Hvala lepa za besedo. Spoštovane, spoštovani, ministrica, državni sekretarji, sindikat in vsi ostali.

Ja, jaz bom splošno razpravljal, jaz sem tudi poslušal in prebral resolucijo, pa tudi poslušal ministrico in bom na par konkretnih primerih, na nekih primerih iz prakse, iz realnosti, iz življenja, iz terena, iz zemlje, iz kmetij tudi povedal, kje so problemi - saj, ministrstvo, tudi ministrica, se jih zaveda, velikokrat jih tudi tukaj v parlamentu, od nas poslancev, sliši, tako da, nekje gre stvar v neko pravo smer, če temu tako rečem, ampak še veliko bolj, veliko prepočasi no, veliko prepočasi se vse skupaj odvija in medtem časom, ko se to počasi odvija oziroma prepočasi, se naredi tudi veliko škode, še vedno, na samem terenu, kar se tiče kmetijstva in tukaj bi mogli dejansko bolj zagrabit, bolj zagrist in tudi Ministrstvo za kmetijstvo, sama ministrica, bi mogla imet, po moje, tudi s strani ostalih ministrstev, ministrov, predsednika Vlade, pa tudi nas, poslancev, pa koalicije, večjo podporo in bi lahko morda lažje prišli do nekih hitrejših, trajnejših rešitev, ki bi slovenskemu kmetijstvu dalo to malo več zagona, da bi se tudi stvari hitreje odvijale.

Zdaj, da ne bom sicer predolg, jaz seveda zmeraj povem, tukaj, ko se pogovarjamo o kmetijstvu, da so bile velike napake storjene v preteklosti, v nekem sistemu, ki si mu rekel socializem, ko smo ljudi nekako z nekimi ukrepi, neumnimi, vabili v mesta, praznili podeželje, praznili kmetije in to je bila res velika napaka in treba jo je popravit. Zdaj, to se počasi popravlja, ampak ta preskok iz, mnogo bolj, počasen, kot tisti, ko smo ga takrat delal, ko so ljudje masovno odhajal v mesta, v industrijska središča, v velike tovarne in tako naprej.

Tako ta, rečeno je tudi bilo, seveda, bili smo v socializmu, zdaj smo v kapitalizmu – jaz bom bolj rekel, da smo v tržnem gospodarstvu, se mi zdi bolj primeren izraz – trg narekuje, seveda, tudi obnašanje in delo kmetov, bi pa tukaj povedal, da jaz recimo kmetijstvo vidim tako, da, bi rekel, tudi same resolucije in vse skupaj, kar sprejemamo, vidim kmetijstvo, neko veliko kmetijstvo, tisto, bi rekel, ki je bolj že industrijska pridelava, to se pravi, bolj po nižinah, po velikih kmetijskih površinah, pri velikih pridelovalcih in pa tisto kmetijstvo, dejansko, po podeželju, hribovske kmetije, male kmetije in tukaj bi mogli, bi rekel, imet v bistvu, skoraj dva dokumenta, tako, kot se pogovarjamo o dveh programih pri koheziji. Nikakor ne moremo z nekimi istimi stavki, besedami, enačit tistega kmetijstva, prvega, in pa tistega drugega. To je popolnoma nekaj drugega in seveda, ko pa se, ko pa je potrebno brat zakone in pristopit k kmetijski politiki, pa seveda isti papir vzamemo v roke, tako za tistega kmeta v dolini, ki ima 5, 10 traktorjev, ali pa za onega, hribovskega, ki ima enega majhnega ali pa dva, pa se trudijo, pa borijo, na tisti zemlji gor, v hribih, na takem, bi rekel, nedostopnem področju in tako naprej.

Ugled kmeta je bil omenjen dejansko in še vedno je dostikrat tako. Tudi sam sem bil s kmetije doma in sem hodil v Ljubljano, v srednjo šolo in seveda, kaj si bil, kmet, kajne? Bil si kmet, to je bilo tako, bi rekel, ponižujoče, so se ti mestni fantje ali pa dekleta, norčeval iz nas, ko smo zjutraj malo »prismrdel« po »štali«, ko smo šli na vlak, kajne – kaj boš ti kmet, kaj boš ti kmet in tako naprej. To je bilo nonstop, to smo poslušal »skos«. Bil sem na to, sem se pač privadil, se nisem sekiral. Meni je bilo v ponos delat na kmetiji in še danes mi je, tako da, se s tem nisem ukvarjal, je pa, verjamem, marsikoga to tudi odvrnilo potem kasneje, da bi dejansko bil, da bi bil kmet.

Tako da, kar se tega tiče, lahko še izpostavim en primer, tudi kasneje se bom navezal, ko je bilo že tudi rečeno - veliko mestnega prebivalstva pride na podeželje, predvsem z nekimi vikendi in tako naprej. In recimo mene in skrbi in žalosti, pa nimam nič proti obnašanju, ampak neke tradicije, kultura v Sloveniji, ki je bila in ki upam bo še v bodoče, je bila taka, da se je na kmetiji delalo, poveselilo, kasneje pomagalo drug drugemu in še vedno je tako na podeželju, večina, povsod. Ampak recimo, ko pa vidim te vplive, ki moramo reči, da negativno vplivajo predvsem na mišljenje mladih ljudi, mladih bodočih, ki naj bi bili kmetje, ko ga vidiš v traktorju, pa notri posluša nekega Halida Bešlića ali pa ne vem koga, pa gnojnico pelje na njivo, pa potem kasneje, ko tam v vasi naredijo neko hudo fešto, dobesedno fešto z neko čudno glasbo, ki v tisto okolje ne sodi, pa potem jaz moram reči, da to mlade, ne vem, če jih to pozitivno spodbuja, da bodo naprej nadaljevali to slovensko tradicijo, tukaj sem malo zaskrbljen, pa nima nič proti, naj delajo kar hočejo, me pa malo zaskrbi. Kar se tiče obdelave in poseljenosti podeželja, kmetije se še vedno zapuščajo, določneje, jaz poznam tudi veliko kmetij tudi v našem koncu Zasavju, tam nekje nad Kresnicami, v Zapodju se reče 19 hektarjev velika kmetija, ko so mladi odšli jih ne zanima delo na kmetiji. Starejši gospod, žena mu je umrla, je ostal doma na kmetiji z 19. hektarji opremljena kmetija, traktorji, hlev, vse ostalo in dela nihče. On tam čaka svoj bridki konec in ne dobi nikogar, da bi prišel na to kmetijo naprej, jo obdeloval in delal, to so te žalostne zgodbe, ki so dejansko za zamisliti. In kako tukaj priskočiti na pomoč, ne vem ali se tukaj te javne kmetijske svetovalne službe kaj poglobijo v take zadeve, ne vem, da prepoznajo težavo, da dejansko poskušajo s svojim znanjem, s svojimi izkušnjami, s svojimi povezavami in tako naprej pomagati na nek način, da bo to šlo naprej. Zdaj, kaj čaka to kmetijo? 19 hektarjev verjetno jo čaka, da bo ta gospod ali doma umrl ali bo šel v nek dom za starejše, potem se bodo pa našli en kup dedičev razno raznih, ki se bodo tam po sodiščih pregovarjali za vsak kvadraten mete kdo bo kaj imel in na koncu bodo malo pokosili, tako kot je bilo tudi rečeno, in to je pa pogoj za pridobitev subvencij. To je pa bistveno, nekaj denarja dobimo, pokosimo toliko, da ni zaraščeno, da ni grmovja, da bi pa kdo kaj več, pa verjetno ne, edino, če bo bog dal srečo, pa bo mogoče kdo dejansko zagrabil ali pa da se bodo skupaj zmenili pa prodali nekomu, ki ga bo to zanimalo, pa da bo šla zadeva naprej in takih primerov je res ogromno in tukaj bi se mogli fino zamisliti in take kmetije, taka kmetijska gospodarstva predvsem po hribih najti, jih prepoznati in priskočiti na pomoč, se usesti z njimi, tudi z vsemi tistimi, ki tako čakajo, da bodo potem kasneje poparcelirali te kmetije, jih razdelili in pobrali kolikor se bo dalo in se z njimi pogovoriti in tako bi rešili neko kmetijo, neko zemljo in tudi poseljenost podeželja in tako naprej, bodo tam zrasli vikendi in bodo hodili gor mestni ljudje nastavljati na ležalnikih sončnim žarkom, pa zraven pripeljali še ostale, ki bodo fantazirali o podnebnih spremembah in pa o razno raznih nevladne organizacije, ki več škode na vasi naredijo kot pa koristi. In lahko samo še to povem, bil sem tudi podžupan v občini Litija in kako z leti, jaz sem videl kako smo z leti, ko hodimo po občnih zborih, krajevnih skupnosti, kako z leti vidiš kako je vedno več teh ljudi, teh vikendašev, ki postanejo neverjetno pametni, to so razgledani ljudje iz doline in pridejo na podeželje in gor fantazirajo in v bistvu spreminjajo tok življenja ne v korist kmeta, po navadi ne, ampak v neko svojo korist, to kar je bilo rečeno, da jim smrdi to, da ne bi imeli tega, bolj jih zanima internet kot pa cesta, ki so pripeljejo z velikim terencem gor in tako naprej. Skratka, v napačno smer gre to vse skupaj in tukaj mislim, da bi bilo treba dejansko še marsikaj narediti. Videl sem, da je v tej resoluciji tudi marsikaj zapisano in upam, da se bodo ravno, zaradi takih primerov stvari tudi prepoznale in šle v pravo smer.

Da bi razumevanje mesta pa podeželja sem že malo omenil. Neko področje tam pod / nerazumljivo/ je toliko vikendašev že gor, da je tista voda, ne vem kam gredo vsi ti odplaki od njih, kako je to urejeno. Voda, ki jo je prej podeželje imel je ta voda sedaj onesnažena. V veliki štangi nad 600 metrov nadmorske višine hodijo kmetje v Litijo v trgovino v Mercator po 5 litrov kante in nosijo v hribe domov vodo. Mislim, živa katastrofa kam smo prišli. Prej smo pa mi v mladosti smo / nerazumljivo/ kopali cevi in iz hriba čisto pitno vodo imeli nikoli nobenih problemov sedaj je pa neka vrtina v dolini narejena, kjer vse to priteče dol in to črpajo z nekimi pumpami gor in sedaj to klorirajo, da to tako smrdi, da ni niti za umivati se, mehurji nastanejo, ko voda teče in to na podeželju v hribih. Kam to gre jaz res ne vem. Če bodo mladi videli interes, da bodo delali na kmetiji jaz sem že večkrat izpostavil mladi bi radi zgradili novo hišo, nov objekt nekaj je zastarelo neki se vračajo nazaj na kmetije, objekti so zastareli ni vse za obnovo, nekaj bi bilo za prenoviti ali pa dograditi. Ali veste na koliko težav naletijo? Bonitete zemlje in tako naprej. Ali pa recimo imajo, so starši imeli zazidljivo parcelo, ki je zazidljiva nadomestili z uporabo stavbnega zemljišča plačujejo redno oni bi pa sedaj 20 metrov stran gradili tam gor v Goliščah mlada družina, ki bi rada gor ostala, ker so imeli tudi kmečki turizem pa jim je birokracija preprečila, da bi to naprej teklo z ne vem kakšnimi ukrepi kot da je to sredi mesta Ljubljane objekt, ampak veljajo isti pogoji kot za tiste sredi Ljubljane za hotel Shareton ali pa ne vem s petimi zvezdicami velja isto za tisti objekt gor na podeželju. Pravim, da ne vem, če ta merila sodijo … Sedaj bi radi to zemljišče, ki je zazidljivo spremenili v kmetijsko. To bo trajalo. Torej, zemljišče je novo, kjer so si zaželeli novo hiško to bo trajalo leta in leta, da ne moreš verjeti kako se to komplicira, potem pa pošilja od enih vrat do drugih. Zaščita v redu, kmetijske zemlje pa najboljše obdelovali in tako naprej. Jaz verjamem, da v kmetijski politiki tudi to mora biti, ampak zakaj to toliko časa traja, zakaj se take primere, ki se izrazi, izkaže želja neke mlade družine, ki bi na kmetiji delal hkrati imela še kmečki turizem zraven, dopolnilno dejavnost? Samooskrba bi bila, poseljeno podeželje bi bilo, davke bi plačevali. Ne, to traja toliko časa, res je to žalostno in dostikrat se ljudje obračajo in na nas in na ministrstva in na bog ve koga vse dajte to malo naprej poriniti, prosim, prosim, ampak to je res žalostno. To bi mogle določene službe, ki to vidijo same ne pa, da bomo mi sedaj fektali za vsakega posebej za take primere. To se mudi, to je treba pohiteti, tukaj ni čakanja. Ljudje bodo šli drugam, bodo zapustili tisto področje in tisto področje je zaznamovano, da je nezanimivo, ker ne bo nobeden več prišel in tako se prazni, potem podeželje. Mladim družinam veliko podjetje na podeželju bi rad hiško zraven delali … V / nerazumljivo/ dolini čez cesto samo. Tam je breg, kjer je grmovje, kjer tudi koze in ovce ne gredo notri, ampak to je kmetijsko zemljišče, to ni govora, najdite kje drugje, da bomo imeli nadomestilo. To bo sedaj trajalo 5 let, ko bodo že 100-krat že vsi odšli. To so taki težki primeri, ki jih ni malo v Sloveniji. Dopolnilna dejavnost bi imeli turizem, bi imeli čebelarstvo, vemo koliko je naklonjena država takim zadevam, koliko je davkov, birokracije. Če hočeš čebelarstvo imeti moraš v službo nekam hoditi, da se boš lahko šel čebelarstva. Meda vemo, da je premajhna samooskrba, pojemo ga vedno več, kar je zelo pozitivno in teh medenih proizvodov. Cena mleka je katastrofalno nizka, saj tudi državni sekretar Podgoršek strinja z menoj, ker smo o tem že govorili v Laškem. Kmet reče kaj bom jaz kravo imel pa mleko, če je tako nizka cena mleka, zakaj? Eden v dolini bo to drugače naredil ima stroje, orodje, bo to hitro šlo, bo predelal mleko, pa pridejo dve, tri cisterne in ga vsak dan peljejo v Italijo, pa dobi subvencije in vse živo, mleko gre pa v Italijo. To je žalostno. Kmečki turizem bi imeli na Širmanskem hribu, tudi pri Litij, pa ni to edini, to je samo primer iz okolja, ki ga poznam, pa ni elektrike na kmetiji, pa ni ceste urejene. Vem, da je to dolžnost občine in tako naprej, ampak hudimarja, da ne najdemo nekih spodbud, da bi takim priskočili na pomoč, ki že imajo dejavnost, pa bi samo še na višjo točko dali, kjer je lep razgled in kmetijske površine bi bile lepo obdelane, pasle bi se, govedo bi bilo in tako naprej, samooskrba, mlada hčerka bo doma ostala, pripeljala bo še enega fanta, ki bo imel interes delati in bo to teklo naprej in tudi takimi bi mogli priskočiti na pomoč. Se obračajo name, prosim ministrico Bratušek, prosim ne vem koga, dajmo tam en kabel potegniti, da bo to teklo naprej. Svetujem tem ljudem obrnite se na javno svetovalno kmetijsko službo, pa na občino, pa župana, pa javno svetovalna kmetijska služba na teren pogledati, gremo zdaj to rešiti in bomo rešili eno kmetijo, ki bo lepo tekla naprej.

Dogodki, da ne govorim od dela ali pokojnine vemo kakšne so za kmete, o tem smo že velikokrat govorili, kaj dosti se na tem področju ni naredilo. Zdaj ženske na podeželju ste posebej omenili, gospa ministrica, pridne so ženske na podeželju, predvsem se povezujejo v določena društva, razna društva podeželskih žena, podeželskih deklet in tako naprej in to so potem tiste verige, ki potem to predelano hrano tudi prodajajo, promovirajo po stojnicah, ni vrag, da ni ene prireditve nekje v občini ali pa krajevni skupnosti kamor te ženske ne bodo prišle in prinesle svojo robo tja, pa na stojnicah v mestu prodajale, in tudi vedno več ljudi to kupuje, kar me zelo veseli. Me pa skrbijo tiste verige velikih trgovskih centrov, tiste verige so dosti bolj močne in delamo veliko konkurenco tem malih predelovalcem, predvsem tudi tem ženskam, ki bi rade potem to spravile v denar, da ne delajo popolnoma zastonj.