Jaz prihajam iz Združenja Onkonet, kjer smo, to je krovna organizacija vseh teh največjih onkoloških društev v Sloveniji. Drugače prav izvorno pa prihajam iz Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo. Jaz bi se tudi v imenu zagovornikov bolnikov, ki smo v združenju Onkonet zahvalila, da ste ustanovili ta pododbor. Mi zelo računamo na vas, da nam boste pomagali pri uresničevanju naših ciljev, da bi še izboljšali obravnavo za bolnike. Da nas boste podprli pri naših prizadevanjih. Z veseljem bomo sodelovali tudi naprej na vseh teh sejah. Tudi verjetno se bomo večkrat na vas obrnili z našimi težavami. Bi pa tukaj se zelo pridružila prof. Kovaču, ki pravi, da s tem skupnim sodelovanjem lahko marsikaj premaknemo naprej. To smo v bistvu že zadnja leta tudi dokazali. Veseli nas zagovornike bolnikov, da smo čedalje bolj prepoznani kot dober partner tudi pri državi. Nenazadnje kar v nekaj delovnih telesih sodelujemo na Ministrstvu za zdravje. Tako da s skupnimi močmi poskušamo mi kot predstavniki bolnikov, kot vidik bolnika, tudi midve same s Tanjo iz Evropedone sva nekdanji bolnici. Da pač skupaj nekaj pripomoremo k izboljšanju stvari, ki niso še tako dobre. Pridružila bi se tudi mnenju, da je obravnava bolnikov z rakom pri nas v redu. Da pa seveda določene stvari še vedno niso v redu. Slab je dostop do celostne rehabilitacije ali pa kar širše do kakovostne celostne obravnave, kar pomeni manjka bolnikom psihosocialna podpora, sistemsko urejena. Društva zelo veliko naredimo na tem področju, prevzemamo nase te razne podpore terapije, ampak, fajn bi bilo, da bi bila organizirana sistemsko, da bi bila dostopna vsem, ne samo tistim, ki imajo pogum in se odločijo in pridejo v društva bolnikov po pomoč.

Potem je tukaj, klinična prehrana je zelo pomembna, kot ste že vi omenila. Potem je tudi fizikalna podpora. Študije kažejo, kot strokovnjaki poudarjajo, da celostna rehabilitacija, ki zajema vse te tri dele, bistveno izboljša preživetje bolnikov. Vsi vemo, da bolniki so vedno mlajši, da se vračajo nazaj v službo in da bi ta dostopnost do celostne rehabilitacije za vse, pomenila seveda tudi zelo dobro za državo, za širšo družbo, ker pač bi se ljudje hitreje in bolj opolnomočeni vrnili nazaj delat in koristili sebi, pa nenazadnje tudi družbi.

Nas pa malo skrbi tudi ena točka, ki bi ji tudi želeli, da bi jo obravnavali. Prihajajo nove oblike zdravljenj, ki so zelo naravnane na posameznika. To so zelo draga posameznika in če je zdaj vse na voljo, bolj ali manj, pravočasno, vse nove terapije, pa nas skrbi, da v bodoče bo to težje zagotavljat, ker so to res personalizirana zdravljenja in bi bilo dobro, da bi, pač, ne vem, malo to vnaprej se naredila ena strategija, kako se bo to financiralo, kajne? Ali je dovolj denarja v zdravstveni blagajni, da bo pač onkologija lahko na taki vrhunski stopnji ostala, kot je zdaj? To nas skrbi no, ker vidimo, ker pač te terapije so tukaj že, kajne, niso še pred vrati, pa ne bo čez 5 let, ampak je to že danes tukaj, kajne.

Tako da, na to bi zelo apeliral, da je treba razmišljat. Seveda to za sabo potegne, tako kot je že profesor Zakotnik rekel, tudi ustrezne kadre, ki podpirajo izvajanje takih terapij, tako da, mislim, da nas čaka skupaj kar veliko dela, veliko bo sprememb, bojo prinesle te vseeno novosti in računamo no, da bi, pač na vašo podporo, na razumevanje, ker, tako kot tudi je dr. Albreht rekel, kajne, vse več bolnikov ozdravi in pač, s temi novimi terapijami bo teh možnosti še veliko več in je treba mislit, zdaj še en korak naprej.

Mogoče, ne vem, Tanja, če še ti kaj dodaš, kot, ti si tudi mednarodno zelo aktivna, tako da mogoče lahko kakšno, komentar…