Spoštovani predsednik, ministrica, sodelavci, poslanke in poslanci, lepo pozdravljeni.

Najverjetneje poznate civilno iniciativo Dovolj.je. Pred meseci se je oblikovala civilna iniciativa, ki se ukvarja s spolnimi zlorabami v rimokatoliški cerkvi in ta civilna iniciativa je začela spodbujat žrtve spolnega nasilja, da vendarle zberejo pogum, se javijo in na takšen način poskušajo doseči tudi neke vrste katarzo, znotraj rimokatoliške cerkve. Pri odzivu se je ugotovilo, da je bil ta nad pričakovanji, precej velik, pri nadaljnjih postopkih je pa prišlo do zapletov in sicer, v številnih primerih se je ugotovilo, da so stvari zastarale.

Če pogledamo tudi statistiko, ki smo jo pridobili, v zvezi z zastaranjem, recimo, spolnih zlorab oziroma dejanj, zoper spolno nedotakljivost, lahko ugotovimo, da to je problem ne samo zadnjega leta, ampak zadnjih nekaj let. Zgolj za vtis vam lahko povem, da recimo, glejte, leta 2013 je zastaralo 5 takšnih primerov, leta 2014 - 10, 2015 - 1, 2016 - 5, 2017 – 1, 2018 – 2. Skratka, pri teh zastaralnih rokih gre očitno za problem, da so prekratki. Kot predlagatelj tega popravka Kazenskega zakonika, smo v preteklih mesecih opravili tudi obsežne debate in razprave z organizacijami, ki se ukvarjajo z žrtvami spolnih zlorab in vse te organizacije so potrdile, da gre za izjemno težke stvari, kjer posamezniki rabijo zelo dolga časovna obdobja, da stvari predelajo, da pride do trenutka, ko so vendarle te stvari pripravljeni povedat in tudi preganjat storilce in zgodi se, velikokrat, da zaradi teh hudih stvari, je potlačenje tako silovito, da enostavno kratki zastaralni roki prispevajo k temu, da je kazenski pregon nemogoč.

Zaradi tega, da bi šli nasproti žrtvam, da bi žrtvam pomagal in nenazadnje, da bi tudi v zakonodajnem smislu uveljavili tisto stvar, da bomo družba z ničelno toleranco zoper spolnih zlorab, smo predlagali popravek Kazenskega zakonika, ki pravi, da vsa ta kazniva dejanja, povezana s spolno nedotakljivostjo, nikoli ne zastarajo. Imeli smo prvo obravnavo in v prvi obravnavi je šel zakon z zelo veliko večino skozi, za kar se vam danes še enkrat vsem zahvaljujem, vsem poslanskim skupinam, za takratno podporo in za tudi takratna opozorila, da vendarle zakon potrebuje še nekoliko dodelave.

Organizirali smo tudi javno predstavitev mnenj in mislim, da ta javna predstavitev mnenj je bila zelo koristna, za razliko od kakšne druge javne predstavitve mnenj, je bila tukaj udeležba zelo dobra in tudi razprava težka, slikovita. Razprava, po kateri se človek vsekakor mora, na nek način, zamisliti in kdorkoli, ki je bil prisoten na tej javni predstavitvi mnenj in ko je poslušal ta pričanja samih žrtev spolnih zlorab in nenazadnje tudi organizacij, ki se s spolnimi zlorabami ukvarjajo, je vsekakor lahko na lastne oči in ušesa slišal, da vsekakor podpirajo in si želijo, da ti zločini ne bi nikoli zastarali, da bi tudi politika dala jasno sporočilo vsem tem sprevrženim ljudem, da vas bo roka pravice slej ko prej enkrat dosegla – če ne morda danes, pa jutri zagotovo.

Seveda pa, so v fazi sprejemanja tega zakona, bili tudi nekateri pomisleki, da morda gre za nek sistemski odmik, da stvari morda niso sorazmerne, da je nezastarljivost prehuda stvar, da ni v konceptu Kazenskega zakonika in tako naprej. Mi smo prisluhnili tudi tem kritikam. Zaradi tega smo potem po premisleku naredili kompromisno varianto. O kakšnem kompromisu govorim? Glejte, v Kazenskem zakoniku imate vi v 19. poglavju, kjer imate kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, imate več vrst teh kaznivih dejanj, od posilstva, spolnega nasilja, pa spolna zloraba slabotne osebe, spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, pridobivanje oseb, mlajših od 15 let, za spolne namene, kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, zloraba prostitucije, prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva. Vsekakor je potrebno priznati, da gre za razlike med kaznivimi dejanji in da je zagotovo posilstvo na grozovit način precej drugačno kot pa posest pornografskega gradiva. In vsaj v tem delu smo prisluhnili kritikam, da je vendarle potrebno narediti zakon, ki bo to stvar upošteval in da bo med različnimi oblikami kaznivega dejanja tudi zagotovljena neka sorazmernost, kar pomeni za grozovitejša, hujša kazniva dejanja, hujša kazen, na drugi strani pa morda za tista nekoliko, ma ne bom uporabil tega izraza, bom rekel tukaj, različno kaznovanje. Dejali so tudi nekateri kritiki, da morda je nezastarljivost neprimerna in nesistemska. Zaradi tega smo to stvar upoštevali na način, da smo, nismo šli v nezastarljivost, ampak za 3-kratno podaljšanje zastaralnega roka, to, kar sedaj predpisuje Kazenski zakonik. Torej, če zdaj povem bistvo, naš amandma, ki smo ga tudi pripravili po posvetih z Ministrstvom za pravosodje, kar se še enkrat ministrici zahvaljujem za kooperativnost in za odlično sodelovanje, pa tudi po mnenju in pripombah Zakonodajno-pravne službe smo pripravili amandma na ta naš osnovni predlog, kjer bi podaljšali zastarljivost kaznivih dejanj za 3-krat za naslednja kazniva dejanja, seveda za posilstvo, spolno nasilje, spolno zlorabo slabotne osebe, spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, in seveda vsa ostala kazniva dejanja zoper mladoletne osebe. To zdaj ta amandma vključuje in podaljšuje na 3-kratnik to, kar je sedaj predpisano. V konkretnem smislu to sedaj pomeni, da so zastaralni roki podaljšani od 30, pa do 90 let, med 30 in 90 let. Za tista huda kazniva dejanja 90 let. Jaz mislim, da smo se s tem praktično približali nezastarljivosti. 90 let zastaralni rok je praktično, če upoštevamo povprečno starost slovenskih državljanov, celo življenje. Če upoštevamo še dejstvo, da se zastaralni roki štejejo od polnoletnosti dalje, je to zagotovo s takšnim predpisom tudi korak v smislu nezastarljivosti, in sicer na nekoliko drugačen način. Za koncu naj rečem še to, da so bile tudi nekatere pripombe, kakšna je zdaj ta sorazmernost med rokom zastaranja za umor. Recimo za umor ali pa uboj je zastaralni rok 30 let. In nekateri so se spraševali, recimo pri razpravi v Državnem svetu, če je to smiselno in primerljivo, da je zastaralni rok za umor ali pa za neko spolno zlorabo, spolno kazen, torej vse stvari, ki so povezane s tem, da je primerljiv oziroma pri nekaterih zlorabah celo mnogo daljši, ne vem, namesto 30 90 let, bi vendarle tukaj opozoril naslednjo stvar, da ti zastaralni roki imajo vsaj v primeru spolnih zlorab poleg preventivne vloge tudi rehabilitacijsko vlogo. Kaj vam hočem povedati? Se pravi, če gre za nek umor, je bistveno, da družba poišče in kaznuje tega posameznika, da ga izloči, da te stvari ne počne več naprej. Pri spolnih zlorabah je pa poleg tega argumenta, da se tega posameznika poišče, izloči iz družbe, se ga kaznuje, še rehabilitacijski moment, kar pomeni, da te žrtve so zaznamovane za celo življenje, za celo življenje in da ji mora tudi Kazenski zakonik dopustiti možnost, da nekoč v življenju vendarle tudi s pomočjo Kazenskega zakonika pridejo do te neke vrste psihološke rehabilitacije. V razpravah, ki smo jih imeli s predstavniki organizacij, ki se ukvarjajo s spolnimi zlorabami, je bilo nam povedano, predstavljeni so bili konkretni primeri, da tudi gospe, ki so stare 80 let, pri svojih 80 letih zberejo pogum in želijo to stvar razčistiti. Prej niso zmogle, pri 80 letih, pa tudi, če je storilec že mrtev, zaradi sebe, zaradi svojih svojcev to želijo narediti. Marsikdo to počne pri 50, pri 60 letih, ko se upokoji morda, ko se mu življenje nekoliko spremeni, da je takrat tisti trenutek, ko zbere pogum, ker zlasti mlajše žrtve, je bilo rečeno in predstavljeno, je prva reakcija, da želijo te travmatične izkušnje potlačit in jih čim bolj prikrit in da to šele potem kasneje v življenju izbruhne ven. Še eno stvar bi rad omenil glede tega, ker so se nekateri malo posmehovali, kako bo z dokazovanjem tega. A veste, kako bi to rekel, pri teh zlorabah so vidne, vidni znaki teh zlorab zelo velikokrat kratkotrajni, morda so neke podplutbe, neke takšne ali drugačne fizične spremembe vidne mesec dni, potem pa niso več, ampak psihološke bolečine in pa poškodbe so pa doživljenjske. In zato, ko tisti, ki se posmehujejo in sprašujejo, kako bomo zdaj to dokazovali, da že v 10 letih, če je zastaralni rok 10 let, je že v 10 letih nemogoče te stvari dokazat, kako bo to mogoče šele v 50, 60 ali pa v 90 letih, če bo ta zastaralni rok tako dolg. Jaz bi te, ki jih te stvari skrbijo, pomiril, da v vsakem primeru bo potrebno te stvari na sodišču dokazat. In tako, kot mora danes neka žrtev dokazat po 10, 20 letih, da se je ta stvar vendarle zgodila, tako bo pač, tudi če bomo podaljšali zastaralne roke, na isti princip dokazala, ne vem, čez 50, 60 let. Nič ni samoumevnega in v vsakem primeru bo sledil kazenski postopek. In še dodatna stvar, ki se je v teh stvareh odprla in pokazala, je, da si žrtve zelo želijo tudi spremeniti sam postopek. To priznam, da ta predlog, ki ga imamo mi danes pred sabo, ne ureja, sem pa vesel, da je ministrica in ministrstvo ta problem prepoznalo in ga v nadaljnjih spremembah Kazenskega zakonika tudi namerava nasloviti oziroma urediti, da bi vendarle te postopke kazenskega pregona precej poenostavili in tudi prilagodili žrtvam. O čem govorim? Ne da mora žrtev travmatične izkušnje ponavljati 3-krat, 4-krat, 5-krat, kot so nekatere rekle, potem že ne ve več, pri čem je, kako stvari izgledajo, ampak da bi to pričanje travmatično bilo opravljeno enkrat in da bi se potem v vseh nadaljnjih postopkih to prvo pričanje lahko tudi uporabljalo. Jaz vas prosim za podporo našemu amandmaju in potem tudi podporo temu popravku, dopolnitvi Kazenskega zakonika, ker se mi zdi, da bomo s tem kot politika, kot zakonodajalec dali resno sporočilo, da si resnično želimo uveljaviti ničelno toleranco zoper spolno nasilje, jasno sporočilo vsem tem sprevrženim ljudem, da vas bo roka pravice slej ko prej ujela, če ne danes, pa jutri.