Najlepša hvala predsednik. Lep pozdrav vsem!

Predlog priporočil, ki smo jih vložili, predlagali, je pravzaprav poizkus rešitve dolge in žalostne zgodbe v Afganistanu, seveda si ne predstavljamo, da če bi umaknili Slovensko vojsko oziroma predstavnike Slovenske vojske iz operacije v Afganistanu, da bi to kakorkoli prispevalo k miru v tej državi, vsekakor pa je naša vpletenost v te operacije najmanj sporna, če ne še kaj drugega. Tako da, v prvi vrsti to predlagamo kot nek zelo jasen izraz nestrinjanja s tem kar se dogaja v Natovih oziroma pod okriljem Natovih operacij v Afganistanu. Zgodba ali pa zgodovina Afganistana pravzaprav je neka žalostna zgodovina. Vemo, da je skoraj 40 ali 50 let trajajoča kriza nekako, ko je uspeval Afganistan konec 70. preiti iz neke zelo arhaične oblike države in se modernizirati in seveda tudi se kularizirati, je to zgodba, ki je pričela tudi oziroma, ki se je takrat začela z nekimi pritiski oziroma s poskusi destabilizacije te države in traja pravzaprav že od leta 1978. Govorimo o prvih uporih takratnih islamistov, ki so bili seveda proti sekularizaciji proti osvoboditvi žensk, proti modernizaciji in vsega skupaj. Posledično zaradi napadov teh džihadistov in islamistov konec 70. se je zgodila tudi sovjetska intervencija, ki je imela tudi svoje posledice. In od takrat naprej pravzaprav beležimo zgolj in samo rušenje in nenazadnje tudi civilne žrtve v Afganistanu. Tisto, ker je ključni premik v tej zgodbi je seveda napad Talibanov na svetovni trgovinski center in Pentagon v Združenih državah leta 2001 in seveda posledična intervencija Natovih sil oziroma Združenih držav Amerike nazaj na Afganistan. Od tistega trenutka dalje lahko praktično beležimo več kot dve desetletij trajajočo državljansko vojno, ki ima seveda kot posledico eno glavnih posledic relativno visoko število civilnih žrtev. Tu je tisto, kar je potrebno izpostaviti, da je tu zgodba zaradi katere tudi vlagamo ta priporočila zgodba o številkah, če lahko tako rečemo. Dajmo na stran kakršenkoli politični predznak tej zgodbi. Če gledamo številke lahko ugotovimo, da je kakršnakoli intervencija, ki jo vodijo Združene države oziroma Nato pakt v Afganistanu zgodba, ki ne oziroma te številke ne podkrepijo namenov teh operacij. Na deklarativni ravni je namen teh operacij tako kot običajno v vseh operacij Nato pakta je ta, da pripelje mir in stabilnost v regijo in, kot rečeno, številke v tem primeru pravijo ravno nasprotno. Ne da bi se, recimo, število civilnih žrtev zmanjševalo v tem času, ne da bi se število spopadov zmanjševalo v tem času odkar so te intervencije se zgodile, ravno nasprotno. Te številke se večajo. Veča se število civilnih žrtev in to kar korenito iz leta v leto, po uradnih podatkih, in to je eden od ključnih ali pa prvi argument zaradi katerega bi Slovenija s sodelovanjem v takšnih operacijah morala prenehati. Tisto, kar je bolj zaskrbljujoče je to, da ne samo, da te civilne žrtve naraščajo zaradi napadov talibanov, ampak naraščajo tudi na strani napadov provladnih, se pravi okupatorskih sil. Se pravi, pripadniki Natovih misij, njihove intervencije pravzaprav tudi povečujejo število civilnih žrtev, tako kot je tudi v predlogu priporočil v obrazložitvi prikazano. Te številke so dokaj visoke. Še enkrat, ta trend rasti žrtev med civilnim prebivalstvom je pravzaprav zelo jasen in seveda tudi zaskrbljujoč. Samo leta 2018 je bilo odkar se je začelo sistematično beležiti civilne žrtve, to je leta 2009, po uradnih podatkih OZN ubitih rekordno število civilistov in to je 3 tisoč 804. In samo tisoč 185 od teh je v napadih provladnih sil. In ravno te provladne sile so tiste, zaradi katerih oziroma s katerimi tudi Slovenija sodeluje. Posledica teh napadov niso samo civilne žrtve, ampak je tudi nenehno rastoče število beguncev, tako izven države, kot seveda tudi notranje razseljenih. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce ocenjuje, da je bilo leta 2018 po svetu razseljenih 2,7 milijona beguncev iz Afganistana. Od tega jih je večina v Pakistanu. Tam je tudi del tega konflikta, se pravi ne samo, da se ta kriza dogaja v Afganistanu, širi se po regiji in seveda tudi zelo jasno vpliva na destabilizacijo celotne regije, kar je tudi ena od stvari, ki jih moram imeti v vidu. Ob teh 2,7 milijona beguncev, ki so zunanje razseljeni, pa imamo še 3,5 milijona notranje razseljenih ljudi, se pravi govorimo več kot o šestih milijonih beguncev. Po podatkih Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev, je bilo samo v prvih šestih mesecih leta 2018 na novo iz domov pregnanih 162 oziroma več kot 162 tisoč Afganistank in Afganistancev, tako da ti trendi so rastoči in bodo seveda v prihodnosti, če se nadaljuje s takšnimi politikami samo še nadaljevali. Tako da tudi stanje na področju splošnih človekovih pravic v Afganistanu je popolnoma porazno, čeprav je bilo tudi stabilizacija na področju človekovih pravic ena od glavnih namenov teh misij. Kot poroča še enkrat urad oziroma visok komisariat ZN za begunce, se kršitve človekovih pravic dogaja množično širom celotne države, ne glede na to pod katerimi silami so ta območja oziroma katere sile ta območja nadzorujejo, tako da tu lahko rečemo, da ni nobenih razlik med vladnimi in provladnimi silami ali pa talibani. Tako da ravno nasprotno, tudi pripadnike afganistanskih varnostnih struktur so odgovorni za različne zločine kot so izvensodni poboji, mučenja, posilstva in pedofilijo in seveda tudi v organiziran kriminal, predvsem trgovino z drogo, se pravi opijskim makom. Tako da ni v vseh teh dveh desetletjih teh konfliktov ni nobenih premikov na boljše, pravzaprav lahko bi rekli samo še slabše, predvsem za civilno prebivalstvo. Tako da, to so ti aspekti o katerih je potrebno govoriti. Tisto, kar je pomembno, je to, da je to pravzaprav prepoznalo mednarodno kazensko sodišče, glavni tožilec mednarodnega kazenskega sodišča Bensouda je leta 2017 zahteval preiskavo teh zločinov in aprila letos je mednarodno kazensko sodišče odločilo, da teh zločinov ne bo preiskovalo, mi pa tega odločila zaradi tega, ker bi obtožnico ali pa podlago za obtožnico ocenilo kot neustrezno, ker ne bi imelo osnov, ampak ravno nasprotno. Sodišče je ugotovilo, da je bil predlog osnovan v nekakšni razumni osnovi, da so navedeni zločini bili zagrešeni in da je pravzaprav mednarodno sodišče pristojno za takšno preiskavo, ampak predlog je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožilec ni pridobil za sodelovanje niti ene od vpletenih strani in ker je menilo, da bi preiskava takšnih oziroma teh zločinov v tej fazi ne služila pravici. Seveda to ni neka odločitev, ki se je zgodila sama po sebi ali pa ki bi bila podlaga nekih tehtanj, ampak je treba to odločitev razumeti v kontekstu čisto odkritih in neposrednih groženj, ki so se zgodile članom mednarodnega kazenskega sodišča s strani administracije Združenih držav Amerike. Dva primera, najprej je septembra 2018 Trumpov svetovalec za nacionalno varnost Bolton izjavil, da bodo »ZDA prepovedale sodnikom in tožilcem vstop na njihovo ozemlje, zasegle njihovo premoženje znotraj ameriškega finančnega sistema in izvedle kazenske postopke proti njim na ameriških sodiščih.« Nato je te grožnje tik pred aprilsko odločitvijo ponovil še ameriški zunanji minister Pompeo, ki je izjavil »če ste odgovorni za predlagano preiskavo ameriškega osebja v zvezi s situacijo v Afganistanu, ne mislite, da boste še dobili vizo ali pa da vam bo dovoljeno vstopiti v Združene države Amerike. Se pravi šlo je za direktne javne grožnje, sankcijami članov mednarodnega kazenskega sodišča in odločitev, sodišča da pač ne sproži te preiskave, je bila narejena pod temi pritiski in to kljub razumno osnovanem predlogu vojnih zločinov v Afganistanu, tako da to kaže pravzaprav dvoje. Po eni strani je to jasen dokaz ali pa prikaz moči Združenih držav in njihovega videnja samega sebe kot izjeme za katere pravzaprav očitno ne veljajo ženevske, haaške, dunajske in druge konvencije in sporazumi s področja humanitarnega prava. To je ena stvar. Po drugi strani pa tak oster odziv na sam predlog neodvisne preiskave kaže na to, da so zelo očitno ZDA in njeni zavezniki vpleteni v te vojne zločine v Afganistanu in to precej več kot lahko razberemo iz uradnih podatkov in poročil, ki se omejuje predvsem na ekscese posameznih vojakov. Kot rečeno, to je en vidik, se pravi te oklestenosti, drugi vidik, ki je verjetno lahko tudi razlog, je to, da se je od začetka teh intervencij tudi povečala proizvodnja opiatov. Zdaj po podatkih urada Združenih narodov za droge se je v letu 2001, se pravi, ko je ameriški režim izvedel invazijo v Afganistanu, opijski mag prideloval na približno 8000 hektarjih obdelovalnih površin. večji del proizvodnje je bil na severu države, ki je bil pod nazorom ohlapno povezanih protitalibanskih in z ZDA povezanih milic imenovanih severno zavezništvo. Leto pred tem je namreč talibanska vlada popolnoma prepovedala gojenje opijskega maka, ki se je začel v Afganistanu v začetku 90-ih, prideloval nekje med 50 in 90 tisoč hektarji. Posledica teh intervencij je ta, da se je ta proizvodnja eksponentno povečevala, leta 2017 je dosegla rekordno proizvodnjo na 328 tisoč hektarjih predelovalnih površin, rekordni pridelek je bil 9 tisoč ton opijskega maka. To se je potem v bistvu v naslednjem letu nekoliko zmanjšalo zaradi okoljskih vplivov

Urad Združenih narodov za droge to ugotavlja tudi da je Afganistan v bistvu glavni pridelovalec opijskega maka in pokriva 93 % svetovnega trga opija iz katerega se proizvaja heroin, ta isti heroin, ki se predvsem razpečuje na ulicah po Evropi in Aziji. Tako, da to je drugi vidik in verjamemo tudi da gre za nek interesni vidik ZDA in tistih, ki sodelujejo v teh operacijah, se pravi, da se ta trgovina z drogo tudi nadzira na tak način in zelo verjetno imajo te provladne sile tudi korist od tega. Tako, da kljub močni vojaški prisotnosti, kljub temu, da je uradna afganistanska vlada pravzaprav marioneta, ki je eksistenčno odvisna od materialne, finančne, vojaške, politične podpore ZDA, ki v Afganistanu ohranjajo svojo vojaško prisotnost, resnih ukrepov za boj proti trgovini, ki bi seveda lahko tudi prispevala k stabilizaciji razmer v državi, ni. So tu pa tam posamični primeri požigov polij, bombardiranj makovih polj, ampak to so bolj kot ne piarovske akcije za nek »face saving«, če tako rečemo, te marionetne vlade, namreč moramo vsi priznati, da je pridelava opija ena od redkih ali edinih gospodarskih panog, ki še obstaja v Afganistanu in da je tudi prebivalstvo močno vezano na to dejavnost za svoje eksistencialno preživetje, tako da resnih ukrepov za omejitev ali popolno prepoved te pridelave opija ni, ker bi to tudi pomenilo nek dokaj resen upor med prebivalstvom. Tako, da tega se vsi akterji v teh vojnah dobro zavedajo in se temu tudi izogibajo. In tudi ukrep, protiukrep na drugi strani, se pravi ukrepi za izkoreninjanje revščine, revščina je namreč eden glavnih vzrokov zato, da se ta mak pravzaprav sploh prideluje, ni, nikoli nobenih predlogov, nikoli nobenih resnih debat o tem kako se s tem spopasti. Revščina je pa ena najvišjih na svetu v Afganistanu.

Poleg revščine same in tudi relativno odsotnostih legalnih oblik preživljanja je eden glavnih razlogov za vse bolj rastoč obseg proizvodnje opijatov v Afganistanu po drugi strani korupcija. Sedaj po ocenah »Transparency International« je Afganistan ena najbolj skorupiranih držav na svetu. Zaseda 172. mesto med 180. primerjanimi državami in je pravzaprav že del vsakega vidika življenja, vsake pore Afganistana. Pravzaprav ni nobenega področja življenja v Afganistanu več, ki ne bi bilo povezano s korupcijo in postajajo vse večji del družbenega življenja predvsem s političnim pokroviteljstvom in podkupninami, ki so postale ena ob vsakdanjih realnosti. In to so vse stvari, ki se dogajajo kljub deklariranim ciljem izkoreninjenja korupcije in vzpostavljanja različnih protikorupcijskih organov s strani uradne Vlade.

Sedaj dve leti po invaziji ameriškega režima to je bilo 11. avgusta 2003 je Nato pakt prevzel poveljevanje silam operacije Isaf, katere namen je bil pomoč marionetne afganistanski vladi in seveda tudi vojskam pod vodstvom ZDA, ki so leta 2002 izvedla agresijo na Afganistan in to Vlado pravzaprav postavile na oblast. Ta operacija Isaf je bila v javnosti predstavljena kot del nekega celovitega pristopa mednarodni skupnosti k razmeram v Afganistanu in nekim deklarativnim prizadevanjem za ponovno vzpostavitev trajnega miru in stabilnosti v državi. Ta operacija seveda ni v svojem času vzpostavila niti trajnega miru niti stabilnosti, ampak je po statistikah sodeč razmere samo še poslabšala, zato pravim, da je to pravzaprav zgodba o številkah. Ta operacija je bila zaključena konec leta 2014 in že 1. januarja 2015 ju je nadomestila nova operacija, odločna podpora, katere deklarativni namen je urjenje, svetovanje in podpora afganistanskim varnostnim silam. Slovenija ima neko relativno aktivno vlogo ali pa vsak neki prispevek k vsem tem operacijami in tudi posledičnemu opustošenju Afganistana. Sedaj pri pripadniki Slovenske vojske so v operacijah Isaf naloge prevzeli marca 2004 do 31. decembra 2014 je v silah Isaf delovalo tisoč 273 pripadnikov, 21 slovenskih kontingentov je v 11. letih opravilo različne naloge in sicer izvidovanje leta 2004, varovanje od leta 2005, mentoriranje od leta 2010, svetovanje od leta 2012 in specialno delovanje zadnje leto. Sedaj to igranje nekakšne dopolnilne milice teh okupacijskih sil ameriškega ekspedicijskega korpusa je Slovenijo med leti in to je tudi eden od ključnih vidikov med leti 2004 in 2014 se pravi v desetih letih stalo dobrih 43 milijonov evrov oziroma v povprečju 4,3 milijone evrov na leto. V okviru odpravljanja teh nalog je bilo uničeno eno oklepno vozilo Slovenske vojske, pri čemer je eden od pripadnikov Slovenske vojske utrpel lažje poškodbe sluha. V dveh ločenih incidentih sta bila tudi poškodovana še ena slovenska civilna vojaška strokovnjakinja in še eden drug pripadnik Slovenske vojske. Prva je bila lažje ranjena ob napadu na vojaško bazo v Neratu, pri drugim pa je prišlo do poškodbe s strelnim orožjem, pri čemer je bil na srečo ranjen zgolj v nogo. Ostalih žrtev in materialne škode Slovenska vojska na srečo ni imela, ni beležila, so pa pripadniki Slovenske vojske tekom operacije izstrelili vsega skupaj 550 metkov, ki niso zadeli nobene tarče oziroma nobenega živega cilja. Minister za obrambo Erjavec je uspešno s to operacijo Isaf pravzaprav opisal v enem od odgovorov na moje poslansko vprašanje z naslednjimi besedami, to vam bom prebral: »Operacija je odločilno pripomogla h krepitvi zmogljivosti, samostojnosti in vzdržljivosti Afganistanskih varnostnih sil, reformam varnostnega sektorja in omogočila napredek pri razvoju države. Na tej podlagi lahko misijo Isaf ocenjujemo kot uspešno.« in še dalje »Operacija je prispela k večji vzdržljivosti, trajnosti in zmožnosti afganistanskih obrambno varnostnih struktur ter s tem afganistanskih oblasti za zagotavljanje varnosti in stabilnosti v državi. Omogočila je začetek varnostnih, socialnih, družbenih, infrastrukturnih in gospodarskih reform, krepitev demokratičnih procesov in spoštovanja človekovih pravic ter napredek na področju boja proti korupciji in celovite izgradnje države. S tem je bila dosežena stopnja miru in stabilnosti, ki je omogočila prehod na mehkejše oblike podpore v obliki RSM in podprla nadaljnje civilne podpore mednarodne skupnosti. In še enkrat, če gremo pogledati številke, če preberemo številke, te govorijo popolnoma nasprotno. Če je bilo leta 2009 torej na polovici izvajanja misije Isaf v Afganistanu ubitih 2412 civilistov, ranjenih pa 3557, jih je bilo v zaključnem letu misije 2014 ubitih že 3701, ranjenih pa 6834. Po številu ubitih civilistov je bilo leto 2014 rekordno, vse do lani, ko je bilo zabeleženo tudi do sedaj rekordno visoko število že omenjenih 3804 civilistov, ki so jih pobile provladne in okupacijske sile. Zdaj skupno število civilnih žrtev, se pravi mrtvih in ranjenih, je v letih 2005 in 2016 še skokovito rastlo, čeprav je po mnenju ministra za obrambo operacija Isaf dosegla stopnjo miru in stabilnosti, ki omogoča prehod na mehkejše oblike podpore afganistanskih varnostnih sil. Zdaj ni jasno ali ocena o uspešnosti operacije Isaf, ki jo je podal minister Erjavec kaže na popolno nevednost ministra o posledicah njihovih odločitev ali je pravzaprav brezbrižnost do dejanskih posledic in učinkov, ki jih ta oziroma te misije imajo. Zdaj Slovenska vojska kot podaljšek strani Vlade diktirane hlapčevske politike Slovenija do Nata, sodeluje tudi v operaciji Odločna podpora in sicer na podlagi odločitve Vlade o sodelovanju Republike Slovenije na svetovalni misije Natov pakta, Odločna podpora Afganistanu, ki je bila sprejeta novembra 2014, kjer je med drugim navedeno, da stabilizacija in podpora Afganistanu pri prevzemanju odgovornosti za upravljanje, vodenje in razvoj države ostajata med osrednjimi političnimi in varnostnimi nalogami mednarodne skupnosti. Zdaj kako zelo neuspešna je ta mednarodna skupnost pri uresničevanju zastavljenih ciljev, jasno kažejo statistike Združenih narodov in stanje na terenu. Zdaj kljub farsi, za katero se izkazuje tudi ta misija, Slovenija v njej še vedno sodeluje in deluje. Skupaj je bilo na operacijo Odločna podpora do danes napotenih 66 pripadnikov, ki delujejo v vlogi mentorjev v večnacionalni italijansko-špansko-slovenski skupini za svetovanje 207 v korpusu afganistanske vojske in deluje v poveljstvu za usposabljanje in svetovanje Zahod v Heratu. Zdaj za sodelovanje v tem podaljšku ameriške politike je Slovenija od leta 2015 do vključno letos namenila 4 milijone 191 447 evrov. Uspešnost te operacije je minister Erjavec označil oziroma ocenil z naslednjimi besedami »krepitev zmogljivosti, samozadostnosti in trajnosti afganistanskih varnostnih sil, ki zagotavljajo varnost in stabilnost v državi, ter izvedene varnostne in družbene reforme kot predpogoja za celovito izgradnjo države nakazujeta stabilizacijski napredek misije in še enkrat, če merimo zmogljivost, samozadostnost in trajnost afganistanskih varnostnih sil po število pobitih civilistov s strani provladnih akterjev v tej vojni, potem je napredek res opazen. S 628 pobitimi civilisti v letu 2015, ko se je operacija začela je njihovo število zrastlo na 1185 v lanskem letu ali skoraj 90 % povečanje. Če ocenjujemo ta stabilizacijski napredek po skupnem številu ubitih civilistov s strani vseh vojskujočih se strani, potem se je to premaknilo s 3565 mrtvih v letu 2015, ko se je misija začela na 3804 v letu 2018. Ranjeni, število ranjenih se je v tem času zmanjšalo s 7470 na samo 7189 in če za merilo pravzaprav postavim še karkoli drugega, pa napredka seveda ni, oziroma je k večjemu negativen. Afganistan je danes pravzaprav bolj razsuta država kot kadarkoli prej in predstavlja, razen za ozek krog politične in vojaške elite in seveda tudi vojnih dobičkarjev, ki že v podporo okupacijskih sil nič drugega kot pekel za svoje prebivalke in prebivalce. Kot rečeno, begunci, vse večje število od začetka teh intervencij in mogoče tisto kar je najbolj zanimivo, so podatki, ki jih beleži Slovenska policija glede ilegalnih prehodov meje s strani oseb po narodnostih, ki se je začel beležiti leta 2009. Podatki so precej zgovorni tudi če jih vežemo na datume začetkov oziroma obdobja trajanja teh Natovih operacij. V letu 2009 je bila ta številka 13, se prvi, trinajst Afganistancev je skušalo nezakonito prečkati mejo, leta 2010 - 54 in nato se je njihovo število znatno povečevalo do le ta, mislim, rahlo povečevalo do leta 2012, ko je bilo pri preizkusu legalnega prehoda meje ujetih 296 oseb in Afganistana. Nekje točka preloma je pa leto 2015, ravno ko se je začela ta nova operacija. To leto je Slovenijo prečkalo več 100 tisoč beguncev, ki so vsi žrtve ekonomskih in seveda vojaških imperialnih politik držav svetovnega centra z ZDA na čelu. V tem letu je bilo pri ilegalnem prečkanju državne meje po podatkih policije zabeleženih 109 tisoč 211 oseb iz Afganistana, vendar jih policija v svojih nadaljnjih poročilih za to leto beleži zgolj 23, ostale pa pripisuje seveda masovnim migracijam, ki so se zgodile v tem letu. Ampak ne glede na to je število oseb iz Afganistana, ki jih slovenska policija prestreže pri nezakonitem prečkanju meje, leta 2015 samo strmo narašča in to konkretno. Leta 2018 je bilo pri takšnih poizkusih več kot tisoč oseb iz Afganistana. In to nam pravzaprav govori zgolj eno stvar, da so učinki teh operacij, učinki teh misij pravzaprav zelo vidni ravno v številu beguncev. Enostavno dežela se dobesedno sesuva v prah, ruši, kot poudarjam še enkrat, korupcija, nezmožnost živetja pravzaprav tudi dostopa do hrane, itn., povzroča, da ljudje bežijo iz takšnih držav in se to potem kaže tudi v številu beguncev in to so številke tiste, ki nam slikajo to zgodbo. Seveda bežijo tudi zardi tega, ker nimajo dostopa do oskrbe s hrano, tako imenovana prehranska negotovost, omejen dostop do hrane je v Afganistanu med leti 2011 in 2012, imelo omejeno 30 % prebivalstva, štiri leta kasneje pa pet let kasneje se je ta številka povečala za več kot polovico, torej že na 45 %. Se pravi, skoraj polovica prebivalstva v Afganistanu ima otežen dostop do hrane in zaradi tega, to je tudi eden od vzrokov, se pravi, revščina, pomanjkanje, lakota, so tudi tisti, ki potem dalje producirajo po eni strani povečano pridelavo opija, ker je to, opijskega maka, ker je to ena od edinih kmetijskih panog, ki še funkcionira, se pravi, za izhod iz te revščine, po drugi strani pa močno prispeva tudi k radikalizaciji na tem območju. Tak da, v bistvu številke in dejanske posledice, ki jih te misije imajo, govorijo samo o negativnih učinkih, govorijo o tem, da pravzaprav s sodelovanjem v teh misijah s takimi misijami ne počnemo nič drugega kot neko akutno stanje, stanje delamo še bolj akutno.

Tisto kar je še ključno pri tej zgodbi je neka dodatna pomoč, ki se dogaja tudi s strani slovenske Vlade. Eno je, kot rečeno, sodelovanje v teh ekspedicijskih korpusih Nata, drugo pa je še donacije, ki jih dajemo Afganistanu v obliki orožja. V letih 2002, 2003, 2006, 2008 in 2011 je Slovenija Afganistanu namreč za potrebe zagotavljanja te varnosti in za stabilizacijo razmer podarila skupaj 18 tisoč 480 avtomatskih pušk, več kot 2,5 milijonov kosov streliva, 149 minometov z 22 tisoč 80 minami in 26 ročnih protioklepnih raketometov, 138 raketami, pri čemer je treba poudariti, da uporniške sile v Afganistanu oklepnih vozil sploh ne uporabljajo. Tako da skupna ocenjena vrednost tega doniranega orožja 7 milijonov 600 tisoč evrov. Poleg tega pa seveda je Slovenija po taktirki Nata tudi vplačnica na Natov skrbniški sklad za Afganistansko narodno armado. Prvo nakazilo v višini 200 tisoč evrov je Slovenija izvedla leta 2009. Leta 2015 pa je postala redna plačnica in v letih 2015, 2016, 2017 je plačevala v ta sklad po 500 tisoč ameriških dolarjev letno. V letih 2018 in 2019 pa se je ta znesek povečal na tri četrt milijona dolarjev letno. Ta sklad je bil ustanovljen leta 2007 za financiranje transportno vojaške opreme, ki so jo okupatorske države financirale v Afganistanu za plačevanje nabave opreme, storitev iz teh držav s strani afganistanske narodne armade in za plačevanje različnih oblik usposabljanj njenih pripadnikov znotraj in zunaj Afganistana. Za upravljanje tega sklada je trenutno odgovoren, jasno, ameriški režim in nadzor nad delovanjem tega sklada izvaja odbor tega sklada, ki ga sestavljajo predstavniki donatoric in upravljavec sklada.

Kot sem uvodoma že povedal, so afganistanska narodna armada in nasploh vse afganistanske varnostne sile kot tudi vse ostale vojskajoče se strani odgovoren za celo vrsto vojnih zločinov in kršitev človekovih pravic, še enkrat, zlasti za izven sodne poboje, mučenja, posilstva in pedofilijo. Zlasti zgornji Ešalon afganistanskih varnostnih struktur, katerih aktivnosti se preko nakazil v skrbniški sklad za afganistansko narodno armado posredno financirajo tudi iz našega državnega proračuna so pogosto vpleteni v to, o čemer se v Afganistanu pogovorno reče »bača bazi«. To v prevodu zdarja pomeni plešoči fantki oziroma igranje s fantki. Za tem na videz ali na papirju nedolžnim izrazom se pa skriva cela vrsta spolnih zlorab fantov v zgodnji puberteti s strani starejših moških. Te spolne zlorabe otrok s strani pripadnikov afganistanskih varnostnih struktur so tako hude, da si oči pred njimi niso mogli zatiskati več niti pripadniki samih okupacijskih sil. Tako so pripadniki ameriške vojske med letom 2010 in 2016 večkrat prijavili spolne zlorabe otrok svojim nadrejenim in odziv vrha ameriške vojske je bil, da naj se na takšne primere zlorab s strani pripadnikov zlasti višjih častnikov afganistanskih varnostnih struktur ignorira in ne prijavlja. In o teh praksah, če jih naj tako poimenujem, so seveda seznanjeni tudi naš politični vrh, obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo, ki s tem naprej seznanja tudi pripadnike Slovenske vojske in civilne funkcionarje, strokovnjake, ki so napoteni na misijo v Afganistan. Jaz predpostavljam, da bi morala politika biti seznanjena ali pa nekako zaznati to težavo, glede na to, da je bila tudi javno objavljena v številnih medijih in da bi morala glede tega seveda tudi ukrepati oziroma ustrezno odreagirati. Ampak ne. Pač v zadnjih dveh letih smo še povečali vplačilo v ta sklad. Slovenija je vse od začetka ameriške okupacije v Afganistanu za svojo vojaško prisotnost v tej državi porabila skoraj 50 milijonov evrov, 47,9 milijona, če sem natančen. Podarili smo Afganistanu na tisoče kosov orožja in na milijone kosov streliva v vrednosti skoraj 8 milijonov evrov in seveda afganistanski narodni armadi preko tega sklada plačujemo oziroma smo podarili še približno 3 milijone ameriških dolarjev. Tako da številka se giblje nekje na 60 milijonov dolarjev oziroma evrov za udeležbo v vojni, katere posledica so predvsem kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava. Po drugi strani imamo neko aktivno vlogo tudi z humanitarnim in razvojnim sodelovanjem, ampak mislim, da je to bolj kot ne v posmeh Afganistankam in Afganistancem. V vsem tem času smo Afganistanu namenili borih milijon 909 tisoč 782 evrov razvojne in 2 milijona 214 tisoč evrov humanitarne pomoči, torej slabih 4,2 milijona evrov oziroma to ni niti desetina vsega kar smo porabili za razvoj vojne in konfliktov v tej državi. Seveda je to paradoksno, ker če postavimo ali obnovimo nek materinski dom v Afganistanu ali pa šolo za deklice, moramo vedeti, da se istočasno v kakšni bližnji vasi nekaj 10 kilometrov stran neka bomba približuje drugi šoli za deklice ali pa drugemu domu za oskrbovanje sirot in povzroča nove žrtve in nove potrebe po tej razvojni pomoči. Tako, da pravzaprav vsi ti podatki nam govorijo zgolj eno in edino stvar in to je to, da je sodelovanje v tej operaciji, v teh skladih in tako naprej nekaj kar je popolnoma skregano z osnovnim namenom teh oziroma deklarativnim namenom zaradi česar sodelujemo v njih, se pravi, če je po eni strani na papirju namen in cilj teh operacij to, da se vzpostavi neko stabilnost, da se vzpostavi mir, da se stabilizirajo razmere je dejanski učinek ali pa praktični učinek teh operacij diametralno nasproten, učinek je devastacija, uničenje civilne žrtve, revščina, lakota in mi pri tem še kar naprej sodelujemo. Tako, da zaradi tega predlagamo Državnemu zboru in danes temu odboru, da sprejme štiri zelo preprosta priporočila, prvo priporočilo je to, da Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da nemudoma prične z umikom vseh pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske iz Islamske Republike Afganistan, drugi, da predlagamo Vladi, da nemudoma zaustavi vsa vplačila sredstev v skrbniški sklad za afganistansko narodno armado, tretji, da predlagamo Vladi, se pred kakršnokoli novi ali pa nadaljnjo napotitvijo enot Slovenske vojske v Afganistan o tem predhodno posvetuje z Državnim zborom in na zadnje, da pri glasovanju odločitvah znotraj struktur Nato pakta v zvezi z vojaškimi misijami in operacijami izhaja iz mirovne politike ter kulture miru in ne nasilja, ker to kar se zdaj dogaja nima nobene zveze z našim temeljnim načelom obrambne politike, ki je zapisana v Ustavi.