaki v šolah ne učijo oziroma da ta tematika, lahko rečemo, da ni, da je spregledana oziroma da ni prepoznana kot pomembna. V srednješolskem izobraževanju se naredi malce neka nadgradnja. Recimo, če dam za primer učni načrt za geografijo za srednješolsko izobraževanje, kjer morajo dijaki poznati termin izseljenca in pa morajo poznati recimo lokacije, kjer so izseljenci po svetu oziroma kjer so posamezne izseljenske skupnosti. Dejstvo je, da je to na ravni te najnižje stopnje znanja, torej nekega priklica po umeščenosti. Se pravi vedo koliko približno je Slovencev po svetu in kje približno so, ne pa nič o slovenskih skupnostih, se pravi nimamo ni neke celostne predstave slovenskega izseljenstva. In zagotovo si to želimo, torej, da bi naši tudi mladi bili neki kritični, razmišljujoči, aktivni državljani, ki bi nekaj o teh vsebinah tudi vedeli. Potem pri predmetu Družba, ki se poučuje v petem razredu osnovne šole, otroci so stari 9, 10 let, je tematika slovenskega izseljenstva zopet na poznavanju terminologije, se pravi termina izseljenec in pa nekaj ključnih osnovnih dejstev naj poznajo o njih, se pravi zgolj za neko faktografijo.

Potem zdi se nam potrebno poudariti to, da je tematika izredno medpredmetna, torej, da jo je možno obravnavati v okviru različnih predmetov, ne samo slovenskega jezika recimo, kjer obravnavamo vlogo slovenščine v izseljenskih skupnostih, ali recimo v književnosti, kjer se je pokazala popolnoma spregledanost recimo nekih književnih oziroma literarnih del iz izseljenstva, kar ima za obvezno oziroma priporočljivo domače branje otroci. Potem nenazadnje tematiko zagotovo lahko vključimo v geografijo, zgodovino, sociologijo, glasbo, tako glasbo, likovni pouk. Skratka imamo različne možnosti za to medpredmetnost in ta medpredmetnost je zelo vključena že v obstoječe učne načrte, torej vsi učni načrti jo poudarjajo. Dejstvo pa je, da je vsaj na predmetni stopnji, to nekoliko v oblakih še trenutno. In se mi zdi, da prikaz nekih takih vsebin, ki so možne za medpredmetno povezovanje, kjer lahko dosegamo še neke druge cilje, neke strpnosti drug do drugega in tako naprej, zagotovo lahko vključimo to tematiko.

V drugi točki smo se lotili analize učbenikov in pa samostojnih delovnih zvezkov, ki odslikavajo tisto, kar je zapisano v učnih načrtih – vse, kar je zapisano, torej cilji, ki so zapisani v učnih načrtih, za to, da je učbenik potrjen, morajo biti seveda tudi v samih učbenikih. Ni pa to vse. Lahko se torej avtorji učbenikov, založniki, uredniki odločijo, da bodo v učbenike vpisali tudi neke druge stvari oziroma vsebine, ki se njim zdijo pomembne oziroma jih smatrajo za pomembne.

Tako je sama analiza učbenikov pokazala, da kljub temu, da so stvari izpuščene iz formalnega okvira izobraževanja, torej iz učnih načrtov, nekaj vsebin pa je prisotnih tudi v učbenikih kar se tiče slovenskega izseljenstva. Vendar se tu pokaže zelo velika diskrepanca - torej na kakšen način so te vsebine predstavljene, jih je zelo, zelo malo, zopet na ravni neke faktografije, torej ne dobimo - sploh pa ne današnje – podobe slovenskega izseljenstva, se pravite aktualizacije, uresničevanje tega didaktičnega načela aktualizacije, kar se mi zdi izredno pomembno.

Tretja točka naše raziskave je bila vezana na vprašalnik, na raziskavo med splošno javnostjo. V samo raziskavo smo vključili 711 ljudi in jih povprašali o znanju, razumevanju, odnosu do tematike slovenskega izseljenstva.

Rezultati ankete oziroma vprašalnika so pokazali, da ljudje na splošno najprej zelo splošno zelo slabo razumejo samo terminologijo, zaplete se že pri razumevanju pojma izseljenec, kdo je izseljenec, zamenjava teh terminov. Se pravi tu se že pokaže torej, da bi bilo potrebno tudi na tem nekaj narediti, zagotovo pa tudi pri neki celostni, se pravi naš vprašalnik je vključeval celo kopico nekih vprašanj o slovenskem izseljenstvu in se je izkazalo za izredno, izredno slabo poznavanje te tematike. In v anketi nas je tudi zanimalo torej ali tematika zanima javnost, in, presenetljivo, 73 % jih je odgovorilo, da jih zanima oziroma vsaj delno zanima, se pravi je nek interes, 54 % pa jih je poudarilo, da bi veljalo v šolskem sistemu tej tematiki nameniti več časa, več pozornosti, torej tudi del samega pouka.

Zagotovo se nam zdi to pomembno izpostaviti, da bi veljalo te stvari upoštevati tudi pri prenovi kurikularnih dokumentov, torej učnih načrtov s strani morda Zavoda za šolstvo.

Selitve, izseljevanje se mi zdi, da je izredno pomembna tematika, aktualna tematika, o kateri vsakdo misli, da vse ve, pa po drugi strani zelo malo vemo o tem oziroma vedo o tem zlasti mladi. Se mi zdi, da to nebi smela biti samo tematika nekih splošnih, občih medijev, bodisi televizije, časopisa, radia oziroma sploh socialnih omrežij, da bi morali mladi dobiti to informacijo v šolah. Zaradi tega, ker pa ni prisotno v šolah tako kot bi moralo biti, pa seveda posegajo po nekih drugih virih informacij. In z eno raziskavo, ki sem jo tudi sama izpeljala, sem ugotovila, da v bistvu socialna omrežja imajo zelo velik vpliv na mnenja mladih tudi kar se tiče migracij, tudi kar se tiče izseljenstva. Tako, da tu se mi zdi, da je potrebno nekaj narediti tudi v tej smeri.

Nenazadnje tudi raziskava je pokazala, da velik oziroma da pomemben odstotek ljudi vprašanih je že razmišljajo, da bi se izselilo iz Slovenije – 54 % jih je omenilo, da so že vsaj enkrat pomislili, da bi se izselili iz Slovenije. In ta odstotek se poveča med mladimi, torej starimi do 20 let tam 65 %, kar se mi zdi, da ni za spregledati.

Zdaj, kaj smo z našo raziskavo dokazali? Da je potrebno kurikularne dokumente predmetov posodobiti. Kot sem že na začetku povedala, torej ne dodajati novih vsebin, ker so, veliko imam stika z učitelji, zelo so polni, treba jih je samo posodobiti. Posodobiti, aktualizirati. Pred 10 leti so bili sprejeti zadnji učni načrti, torej trenutno veljavni sprejeti leta 2010, 2011. Se mi zdi, da smo zdaj že prišli v to obdobje, ko bi se veljalo o tem pogovoriti, torej kaj in kako, zagotovo umestiti tematike slovenskega izseljenstva tudi v same učne načrte.

Torej zakaj bi potrebovali mladi sploh znanje in pa razumevanje o tej tematiki? Ne smemo pozabiti, da so procesi izseljevanja vplivali na družbeno, socialno, demografsko, politično, gospodarsko podobo Slovenije. Tudi danes je slovenska izseljenska skupnost izredno močna, povezana, dejavna in pa lahko rečemo, da tudi vplivna. Prenova kurukularnih dokumentov, torej učnih načrtov, pa ne zahteva samo torej posodobitve nekih učnih načrtov in pa učbenikov, ampak zagotovo vidimo tudi priložnost tu v strokovnem izpopolnjevanju učiteljev. Torej tudi tu zavod za šolstvo je organiziral preteklo oziroma, ja, v preteklem šolskem letu eno precej odmevno konferenco tudi na temo, kjer smo se našli, torej kjer smo predstavili tudi rezultate naše raziskave in se mi zdi, da izobraževanje, strokovno izpopolnjevanje učiteljev, da bi vedeli kaj in kako, katera učila imajo na voljo, kako do tega pristopiti, da jim je treba nuditi tudi to strokovno podporo.

Potem predlagali smo vrsto nekih medpredmetnih projektov, ki bi se jih lahko lotili po osnovnih in pa srednjih šolah, vse je zapisano tudi v samem poročilu. Tudi nekaj konkretnih poročil, recimo za Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za natečaje recimo, se mi zdi, da je ena taka zelo motivacijska spodbuda. Zelo uspešne natečaje ima urad za diplomska, magistrska in pa doktorska dela. Se mi zdi, dabi bilo učinkovito tudi na srednješolskem in pa osnovnošolskem izobraževanju nekaj takega vpeljati za neke raziskovalne projekte osnovnošolcev in pa srednješolcev. S tem bi motivirali ne samo otroke, torej učence, ampak zagotovo tudi mentorje. Potem predlagali smo tudi nekaj okroglih miz, natečajev, literarno-likovnih natečajev, morda nekih potujočih razstav. Skratka naše poročilo vključuje nekaj konkretnih predlogov kako bi veljalo te vsebine medpredmetno povezati in pa vpeljati v šolski sistem. Smiselno se nam zdi tudi povezovanje učencev in pa dijakov recimo v Republiki Sloveniji s tistimi, ki so del slovenske izseljenske skupnosti v tujini. Sama poznam delovanje ene izmed ljubljanskih gimnazij, ki to že približno 20 let vpeljuje, to prakso, ko je zaenkrat oziroma do današnjega dneva okrog 70 dijakov in pa dijakinj te srednje šole odpotovalo v Združene države Amerike v Cleveland in spoznalo tamkajšnjo slovensko izseljensko skupnost. Se mi zdi, da ta neposredna izkušnja je zagotovo zelo pomembna in pa omogoča torej potem tudi prenos konkretnih informacij nazaj v Slovenijo in širjenje tega kako in na kakšen način slovenske izseljenske skupnosti torej delujejo po svetu.

Zagotovo vidimo, torej mi smo podali nekaj konkretnih predlogov, zagotovo pa mislimo torej, da imajo kot pomembni izvrševalci kurikuluma tudi učitelji vrsto svojih pobud kako, na kakšen način bi se ta tematika lahko vpeljala v šole. Zagotovo je pa pomembno, se pravi to nadgraditi tudi s samim stalnim strokovnim izpopolnjevanjem.

V poročilu je potrebno izpostaviti tudi, da smo predlagali spremembo 8. člena Zakona o osnovni šoli, ki je vezano na dopolnilno izobraževanje učencev. Ta določa, da so do dodatnih ur slovenskega jezika upravičeni samo tisti učenci in pa dijaki, katerih materni jezik ni slovenski. Veseli nas, da je na tem področju že prišli do sprememb. Z novim pravilnikom o normativih in standardih za izvajanje programov osnovne šole, ki velja od letošnjega septembra dalje, so do dodatnih ur upravičeni tudi učenci, katerih materni jezik je slovenski, če so se pred vključitvijo v osnovno šolo v Republiki Sloveniji izobraževali nekje drugje. Se pravi tu pridejo v poštev vsi tisti, ki morda iz slovenskega izseljenstva pridejo k nam in se šolajo in imajo seveda manko znanja slovenskega jezika in jim je zagotovo to težko. No, so zdaj upravičeni tudi do tega in to se mi zdi, da je ena izmed odličnih popotnic oziroma nadgradnja našega projekta.

Torej, rezultati - da na kratko samo zaključim - učnih načrtov in pa učil. In raziskava je torej pokazala nekako spregledanost, izključenost tematike slovenskega izseljenstva, slovenskih vsebin iz formalnega vzgojno-izobraževalnega procesa. Glede na to, glede na dejstvo, da izven meja današnje Slovenije živi okrog 500 tisoč ljudi, torej Slovencev, predstavlja to približno eno četrtino vseh Slovencev, se nam zdi pomembno, da se tem tematikam nameni pomembno mesto oziroma ustrezno mesto v vzgoji in pa izobraževanju. Slovensko izseljenstvo je pomemben del naše zgodovine, je pomemben del sedanjosti in pa prihodnosti in vpliva na ekonomsko, demografsko, gospodarsko, kulturno podobo lahko rečemo današnje države oziroma našega naroda. Menimo, da bi potrebna oziroma, da bi primerna vključenost teh vsebin v vzgojno-izobraževanje pomembno vplivala na neko celovito, na nek celovit pogled tako na pretekle kot tudi na sodobne današnje izseljenske procese oziroma procese izseljevanja Slovencev, na spoštovanje različnosti med različnimi izseljenskimi skupnostmi oziroma migracijskimi skupnostmi na splošno, nenazadnje pa tudi k poznavanju, razumevanju in pa tudi spoštovanju vseh tistih Slovencev, ki živijo izven meja, torej naše države.

Hvala lepa za besedo.