Hvala, predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci, spoštovana strokovna javnost in vsi ostali navzoči.

Dovolite mi, da tudi jaz razpravo začnem nekoliko širše. Zastaranje kazenskega pregona je splošen institut kazenskega prava, ki ga poznajo zakonodaje vseh držav članic Evropske unije. In ne glede na to, da pravna teorija zadnja leta ni posvečala posebne pozornosti področju spolne nedotakljivosti, je bilo na področju zastaralnih rokov kar nekaj pomembnih sprememb. Z novelo Kazenskega zakonika je bilo na primer leta 2002 zdajšnji tretji odstavek 90. člena KZ-1 na podlagi dognanj, ki so se odražala v mednarodnih dokumentih, uveljavljen na način, da rok zastaranja v primeru mladoletnih žrtev začne teči od njihove polnoletnosti dalje. In z uveljavitvijo novega Kazenskega zakonika leta 2008 so bili zastaralni roki podaljšani, in sicer so bili določeni v še enkrat daljšem trajanju kot do sedaj. Vendar pa tako, kot je bilo v javnosti sedaj že velikokrat povedano in kar je jasno pokazala tudi javna predstavitev mnenj, izkušnje kažejo v praksi, da to ni dovolj. In strinjam se z izhodiščno tezo predlagatelja, da bi morali v ospredje današnje razprave o dolžini zastaralnih rokov postaviti žrtve in njihove potrebe. In ta javna predstavitev mnenj, ko so tudi predstavniki medicinske stroke, nevladnih organizacij, tudi žrtve, ki so same spregovorile o svojih travmatičnih izkušnjah, temu pritrjujejo. Pri svojih stališčih so bili razpravljavci enotni. Občutka lastne vrednosti in zaupanja vase sta skozi proces spolne zlorabe zelo zamajana. In če po vrsti let nekdo vendarle ima psihično moč, da preganja storilca, je pomembno, da zakon temu tudi omogoči prijavo spolne zlorabe iz otroštva. Prvotni predlog je imel kar nekaj pomanjkljivosti, za katere oziroma na katere je Vlada tudi opozorila. In veseli me, da smo našli tudi določene rešitve in da je vložen amandma, ki naslavlja te izražene pomisleke. In glede na vse navedeno Vlada predlog zakona, ki je bil popravljen s tem vloženim amandmajem, podpira. Vendar bi opozorila tukaj na to, da država mora storiti vse, da se žrtev čim prej sooči in da poišče ustrezno pomoč.

Dovolite pa mi, kot je bilo v uvodu tudi povedano, da spregovorim nekaj besed o spremembah na področju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki jih pripravljamo na Ministrstvu za pravosodje. Vsi veste, da se je v zadnjem letu dni v naši družbi začelo intenzivneje pojavljati vprašanje ustrezne veljavne definicije kaznivega dejanja posilstva. In odmevno medijsko razpravo o primernosti modela je sprožil vsem dobro znani koprski primer, ki ni bil čisto pravi. In čeprav so nevladne organizacije in posamezniki že leta opozarjali na neprimerno ureditev, je pravzaprav ta primer tisti, ki je sprožil tudi večjo razpravo. In že leta, kot sem rekla, smo slišali opozorila, da definicija kazenskega dejanja posilstva v Sloveniji ni skladna z mednarodnim pravom. Res je, da so bila ta opozorila dana večino krat s strani nevladnih organizacij in posameznikov. In naj povem tudi, da so številne evropske države v zadnjih letih spremenile svoje kazenske zakone ali pa vsaj začenjajo o tem resno razmišljati. In potrebno je le par klikov po svetovnem spletu in lahko vidimo, da Slovenija ni edina, ki se sooča s konceptualnimi spremembami na tem področju. In model pritrdilnega soglasja je na primer v letu 2018 uzakonila Švedska. O tem resno razmišljajo v Španiji in še bi lahko naštevala. In kot v drugih državah je tudi pri nas ta razprava o tem vprašanju žgoča, pogosto tudi razdvaja. In zdi se mi, da gre za vprašanje, o katerem ima vsakdo svoje trdno mnenje. Na Ministrstvu za pravosodje smo prav zato v lanskem letu za namen priprave sprememb in dopolnitev Kazenskega zakonika oblikovali posebno delovno skupino, sestavljeno tako iz predsednikov sodišč, državnega tožilstva, policije, akademsko-kazenske pravne stroke, nevladnih organizacij. In pri svojem delu smo izhajali iz ugotovitev empirične analize v zvezi z kaznivimi dejani zoper spolno nedotakljivost, ki jo je za Ministrstvo za pravosodje pripravil Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. In ta študija jasno pokaže, da iz veljavnega zakonskega modela prisile izpadejo na primer primeri, ko gre za hitrost storilca, ki zlorabi presenečene žrtve, gre tudi za primere, ko žrtev sicer zavrača spolna dejanja, se z njimi ne strinja, ampak se iz različnih razlogov fizično ne upira ali pa se ne upira dovolj. In ravno te pomanjkljivosti je potrebno tudi nasloviti v okviru priprave sprememb kazenske zakonodaje. Predvsem tožilstva se pogosto ukvarjajo s konceptom zadostne sile, ki zmore streti upor žrtve, in na drugi strani z zadostnim odporom žrtve proti ravnanju storilca, ki naj izkaže resnost žrtvinega nesoglasja. In relativno pogosto zavržejo ovadbe za dejanja, za katere menijo, da domnevni storilec ni uporabil dovoljšne sile. Še pogosteje kot z intenziteto sile, ki je bila uporabljena, se tožilstva in delno tudi sodišča ukvarjajo z intenziteto obrambnega ravnanja domnevnih žrtev kaznivega dejanja, to je, ali je bilo upiranje domnevnemu storilcu sploh razumljivo, pri čemer se pogosto stereotipno ugotavlja, ali je vedenje domnevne žrtve skladno s pričakovanji, kako naj bi se žrtev vedla. In postavlja nam vprašanje, ali naj od pravosodja pričakujemo, da bo samo rešilo pomanjkljivosti normativnega okvirja in opravilo vlogo zakonodajalca in z ekstenzivno razlago zakonskih znakov zapolnilo domnevne pravne praznine. Menim, da ne, da ne moremo več čakati na oblikovanje primerne tožilske ali sodne prakse in da mora tu zakonodajalec, torej ta Državni zbor opraviti svoje delo in neustrezno zakonsko določbo tudi spremeniti. In verjamem, da se bo Slovenija pridružila tistim naprednim evropskim državam, ki so oziroma še nameravajo spremeniti svojo zakonodajo skladno z mednarodnimi obveznostmi na področju človekovih pravic in namenom boljše zaščite pred spolnimi zlorabami. In tukaj menim, da se vsi strinjamo, da ne sme biti dvoma. Spolnost brez privolitve je posilstvo. Včeraj sem se udeležila dogodka OECD, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ki je prav tako prepoznala v sodelovanju z vsemi državami članicami, da je to eno izmed najbolj pomembnih vprašanj in da mora tudi OECD kot organizacija na področju gospodarskega delovanja zlorabam žensk, spolnemu nasilju posvetiti večjo pozornost. In menim, da je tudi tu še eden izmed tistih opozoril, da tudi si v Sloveniji ne zatiskamo oči, da problem imamo in da ga moramo ustrezno nasloviti. Zato predlagam, da danes naredimo ta prvi korak, predvsem tudi v sklopu osveščanja temu zelo zelo pomembnemu problemu in da damo žrtvam, žal, šele, bodo se lahko poslužile tej spremembi tudi nadaljnjih do takrat, ko bo zakonodaja začela veljati, da ne dajemo lažnega upanja vsem, ki se danes tem soočajo, ampak vseeno bomo naredili pomemben pomemben korak naprej. Hvala in upam, da bomo s tem ne glede na to kaj se bo na političnem parketu zgodilo nadaljevali. Hvala.