Najlepša hvala za besedo. Vse prav lepo pozdravljam. Zahvaljujem se tudi predlagatelju te seje, za sklic.

Se mi zdi, da je tema več kot upravičena, da je dejansko to, ima nek državni pomen, ne samo lokalni. Včasih se mi zdi, da v teh zadnjih mesecih sanjam in da to ni res, kar se dogaja, ampak je še kako res in, se mi zdi, da edina pozitivna stvar vsega tega, vse te kolobocije, je to, da se pa vendarle pogovarjamo o tem problemu, pa da je naš arhiv končno prišel, bi rekel, tudi na prve strani medijev in da je to ena izmed prioritet Ministrstva za kulturo, kar je dobra novica, kajne, tako da ne bom samo pesimističen.

Zdaj, mogoče samo na kratko, o dejavnosti našega arhiva. Jaz sem prepričan, da mnogo ljudi sploh ne pozna naše dejavnosti. Se pravi, tradicija, 122 let, najstarejši slovenski arhiv, največji slovenski regionalni arhiv. Hranimo 18 tekočih kilometrov arhivskega gradiva. Se pravi, če bi razvrstil arhivsko gradivo, ki ga hranimo v škatlah, od tukaj, bi prišli nekje do Grosupljega, recimo, kajne. Samo da si predstavljate, o kakšnih količinah arhivskega gradiva govorimo.

Enota v Ljubljani hrani 9 kilometrov gradiva in servisiramo pa potencialno približno milijon državljanov. Namreč, 20 upravnih enot, ki jih pokrivamo, to je, približno polovica naše države. Gradivo prevzemamo od 2 tisoč ustvarjalcev, javnopravnih oseb, delujemo pa v petih mestih – torej, ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Novem mestu, Idriji, Škofji Loki in Kranju.

Zdaj, marsikdo si ne predstavlja, kaj je to arhivsko gradivo. Si misli, da je to, nek star papir, kajne, pa nočem tukaj nobenega podcenjevat, ampak dejansko govorimo o neprecenljivi vrednosti tega gradiva, imamo poseben arhivski zakon, ki govori o tem. Tukaj so, mi hranimo tisočletne zaklade naše kulturne dediščine, se pravi gradivo, unikatno gradivo od 11. stoletja naprej. Najstarejše listine izvirajo iz 14. stoletja. Lahko omenim recimo eno znamenito serijo zapisnikov sej mestnega sveta Ljubljane, ki sega od 16. do 18. stoletja, ki je unikum v, bom rekel, srednji Evropi. Na podlagi te serije lahko rekonstruiramo praktično zgodovino mesta Ljubljane. Da ne govorim o arhitekturni, umetnostno-zgodovinski kulturni dediščini, zbirki fotografij, se pravi, ampak to so vse unikati, tega ne moremo primerjati s knjižničnim gradivom, nič ne podcenjujem knjižnic, ampak to je gradivo, ki, če je izgubljeno, je enkrat izgubljeno za vedno. In se pravi arhivsko gradivo mi vidimo kot temelj identitete zgodovine mesta Ljubljane in seveda vseh mest in krajev, kjer to gradivo, na katere se to gradivo nanaša. Arhivsko gradivo je samo po sebi že neprecenljivo in unikatno, zato ga je tudi treba hranit pod nekimi posebnimi pogoji. Se pravi, če poenostavim, ni vsaka tovarniška hala primerna za arhivske depoje. Se pravi za to obstajajo posebni zakoni in tega se je treba držat. Zdaj uporaba tega gradiva se pa deli nekje na 2 vrsti. Na eni strani imamo raziskovalce zgodovine, se pravi to so ponavadi zgodovinarji, ki preučujejo zgodovino. In vemo, da brez zgodovinskih dokumentov ne moremo priti do zgodovinske resnice. In arhivsko gradivo dejansko omogoča neko demokracijo v družbi, omogoča dostopnost do zgodovinskih informacij. Arhivisti, mi nismo interpreti zgodovine, mi samo omogočamo uporabo, se pravi dajemo pogoje za demokracijo v družbi. Se mi zdi, da je to en izmed naših bistvenih elementov, ki je tudi ogrožen. Druga zadeva so pa seveda upravne stranke, te pa prihajajo, to so pa navadni državljani, ki prihajajo vsakodnevno po kopije, gradbene dokumentacije, raznih spričeval, ki jih potrebujejo v upravnih postopkih. To je pa temelj pravne države. Državljani brez teh dokumentov ne morejo uveljavljati svojih pravic. Tudi ta vidik je izjemno ogrožen. In v nekih civiliziranih državah se oblast dobro zaveda, kakšen je pomen arhivov, in jim daje tudi neke osnovne pogoje za delo. In prostorski pogoji so seveda prvi tukaj. Zdaj naša trenutna situacija. Kot je že povedal gospod minister, mi smo lani maja dobili odpoved najemne pogodbe s strani MOL z enoletnim rokom izselitve za lokaciji Mestni trg 27 in Ciril-Metodov trg 21. Ta poteza ocenjujem, da neposredno ogroža Zgodovinski arhiv Ljubljana, saj v tako kratkem roku ni mogoče najti primernih prostorov. To definitivno, torej z vso odgovornostjo trdim, do junija letos ni možno tega narediti. Zakaj? Predvsem zaradi tega, ker potrebujemo kombinacijo prostorov, ki jih imamo trenutno v centru Ljubljane, to je pa kombinacija depojskih prostorov, pisarniških in javnih. Se pravi, ne gre samo za iskanje primernih depojev, pa že to samo po sebi je težko, namreč depoji morajo imeti stabilno mikroklimo, določeno nosilnost, varnost, kaj šele, da bi našli v Ljubljani prostore, depoje, ki bi imeli zraven še prostore za delovne in javne prostore. V skupni površini potrebujemo minimalno 3 tisoč kvadratnih metrov. Zdaj MOL ima do te situacije, ki je krizna in ki je seveda, MOL je seveda za to na nek način odgovoren, bi rekel, nek ignorantski odnos, podcenjevalni. Zdaj kot nadomestne prostore, lahko ilustriram, so nam po odpovedi nekako cinično ponudili nekakšne pisarne na Letališki cesti. Mi smo šli to z njimi pogledat, ampak seveda, oni očitno niti ne vedo, kaj potrebujemo. Se pravi to so bile samo pisarne. Kje so bili pa depoji, kje so bili pa javni prostori? Kam naj damo gradivo, kam naj pridejo stranke? MOL nas nikoli ni nič vprašal, ali mi imamo zaradi tega kakšen problem, kaj se bo zgodilo z gradivom, s strankami, zaposlenimi, nič. Župan ni bil nikoli v teh prostorih, on osebno ni bil nikoli v naših prostorih. Še enkrat ponavljam, samo tako, da ker to je v bistvu neverjetno. Naj pa omenim, da je velika večina teh prostorov praktično neuporabnih za MOL, kar je absurdno, namreč v 50. letih 20. stoletja, ko so naši predhodniki adaptirali te prostore, so eno polovico mestne hiše dobesedno razbili in jo na novo etažirali, tako da je v bistvu velika večina teh površin uporabnih izključno za depoje. Se pravi tam noter se ne da imet nič drugega kot arhivske depoje. In jaz sem malo računal recimo, kaj bi lahko MOL dobil iz, kaj bi lahko izplenil iz teh naših prostorov. Tam nekje 3 do 4 pisarne. Zdaj se pa jaz sprašujem, a je vredno, da zaradi 3 in 4 pisarn delamo tako škodo za arhivsko gradivo. Po moje ne. Na novinarski konferenci je župan trdil, da imamo prostore za preselitev na Roški cesti. Zdaj tukaj očitno nas je zamešal z Arhivom Republike Slovenije, ki tam, ki ima predviden srednji trakt za adaptacijo. Tako da jaz odgovorno trdim, da župan sploh ne pozna situacije in sprejema odločitve, ki so škodljive, ki ogrožajo slovensko kulturno dediščino. Zdaj še toliko bolj težko je razumeti to potezo MOL zaradi tega, ker z njo izpostavljajo uničenju arhivsko gradivo, ki priča o zgodovini Ljubljane, torej svoje gradivo, gradivo svojih predhodnikov. Nikjer na svetu ni toliko podatkov o zgodovini Ljubljane kot v našem arhivu. To je absurd. Arhiv poleg tega dandanes prevzema gradivo Mestne občine Ljubljana in skrbi za vse občinske zavode, teh je nekaj sto. Mi prevzemamo njihovo gradivo. Se pravi, kje je tukaj logika? Jaz je ne vidim. Občina nima lastnega arhiva, tako kot je že predlagatelj omenil, za hrambo arhivskega gradiva, ki bi ga po arhivskem zakonu lahko ustanovila, namreč v naši arhivski zakonodajni je situacija takšna, da država na nek način časti, da tako rečem z grdo besedo, lokalne skupnosti, saj ona sama financira njihovo gradivo, to gradivo je njihova last, ampak torej država skrbi tudi za arhivsko gradivo lokalnih skupnosti. In v vsej tej situaciji, ki je nerazumljiva, se pravi se sam sprašujem, kam gremo, kam smo zašli. Zdaj medtem ko se MOL dela, da problem ZAL ni njegov problem, je Ministrstvo za kulturo izbralo pot, ki je po mojem mnenju tvegana. Zdaj jaz sem lani maja na Ministrstvu za kulturo obvestil o tej odpovedi in takrat mi je minister na sestanku tudi obljubil, da bodo napeli vse sile in dosegli razveljavitev te odpovedi. V pogajanjih z ljubljanskim županom, tako kot je minister rekel, so bili neuspešni. Zdaj naš predlog takrat je bil in jaz v bistvu še zdaj stojim za njim, ker mislim, da je to najboljša pot, da ZAL ostane v teh prostorih v centru, dokler ne pridemo do končne rešitve prostorske problematike. Za to so pa 3 pogoji: prvi pogoj, novogradnja ali kvalitetna adaptacija prostorov; drugič, ti prostori so v državni lasti; in tretjič, združitev vseh prostorov na eni lokaciji, namreč mi imamo poleg centra še 2 dislocirana depoja na Roški in Šmartinski cesti. In seveda to, kar delamo zdaj in kaj delamo zdaj, iščemo nadomestne prostore. To, treba se je zavedat, da to ni dokončna rešitev, to je samo prestavljanje problema. In vsi problemi s prevozi gradiva zaradi teh 2 dislociranih depojev in vse težave s prostori, ki niso bili namensko adaptirani za arhiv, bodo ostali v tej začasni rešitvi. Tega se jaz bojim. In tudi, če bo za 2 leti, mislim, težave bodo, to je dejstvo, samo ena velika razlika bo, zdaj za prostore ne plačujemo nič po ZUJIK, potem bomo pa plačevali drago najemnino, ampak okej, to ni moja stvar. Tako da tukaj so neki pomisleki. Sama selitev nas bo stala po nekih mojih, bi rekel, amaterskih izračunih najmanj 100 tisoč evrov, samo selitev. Prišteti moramo seveda še ure zaposlenih. Poleg tega bo med selitvijo za dalj časa onemogočen dostop gradiva. Ne bomo mogli reševat vlog strank. Vsaka selitev sama po sebi ogroža gradivo. En izmed bivših direktorjev državnega arhiva je rekel, 3 selitve so enako kot požar. Tako da vse to predstavlja tveganje. Jaz sem na to hotel opozoriti. In da ne bom predolg, da povzamem, kako naprej. Zdaj mi smo seveda z Ministrstvom za kulturo se nekako dogovorili oziroma dobil sem tako navodilo, da iščem nadomestne prostore. Od decembra do danes smo temeljito analizirali trg nepremičnin, si podrobno ogledali okoli 10 potencialnih lokacij. Zdaj v bistvu v tem pregledu se je nekako uresničilo to, na kar sem tudi na ministrstvu opozarjal, da je ponudba zelo slaba. Se pravi, prvič, primernih prostorov, ki bi jih lahko najeli in že zdaj selili, teh ni v Ljubljani, od odpade. Drugič, obstaja nekaj možnih lokacij, ampak te bi potrebovale precejšnje adaptacije, da bi si jaz upal iti noter, da bi rekel, gradivo ne bo ogroženo in da bomo lahko normalno izvajali arhivsko službo. Tako da ta varianta junij 2020 odpade. Predvidoma naslednji teden bomo objavili v arhivu javni poziv k oddaji ponudbe za najem nepremičnine, tako kot smo se tudi dogovorili, tako da bomo videli, kakšen bo odziv. Z Mol imamo pa odprto to tožbo v zvezi s prekinitvijo najemne pogodbe, ki lahko nekoliko zadrži, preloži to, se pravi, izselitev.

In da zaključim, Zgodovinski arhiv Ljubljana potrebuje primernejše prostore. Na to v bistvu opozarjamo že desetletja. Ne pristanemo pa na to, da se preselimo v neprimerne prostore, kjer bo arhivska kulturna dediščina ogrožena. Se pravi jaz ne bom pristal na to, da bi se selil v neprimerne prostore. In če bo šla zadeva v to smer ogrožanja gradiva, bomo zadevo tudi, smo pripravljeno jo internacionalizirat. Obvestili bomo Mednarodni arhivski svet, Unesco in vse evropske institucije, ker to se ne sme dogajat v letu 2020, to je nepredstavljivo. Saj nismo podjetje, mi smo javni zavod, ki smo servis za državljane. Razumel bi, če bi bili neka, če bi izvajali neko pridobitno dejavnost, potem bi mi bila mogoče ta zadeva še logična. Torej osebno podpiram predlog sklepov tega odbora z dostavkom, da naj MOL in Ministrstvo za kulturo stopita skupaj in začneta sodelovati ter konkretno in prioritetno reševati prostorsko problematiko ZAL, in sicer v dobro arhivske kulturne dediščine in z mislijo na državljane, ki so, ki jo in ki jo bojo še uporabljali. Odločevalci pa pomislite predvsem na svojo odgovornost in na to, da boste v arhivu nekoč pristali tudi vi in vaše odločitve.

Hvala.