Hvala za besedo.

V zvezi s predlogom novele ZPIZ-a, ki je danes na mizi, je Vlada zavzela stališče, in sicer te novele ne podpira. Gre za več razlogov, ki bi jih tudi v nadaljevanju na kratko obrazložil. Zagotovo pa, kar se tiče tudi določenih omemb nepravičnosti in tako naprej, rešitve, ki so pred vami in se danes skušajo spreminjati, so prišle skozi socialni dialog, so bile usklajene in tudi sodno preizkušene, kar pomeni, da neka, se pravi, podlaga za to, da so stvari tako urejene, vsaj v tem času, je. Je veljavna in je tudi tako legitimna kot legalna.

Od tu naprej pa, kar se tiče predloga za drugačno ureditev pokojninske dobe brez dokupa, zagotovo je treba poudariti to, da jedro sistema temelji na, lahko rečemo tudi na nekem sloganu, ki se je izoblikoval, to je tistih 40 let dela je dovolj. Ta temelji nekako na eni logiki različnih kakovosti dob, če se tako izrazim, in gre za tistih 40 oddelanih let. Ostale dobe se pa potem razumejo oziroma obravnavajo nekoliko drugače, se pravi bodisi ko govorimo o prostovoljni vključitvi bodisi ko govorimo o dokupu. Seveda vsaka nekoliko drugače oziroma v svoji logiki.

Tukaj zagotovo velja omeniti, recimo, če povemo, kar se tiče razlike med tema dvema, ki sem ju nazadnje omenil, se pravi medtem ko je doba prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje skupaj z obdobjem obveznega zavarovanja že v skladu s preteklo zakonodajo upoštevana kot tako imenovana delovna doba, pa se dokupljena doba tudi že po predhodno veljavni zakonodaji nikoli ni štela v delovno dobo, kar pomeni, da gre že za zelo dolgo obdobje, ko je bila ta rešitev, lahko rečemo, predlagana, tudi potem sprejeta in ta način implementirana v naš pokojninski sistem.

Zdaj, te rešitve, ki so tukaj predlagane, bi v bistvu predstavljale ugodnejše pogoje upokojitve, kot so veljali tudi po ZPIS-1 že, se pravi že predhodnem zakonu, in tudi hkrati ugodnejše, kot so bile dogovorjene med socialnimi partnerji potem leta 2012, ko je prišel v veljavo ZPIZ-2.

Gre za nekako eno ožjo specifično skupino, ne postavlja se širše slike v kontekst, pa ne da bi se zdaj s tem želel izgovarjati, ampak bom s tem izpeljal tudi naprej, tudi glede na trenutno politično situacijo, kaj dejansko to lahko pomeni za nadaljnji razvoj pokojninskega sistema. Se pravi, poleg tega, da se uvedejo neke dodatne nepravičnosti in distorzije v sistem, je seveda tukaj zelo pomembno, kakšen ima to učinek na prihodnje spremembe pokojninskega zakona, kjer so tudi zelo pomembna pogajalska izhodišča, in kjer so tudi zelo pomembni argumenti oziroma razmerje moči med socialnimi partnerji, zaradi tega da se pride do razumnih oziroma tudi s tega vidika celovitih rešitev.

Se pravi, če pogledamo prvo reč, kar se tiče konsistentnosti, se pravi, zakaj si je že reforma 2012 prizadevala, za kaj so si tudi prizadevale spremembe v letu 2019, se pravi, tam sta bila dva osnovna cilja. Pogovarjali smo se o tem, da je treba zagotoviti dostojne pokojnine, in dodatno, seveda, smo se pogovarjali o tem, da je treba zagotoviti finančno vzdržnosti sistema, vendar tokrat v tej smeri, da se eno večjo anomalijo, in to je to, se pravi delovna aktivnost starejših od 55 let, z nekimi mehkimi ukrepi, predvsem spodbudami, naslovi na način, da bodo ljudje želeli in seveda tudi zmogli delati dlje, poleg ostalih sprememb, ki se tičejo prilagajanja delovnih mest in tako naprej.

Od tu naprej pravice, ki jih tudi prinaša dokup dobe, še vedno določene so. Se pravi, ko izpolniš pogoje za upokojitev, se pravi, polne pogoje za upokojitev, dobiš dodatne odmerne odstotke, to ti pomeni, se zrcali v tvoji pokojnini, se pravi, za celotno obdobje prejemanja te pokojnine imaš višjo pokojnino. Druga pa seveda tudi velja, da se lahko pa nekoliko hitreje upokojiš, vendar seveda tu veljajo malusi(?), in veljajo tako po preteklem sistemu kot tudi po tem, ki velja zdaj oziroma ta, ki je veljal še do lanskega leta, pa tudi po prenovljenem z letošnjim letom. Se pravi, imamo že tri, če rečemo temu, pakete, ki so nekako prepoznavali to rešitev in jo nekako ohranjali. S tega vidika bi lahko rekli, da gre za nekakšno antireformo, zaradi tega, ker omogoča določeni specifični skupini, ki je dobo dokupila, v pretežnem delu gre tukaj seveda za, lahko rečemo tiste, ki so recimo študirali, so tudi nekoliko boljše situirani. Načeloma lahko, razen izjem, računajo na nekoliko višje pokojnine in gre za nekako dodatno solidarnost v sistemu, da bi se ti lahko prej upokojevali, čeprav po smislu kako je trenutno postavljen sistem in kaj dejansko zasledujemo, to ni ravno razumno. Od tu naprej, kar se tiče tudi, se pravi tega duha, govorimo o na nek način nekakšni, z vidika duha leta 2012, pa tega, ki zdaj velja, gre za nekakšno delno anti-reformo. Od tu naprej pa tudi, kar se tiče prihodnjih pogajanj ne glede na to katera vlada bo, katera posadka bo tu sedela, je izjemno pomembno, kot sem že prej povedal, kakšno ima pogajalsko moč. Kadar se z interventnimi ukrepi takšnega tipa poseže v določeno populacijo, se načne en pomemben koncept, ki je bil predviden in tudi, že če pogledamo belo knjigo ali pa če pogledamo prihodnja izhodišča, ki pridejo v naslednji fazi pogajanj, so na ministrstvu tudi pripravljena in jih bomo v naslednjih tednih tudi začeli predstavljati oziroma se o njih pogovarjati, je notri predvideno tudi poenotenje dob. Se pravi, tu bi šlo prehod na drugi koncept. Se pravi poenotenje dob - da vzamemo oddelano dobo, če poenostavim, pa zraven damo tudi prostovoljno vključitev, pa vzamemo zraven tudi dokup dob, je, seveda to pomeni, da bo treba, potem teh 40 let dela je dovolj, malenkost prilagoditi zaradi tega, ker bo kar nekaj, se pravi tistih, ki so zdaj / nerazumljivo / v našem pokojninskem sistemu, se lahko upokojilo pod ugodnejšimi pogoji. In tukaj bo treba seveda ustrezno uravnotežiti, da se bo ta sprememba pripoznala in da bo dejansko sledila tistemu cilju, ki ga imata država, tudi z vidika in lastnega zavedanja in tujih priporočil, da je treba nekaj narediti, predvsem pri, se pravi populaciji nad 55 let, kjer še vedno primerjalno z Evropsko unijo pa tudi OECD-jem smo v stopnjah aktivnosti zelo nizki.

Kar se tiče Ekonomsko–socialnega sveta je bilo tudi že omenjeno kdaj je bil vložen ta predlog zakona. Vmes smo imeli določene manjše težave z delovanjem Ekonomsko-socialnega sveta. Iz tega razloga so se tudi prilagodili pogoji delovanja in prilagodili so se na tak način, da se dejansko poslanske zakone oziroma zakone drugih predlagateljev na Ekonomsko-socialnem svetu lahko obravnava. Od tu naprej pa, ker je prišlo do zamika, ta zakon še ni bil obravnavan na Ekonomsko-socialnem svetu. Je predlagan za obravnavo na kolegiju, ki je v tem tednu. Prav tako od tam, glede na to, da vlada zagovarja stališče, da mora biti obravnavan tudi na Ekonomsko-socialnem svetu, bo prihodnji teden prišel na vrstni red na plenarni seji Ekonomsko-socialnega sveta, kjer se bodo lahko tudi socialni partnerji do tega opredelili. Zakaj je to pomembno? Ker spremembe pokojninske zakonodaje so, imajo veliko družbeno težo. Imajo tudi zelo dolgoročen vpliv na to, kako bo, se pravi s položajem predvsem upokojencev pri nas v prihodnje in se običajno sprejema s soglasjem, ne pa s tem, da se zgolj nekoga obvesti ali se z njim pomeni, ampak dejansko se skuša doseči širši družbeni konsenz, se pravi širši, kot je morda trenutna koalicijska slika bodisi v vladi bodisi v Državnem zboru.

Od tukaj naprej velja še omeniti, kar se tiče te rešitve glede predloga izenačitve obsega pravic iz zavarovanja kmetov in ostalih zavarovancev po ZPIZ-u iz leta 1983, ki je dejansko, lahko rečemo ugasnil, vsaj ta rešitev je ugasnila z letom 1992, kar pomeni, da je od tam že kar nekaj let, se pravi od začetka takrat 37 let oziroma nekaj manj od prenehanja veljave. Takrat so bili kmetje razvrščeni v dve kategoriji, se pravi v združenja in druge kmete. In oblikovali sta se tudi dve možnosti pokojninskega zavarovanja kmetov. Kaj to pomeni? Da sta se razlikovali tako po dolžnostih oziroma obveznostih kot tudi potem po pravicah. Ena izmed najbolj, se pravi, če rečemo tako, osnovnih razlik, je zagotovo to, da združeni kmetje so morali z ostalimi člani združevati, se pravi osebno delo, kmetijska zemljišča, delovna sredstva, kar jih je postavljalo v, lahko rečemo bistveno drugačen položaj. Ostalim kmetom tega ni bilo potrebno storiti. In ravno to je tudi eden izmed ključnih razlogov zakaj je ta rešitev tudi na sodišču zdržala. Tako, da tu za ti dve različni kategoriji, ne, kot rečeno, ne gre za to, da bi po vsebini lahko bili kakorkoli enaki. In tudi, kot že prej omenjeno, ta rešitev se je iztekla že zelo zgodaj po osamosvojitvi Slovenije, se pravi, lahko rečemo eden izmed prvih zakonov, to je bil ZPIZ iz leta 1992.

Za dodatna pojasnila sem tukaj na razpolago tudi s sodelavcem, kot pa rečeno že uvodoma, Vlada tega predloga ne podpira.

Hvala.