Spoštovani gospod predsednik odbora, spoštovani odločevalci, predstavniki šol hvala za besedo in hvala za vabilo. Sem tu v imenu strokovnjakov s področja duševnega zdravja otrok in mladih, vodja službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki.

Dnevno se srečujemo z naraščajočimi stiskami otrok, staršev, učiteljev, pa ne bom zdaj izkoristila teh minut, da vam govorim o vsem, kar doživljamo. Živimo v zelo kompleksnem svetu, v katerem duševno zdravje, notranja stabilnost in zmožnost prilagajanja ni samoumevna. Leto 2019 se zdi, da je v svetu zares prineslo preobrat v zavedanju širše družbe v pomenu duševnega zdravja. Posebej v pomenu duševnega zdravja otrok in mladih. O svojih težavah o duševnem zdravju so javno spregovorili najstniški idoli in tudi prvi politiki. Na panelu svetovnega gospodarskega foruma / nerazumljivo/ so o duševnem zdravju odprto razpravljali s številkami in moralnimi obvezami. Ni zdravja in trajnega razvoja brez duševnega zdravja.

Duševno zdravje obremenjuje svetovno gospodarstvo z 2 tisoč 500 milijardami dolarji letno. Anksioznost in depresija predstavljata globalni vodilni razlog nezmožnosti za delo. Novozelandska premierka že drugo leto govori o Ministrstvu za področje revščine med otroki in trdno verjamem, da ve zakaj ima tako ministrstvo in javno zavrača BDP kot edino mero družbenega napredka. Ampak govori o dobrobiti otrok, družin in o dobrobit prebivalcev.

Polovica vseh duševnih moten nastane pred štirinajstim letom starosti, tri četrtine do petindvajsetega leta. Raziskave kažejo, da ima več kot 10 % otrok prepoznavno duševno motnjo. Vedenjske motnje, anksioznosti, hiperkinetično motnjo, depresijo in druge. Pogostnost depresije in anksioznih motenj je v petindvajsetih letih narasla za 70 % med otroki. Brez učinkovitih intervencij lahko ta stanja pomembno vplivajo na njihove življenjske možnosti in povzročajo pomembne dolgotrajne posledice in ekonomske obremenitve družbe. Stroški so posledice različnih neželenih izidov otrokovega odraščanja, kot so seveda nižji zaslužek, višji proračunski stroški izobraževanja, socialnega varstva, mladostniškega prestopništva in kriminala. Če želimo zmanjševati dolgoročne neželene izide razvoja, moramo ukrepati pravočasno, sistematično in učinkovito.

Prav ta teden je v Veliki Britaniji, ki je ne bom zdaj posebej dajala za vzor, posebej ne v teh letih, ampak kljub vsem poteka teden posvečen duševnemu zdravju otrok na pobudo organizacije Place2Be z več kot 25 let izkušenj skrbi za duševno zdravje otrok v šolah, njihovih družin in učiteljev pod pokroviteljstvom mlade kraljeve družine, ki je znan promotor skrbi za duševno zdravje z njihovo organizacijo Heads Together. Omogočijo podporo duševnemu zdravju prek individualnih in skupinskih svetovanj z uporabo preizkušenih in v raziskavah dokazanih učinkovitih pristopov. Svetovanje staršem in učiteljem in še nekaj drugih kriznih intervenc. Skrb za duševno zdravje postaja prepoznaven del šolskega korikuluma in če jih lahko navajam, Place2Be, / nerazumljivo/, School family, pravi ena od ravnateljic osnovnih šol, je več kot pisarna, več kot terapevtska soba in več kot zbirka svetovalcev. Sistematično izobražuje svetovalce, izvajajo zaposlovanja, super vizije njihovega dela po šolah. Ustvarjajo kulturo odprtosti in zagotavljajo, da je težave duševnega zdravja mogoče prepoznavati zgodaj in omogočiti otrokom pomoč v varnem in znanem okolju. Starše vzpodbujajo, da na spletu najdejo Place2Be šole v njihovi okolici. Z ekonomsko evalvacijo ugotavljajo, da 1 funt porabljenega denarja pomeni 6,2 funta prihranka, skozi višje zaslužke posameznikov in manjše družbene izdatke, kasneje v življenju. V lanskem letu je bilo v »place to be«(?) izvedenih več kot 38 tisoč individualnih svetovanj in mnogi teh otrok so se soočali s stanji, zaradi katerih so se težko osredotočali na učenje. 9 % teh otrok je bilo vključenih v programe zaščite otrok, 6 % evalviranih, nastanjenih izven družine, 28 % je imelo prepoznane tako imenovane posebne potrebe.

Povsem primerljive izsledke ekonomske učinkovitosti, so na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, v lanskem letu, ocenili za enega od programov, ki jih s področja pomoči o duševnem zdravju, že 5 let vgrajujemo v slovenski prostor, tako imenovani programi starševstva Neverjetna leta. Na pobudo nekaj pogumnih in vizionarskih ravnateljev, smo v lanskem letu, po več pogovorih s strokovnjaki na Ministrstvu za izobraževanje, začeli vzpostavljati sistematično sodelovanje med učitelji in strokovnjaki s področja duševnega zdravja, volontersko. Program vodenja razreda za učitelje, ki je paralela programa starševstva, je zaradi velikih potreb šol steklo naprej, še vedno poteka volontersko.

Letos je vključenih že 90 učiteljev, iz dvanajstih slovenskih šol in vrtcev. Učitelji pridobivajo dodatna znanja, h katerim pravijo, da krepijo čustveni in socialni razvoj otrok. Gospa Jurišič, ravnateljica Osnovne šole Trnovo pravi, da učitelje vodi do spremembe razmišljanja, odnosa in delovanja. Navaja na iskanje dobrega in sodelovanje, razvijanje odgovornosti, samostojnosti in empatije. V kolektivu, pravi, imamo skupaj že 20 učiteljev in strokovnih delavcev, ki so v programu. Pravi, da opažajo ne le spremembe v učilnicah, ampak tudi pozitivno spremembo v klimi in v odnosu med zaposlenimi. Podobno ravnateljica Osnovne šole Kolezija, gospa Triler, poroča, da se šola povezuje z otrokovim domom in prenaša učinkovite strategije tudi staršem, deluje preventivno in omogoča učinkovito ukrepanje, preden se težave zaostrijo in tako naprej.

Prihajam s terciarne zdravstvene inštitucije. Trdno mislim, da je čas za pogumno, vsebinsko in aktivno povezovanje odločevalcev in služb, s področja duševnega zdravja, šolstva in seveda zaščite otrok. Zdravstvo lahko prispeva znanje s področja duševnega zdravja, kot tudi zavedanje pomena z dokazi podprtih intervenc. V somatski medicini, nam je to že desetletja jasno. Kaj pomeni »evidence based«? Pomeni potrditve izsledkov v neodvisnih, kontroliranih raziskava in da je neprimerljivo pozitivnim evalvacijam posameznih udeležencev, kakršnegakoli programa. V medicini nam je jasno, da zdravit z inzulinom, ne more bit enako kot zdravit s čimerkoli, kar se nam zdi, da je podobno inzulinu, sladkorni bolezni.

Program, ki sem ga omenjala, je po več kot štirih letih poskusa sistemskega uvajanja, z veliko podpore zaposlenih na Ministrstvu za izobraževanje in seveda z mnogimi podprtimi raziskavami v mednarodnem okolju, še vedno v postopkih odločanja, v vrsti uvrščanja, med več kot, mislim da, 600 drugih aktivnosti, ki jih podpira Ministrstvo za izobraževanje.

In da zaključim – v Sloveniji imamo čudovite šole. Imamo še vedno predane učitelje in ravnatelje, ki potrebujejo podporo in pomoč in o tem jasno govorijo. Mislim, da potrebujemo modre in pogumne odločevalce, ki bodo sprejeli velike in pogumne odločitve, se uprli na dokaze, podprto stroko in prevzeli odgovornost. Nacionalni program duševnega zdravja, sprejet za obdobje 2018–2028, ki je bil tudi medresorno usklajen, prinaša temelj in zavezo za sodelovanje in postavlja smer, ki so jo pozdravili že mnogi tuji strokovnjaki. Smo majhni in to lahko izkoristimo kot prednost do ključnih sprememb.

In če lahko, samo še zaključim, z verzom čilske pesnice, Gabriele Mistral: »Mnogi stvari lahko počakajo, otrok ne more. Zdaj je čas, zdaj nastaja njegova kri, zdaj nastajajo njegove kosti, razvija se njegov um. Otroku ne moremo reči jutri, njegovo ime je danes.«

Hvala lepa.