Spoštovani predsednik, predlagatelji, vsi ostali, seveda poslanke in poslanci, ter vabljeni.

Najprej hvala lepa in kar se tiče načelnosti, jaz pozdravljam, da imamo danes to širšo razpravo, kot ste jo vi poimenovali, glede tako imenovane Bele knjige. Jaz bom šel po parih točkah, ker se mi vendarle zdi, da javnost ni bila dovolj informirana, pa se mi zdi to najbolj pravi »gremi«, zato da, seveda, vsi tisti, ki so za to poklicani in vsi tisti, ki so za to poklicani, sedijo za to mizo, da jih informiramo o, kar se tiče načrtov, glede tako imenovane Bele knjige.

Zdaj, Bela knjiga, je v slovenski sistem prenesena iz tako imenovanega anglosaškega modela, kjer je »white paper« in imamo potem tudi različne, torej, zelene knjige, itd., kar ste sami imenoval. Po naši definiciji in tako, kot pri nas stvari stojijo, glede gradacije teh, tako imenovanih knjig ali papirjev, je pač tako, da je Bela knjiga vedno javni, strateški dokument. Ne izvedbeni dokument, ampak strateški dokument. To je dokument, v katerem se opredeli vizija, v katerem se opredeli strategija in je predvsem tisto, kar se imenuje javno politični dokument. Manj je v tem smislu strokoven, je pa seveda zato javno političen in ga zaradi tega seveda tudi na koncu obravnava Državni zbor. In prav je tako, zato ker je Državni zbor najbolj široko demokratično telo v tej državi, pri Beli knjigi o šolstvu, konkretno, pa tudi še v kaki drugi, pa seveda, ne gre za to, samo za šolstvo, ampak gre pravzaprav za ključno vprašanje, kam želi ta družba, v katero smer se bo ta družba razvijala, katere smernice razvoja te družbe naj naslovi slovensko šolstvo? In za to tule gre in vse, boste videli, tudi moji, ko jih bom sedaj razložil, koraki, ki so do tega vodili, grejo v tej smeri in seveda sledijo tej usmeritvi.

Ko namreč razmišljamo glede šolskega sistema, moramo seveda vedno razmišljati vsaj 20 let v naprej, kajti, vemo, da družbene spremembe, ki prihajajo, pa niso samo tehnološke, ampak so ena cela vrsta takih in drugačnih, tudi medosebnih odnosov, vsega tistega, kar se bo z nami dogajalo, od demografije, do, seveda, mednarodnega okolja – o tem se moramo pogovoriti in to je ključen načrt tega strateškega, javno političnega dokumenta. Vprašati se tudi moramo, kaj so pravzaprav prihodnje ambicije našega šolskega sistema. Vprašati se moramo, kako se bo ta sistem vključeval v vedno bolj globaliziranem svetu, v te najbolj propulzivne tokove sveta. Vprašati se moramo, kaj drugi počno, zato ker, seveda, vsi drugi ne stojijo na mestu, ampak delajo korake naprej in to seveda vidimo pri naših srečevanjih in vidimo tudi iz rezultatov mednarodnih raziskav. Torej, je zares vprašanje, kam si želimo?

Občutek namreč je, pa ne vedno, da, seveda tega dolgoročnega, govorim o dolgoročnem pogledu, ki ga je treba vsake 10 let dopolnit in zato so te bele knjige vsakih 10 let, da namreč se razmere tako hitro spreminjajo v družbi in izven nje, da pač je treba ta pogled preprosto dopolnjevat in zaradi tega, je pač ta celoten proces, ki se je začel lani, pa celo, lahko rečemo, že predlani, torej konec leta 2018, poteka tako, kot poteka. V prvi fazi je bilo zelo veliko pogovorov, zelo veliko zbiranja, tudi za najširšo javnost. Opravljenih, mislim da, je bilo 5 regionalnih posvetov. Danes je tudi narejena analiza teh regionalnih posvetov.

Regionalni posveti so bili za javnost, kdorkoli je lahko bil, kdorkoli je lahko prišel, prišli so pa zelo različni. V Ljubljani mogoče malo več strokovne javnosti, kje drugje pa seveda več staršev, več tistih, ki so zaposleni v šolah, tako da smo jih poslušali, jaz sem bil na čisto vsakem posvetu in se seveda z njimi pogovarjali in to je del te širše razprave, ki sem rekel že na samem začetku, da jo seveda pozdravljam.

Druga faza, ki je temu sledila, je seveda faza, kjer gremo v stran od zajemanja podatkov, torej ali iz analiz ali iz seveda posvetovanj z javnostjo, k načrtovanju in sedaj smo v tej fazi. To je nekako faza, ki poteka od novembra naprej. In v luči tega, kar sem nekako si zamislil, tudi zastavil, torej, da potrebujemo javno politični, strateški dokument, ki bo pogledal glavne družbene, tehnološke in tako naprej, trende, za naprej, sem seveda tudi predlagal in poudarjam, predlagal, sestavo te skupine, ki je seveda strokovna skupina za ta strateško javno politični del.

Pri tem se v javnosti velikokrat tudi, napačno - zdaj, zaradi katerih razlogov, niti nočem špekulirat, ampak mislim da pojasnitev je bilo dovolj – ustvarja vtis, kot da enega določenega dela strokovnjakov nočemo povabit. Ne, daleč od tega in lahko tule, sedaj pred vsemi, tudi zelo jasno povem, da sem opravil tudi kar nekaj razgovorov, pred tem, in seveda, je tudi marsikdo, ki iz tega ali onega razloga in spoštujem te razloge, je pa iz te, tako imenovane pedagoške javnosti, ni želel sodelovati pri tej strateški skupini. Ampak pustimo, vsak lahko ima svoje razloge, predvsem bi pa rad poudaril, seveda da ta strateška skupina ni zaprta in je od samega začetka bila zadeva tako načrtovana, da se pravzaprav v njo vključuje raznorazne strokovnjake z drugih področij. To ne pomeni samo slovenske, ampak pomeni predvsem tudi koga iz tujine in tudi za to sem opravil že par pogovorov - nenazadnje tudi z OECD, pa še kom, ki na to temo opravlja odlično delo in nam seveda tudi odlično primerjalno kaže, trenutno stanje slovenskega šolskega sistema.

Tudi tisti, ki so v javnosti prikazani kot, da so imenovani, še niso imenovani. Tako da, tudi to je še en nesporazum, zato ker nihče še nima sklepa o imenovanju. Ta skupina se je dvakrat dobila, zaradi tega, zato, da se dogovorimo o načinu dela, da se dogovorimo o vsebinah in tako naprej. In tudi ta skupina bo še popolnjena, o tem ni nobenega dvoma. Smo pa v pred fazi identificirali kar nekaj oziroma, na javni poziv se je prijavilo, mislim da, če gremo po inštitucijah gledat, okrog 85 posameznikov, ki predstavljajo različne inštitucije in tudi vsi oni bodo vključeni v naslednjih fazah.

Tako da, veliko je bilo okrog tega, pa se nisem hotel javljat ali pa, smo se malo manj javljali, predvsem zaradi tega, zato ker se mi je zdelo, da je to brcanje dejansko brcanje v prazno. Ker dokler neke stvari niso narejene in dokler neka stvar, vsaj v obliki osnutka, ni dana na vpogled, potem seveda je to bolj vedeževanje za vnaprej, kaj bo, kot pa tisto dejansko, kar naj bi bilo. In potem, če grem še naprej, ko bo ta skupina, ki bo kot rečeno še popolnjena, opravila svoje delo, šele sledi tisti drugi ali pa tretji del če hočete, in to pa je Nacionalni kurikularni svet, kjer pa bo, če se bodo seveda strokovnjaki tako odločili vključujoč vse naše zavode in vse tiste, ki se s tem strokovno in znanstveno ukvarjajo. Če bo temu tako, potem bodo seveda sledila tudi nacionalna kuriularna prenova. Ampak na osnovi strateškega dokumenta, ki ne bo zahajal v podrobnosti, ki ne bo šel veš v več ur matematike tam pa man ur matematike tu, pa več tega pa manj »unga« pa tako naprej. Ampak na osnovi krovnega strateškega dokumenta. Nacionalni kurikularni svet je nekaj drugega, kot pa strokovna skupina in to pravzaprav šele sledi.

Potem, če grem naprej, to kar ste nekako napovedali, torej želim reč pravzaprav samo eno. To je razprava o prihodnosti. Ne šole, ampak družbe. To je razprava o tem, kam ta družba želi, katere vrednote, katere strateške usmeritve naj vzpodbuja. To je naloga te skupine in ljudje, vprašanje je bilo, kako so bili izbrani. Izbrani so bili tako, da smo pogledali seveda na eni strani vse tiste, ki so se prijavili in na drugi strani, seveda vse kar se mene tiče to vsi ljudje, ki imajo z različnih področji vpogled v naprej. Vpogled kam in v katero smer naj se razvija slovenska družba. Ker šola je vedno, ne samo odsev ampak tudi kreator družbe. In temu primerno naj bo ta zadeva zastavljena.

Jaz verjamem, da so razno razni profili. Razno razni strokovnjaki tisti, ki nam pravzaprav lahko dajo, torej ne samo iz enega področja, ampak iz širših in različnih področji tisti, ki nam lahko dajejo kompetentne in predvsem prave odgovore, v katero smer naj gre slovenski šolski sistem in seveda kasneje, kako naj se pravzaprav zgodi tudi kurikularna prenova. In če kaj, potem ti ljudje nikogar ne bom ocenjeval, nikogar niti nisem nikoli vprašal, kakšna je njihova etična orientacija.

Verjamem pa, da zato ker so heterogeni je seveda različna. Zato ker so oni heterogeni in zato, ker so vrhunski znanstveniki, vsak na svojem področju in zato, ker seveda vrhunsko opravljajo svoje delo, je bom rekel pa mogoče malo trdo, mi pod častjo, da bi jih spraševal o njihovi etični orientaciji. Vsak od njih je izjemen in lahko, ni problema, lahko leti po meni lih kar hoče. Jaz sem na politični poziciji in lahko leti po meni kar hoče. Ampak, da bom pa te strokovnjake, katere koli strokovnjake zaščitil in da ne bom nikoli o njih govoril pejorativno, ali kakor koli drugače, je pa jasno. Tisti, ki želijo, kažejo in ki o tem seveda pišejo javna pisma, kažejo bolj svoj obraz, kot pa kar koli drugega. Od mene o strokovnjakih različnih orientacij, različnih kot rečeno usmeritev, strok in tako naprej, pejorativnega ne boste slišali. Zato, ker vem, kako težko je to postati. In zato, ker vem, koliko dela, koliko odrekanja, koliko vsega je notri, zato da si tak kot si. In potem naprej. Kakšno sporočilo pa pravzaprav dajemo našim otrokom, če zdaj kar naenkrat nekateri so strokovnjaki, drugi pa ne. Kakšno sporočilo dajemo svojim otrokom v tem smislu, da sedaj nekaterih izobrazba ali nekaterih dosežki pa pravzaprav v tem življenju niso nič vredni. In zaradi tega dosežki nekaterih so manj pomembni kot dosežki drugih. Poglejte, oprostite, saj pravim, ni problem, jaz sem lahko vedno na prangerju, nimam absolutno nobenega problema. Bom pa vedno, pa za katerokoli stroko že gre, zaščitil strokovnjake.

In potem če gremo še naprej, kar se tiče skrbi. Jaz razumem to skrb in pravzaprav sem na nek način vesel zato, da imamo danes to debato. Ampak na drugi strani zato, da smo tudi, debata da se je začela v medijih, dokaže, da je šola vitalni del te družbe in da šola seveda je zelo pomembna za Slovence in za narod kot tak. In sem zelo vesel, pojavljajo se članki, članki strokovnjakov takih drugačnih, naj bo debata, hvala bogu, da je, samo upam, da vsaj v bodoče bo debata šla ad rem in manj ad personam, ampak saj pravim, to več pove o tistih, ki to pišejo, kot pa o tistih, ki so naslovniki te zgodbe.

O ostalih zadevah kar se tiče ministrstva in vsega tega kar še imamo pripravljeno ne bi, zato da ne obremenjujem preveč debate, zato res predlagam, da ostanemo pri beli knjigi in z velikim veseljem gremo naprej v debato. Hvala.