Hvala, gospod predsednik. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

No, naj povem, da je bila razprava na naši komisiji zelo pestra, poglobljena in mislim, da je bilo tudi dobro izpostavljenih veliko idej, ki smo jih tudi zapisali. No, kratek povzetek naše razprave pa bom v parih stavkih poskušal čim bolj strniti. Glejte, za uvod bi povedal to, da do nedavnega največje gospodarstvo na svetu, se pravi, ko je bilo še Združeno kraljestvo, ko je bil še član Evropske unije, ustvaril le nekje 7 ali 8 procentov svetovnih emisij, kar pomeni, da je že zdaj daleč na, bi rekel prvem mestu in vodi neko politiko, zeleno politiko, ki bi se morala prenesti tudi na ostale kontinente in države. Zdaj pa postavlja seveda tudi najbolj ambiciozen cilj, neko strategijo, ki je seveda pravilna, ampak opozorili bi na to, ko se izpostavlja pravičnost vključevanja, v tem primeru, če so tej cilji, bi rekel zelo visoko postavljeni, medtem ko jih pa drugi ne spoštujejo, to postavlja pod vprašaj konkurenčnost gospodarstva in pa tudi obremenitev davkoplačevalcev. Zdaj, mi mislimo, da bi nekako sofazno s to strategijo potrebno bilo razmisliti tudi o neki davčni zakonodaji za izdelke, ki prihajajo iz držav, ki tega ne spoštujejo. Če se seveda avtomobili proizvajajo na Kitajskem ali v Indiji, zagotovo tisti odtis na okolje je bistveno drugačen, kot če se v Evropski uniji. Ravno tako je s pridelavo hrane, ki vemo, da je v evropskem proračunu še vedno največji delež izdatkov za kmetijstvo, pa vendar se postavlja vprašanje včasih, ko kupujemo te izdelke iz Argentine, Nove Zelandije, Avstralije, tak izdelek ima ogromen ogljični odtis in zagotovo bo treba razmisliti, da se, bi rekel tudi v skladu s stališčem poštenosti do naših, bi rekel proizvajalcev v kmetijstvu ta zakonodaja uredi.

Omenjeno je krožno gospodarstvo. Seveda mi to podpiramo in to je prava pot, da se tako v bistvu surovine nekako zaključujejo, pa vendar imamo velike težave trenutno zdaj že drugič z odpadno embalažo. Na to so nas opozorili direktorji komunal in pa zbornice. Skratka načrtujemo cilje, ki so zelo smeli, po drugi strani pa ne izpolnjujemo niti najbolj osnovnih zadev, ki bi jih morali rešiti.

Nekako bi v štirih sklopih še strnil stvari, ki smo jih izpostavili državni svetniki. Prvo, da se pri nadaljnjih pogajanjih nujno upošteva nacionalna posebnost Slovenije. Glejte, Slovenija ima okrog, ne vem, 66 procento poraščenost z gozdovi, to je v bistvu en velik ponor in kar se tiče ogljikovega dioksida in pa tudi tovarna kisika. Zaradi tega na teh gozdovih mi ne moremo graditi sončnih elektrarn, vetrnih elektrarn, smo pa v bistvu, bistveno bolj prispevamo k okolju, da se to okolje ohranja, zato bi ta posebnost vsaj pri energetskih kuponih in nadaljnjih zadevah morala biti nekako upoštevana. Poleg tega seveda tudi Natura 2000, ki ohranja našo, recimo neko naravno dediščino je eden od pomembnih dejavnikov, da smo zelo omejeni pri delovanju oziroma pri ravnanju s takim prostorom.

Druga zadeva, lokalne skupnosti. V tem stališču smo sicer to v koncu nekako videli v enem stavku, vendar mi mislimo, da so lokalne skupnosti tukaj izrednega pomena, pri tisti končni, izvršilni zadevi, se pravi, ko se zadeva izvaja. Glejte, lokalne skupnosti so tiste, ki urejajo promet, saj lokalen ali pa regionalen promet. Urejajo svoje stavbe na, bi rekel z razno energetsko učinkovitostjo. Marsikje v tujini smo tudi priča, da občine čedalje bolj skrbijo za to, da so samooskrbne, bi rekel v vseh pogledih. Tako da eno večjo težo bi pričakovali seveda, da se tukaj da tudi lokalnim skupnostim s financiranjem in pa tudi z ustreznimi politikami.

Sektor promet. No, tukaj nas je zmotil en cilj, ki je po našem mnenju nerealen. Glejte, notri je napisano, da se bo do leta 2050 75 % vsega tovora prevažalo po železnicah. Mi si to zelo želimo, ampak če je danes rezultat 91 % tovora se prepelje po cesti, 9 % po železnicah, to govorim za celotno Evropo, je ta cilj po našem mnenju nerealen. Se pravi, morali biti podvojiti kapacitete infrastrukture ali pa še, bi rekel, potrojiti, vendar to je nerealno, tako da je bolje postaviti nekoliko nižji cilj in ga poskušati slediti.

No, in pa še zadnja zadeva. Pridelovaje hrane, ki sem ga že tudi prej omenil. Seveda zdaj s temi subvencijami iz evropskega proračuna se nekako ohranja pridelava hrane, kar je dolgoročno strateško pravilno, vendar pri tem pozabljamo na male pridelovalce. Jaz mislim, da je veliko bolj pametno, da se spodbuja, glejte, konkreten primer Slovenije, ki je majhna. Velika ljudi praktično si s pridnim delom na svoji zemlji zagotovi vsaj 6-mesečno oskrbo za večji del prehranskih proizvodov, pa nikoli nisem še nobenega slišal v nobenem programu, da bi se te ljudi stimuliralo, da se jim vsaj povrne v bistvu neke stroške za semena oziroma za to pridelavo in po tistem bi rekel, da »misli globalno, deluj lokalno« bi mi lahko na tem področju bistveno več naredili, poleg tega se tudi kar se tiče, ne samo to, da ta rek, ki je napisan notri »od vil do vilic«, da se lahko res v tem primeru še najbolj udejanji, gre tudi za vzgojo otrok, gre za prosti čas, ki ga nekdo preživi v naravi, skratka spodbujati zadeve tudi v tem smislu in mislim, da nam bo tudi prebivalstvo oziroma naši državljani s takimi politikami zelo hvaležni, ker bomo spodbujali v bistvu neko sonaravno pridelavo in ekološko pridelavo hrane. Tako da to bi bili tej ključni poudarki, ki smo jih državni svetniki, mislim v naši komisiji tudi zapisali.