Hvala, predsedujoči, za besedo. Lepo pozdravljeni vsi.

Dovolite mi torej, da predstavim zaključke poročila, ki ga je opravila delovna skupine, ki jo je imenovala ministrica. Delovno skupino sem vodil jaz. Jaz sem po izobrazbi doktor kemijskih znanosti s področja kemijskega inženirstva. V delovni skupini so poleg mene bili kolegi člani iz obeh inštitucij, torej tako z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot tudi iz Uprave za varno hrano. Bili so z mano mag. Katarina Groznik, je sekretarka na delovnem mestu vodje sektorja ja zdravje rastlinja in rastlinski semenski material v Upravi za varno hrano; Matjaž Guček, doktor veterinarskih znanosti, ki je sekretar na delovnem mestu vodja sektorja za živila, krmo in zdravila, kolegica Janja Kokolj Prošek; sekretarka na delovnem mestu pri nas, na Ministrstvu za kmetijstvo, nato mag. Marjeta Bizjak; sekretarka, ki je na delovnem mestu vodje sektorja za trajnostno kmetijstvo na Direktoratu za kmetijstvo, Nataša Ajdič; ki je uradna veterinarka, na delovnem mestu uradni veterinar v oddelku za varno hrano in gospod Bojan Zeletel; tukaj je inšpektor 1 na delovnem mestu inšpektorja za hrano v oddelku za nadzor distribucij. Poleg, so z vidika pravno sistemskih zadev bili še vključeni, že omenjena gospa Polona Cankar, Metka Hajdinjak; sekretarka, ki je na delovnem mestu vodje sektorja za pravno sistemske zadeve s področja hrane, ribištva, veterinarstva in varstva rastlin in Andrej Hafner; prav tako sekretar na delovnem mestu vodje sektorja za pravno sistemske zadeve v kmetijstvu, v direktoratu za kmetijstvo.

Moje osebno mnenje je, da je sestava komisije takšna, da omogoča kompetentno delo, v okviru, ki ga je začrtala ministrica. Ministrica je pričakovala od delovne skupine, da pregledamo ureditev in organiziranost sistema varne hrane v Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Od nas je pričakovala, da bomo, skladno z ugotovitvami torej najprej pregledali organiziranost področij delovanja uprave, da bomo pregledali ustreznost razmejitve med upravnim delom, ki pripravlja zakonodajo in inšpekcijo, ki opravlja inšpekcijski nadzor, da bomo pregledali sodelovanje in komuniciranje z uporabniki oziroma deležniki na terenu, da bomo pregledali organiziranost upravnega dela in inšpekcije v Upravi Republike Slovenije za varno hrano, ter da bomo na koncu podali oceno, ter predloge, za morebitna izboljšanja vsega, kar bomo ugotovili v obliki nekega dokumenta.

Poudarjam, da nam ni naložila, da bi pripravili kakršenkoli dokument ali strateški načrt za reorganizacijo, rekonstrukcijo, odcepitev ali karkoli v zvezi s tem. Naše delo je bilo točno to, kar sem pravkar omenil. Delovna skupina se je sestala večkrat, delo je trajalo približno 4 mesece. Najprej smo seveda veliko časa porabili za razpravljanje o pomenu imenovanja te delovne skupine in v zvezi s tem o odprtih vprašanjih glede pričakovanj in tega, da smo vsi razumeli, kaj je pravzaprav naša naloga, ker je vsak član delovne skupine imel neko svoje pričakovanje ali pa zadržek, zakaj ne more bit v tem. No, ko smo to uskladili, smo potem dejansko začeli z vsebinskimi vprašanji po prej naštetih točkah, pripravili prvi osnutek vsebinskega dokumenta, torej »draft« tega, te vsebine. Ta »draft« smo potem nadgradili še z oceno pravno sistemskega vidika dela in na koncu, končni dokument, še dvakrat revidirali in kot takega potem 25. 11. Zaključili in ga tudi oddali.

Ko smo gledali vsebino, smo pravzaprav šli najprej skozi splošen pregled stanja, potem smo si ogledali delovanje Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Nato smo se posvetili tudi vsebinsko delu sektorjev za posamezna delovna področja in potem, na podlagi, torej, vpogleda v njihovo delo, smo potem v vsebinskih predlogih prišli do nekaterih ugotovitev, ki so zapisane v tem dokumentu. Verjamem, da ste, zagotovo ste prebrali povzetek, ker je v njem vse napisano, je pa v tem, potem, gradivu zadaj, pa seveda, so te stvari malo širše pojasnjene.

Mogoče ključni poudarki našega dela. Torej, ugotovitev, da želimo »razmontirat« urad oziroma Upravo za varno hrano na 3 inšpekcije, ne drži. Mi smo pri našem pregledu ugotovili, da inšpekcija, da torej Uprava za varno hrano, njen inšpekcijski del, na terenu deluje dobro in to je tudi v dokumentu na treh mestih napisano jasno - s tem mnenjem se strinja tudi ločeno mnenje, ki ga je podala gospa Polona Cankar. Smo pa ugotovili, da je ključni problem delovanja inšpekcije, če govorim zdaj z vidika težav pri izvajanju določenih nalog ta, da so na vseh odločilnih mestih veterinarji, delamo zato, ker tako nalaga zakon in s tega vidika smo seveda ugotovili, da 3 področja delovanja urada oziroma inšpekcije, se pravi zelenega dela, rdečega dela in dela, ki je vezan na hrano po svoji osnovi niso enakovredna, naj povem, da so enakovredna bila preden so se te tri inšpekcijske službe leta 2012 družile, takrat so bila pa ta tri področja popolnoma enakovredna. In naša ugotovitev je šla samo v to smer, da je potrebno z vidika uravnoteženosti in z vidika enakopravnosti strok in enakopravnosti področij dela razmisliti o tem, da glavni inšpektor ali direktor kakorkoli mu želimo reči, ki je zdaj veterinar, bi morali po naši oceni na to pozicijo postaviti še enega, ki bi pokrival fitosanitarni del in enega, ki bi pokrival področje inšpekcije za hrano. To ne pomeni, da razbijamo inšpekcijo na tri dele, to pomeni samo to, da na zgornjem nadzorno strokovnem delu v pomoč enemu, ki je do zdaj bil samo veterinar dajemo še dva, ki skrbita za tista dva stebra, če želite, ki sta zdaj v bistvu neupravičeno prezrta, prezrta z vidika strokovnega nadzora in strokovnega dela z inšpektorji, namreč le ena stroka lahko skrbi za strokovno delo in nadzor stroke, ki jo opravlja. Torej veterinarji seveda z vso odgovornostjo lahko skrbijo in pregledujejo in vodijo in usmerjajo in nadzorujejo veterinarski del, enako bi moralo veljati tudi za fitosanitarni del in enako bi morali biti tudi za inšpektorja za hrano. Ko smo govorili v debati smo prišli do zaključka, da je število inšpektorjev nezadostno. Govorimo z vidika obremenitev na terenu. Nismo se spuščali v kvantitativno oceno koliko to pomeni premalo veterinarjev, koliko to pomeni premalo fitosanitarnih inšpektorjev in koliko to pomeni premalo inšpektorjev za hrano, vseh je premalo. S tega vidika smo predlagali možne rešitve. Naj povem, da smo preden smo začeli s tem delom, sem sam osebno govoril z gospo Bizjak, mislim, da sva govorila skupaj ene tri ure najmanj in v veliko stvareh sva se strinjala tudi o tem kar bom zdaj povedal, sva delila podobno mnenje, tega mi žal ni uspelo s kolegom Posedijem, enostavno v tem času nisva našla časa, da bi se o tem pogovorila, čeprav sem imel to željo in jo tudi večkrat javno oziroma jasno izrazil. Ena od možnih rešitev za boljše delovanje inšpekcije je, mi smo temu rekli delovno specializirane ekipe, z njimi smo želeli jim pokazati na možnost, da bi se neki inšpektorji, neka skupina inšpektorjev ukvarjala z ozkim področjem dela, ki pa ima veliko dela na terenu kot so recimo inšpektorji za označbe ali pa inšpektorji za aditive ali pa inšpektorji za krmo. Če bi imeli ene specializirane inšpektorje, ki bi se ukvarjali samo s tem, bi pokrivali celo področje Slovenije, bi se vsi ostali inšpektorji na območnih uradih s tem ne ukvarjali in bi jih zaradi tega razbremenili, a hkrati bi poskrbeli tudi za to, da bi ti, ki se ukvarjajo z ozkim področjem svojega dela, se strokovno izpopolnjevali na tem segmentu svojega dela še posebej, namreč inšpektor, ki je zdaj kot neki »all-rounder« na terenu, se mora spoznati na vso zakonodajo in tega je verjemite mi ogromno in tega je vedno več tudi v luči tega kar ste prej omenil, da bo 14.12. zopet nek nov zakon, ki ga bodo morali inšpektorji na terenu dobro poznati. Drugi razmislek je pa šel v tej smeri, da bi zaradi težav s kvotami in kadri, ki so v javnem sektorju, mogoče bilo razmišljati o rešitvi, da bi na podlagi nekih pogodb z zunanjimi izvajalci poiskali tiste, ki bi lahko opravljali ta nadzor, seveda ob primerni izobrazbi, ob primerni certifikaciji in jasno ob primerni zagotoviti, da ne pride do kakšnega konflikta interesov, kar pa dejansko neka nevarnost pa obstaja, saj zaradi tega so tudi določene težave bile ravno pri ugotovljenih inšpekcijskih nepravilnosti recimo v Avstriji. Ugotovili smo tudi, da inšpektorji ne delujejo enotno vse povsod ravno zato, ker nimajo enakega znanja vsi in dejansko imajo velikokrat težave z pravnim znanjem. Zato smo predlagali, da bi razmislili o pravni podpori, ki bi jo nudili inšpektorjem na terenu, ravno zato, da bi njihova ta pravna podpora v smislu pisanja odločb in vsega ostalega, kar pač inšpektorji na terenu počnejo, bila poenotena, da bi zagotavljali enako komunikacijo na območju cele Slovenije in da bi s tega vidika seveda jih tudi s pravnega vidika podprli in jim olajšali delo. Glede na to seveda si verjetno zaradi kvot zopet ne moremo privoščiti 10 pravnikov za vsak območni obrat, pa še dva za / nerazumljivo / postaji, torej je razmislek o tem, da se takšna služba organizira na uradu in je namenjena zgolj in samo za pravno pomoč na terenu. Kar zadeva izvedbo tega dela, torej s pravno-sistemskega vidika, smo pravzaprav ugotovili, da ni potrebno veliko spreminjati zakonodaje, razen v enem samem delu – v kolikor želimo v tej Sloveniji zagotoviti, da so vsa tri področja dela enakovredna in enako pomembna, govorim, še enkrat, o zelenem delu, torej o fitosanitarnih inšpektorjih, o veterinarjih in o inšpektorjih za hrano, potem je verjetno z vidika vodenja enega območnega urada, kjer se vsi ti trije inšpektorji srečajo na terenu in z vidika kompetenc, ki jih nek vodja kot direktor mora imeti, pa ni nujno, da je uradni veterinar, ker to v tem trenutku piše v zakonu, to pa je posledica privzetega pravila iz VURS-a, je pa recimo možno razmišljati o tem, da je nek drug kot človek boljši vodja. In zato je treba recimo ta člen v tem primeru seveda spremeniti. To je edina zakonska sprememba, ki bi bila potrebna v primeru, če bi želeli, da lahko vodenje ekipe na terenu vodi nekdo drug, ki ni veterinarske stroke. Za vse ostale stvar je mogoče izvesti z notranjimi organizacijskimi ukrepi, ki ne zahtevajo sprememb zakonodaje, od imenovanja specializiranih ekip, ker se to naredi enostavno s projektno skupino, do tega, da je seveda z neko notranjo premestitvijo pridemo do tega vodenja fitosanitarnega dela oziroma inšpekcije za hrano z že obstoječih, bi rekel ljudi, ki so zdaj v sistemu. Smo pa seveda ugotovili, da je veliko tem, ki smo se jih dotaknili pravzaprav zahteva tudi vsebinski vpogled v samo delo, neke vsebinske razmejitve, ki pa niso bile predmet našega dela, zato smo mi v zaključku ministrici predlagali naj razmisli o tem ali je mogoče potrebno imenovati še kako skupino, ki bo pa vsebinsko se lotila tega problema. Ko smo rekli, da je to neka ekipa, ki je ekspertna, smo seveda imeli v glavi predstojnika uprave, direktorje enot oziroma vodij na ministrstvu – tisti, ki so glavni za organizacijo in za vsebino. In njihova naloga bi bila, da o teh stvareh, ki jih je potrebno še jasno razmejiti, kako rečejo in da v zvezi s tem pripravijo nek dokument. Je kar nekaj tem, ki jih je treba razčistiti, tako v odnosu znotraj Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in uprave kot tudi v odnosu do recimo Ministrstva za zdravje, ki jih ta skupina enostavno se niti ni dotikala. Jih je pa zgolj indentificirala kot problem, ki ga bo potrebno v prihodnje rešiti.

Jaz sem s tem končal, če bo kako vprašanje, bom seveda z veseljem odgovoril, če me boste vprašali.

Hvala.