Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.

Spoštovane poslanke in poslanci, predstavniki ministrstva in ostali prisotni!

Razpravljal bom v imenu Zveze paraplegikov Slovenije, ki že več kot 15 let izvaja osebno asistenco in naša organizacija je bila ena izmed tistih, ki je postavljala temelje. Sprejemanje več oblik predlogov Zakon o osebni asistenci, kar je že poslanka Dimičeva v začetku navedla. Bistveno je kot je poudarek samega duha zakona je samostojnost invalida in pa seveda njegovo kvalitetno življenje. Zakon o osebni asistenci je civilizacijski dosežek slovenske države za državljane z najtežjo obliko invalidnosti, to je dejstvo. Predmetni zakon je velik premik o izpopolnjevanju tudi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki ga je naša država sprejela in podpisala leta 2004 in ima tudi status mednarodne pogodbe. Malce sem bil presenečen oziroma začuden nad senzacionalističnim naslovom »Nedopustne zlorabe sistema osebne asistence«, gospa Dimičeva se opravičujem, če ne bi poznal delovanje bi človek mislil, da je na tem segmentu vse narobe. Da pa je pobudnik sklical nujno sejo odbora le želel opozoriti, da je na tem področju potrebno sprejeti določene konsekvence v zaščito uporabnikov, izvajalcev in seveda tudi javnih sredstev. Poglavitna naloga vseh nas izvajalcev osebne asistence, da je ta zakona izvajal skladno z njegovim namenom in ciljem je, da se ščiti samostojnost oziroma pravica uporabnikov katerih je zakon namenjen ter skrbi za ustrezni vsebinski nadzor ter strokovni izvajanje osebne asistence. S poudarkom na preverjanju strokovnosti in kompetentnosti izvajalcev, katerim se je podelila tako pomembna naloga kot je izvajanje osebne asistence, ki mora biti v smislu zadovoljevanja potreb uporabnika. Osebna asistenca in njeno izvajanje naj bi bila prilagojena specifičnim potrebam uporabnika. Ta naj bi ključno oseba bila vsega tega, a zdi se, da je v veliko primerih vedno bolj izrinjen iz konteksta moči in seveda tudi odločala. Osebna asistenca, če se dotaknem tega niti približno ni oskrba, zato je nujno potrebno zaščiti tudi uporabnika osebne asistence, neko stanje omejiti, število družinskih članov, kar je bilo že omenjeno na največ enega ali kako drugače in s tem zagotoviti trajnost osebne asistence. Seveda potrebno je tudi izenačiti pravice družinskih pomočnikov. V tem segmentu je nastal kaos.

Druga poglavitna napaka je, da je osebna asistenca gledana zgolj stroškovno in prav nič vsebinsko, saj je primerjalno gledano ura pomoči na domu dražja kot je ura osebne asistence. Kar pomeni, da je vseeno kvaliteta življenja za posameznika z nižjo ceno kot je pomoč na domu kvalitetno opravljena. Naloga nas izvajalskih organizacij je, da z denarjem delamo preudarno in racionalno. Vsi izvajalci bi morali imeti v svojih aktih zapisano, da so neprofitna organizacija na področju izvajanja osebne asistence. V neprofitnem sploh ne bi smeli dobiti soglasje s strani ministrstva. Največji seveda, kar je bilo že tudi poudarjeno danes vir je človek, to se pravi, osebni asistent in seveda tudi uporabnik, zato gre tudi pretežni del sredstev za izvajanje osebne asistence za stroške dela osebnih asistentov za administracijo, izobraževanje in seveda tudi za nadgradnjo tega poklica. Če samo pogledamo. Poklic osebnega asistenta je zelo odgovorno delo. Nimamo ne nacionalne poklicne kvalifikacije ne te stvari sistemsko rešene. Ta del bo treba ugrizniti v prihodnje. Zagotoviti, da se z osebno asistenco ukvarja strokovni kader. Za invalida ni dobro, da se vsak ukvarja pa naj bo v izvajalskem, v svetovalnem ali bilo katerem smislu češ za invalide je vse dobro. Ne, ni. Mi smo glih tako ljudje in državljani in zaradi tega želimo, da je kvaliteta storitev, ki so za nas enako pomembne kot so v neki proizvodnji vrhunskih tehnoloških produktov.

Potem zaradi boljše transparentnosti tudi porabljanje ur, kar je že omenil tudi državni sekretar je potrebno vzpostaviti pregleden sistem evidentiranja prisotnosti na delu. Poglejte, velikokrat se dogaja, da se te ure pišejo ročno, tako ali drugače, ko pa vemo, da obstajajo razne aplikacije. In še nekaj je, tudi osebni asistenti so uslužbenci. In tako kot se ljudje beležijo na delovnih mestih, enako je pav, da se beležijo tudi pri tem, saj opravljajo določeno delo za katerega tudi odgovarjajo in na koncu meseca seveda dobijo plačilo.

Seveda in ne nazadnje poleg vsega naštetega je nujna prevetritev ocenjevalnega orodja, kar smo pa že slišali, da poteka in pa seveda tudi usposabljanje komisij. Kajti v enem letu smo opazili določene anomalije.

In še na koncu, da zaključim, mediji in potratna osebna asistenca in skoraj linč dejavnosti osebne asistence v našem medijske prostoru. Včasih so k temu doprinesli tudi s svojimi izjavi visoki državni uradniki. Nihče se od teh ni poglobil prav vsebino izvajanja osebne asistence, kot kakšno samostojnost in neodvisnost zagotavlja našim državljanom, ki imajo najtežje vrste invalidnosti.

Preden končam, bi samo na kratko orisal štiri parametre. 30 milijonov je bilo večkrat izpostavljenih kakšen velik strošek je. Poglejte, odvisno s katerega dela gledamo. Že gospa Dimičeva je na začetku povedala, da so imeli omejen obseg pri pripravi Zakona in so imeli številko 350 invalidov in vsi so bili samo maksimalno enega osebnega asistenta. Seveda po novem zakonu so tisti najtežji upravičeni do dveh, treh, mogoče tudi štirih, odvisno od potrebe, kar je tudi prav, da ostanejo v domačem okolju. Zagotovo se je to delno z nekim koeficientom upoštevalo ni se moglo pa do posameznika. No, in seveda prej sem že omenil družinske pomočnike. Oni so bili v nekem služnem lastniškem odnosu, 24 ur so morali biti na voljo tistim invalidom, se opravičujem predsednik, bom končal, brez pravice do letnega dopusta, brez pravice do bolniškega staleža, ampak 24 ur. In seveda, ko se je sprejel zakon o osebni asistenci, ne smemo zameriti tem ljudem, da so prešli v tisto varianto, kjer so imeli vsaj nekaj zaščite iz delovne zakonodaje. To je vsakemu čisto logično. In zdaj, te ljudje za družinske pomočnike tudi država je iz proračuna morala zagotavljati določena sredstva. Ali veste. Od teh 30 milijonov to kar odštejte stran, ker je šlo samo iz enega žepa v drugi. Potem veliko mlajših invalidov je šlo iz doma starejših občanov v domače okolje. Tudi tem se je subvencioniral dom za starejše občane in tudi to je treba odšteti od tega skupaj.

Skratka, veliko invalidov je na podeželju in so šele z zakonom o osebni asistenci lahko prišli iz svojega okolja.

Spoštovani, zaključujem in če na koncu ta finančna sredstva, ki sem jih navedel, se mičkeno odšteje od teh famoznih 30 milijonov, strošek osebne asistence v letu 2019 krepko zbledi. Hvala lepa za pozornost, ampak se opravičujem.