Prav lepa hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci in vsi drugi prisotni.

Uvodoma bi se želela na kratko predstaviti sebe in svoje dosedanje poklicno delovanje. Rodila sem se slovenskim staršem v Stari vasi na avstrijskem Koroškem in ves čas, mislim, da to vsi veste, se počutim Slovenko in tako sem bila tudi vzgojena in tako sem doraščala. Aktivno sem se celo življenje vključevala in sem sodelovala pri prizadevanjih narodne skupnosti koroških Slovencev za zagotavljanje pravice do slovenskega jezika in za politično udejstvovanje. Po končani Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu sem v Salzburgu študirala pravo in diplomirala na temo osamosvojitve Slovenije. V Združenih državah Amerike v Washingtonu sem nadaljevala podiplomski študij iz mednarodnega prava in na področju pravnih ved nato tudi doktorirala iz področja človekovih pravic v Salzburgu. Poklicno pot pa sem začela prav v Sloveniji, in sicer leta 1998, in sicer na Službi Vlade za zakonodajo, kjer sem bila asistentka evropskega Phare(?) projekta na področju harmonizacije zakonodaje. Nadaljevala sem poklicno pot tudi v Sloveniji, v Ljubljani na predstavništvu Evropske komisije kot vodja projektov, v prvi vrsti na področju notranjih zadev, Schengena in pravosodja. V tem obdobju sem se seznanila z delovanjem Evropske komisije, njenim zakonodajnim okvirom, vodenjem projektov in njihovim financiranjem. Spoznala sem na eni strani seveda tudi tako kot evropski splet uprave tudi slovensko upravo, vrsto sodelavcev, katerih današnja poklicna pot je še vedno tesno povezana z evropskimi zadevami. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo pa sem za kratko dobo šla v podjetniško področje. V politiko sem se vključila leta 2008, ko sem začela aktivno politično delovati, sprva kot generalna tajnica narodnega sveta koroških Slovencev v Celovcu, nato pa sem bila vrsto let aktivna v avstrijski zvezni politiki, kjer sem bila tudi leta 2013 izvoljena v avstrijski državni zbor, od leta 2014 do 2019 pa sem bila evropska poslanka v Liberalni skupini Evropskega parlamenta. Kot vam je vsem znano, pa sem kandidirala letos maja na evropskih volitvah prav tukaj v Sloveniji, bila sva tudi kolega v volilnem boju, za listo stranke Alenke Bratušek. V tem času ste lahko vi in tudi slovenska javnost spoznala mene in tudi za kaj stojim, kaj zagovarjam in katerim načelom sledim. Moj pogled na Evropsko politiko, na razvoj Evropske unije, ter moj pogled na vprašanja povezana z ustvarjanjem pogojev za boljše življenje ljudi.

Če se pa sedaj vrnem k bistvu današnjega zaslišanja, k moji kandidaturi za ministrico brez resorja pristojno za razvoj, strateške projekte in kohezijsko politiko, lahko povem, da vso svojo poklicno življenje in še posebej kot evropska poslanka, sem bila tesno vpeta v delovanje Evropske unije in njenih inštitucij. Prav Evropska kohezijska politika je zelo močen instrument zmanjševanja razlik med državami članicami, instrument spodbujanja regionalnega razvoja, podpora ustvarjanju delovnih mest, trajnostnem razvoju, spodbujanju inovativnosti, skrbi za okolje, prizadevanjem za bolj socialno Evropo, zagotavljanje enakih možnosti. Torej na kratko z eno besedo, izboljšanju kakovosti življenja državljank in državljanov Evropske unije.

Za kohezijsko politiko je v veljavnem programskem obdobju namenjena skoraj tretjina proračuna Evropske unije. Dejstvo je, da so sredstva Evropske kohezijske politike pomemben vir financiranja razvoja Slovenije. Lahko rečemo za Slovenijo celo najpomembnejši. V času krize, ko so se zmanjšala sredstva na vseh ravneh, so bila predvsem sredstva Evropske kohezijske politike pretežni vir razvoja države. Slovenija v tem programskem obdobju 2014-2020 razpolaga približno s 3 milijarde 86 milijonov evrov sredstev kohezijske politike. Sredstva so prednostno usmerjena v naslednja ključna področja za doseganje gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest ter socialno vključenost. Torej za raziskave razvoj, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, v povečanje konkurenčnosti majhnih in srednje velikih podjetij, ter regionalni in urbani razvoj.

Če se še ustavim pri razdelitvi na vzhodno in zahodno kohezijsko regijo, prva je upravičena do 869 milijonov evrov, vzhodna pa do 1,3 milijarde evrov iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada. Sredstva Kohezijskega sklada pa so namenjena celoti državi v višini 914 milijonov evrov in sicer za izgradnjo okoljske in prometne infrastrukture in trajnostne rabe energije.

Evropski sklad za regionalni razvoj in Evropski socialni sklad pa sta namenjena predvsem vlaganjem v raziskave in razvoj, krepitvi in razvoj človeških virov, izobraževanju in usposabljanju za hitrejšo vrnitev na trg dela v primeru izgube dela, spodbujanju podjetništva in zagonu novih podjetij in s tem ustvarjanju novih delovnih mest in tudi internacionalizaciji. Ko pa se pogovarjamo o uspešnosti črpanja evropskih sredstev pa je treba v ozadju številk videti seveda tudi dinamiko, ki je zelo specifična za takšen program. Primerjava med razpoložljivimi in počrpanimi sredstvi sicer kaže na počasnejši začetek, vendar se trend kot kažejo javno objavljeni podatki izboljšuje in po mojem osebnem mnenju ni skrbi, da se ta trend ne bi nadaljeval oziroma celo izboljšal. Prva leta obdobja črpanja so namreč vedno nizka. To velja za vse države članice, ne samo za Slovenijo. Potrebno je opraviti celo vrsto začetnih aktivnosti, od priprave projektov, kar je v veliki meri povezano tudi z pridobitvijo vseh potrebnih soglasji in dovoljen, prilagoditve sistema akreditacij in podobno, na koncu pa je seveda potem črpanje bolj intenzivno. In kot sem že dejala, Slovenija je na tem področju solidna, stvari pa se seveda lahko izboljšujejo, izboljšajo, zato bo potrebno osvežiti akcijski načrt, ga redno spremljati in striktno izvajati.

V tem med drugim vidim tudi enega izmed izzivov. Vse aktivnosti je potrebno usmeriti v pospešitev izvajanja aktivnosti na terenu. To je predvsem naloga posredniških organov, ki sredstva dodeljujejo konkretnim projektom in programom. Zdaj smo v obdobju, ko se zaključuje sedanja finančna perspektiva. Hkrati pa se bo služba z evropsko kohezijsko politiko in razvoj morala ukvarjati istočasno tudi z pripravo novih programskih dokumentov, kar pomeni definitivno dodatno obremenitev zaposlenih.

To je resen izziv. Resen izziv bo tudi izplen pogajanj za večletni finančni okvir 2021 do 2027, predvsem na področju kohezijske politike. Ta proces sicer ni v pristojnosti SVRK-ja, seveda pa mora ta služba, za katero vodenje tukaj danes kandidiram, sodelovati pri oblikovanju prioritet in pri programskih dokumentih.

Z izidom pa bo na to morala upravljati kar se da najbolj učinkovito, da bo izplen najboljši. In v tem smislu se bo, kot sem seznanjena potrebno soočiti z dilemo, eden ali dva operativna programa. Obe možnosti imata svoje pluse in svoje minuse. Za končno odločitev, ki ne bo zgolj strokovna, temveč bo tudi močno politična, bo potrebno najti moder in konstruktiven dialog z vsemi partnerji in dejavniki. In to nimam v mislih zgolj lokalnih skupnosti, temveč tudi civilno družbo in tudi gospodarstvo.

Za konec bi želela podati še svoj pogled na službo, ki jo bom vodila in katere delo bom usmerjala, če me boste potrdili. Žal je zanjo značilna kadrovska nestabilnost. Moj plan je, da jo organiziram na način, ki bo uspešno zaključil to programsko obdobje in bo zdržen za celotno novo programsko obdobje. Pri tem pa nima v mislih razvoja kadrov, temveč tudi povrnitev zaupanja javnosti, odpravo to zdaj zaznanih pomanjkljivosti.

Ena izmed njih je zagotovo informacijski sistem, ter ustvariti konstruktiven in pozitiven dialog z vsemi zunanjimi deležniki. Prepričana sem, da mi bodo izkušnje, ki jih prinašam iz svojega dela v evropskih inštitucijah tako iz Evropske komisije, kot tudi iz Evropskega parlamenta, tem zelo pomagale.

Pomembno pa je ustvariti zavedanje pri vseh nas, da v procesu, ki je prepleten in soodvisen, tudi zaradi kompleksne zakonodaje tako na eni strani na Evropski ravni, kot tudi na nacionalni ravni, da je vsak od nas zavzet, da v predvidenem času kakovostno opravi svoje delo. Upravičenci, posredniški organi, organ upravljanja in tudi organ cetificiranja. Zato bo potrebno okrepiti predstavitev uspešnih projektov v javnosti na način, da bodo prebivalke in prebivalci vedeli in zaznali, za katere namene je bil porabljen evropski denar in kakšne koristi jim prinaša.

To je povezano z transparentnostjo delovanja, ki je tudi vodilo mojega dosedanjega delovanja. Pri pogledu naprej pa ni zanemarljivo, da se tudi politika na ravni Evropske unije pomembno spreminja. Če omenil zgolj novo evropsko zeleno pogodbo, tako zvani Green deal, ki usmerja delovanje in posledično tudi financiranje vseh segmentov delovanja vseh članic od transporta, energetike, do šolstva, digitalizacije, v tako imenovani trajnostno zeleno in podnebno nevtralno delovanje.

Tudi mi bomo morali upoštevati navedeno in druge usmeritve unije, ko se bomo odločali za vsebine, ki jih bomo naslavljali z evropskimi sredstvi. Pri tem je pomembno tudi regionalno sodelovanje. Kot rečeno je potrebno rešitve, ki jih bomo dorekli skupaj ustrezno umestiti tudi v operativni program.

Eno takšnih področij je tudi področje pametne specializacije. Pametna specializacija predstavlja razvojna vlaganja v tista področja, na katerih ima Slovenija znanje, zmogljivosti, kompetence ter inovacijski potencial za vstop na globalne trge in tudi za krepitev prepoznavnosti. Pametna specializacija je torej skupni dogovor, katera področja so tista, ki nam bodo prinesla višjo dodano vrednost in mednarodno konkurenčnost.

Vse povedano pa se mora povezovati s strategijo Republike Slovenije, ki je sprejeta do let 2020-2030 in predstavlja krovni okvir države, kateremu naj bi sledili ostali strateški in programski dokumenti. Njeno izvajanje bo temeljilo na srednjeročnem načrtovanju. Za ta namen bosta pripravljena štiriletni državni program razvojnih politik in srednjeročna fiskalna strategija. Pred nami je torej izziv, ko bo sprejeto strategijo treba preliti v konkretne ukrepe, s katerimi se bodo dosegli dogovorjeni cilji in jih povezati z ostalimi razvojnimi, strateškimi in programskimi dokumenti države, torej cilji in ukrepi, ki bodo izhajali iz usklajenih dokumentov razvojnega načrtovanja in bodo vsebinsko skladni z razvojnimi dokumenti Evropske unije. Tu pa bo ključno sodelovanje z vsemi resorji, predvsem pa z Ministrstvom za finance, kajti za realizacijo so potrebni viri, sprva človeški, nato pa seveda tudi finančni. Brez obojega se zastavljenih ciljev namreč ne da doseči. Verjamem, da mi bodo izkušnje, ki jih prinašam iz svojega dosedanjega dela, v pomoč tudi v tem razvojnem delu delovanja službe.

Spoštovani prisotni, na koncu svoje predstavitve želim poudariti, da je moja odločitev, da kandidiram za ministrico, pristojno za razvoj, strateške projekte in kohezijo, nadaljevanje mojega dosedanjega dela. Poklicno sem bila ves čas vpeta med Slovenijo, Avstrijo in evropskimi institucijami. Vse čas sem si prizadevala za človekove pravice in spoštovanje prava kot nujne podlage za delovanje naše družbe. Vse našteto se v veliki meri lahko uresniči tudi preko instrumentov kohezijske politike in razvojnih izzivov države, torej področij, ki jih naslavlja služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko.

Za konec naj dodam, da je pomembna transparentnost delovanja, ki ji bom ves čas sledila.

Upam, da sem v tej svoji predstavitvi zajela bistvo. Podrobnejše odgovore lahko podam na vaša vprašanja in v kolikor me boste potrdili kot ministrico, verjamem, da bo tudi še veliko priložnosti za veliko bolj poglobljeno razpravo in izmenjavo mnenj in tega se že vnaprej veselim.

Prav lepa hvala.