Hvala za besedo. V našem pisnem mnenju smo obrazložili namen in pravne učinke avtentične razlage in se podrobno opredelili do dveh vprašanj na katero mora biti odgovorjeno pozitivno pred njenim sprejetjem. Prvo vprašanje je, da mora biti avtentična razlaga zaradi nejasnosti potrebna. Drugo vprašanje je, da mora biti dopustna.

Sicer v predlogu ni obrazloženo zaradi katerih si nasprotujočih razlag je nujno sprejetje potrebno, vendar smo z ustaljenimi metodami razlage ugotovili vsebino in namen sporne določbe. Iz prve alineje prvega odstavka 7. člena zakona izhaja, da javni zdravstveni zavodi enkrat na transferna sredstva za pokrivanje presežkov, odhodkov in prihodkov iz preteklih let lahko namenijo le za plačilo zapadlih neplačanih obveznosti do dobaviteljev za dobavljeno blago in upravljanje storitve, ki izhajajo iz naslova upravljanja javne službe po starosti zapadlosti.

Besedni namen te določbe, ki ga sicer izkazuje že zgolj njen jasen zapis, smo preverili tudi s teleološko razlago, razlago po namenu in zgodovinsko razlago, ki temeljni pomen zakonske norme ugotavljata pri zakonodajnem postopku izražanja volje zakonodajalca. Zato se ne morete omejiti zgolj na določbo, katere avtentična razlaga je predlagana, ampak ugotavljate njen pomen in smisel v okviru zakonske ureditve kot zaokrožene celote. Narava zakona katerega sestavi del je določba 7. člena je bila interventna. Njegov cilj je bil finančna sanacija javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je država, katerih poslovanje je bilo obremenjeno z visokimi komuliranimi presežki odhodkov nad prihodki iz preteklih let izkazanimi na dan 31. 12. 2016. V ta namen je zakon zaradi zagotovitve poslovanja in plačilne stabilnosti, torej zaradi takojšnje finančne stabilizacije predvidel ukrepe finančne sanacije poslovanja javnih bolnišnic kot podlago za njihovo nadaljnjo sanacijo, ki je podrobneje urejena v tretjem delu zakona.

Zakon je torej izhajajoč iz načela zagotavljanja učinkovitosti in gospodarnosti poslovanja pokritje presežkov odhodkov nad prihodki iz preteklih let bolnišnic iz sredstev državnega proračuna v 2. členu zakona določil kot enkratni ukrep za takojšnje izboljšanje likvidnostne situacije v javnih zdravstvenih zavodih. Ta ukrep se skladno z odločbami 4. člena zakona izvede za tiste javne zdravstvene zavode, ki so izkazovali takoimenovano izgubo na dan 31. 12. 2016. Na tej podlagi so bila zagotovljena sredstva v višini 80 % te izgube. Ta sredstva so bila upoštevaje 5. člen zakona dodeljene s sklepom Vlade na predlog ministrstva na podlagi predhodne vloge javnega zdravstvenega zavoda, njihova uporaba pa je morala biti namenjena izključno za plačilo zapadlih neplačanih obveznosti do dobaviteljev za dobavljeno blago in opravljanje storitve z naslova upravljanja javne službe po vrstnem redu zapadlosti in za plačilo posojil v okviru enotnega zakladniškega računa države in do komercialnih bank najetih za financiranje tekoče likvidnosti. V primeru neporabe je moral javni zdravstveni zavod prejeta proračunska sredstva v 15 dneh vrniti, kar določa drugi odstavek 7. člena zakona. Ravnanje v nasprotju s tem, torej v nasprotju s 7. členom zakona, je bilo tudi določeno kot prekršek v prvem odstavku 16. člena zakona. Tak namen je jasno razviden tudi z zakonodajnega gradiva, pri čemer je predlog zakona prvotno kot obliko namenske porabe dopuščal tudi tekoče plačilo dobavljenega blaga in opravljenih storitev, ki izhajajo iz naslova upravljanja javne službe.

Na podlagi opozorila Zakonodajno-pravne službe v zakonodajnem postopku sprejemanja tega zakona, da je vprašljivo ali bi taka poraba sredstev zagotavljala temeljni namen zakona, torej sanacijo in doseganje finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, je bila ta rešitev v zakonodajnem postopku črtana z obrazložitvijo, da se s tem sledi mnenju Zakonodajno-pravne službe.

Glede na navedeno menimo, da v zakonski ureditvi ni nejasnosti, ki bi zahtevale izrecno datumsko opredelitev ali razlago časovnega okvira namenske porabe enkratnih transfernih sredstev, ki so jih javni zdravstveni zavodi iz državnega proračuna prejeli za pokritje zapadlih neplačanih obveznosti. Ta časovni okvir je namreč v zakonsko ureditev vsebinsko vgrajen že s samim predmetov urejanja in ciljem zaradi katerega je bil zakon sprejet, njegovo interventno naravo in namenom ukrepa pokritja presežkov odhodkov nad prihodki.

Da je bil namen tega ukrepa takojšnja poravnava že zapadlih neplačanih obveznosti, izhaja tudi iz določbe, da se sredstva zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije za leto 2017, postopku in načinu odločanja o pokritju presežkov, obvezni reviziji, ki je morala biti izvedena o uporabi sredstev v skladu s 7. členom do 31. 5. 2018 in nadzorom nad namenskostjo uporabe sredstev. Zato smo ugotovili, da določba 7. člena zakona ni tako pomensko nejasna, da bi dopuščala diametralno nasprotujoče si razlage in zaključili, da avtentična razlaga ni potrebna.

Glede dopustnosti smo se pa opredelili tako. V predlaganem besedilu avtentične razlage je ponujena razlaga, po kateri namenska poraba dodeljenih sanacijskih oziroma enkratnih transfernih sredstev za plačilo zapadlih obveznosti ne bi bila časovno omenjena. Takšna razlaga bi pomenila pomemben vsebinski odmik od vsebine in namena prvega odstavka 7. člena, saj bi v posledici omogočila porabo pridobljenih enkratnih transfernih sredstev tudi za namene, ki jih veljavno zakonsko besedilo prve alineje ne dopušča. Tudi za kritje tekočega plačila blaga in storitev. S tem bi se v izrecnem nasprotju s ciljem zakonodajalca, da porabo prejetih sredstev omeji za jasno določene namene, kar je bilo v zakonodajnem postopku izkazano s črtanjem prvotno predlagane določbe tretje alineje prvega odstavka na seji matičnega delovnega telesa, vsebina sprejetih zakonskih določb bistveno spremenila. S tem bi pa razlaga pomenila odstop od vsebine in temeljnega namena zakonske ureditve.

Poleg tega smo še ugotovili, da zato, ker določbe 7. člena ne opredeljujejo datuma, do katerega je poraba enkratnih transfernih sredstev dopustna, predlagatelji menijo, da mora zakonodajalec časovni okvir določiti. Hkrati pa v predlagani avtentični razlagi določajo, da je ta časovno neomejena in časovnega okvira s tem ne določajo.

V zaključku smo opozorili še, da se v predlagani razlagi zastavlja tudi vprašanje kršitve načela enakosti 14. člena Ustave. Prav z izvzetjem javnih zdravstvenih zavodov, ki neporabljenih ali nenamensko porabljenih sredstev niso vrnili, se v razmerju do drugih zavodov, ki so obveznost vrnitve neporabljenih sredstev na podlagi pravnomočne odločbe nadzornega organa morebiti že izpolnili ali ki so enkratna transferna sredstva že uporabili za namene določene v 7. členu, vzpostavlja neenaka obravnava, ki ne temelji na stvarnih in v naravi stvari utemeljenih razlogih.

Glede na navedeno menimo, da predlagana avtentična razlaga ne izpolnjuje tudi pogoje dopustnosti.

Opozorili smo tudi, da bi moral biti glede na čas obravnave te razlage in ob informacijah, da so bile sprožene tožbe zoper odločbe Vlade, zakonodajalec zadržan tudi zaradi načela delitve oblasti in se vzdržati posega v samostojno sodno vejo oblasti. Sodnik je vezan na Ustavo in zakon. Z odločitvijo o teh sporih pa bo sodna veja oblasti izločila morebitne nepravilne razlage zakona. Hvala.