Hvala za besedo, lep pozdrav vsem skupaj. S tistim, ki se še nisem srečal, ob novem letu, vse najboljše za 2020. Pravijo, da velja po Svetih treh kraljih do konca meseca.

Program sklepov ali seznam sklepov je dokaj obširen. Nekateri sklepi na komisiji, predstavljeni, ne spadajo v resor urada, ampak drugih ministrskih resorjev in predstavniki teh ministrstev, šolstvo in podobno, bojo lahko sami podali svoje mnenje, svoje najdbe in tako dalje. Jaz bi se kar držal voznega reda, kjer, prva postavka je bila problematika financiranja tiskanih medijev in knjig avtohtone slovenske narodne skupnosti. Kakor sami veste, državni sekretar / nerazumljivo/ je pred časom, kar precej časa nazaj rekel, da avtohtoni tisk ne bo več dobil podpore po letu 2020. Jaz sem se pogovarjal z italijanskim ambasadorjem v Ljubljani, nisem mu grozil, ampak, opozoril sem ga na določene konvencije, katere je Italija podpisnica, tako evropske kot Združenih narodov, glede avtohtonih pravic in dobili smo 3 in pol milijone za Primorski dnevnik. Torej, to je zagotovljeno.

Dodal bom tukaj še eno stvar, da pogovori so še v teku, glede financiranja italijanske radijske agencije RAI, za slovensko oddajo v Trstu. Kako se bo to izteklo, ne vem, mislim pa, da bo, upam, da bo ravno tako uspešno, kot je bilo za tiskani medij. Glede novic na Koroškem – nimam pravega odgovora, vedno se še išče sistemska rešitev s strani tudi Avstrije. Čakamo na novo vlado, ki je zdaj sestavljena, operativna. Jaz sem optimističen, ker novi kancler je zelo naklonjen avtohtonim skupnostim, ker doprinesejo tudi suvereni sosedi v gospodarstvu, kulturi in ostalih. Tako da, ostajam optimističen, da se bo v programu nove vlade v Avstriji, dogajala boljša podpora naši skupnosti.

Potem gremo na naslednji sklep – problematika dvojezičnega šolstva, raba / nerazumljivo/ domačega okolja na avstrijskem koroškem. To je dvorezen meč. Urad v okviru svojih pristojnosti aktivno skrbi za ohranjanje razvoja slovenskega jezika in kulture. Klasičen primer je dvojezična »celovska« gimnazija, je otroški vrtec in šola v Dobrli vasi, ki je celo trojezična, kulturno dediščino ohranjat in / nerazumljivo/ med Slovenci v zamejstvu, po svetu, je poglavje. Glede jezika, v zamejstvu, je pa tako… Otrok, 9 let star, pride domov in pravi, mami, zakaj bi govoril slovensko, če so vsi moji sošolci Italijani ali pa Avstrijci in govorijo nemško. In tukaj zelo težko. Drugi problem je, mešani zakoni. Če je oče Italijan ali Avstrijec, mati Slovenka, šanse so, da bo otrok v prvi mladosti govoril slovensko, če je pa to obratna situacija, je pa stvar izgubljena. Jaz to vidim pri lastni hčerki v Avstraliji, kjer je mati »anglosaksonka«, moja hči ne govori slovensko, zna dve besedi, pručka, pa luč, ki jo je stara mama naučila. Več o tem bo pa seveda lahko predstavnik Ministrstva za šolstvo podal.

Zdaj je pa tukaj, zame, izredno pomemben, pa za skupnost tudi pereč problem, to je problematika politične zastopanosti avtohtone slovenske skupnosti v italijanskem sistemu. Reforma italijanske ustave kakor je bila predstavljena, predvideva zmanjšanje števila parlamentarcev tako v reprezentativnem delu, spodnjem domu kot v senatu. Vendar to je še vedno debata na rimskem podiju. Rezultata ne vemo. Vsako zmanjšanje bo problematično kar se slovenske skupnosti tiče. Znotraj te narodne skupnosti je intenzivna razprava o zagotovitvi zastopstva. Srečanja so bila tako na deželni kot na mednarodni bilateralni ravni kot na posamezni županski ravni v Benečiji in Furlaniji-Julijski krajini. Smo pa v rednih stikih s predstavniki naše skupnosti v drugi strani meje. Nekateri so danes tudi tukaj. Srečujemo se, pogovarjam se, napori so usmerjeni v reševanju tega. V proces predlagane neke ustrezne rešitve se mora vključiti tudi predsednik avtonomne dežele, gospod Fedriga, ki pa je dokaj naklonjen slovenski skupnosti, ker le ta skupnost ekonomsko in kulturno prispeva uspeh v dežele. V pogovoru z italijanskim veleposlanikom / nerazumljivo/ proti koncu lanskega leta, sem poudaril, da je nujno, da je že dosežena raven zaščite slovenskih narodnih skupin v Italiji ne bo zmanjševana. Mi ne zmanjšujemo zaščito ali sodelovanje z italijansko skupnostjo na koprskem, torej v našem Primorju. Ne vidim zakaj bi Italijani zmanjševali naše skupnosti. Ampak pri tem pa istočasno poudarjam nujnost slovenskega zastopstva v obeh domovih italijanskega parlamenta. Kako bomo uspešni na tem področju, ne vem. Čas bo pokazal. Ta tema je bila pa tudi izpostavljena na redni seji Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu. Deželni glavar Fedriga, podpira ta prizadevanja, da bi volilni zakon omogočil slovenski manjšini zagotovljeno predstavništvo v Rimu. Trenutno v Rimu, kar se tiče slovenskega predstavništva je samo senatorka Rojčeva, pa še ona je notri strankarsko ne pa kot predstavnica skupnosti.

Zadnje dni ste seveda videli izvajanje postopka repatriacije iz Bolivarijanske Republike Venezuele. Prvič, zahvaljujem se vsem poslancem in članom komisije za nudeno podporo na obeh sejah kjer je bila tema obravnavana in osebno mislim, da je ta suport, ta podpora bila ekipi na uradu izredno dobrodošla in konstruktivna. Odločba na Vladi je bila, da bo urad koordiniral in izvajal dejavnosti vladnih organov v okviru akcijskega načrta izvajanja repatriacije. Naj poudarim, da leta 1992, 671 Slovencev je v dveh avtobusnih konvojih, enega je vodil Igor Bavčar drugega Dimitrij Rupel, evakuirano iz Sarajeva v Slovenijo. Nobenega poimenskega seznama takrat ni bilo ustanovljenega, državnega, vzdrževana, kakorkoli in danes ne vemo kje so ljudje, teh 671 slovenskih duš, ali so zaposlene, so socialni prob… ali so izginili. Nimamo. Mi smo se odločili na uradu, predvsem državna sekretarka Olga Belec, je naredila odbor treh ljudi, operativni, kjer bomo pripravili in smo uspešno pripravili sistemsko rešitev za izvajanje možnih repatriacij v bodočnosti. To je unikum pri nas. Sodelovanje na medresorski ravni je odlično, vendar kakor veste, prve novice o tem so prišle na svet šele v zadnjih parih dnevnih, ker sem jaz dal popoln embargo na to. Ljudje imajo pravico do svoje privatnosti. Če se bodo pa odločili, da bodo komunicirali z mediji, bodo pač to naredili sami. Trenutno jih je tukaj ene dvajset. Nekateri so v gostinskih objektih, nekateri so že pri sorodnikih. Trenutno imamo štiri do šest intervjujev za delovna mesta že pripravljena, računalničarji, kemi, farmacevti in podobno. Vsi znajo dokaj dobro angleško, ki je v teh poklicih dan današnji nujnost. Okvirne številke prosilcev so med 50 in 60 ljudi, nekateri ja, se bodo še odločili, nekateri ne. Probleme imamo tudi zdaj v Venezueli, da ono tako kot je bilo v prejšnjem sistemu, ko so državljani Republike Slovenije in federacije, morali plačati depozit za izhod iz države. Tudi venezuelska vlada zahteva podobno.

Drug problem, ki je pa administrativen, ker pri nas in tukaj smo se srečali z Ministrstvom za notranje zadeve in to uredili, pomanjkanje potrdil, ki jih država Venezuela noče dati. Potrdilo o nekaznovanju. Zakaj pa to rabiš? Plus to, velike cene so za to in tega ne morejo. Vsaka prošnja je seveda obravnava individualno. Nekateri lahko tudi ne izpolnjujejo pogojev. Eni ne vedo, če bodo dejansko lahko repatriirali iz osebnih in različnih razlogov, itd. Mešani zakoni so, mladina je, otroci so, starejši, venezuelski / nerazumljivo/ so tudi tukaj, bodo prišli, moramo najti prostor v domovih za starejše. Ampak za enkrat, stiki ki sem jih imel z repatriiranci, so dobri, se dobro počutijo, so zadovoljni in vsi čakajo, da se bo začel intenziven pouk slovenskega jezika, ker to je točka na kateri šepajo. Številnim prostovoljcem gre posebna zahvala tako s strani poslancev, pa naj bodo to Velike Lašče, Male Lašče, Logatec ali pa Radovljica, vsak pomaga prostovoljno z nasveti, povezavami, itd., in brez njih bi delo Olge Belec in njene ekipe bilo zelo otežkočeno. Tudi ostali resorji so se nenadoma pokazali kot izredno kooperativni, ker včasih je to v naši politiki kar unikum, da se malo pohecam, in so nekateri tudi svetovali najboljše možne rešitve.

Soočamo se s problemom tečaja slovenščine, ki ga pa Ministrstvo za šolstvo in notranje zadeve uspešno naslavljajo in rešujejo. Tako, da se, kolikor sem rekel, privatno imam zdaj že štiri do šest intervjujev zacahnanih. Vse to je šlo po privatni strani. Bi pa prosil, da te stvari, ki sem jih zdaj povedal, ostanejo tukaj v tem prostoru, da ne gredo medijem. / oglašanje iz ozadja/ No, pa naj bo. Nisem nič takega rekel, da bi bilo, ja. Nič takega. To so dejstva katera sem predstavil, so že mediji pobrali. Več o tem ne bom govoril dokler ni dejavnost izpeljana uspešno.

Tako da, bom rekel, zaključil ta poglavje do prihoda naslednje skupine repatrirancev, bi prosil za / nerazumljivo/ informacij, predvsem pa medije.

Ko sem kandidiral za ministra na tej komisiji, je poslanec Žan Mahnič me vprašal direktno o neposredni zastopanosti Slovencev zunaj meja Republike Slovenije v Državnem zboru. Jaz sem takrat odgovoril, če gledate na magnetogram, 110 % se s tem strinjam. To je ustavna postavka za katero urad nima ne kompetenc ne kadra, da bi to zakonodajo pripravili. To je velik logistični zalogaj, predno sploh pridejo v obravnavo kamorkoli. Ali bo to mandat, in tukaj bom, oprostite, vzel ene par minut, ali bomo imeli enega predstavnika za cel svet, kot je / nerazumljivo/ in enega zamejca? Ali bomo imeli v obdobju mandata štirih let en kontinent eno leto, drug kontinent drugo leto? Če bomo sprejeli to formulo in vzamemo severno Ameriko eno leto, ali bo to izvoljen Kanadčan, Amerikanec ali Mehika, izseljenec. Če bomo delali z zamejci, ali bo to Tržačan ali bi bil to eden iz Gradca ali iz Porabja ali iz Gorskega Kotarja. In to so stvari, ki jih je treba izpeljati. Jaz sem poslanca Mahniča prosil, da naj začne pri tem sodelovati. Trenutno, danes ga ni, tako da ga ne morem pobarati kako daleč je že s tem prišel. Z njim pa osebno še nisem imel stika in sestanka, da bi mogoče dali to na mizo in videli kakšne so možne rešitve. Vendar ne verjamem, da bo to se izšlo zelo hitro, je pa zaželeno.

Dodal bom pa še eno stvari. Kar se zamejcev tiče, ja, jaz sem zelo za to. Bom pa citiral besede mojega pokojnega očeta, ki je več kot 60 let živel v Avstraliji. Jaz ne poznam ljudi na občinski ravni, ne poznam ljudi v ministrstvih. Edina oseba za katero bi volil, bi bil pater familias, to je predsednik Republike. Tudi to moramo upoštevati. Želje zamejcev, želje izseljencev. Evidentiran krat število… / nerazumljivo/

V razpravi takrat je bilo rečeno, da se doda dve novi volilni, ena za zamejce, ena za izseljenstvo. Meni izredno pomembno je izvajanje akcijskega načrta sodelovanja in podpore mladim Slovencev v zamejstvu in po svetu. To so mi prioriteta. Demografsko se mi staramo, prav tako se izseljenska srenja in zamejska srenja. Če nimam podmladka, bo slovenstvo v tujini izven meja Republike Slovenije zamrlo in tukaj moramo investirati tako energijo kot sredstva tudi v razvoj mladine. Gledam tukaj v ne majhni meri na zamejsko mladino, ki se množično izsiljuje, recimo vzemimo Benečijo, Rezijo, zahodni del Koroške, ki je manj razvit kot recimo drugi deli in tukaj bi jaz rad videl, da bi nekako na vladni strani z vašo pomočjo in pritiskom, prišli do tega, da bi v Ljubljani imeli dijaško-študentski dom za izseljence in zamejce in relativno dobro štipendijo s katero lahko doštudirajo in se vrnejo v svoje okolje, konsolidirajo jezik, spoznajo matično domovino in se opremljeni s tem znanjem in zavestjo vrnejo v svoja okolja. Če imamo na Dunaju hotel Korotan, center slovenskih študentov, pored Knafljeve skupine, ne vidim zakaj tega ne bi imeli. Ogromno je stvari, javnih poslopij v rokah različnih ministrstev, ki bi se lahko v ta namen porabila, ampak štipendija 100, 140 evrov, to je komaj za urbano. Tako da, tukaj ali bomo futrali konja, po domače rečeno ali mu bomo dali samo slamo. To je razlika.

Javni razpisi. Tam smo, prav danes smo razdelili vse kar je bilo proračunskih na razpisih, preko 300 odločb sem popisoval kot nor danes zjutraj že od sedmih. Razpisi so namenjeni tako skupini MAJ, Mladi Alpe Jadran, tako ASEF v San Francisco, Stanford University, tako v tujini izobraženi Slovencev in še bi lahko našteval.

Primorska poje, Rezija poje. Takšne prireditve pritegujejo mladino, ne samo starčke v pevskih zborih, ampak tudi kreativno mladino na različnih področjih. Potem imamo tukaj področje športa, kjer imamo veliko število zamejskih športnih društev katere aktivno podpiramo. Šport združuje. Na uradu imamo diplomanta Fakultete za šport, bivšega rokometaša reprezentativca, ki tesno sodeluje s športno skupino, ki jo vodi Ivan… / oglašanje iz ozadja/ Peterlin. Oprostite, včasih je roza od skleroze. Ivan Peterlin, kjer mi poskušamo pripeljati slovenske trenerje v zamejsko okolje, ampak to trenerje, ki ne znajo italijanščine, recimo. Ker, če pride do nekega nerazumevanja, je otrok športnik prisiljen komunicirati v slovenščini, ne pa, da bi se / nerazumljivo/ italijanščino. Problem pri mladih, sem opazil sam, mladina iz Kaknja(?), se pogovarja z slovensko mladino iz Tolmina v angleščini. Kako to premostit? Enostavno rečejo, ej, fantje, nehajte, kajne. Tukaj, poskusite slovensko, pa tudi če govori oni bosansko srbščino, še zmeraj je boljše, kot pa da obadva komunicirata v angleščini.

Dotaknil se bom tudi letnega poročanja o izvajanju(?) načrtovanih ukrepov, to je bilo lansko leto junija, letos bo ravno tako. Medresorsko delo, za to, v te, se vključuje gospodarske strukture, pripravlja nova strategija / nerazumljivo/ med Republiko Slovenijo in / nerazumljivo/ na področju gospodarstva. Ker so meje padle, bariere so pa še vedno v glavah. Tukaj imamo ministrico za evropska sredstva. Jaz sem zdaj že večkrat v mojih srečanjih in pogovorih z različnimi predstavniki naših sosed, govoril na to, da pripravimo skupni projekt, pa naj bo to kmetijsko raziskovalni inštitut v Škerkovi domačiji v Italiji, blizu Trsta, ker, univerza v Vidmu ima fakulteto za agronomijo, mi imamo odlično, lahko bi pa črpal na ta račun določena sredstva, za skupni razvoj in sodelovanje. Obe državi bi se s tem povezovali na gospodarskem področju. Rezultat bi bil, da bosta obe strani uspevali komercialno. Kot sami veste, da mladi so bili aktualna tematika na obeh sejah, sejah Vlade / nerazumljivo/ za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Čezmejno / nerazumljivo/ v okviru evropske kohezijske politike, to sem že malo omenil. Tukaj bova z ministrico Mlinarjevo in ostalimi, prvo morajo oni povedat skupno, kaj si želijo, da lahko ta projekt damo na mizo, da ga ocenimo, kako se bo to izvajalo, kakšen učinek, dolgoročno, bo to imelo in to. Šele potem lahko cukamo Evropo za denar, zavedat se pa moramo, da denarja iz Evropske unije bo letos manj, po brexitu, ker bojo dal manj, mi bomo moral več prispevat, torej ta denar bo dražji.

Interreg, finančno obdobje je bilo dobro, 2014–2020, ampak, več dejansko ne morem povedat, ker jaz sem samouk na tem področju, to je zelo kompleksno, bomo to razvijal v letošnjem letu, ki je komaj začetek. Glede teh zadnjih dveh sklepov, kajne, naša pozitivna moralna podpora in bi dal besedo relevantnim resorjem, pa naj bo to šolstvo, notranje zadeve, gospodarstvo, kdorkoli, sociala…

Toliko iz moje strani.