Lepo pozdravljeni tudi v imenu Sindikata kmetov Slovenije.

Mi smo že sodelovali pri predstavitvi te resolucije v Državnem svetu in takrat smo javno povedali kaj pričakujemo in kam nam je moteče, ampak v večina primerov se bom podvojil z mislijo Kmetijske zbornice. To sta dva institucije z istim namenom tako, da ne biti presenečeni, če bo kakšen stavek ponovljen.

Mi pričakujemo kot tako resolucijo, ja mora biti, mora biti napisana, moramo imeti neke smernice, po katerih se bomo ravnali s tem, da razmišljam, da Slovenija, ko je tako razdeljena pa tako specifična od pokrajine do pokrajine, da bi bila potrebna nadgradnja se pravi po regijah prilagoditi na specifičnih regije. Sam lahko zatrdim, ker sem predsednik Sveta območje enote Murska Sobote mi že za Pomurje pripravljamo iz te resolucije, iz svoje resolucije naslovili smo jo strategija razvoja kmetijstva v 2020 do 2050 in prav to želimo, kar bom sedaj povedal točno opredeliti v našem pomurskem prostoru kdo, katera kmetija, v kakšni obliki, v kakšni velikosti, s kakšnim ciljem.

Resolucijo bomo podprli in jo bomo podpirali. Imamo pa nekatera pričakovanja sicer bolj slednjih aktov oziroma zakonov. Za nas je zelo pomembno, če bo ta resolucija tudi dobila neke zakonske podpore to so Zakon o kmetijstvu, Zakon o kmetijskih zemljiščih, Zakon o skladih, ki ste pa zelo pomembna, kako bomo pa, potem to resolucijo dobili v življenju v sprejemljivi obliki. Za mene je zelo pomemben poudarek, da imamo neki cilj kdo bo nosilec kmetijske proizvodnje v bodoče. Mi še vedno imamo nekih 66 tisoč kmetij, ki vlagajo vloge za podporo na kmetijo. Mislim, da dolgo tega ne bo tako in naš cilj in mi pri sindikatu podpiramo, da moramo dati slovenski kmetijski proizvodnji to so družinske kmetije, mladi ljudje, izobraženi ljudje in ti bodo vsaj za eno obdobje - 30 ali 40 let -, da bodo zavarovani, da bodo delali na kmetijah. Vendar za te mlade kmetije, mlade družinske kmetije pa moramo rešiti vprašanje prostora. Tukaj moram spomniti, ker ko smo mi družinske kmetije ustanavljali smo rekli mladi prevzemniki pa smo jim dali neki denar za zagon proizvodnje sedaj pa vsaka mlada kmetija, ki želi kmetovati mora imeti neko izdelano proizvodnjo in je zelo ogromno potrebno investirati sedaj pri teh mladih ljudeh. Kajti, vsaka kmetija, ki je bila zadnjih 30 let je imela neki svoj socialistični značaj kmetovanja. Trenutno prehajamo v moderni kapitalistični značaj to pa pomeni, da mora biti kmetija velika, da mora biti neka standardna kmetija, konkurenčna kmetija in sedaj se srečujemo s problemom prostorskih načrtov oziroma prostorov. Normalno to, kar je malo prej gospod Ravnik govoril naše kmetujejo v veliki meri tudi z škodljivci to so zveri, divjad in pa še marsikaj drugega ptice in tako dalje. To zadevo povem vam v Pomurju ali v Prekmurju, Goričko, ki bo čez čas zelo vprašljivo kako naprej. Že 40 let kmetujejo naši kmetje za ograjami, za / nerazumljivo/ varovanjem svojih pridelkov. Mlada družinska kmetija v taki obliki sigurno ne bo kmetovala in se bomo dejansko srečevali z izsiljevanjem oziroma za območja, ki bodo izseljena oziroma da bodo prazne.

Me zelo skrbi in ta resolucija oziroma vsi nadaljnji dokumenti mora se zaščititi kmetijstvo. Mi imamo vasi, ki so izrecno namenjene za kmetijstvo. Že stara Avstro-Ogrska ali Madžarska država, ko je bila nekje tu na našem območju, je točno predvidela, ta vas je kmetijska vas, tu se bo kmetovalo. Danes žal ugotavljamo, da malomeščansko sili na vasi in nam jemlje prostor in pa pravico do kmetovanja. Glejte, kaj se to zgodi? Takrat, ko se nek mladi kmet odloči, da bo zgradil en hlev. Takoj drug dan je že civilna iniciativa, zbira se podpise, glejte, v tej vasi to ne bi mi želeli, naj to bo nekje v drugi vasi, ker to bo smrdelo, to bo silaža, to se bo vozilo, to bo ropot, to ne vem kaj bo, ampak ti ljudje prihajajo iz mesta na podeželje, ker se jim na podeželju »dopade«, ker je lepo na podeželju, ampak, noben pa ne bi imel soseda za kmeta. To je potrebno zaščititi, se pravi, prostor oziroma kmetijstvo oziroma podeželje, moramo v resoluciji definirati, da je rezervirano za kmetijstvo in bo kmetijstvo glavni, najbolj prisoten, dejavnik v vasi, vsi ostali, ki pa želijo živeti, naj živijo, niso moteči faktor, ampak morajo spoštovati načela življenja na kmetijah.

Glejte, v nadaljevanju, skozi akte oziroma program razvoja podeželja ali pa, ko »po programe«, pričakujemo, da v naslednjem obdobju bo zelo pomembno, moramo se namreč osredotočiti, mi moramo imeti cilj prehranske varnosti. Mi imamo že »subvencijsko« politiko, koliko, 15 let, mislim, da nekje 15 let, te podpornice dobivajo, ampak z leta v leto, nam nekateri segmenti oziroma nekatere panoge, upadajo. Čedalje manj smo samooskrbni. Zdaj, kje je napaka ali pa kaj je napaka, je dejansko ekonomija proizvodnje ali je kaj drugo, tako da, zdaj v bodoče, v tem obdobju, sedemletnem, ki nas pričakuje, pa mora ta resolucija spremeniti in pa ta program spodbud, da bomo pa začeli podpirati kmetijsko proizvodnjo.

To željo, da je cilj, da je samo obdelano, kmetijsko območje ali pa ne vem kaj, naj to podpira nekdo drug, ne z sredstvi za podporo kmetijstvu, a naj podpira Ministrstvo za okolje ali ne vem kdo, da bomo imeli lepo pokošeno, urejeno, hribovito območje, tam, kjer je že zdaj opuščena govedoreja, pašništvo, tam, kjer se več ne najde ne ovca, ne koza, že zdavnaj ne krava, tu, zdaj, ali bomo šli intenzivno to ponovno vpeljevat ali pa bomo preusmerili, kajti v bodoče dejansko mora biti proizvodnja in to, kar je bilo že povedano, to morajo dobiti ljudje, ki želijo živeti od kmetijstva in njim mora biti omogočeno v tem perspektivnem obdobju, eno spodobno življenje na kmetiji. Če to ljudem ne bomo omogočili, bodo še ti, ki so bili pripravljeni prevzeti kmetovanje, ki so bili pripravljeni slediti željam vseh nas, ki smo bili že zdavnaj kmetijstvo in če bodo obupali in vsak mladi človek, enkrat, ko gre iz kmetije, se nikoli ne vrne, tako kot vsak mladi izobraženi človek, ki gre iz Slovenije, redko, da bi se nazaj vrnil…

Torej, naša resolucija, naša strategija mora biti, da to, kar zdaj / nerazumljivo/ in pa tudi v bodoče želimo, da z resolucijo in pa strategijo, še več mladim omogočimo, da bojo mladi prevzemniki, da bo se še več mladih družinskih kmetij ustanovilo oziroma formiralo. Moramo vedeti, da za 10 let bomo mogoče govora imeli, o procentu ali pa 2 procenta ljudi, ki bojo delali v kmetijstvu, da ne bomo več govorili o 60 ali pa 70 tisoč kmetijah, ki bojo vlagale neke subvencije, / nerazumljivo/ da bo to nekaj tisoč samo, vendar proizvodnjo, bojo pa ti ljudje peljali, če bojo imeli vse pogoje, v tej smeri, da bojo ista proizvodnja, kot takrat, ko je bilo 100 tisoč kmetij, vendar takrat so bile vse kmetije bolj samooskrbne, za lastno rabo, zdaj, pričakujem pa, da vse kmetije bojo usmerjene, v veliki meri, v tržno proizvodnjo.

Ena, zopet naslednja prepreka, ki jo pa vidimo in bo zelo potrebno, povezovanje kmetov, kmetij in pa, potem naprej povezovanje, se pravi, v zadruge, v organizacije pridelovalcev ali pa v proizvodne verige. Vendar, glejte, ne smemo pa zaspati, mi imamo kar nekaj dobrih verig, ki se dnevno sliši - žitna veriga, zelenjadarska veriga, ne vem kaka veriga - ampak žal ugotavljamo, da v teh verigah ni nobenega inštrumenta, da bi opredelil neka razmerja. Še vedno trdimo, da je v slovenskem kruhu 5 % deleža slovenske pšenice, da je pa 55 ali pa 50 % deleža trgovske verige in da je trgovina tista, ki obvladuje to, če dobro sledim malo tudi evropski politiki tudi v Evropskem parlamentu, v Evropski komisiji to ugotavljajo, da je na tem področju nekaj treba urediti. Namreč, zakaj bi dajali svoj dobro prislužen denar nekomu drugemu, ki ta denar pobere v Sloveniji in ga nese čez mejo. To so velike trgovske korporacije, ki nas osramešujejo. Če bomo malo več temu pozornosti posvetili normalno ekonomisti rečejo, da je to naravno, ampak mora nam biti neki cilj. Nekdaj smo imeli zelo zelo zavarovano kruh, mleko in meso to je dobrina, ki mora bito pod nadzorom in dobrina, ki mora biti vsakemu dostopna.

Naslednje poglavje, ki bi pričakovali od te resolucije so pa normalno prepoceni dobrine, ki se pridelujejo na kmetiji. Hrana mora dobiti neko vrednost, hrana mora biti vredna, vendar dostopna. Sedaj pa ali bomo reševali dostopnost skozi kmetijsko proizvodnjo in pritiskali na kmetijsko proizvodnjo, da bo cenjena oblika proizvodnje pa s tem reševali socialni problem zaposlenih upokojencev ali pa bomo spremenili na državni ravni, gospe in gospodje poslanci, socialno politiko minimalne plače ali pa minimalne penzije in s tem reševali boljše odnose ali v boljšo cenovno politiko v kmetijski proizvodnji to je pa v veliki meri odvisno od vas.

Na koncu bi povedal, da resolucija ja, sindikat jo podpira, ima željo, bo sodeloval pri vseh ostalih nadaljnjih dokumentih. Me pa zelo veseli in močno podpiramo, da ta resolucija pa ta program razvoja podeželja mora bazirati na eni zelo dobri blagovni znamki to je blagovna znamka »Izbrana kakovost Slovenije«. To slovenski potrošniki bodo prepoznali, moramo jih prepričati v to. Moramo vedeti, da slovenska hrana je pridelana kvalitetno pod zelo budnim očesom vseh nadzornih organov, ki spremljajo in kontrolirajo kmetijsko proizvodnjo na področju fitofarmacije, na področju genetike vsepovsod torej zadovoljujemo v najboljši meri vsem pravilnikom. Slovenci moramo svojo blagovno znamko »Izbrano kakovost« tudi ponuditi slovenskemu potrošniku po sprejemljivi ceni.

Na koncu bi rad povedal. Izbistriti je pa treba misli, da slovensko kmetijstvo ni onesnaževalec okolja, da slovensko kmetijsko ne vpliva to, kar je Branko Ravnik povedal, vremenske spremembe, da je ta delež zelo majhen in vsem tistim, ki razmišljajo, da so krava, svinja ali pa nekdo največji moteči faktor. Žal, brez treba Slovenci ne bomo preživeli in s tem dejstvom, da je konvencionalna proizvodnja varna proizvodnja. Ne nasprotujemo ne ekološki ne kakšni drugi obliki proizvodnje, vendar preživeli bomo s konvencionalno proizvodnjo pod budnim očesom nadzornega organa, nadzornih organov torej naj bo resolucija taka kot je. Pričakujemo pa, da vsi tisti področij, kjer je potrebno jo moramo dograditi in dati smernico, da bomo za 7, 8 let ugotovili, da pa to obdobje za to resolucijo je imelo končno eden napredek ne pa nazadovanje.

Hvala lepa.