Hvala lepa za besedo. Sem Vladimir Lazić, predsednik Sindikatov zdravstva Slovenije Pergam in hkrati tudi predsednik sindikata Kliničnega centra Ljubljana.

Pa bom začel mogoče kar na koncu. Moje mnenje je, da kadrovske problematike zaposlenih v zdravstveni negi oziroma če bolje rečem, kar vseh zaposlenih v zdravstvu, se mislim ne da zreducirati na težave koalicije in opozicije in raznorazna politična preigravanja. Težave so kompleksne, niso enoznačne. Težko bi jih kategorizirali v eno skupino in bi rekli, pomanjkanje kadra imamo zato, ker je bil ZUJF. Seveda absolutno je tudi zaradi tega. Pomanjkanja kadra imamo zaradi slabih medsebojnih odnosov, ker raje odhajajo v druge kolektive, kjer so ti odnosi boljši. Tudi to drži. Odhajajo zaradi tega, ker hodijo v zasebne ambulante. Koncesionarja imamo, ki so seveda del javne mreže, hkrati pa, se opravičujem izrazu, takšne dvoživke so neka anomalija v sistemu, ki povzročajo tako problem pri pacientih kot pri tistih, ki opravljajo te zdravstvene storitve.

Bilo je govora tudi o univerzah in o pomanjkanju mest na posameznih fakultetah. Meni je to vprašanje še posebej zanimivo. Kako to, da tisti, ki bi morali poskrbeti za zadostno število izobraženih specializantov, ki bodo prišli v proces. Me pa skrbi, da se ta številka poveča. Če je problem v prostorih, nimajo dovolj prostorov, zaprosijo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport za dodatna sredstva, s katerimi bodo zagotovili dodatne prostore, dodatne kadre za izobraževanje. Ampak seveda, če je masa pač taka in imaš v tej masi določeno število ljudi, ko povečaš določeno število ljudi se tista masa pač zmanjša.

Težko bi govorili o podatkih, ki so, recimo temu, kredibilni. Seveda so eni podatki, s katerimi operira Ministrstvo za zdravje, podatki OECD-ja. Takšnim podatkom je težko oporekati. Hkrati pa bi rad videl primerjavo plač. Povprečje v OECD zaposlenih v zdravstveni negi in zaposlenih v Republiki Sloveniji. Te plače pa se bistveno razlikujejo sploh v naših severnih sosedah. Bolj severno ko gremo, je verjetno ta razlika višja.

Kot sem že povedal, težko je iskati vzroke, ki bodo oziroma težko je pokazati s prstom na eno težavo in reči, to je pa problem kadra v Republiki Sloveniji. Težava je večplastna. Kako pa priti do posamezne rešitve? Ni rešitev, da pustimo vse na miru in upamo, da se bo vse samo od sebe razrešilo. Neke rešitve je vseeno potrebno najti. Mislim, da te rešitve niso raznorazne analize in kakšni vsi posegi, ampak dejansko konkretne rešitve.

Poglejte, načrpali smo 130 milijonov evrov ali koliko že v zdravstveni sistem za skrajševanje čakalnih vrst. Koliko so se čakalne vrste skrajšale? Mislim, da ne prav preveč. Pa sicer nimam podatkov, tako da težko trdim zagotovo, ampak vsaj po tistem, kar vidimo na terenu, mislim, da ne ravno pretirano. Zakaj se teh 130 milijonov recimo ni namenilo za štipendije? Pa bi štipendirali zaposlene na Fakulteti za zdravstvo, na Medicinski fakulteti in bi Univerzitetnemu kliničnemu centru dodelili 20 milijonov evrov in bi rekli, poglejte tu imate za štipendiste, štipendirajte jih in boste dobili na ta način svež kader v svoje zavode. To je en ukrep, ki bi verjetno bil za vse sprejemljiv.

Pa ne bom pretirano globoko šel, bom na tej točki vseeno zaključil in se zahvalil za pozornost.