Spoštovani vsi prisotni!

Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020 do 2021, je nekonkretna in ni skladna s področno nacionalno zakonodajo oziroma Zakonom o ohranjanju narave. Nacionalni program varstva narave kot sestavni del obravnavane resolucije ne temelji na podlagi ocene stanja ohranjenosti narave kot jo določa začetek drugega odstavka 94. člena Zakona o ohranjanju narave, saj poročilo o okolju v Republiki Sloveniji iz leta 2017, ki je v predlaganem nacionalnem programu varstva okolja zapisano kot izhodišče za program, teh vsebin in ugotovitev ne podaja. Nevladne organizacije so var na to opozorile in tudi trdijo, da ocena stanja ohranjenosti narave pred sprejemom nacionalnega programa varstva okolja ni bila pripravljena in ne more predstavljati podlago za izdelavo prihodnjega nacionalnega programa varstva narave. Problem resolucije je tudi opredelitev zagotavljanja finančnih virov za izvajanje varstva narave. V njej so navedena le področja, ki naj bi bila financirana s skupno ocenjeno število potrebnih finančnih sredstev in povzeti predvideni viri sredstev. Iz proračuna Republike Slovenije ni jasno ali bodo sredstva zagotovljena ali ne bodo. Obenem pa bi rada poudarila tudi to, da je Ministrstvo za okolje in prostor 23. januarja predstavilo osnutek dokumenta, prednostni okvir ukrepanja za Slovenijo, ki določa oceno potrebnih finančnih sredstev za opravljanje in doseganje ciljev Nature 2000, za obdobje 2021 do 2027. Iz predstavljenega osnutka dokumenta je razvidno, da finančni oceni obeh dokumentov nista skladni. V nacionalnem programu varstva narave, ki obravnava politiko Republike Slovenije na področju ohranjanja narave na celotnem ozemlju Republike Slovenije je navedeno, da bo za izvajanje politike potrebnih od 47 do 53 milijonov evrov letno. Prednostnemu okviru ukrepanja za Slovenijo pa je za politiko Republike Slovenije na področju ohranjanja narave le za pokrivanje obveznosti izhajajočih iz evropske zakonodaje potrebnih od 57 do 86 milijonov evrov letno. Celotni program naj bi torej stal manj kot le njegov del. Ali ni to skrajno nenavadno? Resolucija je vsebinsko šibka, s slabo definiranimi cilji in ukrepi ter tako neprimerna za strategijo Republike Slovenije na področju varstva okolja. Program varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov ne vsebuje konkretnih ukrepov za nobeno živalsko in rastlinsko vrsto. Imamo veliko nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s konkretnim varovanjem okolja, a jih resolucija ne upošteva. Naj navedem samo predlog Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki so ga poslali tudi na Ministrstvo za okolje in prostor. Vzrok za nastajanje tega predloga, je bil predvsem uradni opomin Republike Slovenije s strani Evropske komisije, ki se dotika kritičnega stanja travniških vrst ptic in barjanskega okarčka. Dokument predstavlja stališča do skupne kmetijske politike po letu 2020 v Sloveniji in usmeritvami, ki bi izboljšale stanje travniških vrst ptic in barjanskega okarčka na območju Slovenije. V Sloveniji se soočamo s hitrim krčenjem populacije ptic, še posebej pa so prizadete travniške vrste. Društvo pričakuje, da bodo nekatere vrste ptic, ob enaki politiki, kot je bila do sedaj, v Sloveniji izginile.

Vrste izginjajo tudi na območjih, ki je opredeljena in namenjena varovanju vrst, torej v Naturi 2000. Prav tako je skrb zbujajoče tudi stanje travniških dnevnih metuljev, predvsem barjanskega okarčka, ki je izginil iz treh od štirih območij, kjer je bil prisoten, na četrtem pa se je populacija zmanjšala za 75 %, bivališče vrste pa za 92 %. Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, je predlagal rešitve, ki bi jih lahko vključili v resolucijo, saj so konkretne, narejene na podlagi znanja in izkušenj in bi prinesle prave rezultate.

Eden od ukrepov bi bil lahko tudi ta, da bi moralo vsako kmetijsko gospodarstvo, na območju Slovenije, kot pogoj, za prejemanje javnofinančnih podpor, vsaj 15 % svojih kmetijskih zemljišč nameniti ohranjanju ali izboljševanju stanja habitatov vrst kmetijske krajine. Imajo sicer še več dobrih predlogov, ki jim je vsekakor dobro nameniti pozornost. Kot biologinja, seveda zagovarjam ohranjanje narave, živalskih in rastlinskih vrst in njenih habitatov, vendar je potrebno najti tudi ravnovesje med kmetijsko politiko, na način, da bodo kmetje lahko ohranjali raznolikost slovenske krajine.

Kmetje, ki delajo na kmetiji, si želijo čim več pridelka, saj je od pridelka odvisno njihovo preživetje. V Sloveniji imamo sicer tudi podnebni sklad, iz katerega bi lahko podpirali kmete in ukrepe za ohranjanje krajine. Zdaj je zaradi intenzivnega kmetijstva že težko najti lep cvetoč pomladni travnik. Vse je samo zeleno, brez pisanih cvetlic, saj se te zaradi prehitre košnje ne morejo normalno razmnoževati in zaključiti svojega razvojnega cikla.

Predlagam, da bi kmetom, ki kmetujejo na ekološko pomembnih območjih ali na zavarovanih območjih, iz sredstev podnebnega sklada, pokrili razliko zaradi zmanjšanja pridelka, tako, kot je to, na primer, urejeno v Avstriji. V Sloveniji imamo področje Nature 2000, ki obsega 10 % Slovenije. Problem ni to, da je to tako veliko območje zaščiteno, problem je, da je to samo zaščiteno, da je vse omejeno in prepovedano in nič več. Nimamo strategije za upravljanje teh območij, kar predstavlja velik problem. Če kdo od kmetov želi kaj storiti na zaščitenem območju, trči na birokratske ovire in se z njimi lahko bori tudi več let. Tisti, ki delajo na varstvenih področjih, imajo probleme z gnojenjem, z uporabo fitofarmacevtskih sredstev in podobno. S temi zavarovanimi področji je zelo težko živeti in veliko je ljudi zaradi tega slabe volje in se teh območij izogiba in z njimi ne upravlja.

Zato še enkrat izpostavljam, da bi pristojno ministrstvo moralo razmisliti, kako kmetom pokriti razliko zmanjšanega pridelka in omejitev pri obdelovanju kmetijske zemlje. V resoluciji je izpostavljena tudi omejitev gradnje na kmetijskih površinah, kar nam seveda ne predstavlja problema. Problem je v tem, da gradnja ni omogočena namesto, na primer, starih hiš, ki se že podirajo in kvarijo urejenost naselja. Če se kdo loti gradnje hiše na območju stare gradnje, se hitro najde kakšen dokument, ki zaščiti stavbo, ki jo je potrebno ohraniti iz kulturnih vidikov. Denarja in interesa za obnovo te stavbe ni in vsi samo še čakajo, da se stavba sesuje sama vase.

Zaradi teh razlogov, se veliko ljudi odloči raje graditi na travnikih in kmetijskih zemljiščih, saj je kljub veliki birokraciji, pri pridobitvi gradbenega dovoljenja to še vedno precej lažje in hitreje, kot če bi odločili za gradnjo na neki podrtiji, ki se do onemoglosti ščiti iz kulturno varstvenih razlogov. Po podatkih, je v Sloveniji dve tretjini izpustov trdih delcev iz klasičnih kurišč. Ljudje skurijo vse – papir, plastiko, barve, gradbeni material, plevel, travo, gume, iverko, vse kar se jim ne zdi več uporabno. Pri tej temi imam pa samo eno vprašanje – ali je v preteklih desetih letih, inšpekcija v Sloveniji koga kaznovala za takšno kurjenje? Ali ima inšpekcija sploh vzvode za to in ali je inšpekcija na terenu tudi čez vikend, ko so kurišča največkrat aktivna?

Naj se dotaknem še tujerodnih invazivnih vrst. V Sloveniji imamo sredstva za kartiranje teh vrst, vendar je to šele začetek. Vsi vemo, da je najboljši način za preprečevanje širjenja teh vrst, fizična odstranitev. Koliko uradnih služb je že vzelo v roke lopato in motiko in se lotilo odstranjevanja? Vem, da to počne naše Društvo študentov biologije, ko pred Biotehniško fakulteto vsako leto odstranjujejo japonski dresnik. Hvala jim.

Vem, da so to le prostovoljci, ki ne morejo očistiti celotne Slovenije invazivnih vrst. Tega problema bi se bilo potrebno lotiti sistematično, z dobro strategijo, predvsem pa s pridnimi rokami. Problem resolucije je tudi neambicioznost programa za snovno produktivnost Slovenije. Na tem področju, smo pod povprečjem Evropske unije. Če povem plastično, iz enega kilograma premoga ali enega vata električne energije, proizvedemo 15 % manj končnega izdelka, kot je povprečje Evropske unije. Tehnologija in industrijska proizvodnja, se ne posodabljata v zadostni meri, ker so podjetja preobremenjena z različnimi davčnimi bremeni. Ker je delo preveč obremenjeno, ni sredstev za razvoj za investicije in se vrtimo v začaranem krogu.

V Sloveniji zelene prihodnosti ne bo, če okoljska politika ne bo ekonomsko vzdržna. Če slovensko gospodarstvo ne bo funkcioniralo, iz vsega skupaj ne bo nič. Ne moremo samo prepovedovati in administrativno nižati pridobivanja ne zelene energije. Kaj nam bo potem ostalo? Ali si lahko privoščimo, da bodo naši državljani plačevali dvakrat ali trikrat dražjo elektriko, kot jo imamo sedaj, samo zaradi tega, ker je ne bomo proizvedli dovolj in jo bomo primorani uvažati?

Slovenija tudi nima objekta za termično obdelavo odpadkov. Nima niti strategije za izgradnjo le tega. Imamo vse možnosti, da to vzpostavimo, ne s tehnologijo tretjih držav ali držav v razvoju, ampak z najboljšo tehnologijo, ki je v današnjem času možna in z izpusti ne bo obremenjevala okoliških prebivalcev oziroma bodo ti minimalni. Izgradnja objekta za termično obdelavo odpadkov, je nujna, če želimo biti na področju odpadkov, kot država, samozadostni. Ali ste vedeli, da v Sloveniji letno proizvedemo skoraj 132 tisoč ton odpadne hrane na leto? To je 64 kilogramov na prebivalca. Lahko je napisati samo, da jo bomo zmanjšali, ampak, pravo vprašanje je, zakaj je toliko zavržene hrane? Najprej poiščimo vzroke in problem odpravimo pri koreninah, ne šele potem gasiti posledice tega.

Zadnje vprašanje, ki se ga bom v razpravi dotaknila, so kamnolomi in pridobivanje kamnin z miniranjem. Imamo različne informacije iz kamnolomov, kjer v procesu pridobivanja mineralnih snovi, uporabljajo eksploziv in v zrak spuščajo škodljive pline – na primer, amonijev nitrat in druge različne proste dušike. Občine in posamezniki se obračajo na različne inšpekcije, ampak te ne naredijo nič. Zakaj? Ker obstaja posebna uredba o emisiji snovi v zraku in pristojne službe že skoraj 15 let niso sprejele pravilnika, ki bi določal mejne vrednosti tovrstnih izpustov. To pomeni, da za njih ne veljajo praktično nobene to zadevne okoljevarstvene omejitve.

V svoji razpravi sem omenila bistvena vprašanja, na katera bi resolucija o ohranjanju okolja, morala ponuditi prepričljive odgovore, pa jih po moji oceni ni. Gre zgolj še za eno, v nizu različnih resolucij, praznih programskih dokumentov, za katero bomo lahko rekli, da jo imamo, kakšnih bistvenih učinkov za ohranjanje narave, ter okolja, pa žal ne bo. Iz tega razloga, se Novi Sloveniji resolucija nikakor ne zdi primerna za nadaljnjo obravnavo.