Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gostje, lepo pozdravljeni.

Letos predstavljam jubilejno 25. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Gre za prvo letno poročilo, ki je nastalo v času mojega mandata. Poročilo smo zasnovali na nekoliko bolj svež način. V tiskani različici poročila, smo se osredotočili predvsem na oceno stanja po posameznih področjih našega dela, zato je tanjša. Posebej smo izpostavili naša priporočila, aktualna pa tudi pretekla. Pregledali smo namreč stanje vseh doslej uresničenih in neuresničenih priporočil in moram reči, da z okoli 200 neuresničenimi preteklimi poročili, res ne moremo biti zadovoljni.

Čeprav fizično tanjše, pa je poročilo po obsegu in vsebini obširnejše kot v preteklih letih. Podrobnejša argumentacija pojasnila k priporočilom in primeri, so letos prvič predstavljeni le v elektronski in zelo pregledni obliki na naši spletni strani. Če bi natisnili še elektronski del poročila, bi imeli danes v rokah poročilo na približno 800 straneh. S takšnim pristopom smo želeli dati tudi jasen signal, da se moramo institucije in seveda tudi kot družba obnašati čim bolj trajnostno naravnano, in to ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih.

Poročilo je letos tudi vsebinsko zasnovano nekoliko drugače. Želeli smo biti bolj pregledni ter bralcem in odločevalcem dostopnejši. Po uvodnih predstavitvah našega dela, statističnih podatkih in opisu delovanja posameznih organizacijskih enot smo v središče svojega poročanja postavili predvsem ranljive skupine prebivalstva, s kršitvami katerih smo se ukvarjali, starejše, otroke, invalide, brezposelne, verske skupnosti, narodne in etnične skupnosti, zaposlene, LGBTI Plus in tujce in tako naprej. Vsebine o določeni skupini smo o tem področju tudi sistematično zbrali na enem mestu pod poimenovanjem skupine. Tako je mogoče posamezne skupine, na primer invalide, starejše, LGBTI ali druge, najti pod nazivom skupine, pa tudi na posameznih vsebinskih področjih, na primer pri delovnih razmerjih ali stanovanjski problematiki. Tudi v okviru obravnavanih vsebinskih področij smo bolj celovito obravnavali določene aktualne teme. Več pozornosti smo, na primer, namenili socialnim pravicam, kot samostojno vsebino smo obravnavali tudi problematiko nasilje, posebej nasilja v družini, in problematiko revščine.

V letu 2019 smo skupaj prejeli 2 tisoč 628 vhodnih dokumentov, ustvarili smo 9 tisoč 613 izhodnih dokumentov in sprejeli 9 tisoč 500 telefonskih klicev pobudnikov. Na vseh področjih sistematično spremljamo ugotovljene kršitve in kršitelje. Tako smo v letu 2019 obravnavali 4 tisoč 600 zadev, od tega 2 tisoč 957 pobud. Pri tem smo ugotovili 305 kršitev pravic in drugih nepravilnosti. Največkrat so se nanašale na kršitev načela dobrega upravljanja, otrokovih pravic, neupravičenega zavlačevanja postopkov, pravne in socialne države in kršitev pravice do socialnega varstva. Te kršitve smo ugotovili pri 48 različnih organih, največ na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pri občinah in sodiščih, temu sledijo Ministrstvo za okolje in prostor, centri za socialno delo in policijske postaje.

Aktualno poročilo institucije Varuha človekovih pravic vsebuje 158 priporočil, ki smo jih podali glede na obravnavane pobude in oceno stanja. Pričakujem, da bodo organi, na katere so priporočila naslovljena, torej Vlada in njena ministrstva, občine, Državni zbor in drugi, kršitve in pomanjkljivosti odpravljali čim aktivneje in sproti. Nekatera priporočila ponavljamo že več kot deset let in takšna ignoranca me skrbi. Ena izmed takšnih je, na primer, glede priprave enotnega predpisa za sanacijo vseh onesnaženih in degradiranih območij v državi. Izdali smo tudi publikacijo, v kateri je povzetek dela in zajema kratko poročilo in nabor vseh priporočil. Upam, da vam bo ta priročna knjižica v pomoč pri vašem delu kot nekakšen opomnik pri sprejemanju zakonodaje in da bodo tako naša priporočila dosledneje upoštevana.

Poudariti pa želim tudi, da je naše letno poročilo veliko več kot le zbirka priporočil – je dokument, ki vsebuje še številne druge zadeve, primere, pravne in dejanske ugotovitve, predloge, mnenja in kritike, ki so predstavljeni v vsebinskem delu poročila. A vendar se ključne zaveze, ki jih pričakujemo od institucij, nanašajo na uresničevanje priporočil. Upam, da bodo v bodoče organi, na katere se naša priporočila nanašajo, k uresničevanju pristopili skrajno resno, saj je iskanje raznoraznih izgovorov, zakaj priporočila še niso uresničena, slabo sporočilo tistim, ki so jim v naši državi kršene pravice.

V letu 2019 smo obravnavali 238 pobud s področja socialnih zadev. Opozarjali smo, da je problematika institucionalnega varstva zlasti starejših oseb pereča in se poglablja. Pri tem so še posebej skrb vzbujajoči očitki, da se življenjske razmere v ustanovah, zlasti v domovih za starejše, zaradi pomanjkanja kadra poslabšujejo. Poleg tega ponovno opozarjamo, da so obstoječi kadrovski normativi v domovih za starejše nezadostni glede na naraščajoče potrebe po oskrbi in pomoči ter zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebujejo uporabniki. Nepregleden je tudi veljavni način zaračunavanja storitev institucionalnega varstva. Nesprejemljivo je, da je bil že v letu 2008 pripravljen osnutek podrobnejših standardov, ki pa zaradi nasprotovanja določenega dela izvajalcev ni bil sprejet. To se je pokazalo tudi sedaj v času letošnjega leta, da so ta naša opozorila več kot na mestu. Že zadnjih osemnajst let je odgovor Vlade Republike Slovenije, da bo vse razrešil Zakon o dolgotrajni oskrbi, vendar pri Varuhu pozivamo k noveliranju Zakona o socialnem varstvu in takojšnji spremembi Pravilnika o tehničnih standardih in normativih za izvajanje socialnovarstvenih storitev. Ugotavljamo tudi, da primanjkuje ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem, ki želijo prebivati v domačem okolju, pa brez dodatne oskrbe in pomoči ne zmorejo več živeti sami. Pristojno ministrstvo pozivamo, da je skrajni čas, da končno začne izvajati deinstitucionalizacijo. Deinstitucionalizacija je odmik od institucionalnega mišljenja v smer samostojnega življenja s podporo skupnosti. Država jo mora zagotoviti, zato bomo pri Varuhu nad tem bdeli, aktivno opozarjali na anomalije in zahtevali ukrepe tudi v prihodnje. Deinstitucionalizacija je sodoben in v mnogih evropskih državah dobro uveljavljen način oskrbe posameznikov, do katerega smo v Sloveniji povsem neupravičeno preveč zadržani. Nenazadnje pa neizvajanje deinstitucionalizacije pomeni tudi kršitev Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov.

Menim, da moramo za celovito obravnavo oseb s pridobljeno možgansko poškodbo vzpostaviti mrežo specializiranih regijskih centrov za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo in da je treba zagotoviti zmogljivosti, ki bodo ustrezale potrebam, saj je za te osebe na splošno trenutno zelo slabo poskrbljeno. Ocenjujemo, da je treba spremeniti Zakon o socialnem varstvu in izvajanje storitev za osebe po pridobljeni možganski poškodbi opredeliti kot samostojno socialnovarstveno storitev pod ustreznimi kadrovskimi in tehničnimi pogoji.

Nujna je tudi sistemska uskladitev Zakona o socialnem varstvu, ki ureja družinskega pomočnika, pa Zakona o osebni asistenci, ki določa institut osebnega asistenta, in zakona, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo. Veliko pobud na področju socialnih zadev se je v letu 2019 nanašalo prav na družinske pomočnike. Že večkrat smo opozorili na sistemske pomanjkljivosti instituta družinskega pomočnika, saj veljavna ureditev, ki ne zagotavlja zadostne socialne varnosti družinskemu pomočniku, invalidni osebi ne omogoča začasnih nadomestnih rešitev za invalida v primeru bolezni družinskega pomočnika in ne daje družinskim pomočnikom pravice do dopusta oziroma druge oblike počitka. Taka ureditev ni ustrezna in ni pravična, zato ne preseneča, da družinski pomočniki, ki se s pobudami obračajo na nas, opozarjajo, da je njihovo delo zahtevno, a hkrati premalo cenjeno oziroma vrednoteno. Ne morem pristati na to, da država v vseh letih ni ustrezneje uredila položaja družinskih pomočnikov. Razočaran sem, da v aktualnem Predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi priporočila Varuha glede družinskih pomočnikov zopet niso upoštevana. Pričakujem, da bo v zakonu to vprašanje ustrezno rešeno.

S sodelavkami in sodelavci ugotavljamo, da je v Sloveniji na številnih področjih vse bolj očitna diskriminacija invalidov. Tudi v letu 2019 je še naprej prihajalo do zapletov glede dostopa do sodišč za invalide, prav tako smo se ukvarjali s težavami pri zagotavljanju dostopa do javnih šol za gibalno ovirane in dolgotrajno bolne učence. Izkazalo se je, da večina gimnazij v Ljubljani nima dostopa za gibalno ovirane. Še več, ugotovili smo, da pristojno ministrstvo ne razpolaga s točno številko o dostopnosti srednješolskih objektov in javnih osnovnih šol. Takšno stanje je skrb vzbujajoče, diskriminatorno in v nasprotju tako z Zakonom o izenačevanju možnosti za invalide, ki ureja dostop invalidov do vključujočega izobraževanja, kot tudi s Konvencijo o pravicah invalidov.

Pri Varuhu smo kar šest let opozarjali na diskriminacijo študentov invalidov glede brezplačnih medkrajevnih potniških prevozov. Vlada je toliko let to priporočilo zavračala zaradi nestrinjanja. Šele po osebnem angažmaju in pogovorih s takratno infrastrukturno ministrico pa ste, spoštovane poslanke in poslanci, zakon le sprejeli in odpravili veliko krivico. Očitno je, da v Sloveniji potrebujemo neodvisno telo za spodbujanje, varstvo in spremljanje izvajanja Konvencije o pravicah invalidov. Inštitucija varuha človekovih pravic je pripravljena prevzeti to odgovornost in poslanstvo. Upam, da se saga o prejemanju obeh dodatkov za nego otroka in za pomoč in postrežbo premika h koncu. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nam je sporočilo, da je pripravljen zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izplačilu neizplačanega dodatka za nego otroka. Z novelo naj bi se uredila pravico do izplačila dodatka za pomoč in postrežbo za nazaj tudi tistim slepim, ki so bili zdravstveno zavarovani po drugem zavarovancu oziroma po upokojencu, pa le tega niso pridobili, ker so starši prejemali dodatek za nego in pomoč. Vse odgovorne pozivam, da novelo zakona v najkrajšem možnem času tudi sprejmete. S sprejetjem oziroma uveljavitvijo novele zakona bo torej podana podlaga Spizu za odločanje o takšnih zadevah, kršitve pravic tej ranljivi skupini pa končno odpravljene. Prav je, da breme za napake organov nosijo organi, ne pa nič krivi ljudje.

Na področju romske problematike smo v letu, smo se v letu 2019 ukvarjali z vprašanjem romskih otrok, prostorsko problematiko Romov, nesprejetimi občinskimi področnimi programi in ukrepi za uresničevanje posebnih pravic pripadnikov romske skupnosti ter problematiko statusa in urejanja romskih naselij.

Če nadaljujem, na področju brezposelnih in zaposlenih, kjer prav tako ostaja nerešenih več vprašanj. Več obravnavanih primerov na področju brezposelnosti je bilo povezanih s težavami invalidnih oseb pri iskanju primerne zaposlitve, kar je nedopustno. Na področju zaposlovanja ostaja ta aktualna že leta pereča problematika neplačevanja prispevkov za socialno varnost in pomanjkanje nadzora nad izplačilom plač, pa tudi prekarno delo.

Na področju otrokovih pravic smo bili v letu 2019 priča uveljavitvi Družinskega zakonika in Zakona o nepravdnem postopku. Skrbijo me opozorila, da je s tem, da se je s tem še povečala potreba po izvedencih klinične psihologije otrok in mladostnikov, psihiatrije, pedopsihiatrije, kar pa povečuje zastoje v kazenskih in družinskih postopkih pred sodišči. Skrbi me, ker teh strokovnjakov v Sloveniji tudi sicer primanjkuje, predvsem pa ni specializacije na področju klinične psihologije. Odgovorne v državi tudi pozivam, da čimprej sprejmejo zakon, ki bo celovito urejal obravnavo otrok žrtev in prič kaznivih dejanj v Hiši za otroke Barnahus. Tudi sicer je pomembno, da država vzpostavi ustrezne inštitucije in mehanizme v podporo žrtvam nasilja. Priporočamo tudi, naj Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nemudoma zagotovi ustrezno usposobljene osebe za stalno delo z otroki z motnjami avtističnega spektra, saj za ta namen spremljevalec v sedanjem pomenu ni ustrezen. Večina teh otrok namreč potrebuje v vrtcu in v šoli spremljevalca, kar pa jim sedanji zakon ne zagotavlja, saj jim je z odločbo usmerjeno dodeljen le začasni spremljevalec. Njegov delovno mesto ni sistemizirano, kar v praksi pomeni, da otroka včasih spremlja ena oseba, drugič druga, velikokrat pa ostanejo brez spremstva. Ker otroci z avtistično motnjo nimajo stalnega spremljevalca, jih nekatere šole izključujejo, starši so prisiljeni v šolanje otroka na domu, zapustijo službo, ob tem pa pritiskov ne zmorejo ne otroci, ne starši in ne učitelji.

Veliko smo se ukvarjali tudi z zadevami v šolstvu. Tako na primer še vedno ni ustreznega odziva zakonodajalca na odločbo ustavnega sodišča o javno veljavnih programih osnovnošolskega izobraževanja. Ukvarjali smo se tudi s primerom, kjer se pri šolanju otroka ni bilo dano soglasje obeh staršev. Ker je izbira šole, ki jo otrok obiskuje vprašanje obeh staršev, je pomembno za otrokov razvoj in ker mora biti največja otrokova korist v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, vpis oziroma izpis otroka brez soglasja obeh staršev pomeni kršitev otrokovih pravic.

V letu 2019 smo krepili tudi aktivnosti na področju zagovorništva otrok. Tako smo imeli v lanskem letu, smo prejeli 88 pobud za postavitev zagovornika otrok. Kar 65 otrokom, katerih povprečna starost je bila 11 let je bil dodeljen zagovornik. Ob koncu leta 2019 je bilo na našem seznamu 63 zagovornikov. To kaže, da je inštitut zagovorništva otrok dve leti po njegovi formalizaciji dobro prepoznan, uveljavljen in nujno potreben.

Izpostaviti moram tudi pereč problem, kjer veljavna ureditev, ko se staršem za čas bivanja ob hospitaliziranem otroku v bolnišnici ne odobri nadomestila plače za nego otroka, ni ustrezna in ne upošteva zahtev iz 56. člena Ustave Republike Slovenije. Obljubljeno nam je bilo, da bo zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju spremenjen do konca leta 2019 in sicer tako, da bodo starši, katerih otroci so hospitalizirani, upravičeni do nadomestila za nego ves čas njihovega spremstva otroka v bolnišnici. V zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa bi bilo nujno najti tudi ustrezno rešitev za vprašanje pravice do nege širšega družinskega člana. To se ni zgodilo.

Prvič smo objavili tudi ugotovitve iz 29. nacionalnega otroškega parlamenta, ki je v letu 2019 potekal na temo »šolstvo in šolski sistem«. Pristojnim priporočamo, da predloge in sklepe proučijo in jih ustrezno upoštevajo pri odločitvah, ki zadevajo otroke. Na ta način želim okrepiti glas otrok, hkrati pa tudi krepiti zavest vključevanja otrok v odločevalske procese o vsebinah, ki se nanašajo nanje.

Na področju varstva dostojanstva, osebnostnih pravic ter varnosti in zasebnosti, smo posebno pozornost namenili dopustni uporabi tehničnih sredstev in nadzoru nad komunikacijami. Zaradi naših prizadevanj je postala nedopustnost uporabe tehničnih sredstev za optično prepoznavanje registrskih tablic in brezpilotnih zrakoplovov jasnejša.

Veliko smo se seveda ukvarjali tudi s svobodo izražanja. Tu moram poudariti, da je naša pravica, da povemo svoje mnenje, a je obenem tudi naša dolžnost, da ga izrazimo na dostojen način. V letnem poročilu torej obravnavamo tudi to področje in poudarjamo pomen etike javne besede. Na to opozarjamo že leta, zato pozdravljam gesto Državnega zbora, ki je junija letos sprejel Etični kodeks ravnanja poslank in poslancev. V letu 2019 je prišlo do pomembne spremembe sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede tako imenovanega sovražnega govora. Naš novoustanovljeni Center za človekove pravice, je v letu 2019 začel izvajati raziskavo državnotožilskih spisov glede obravnave sovražnega govora, ki bo kmalu zaključena.

Na področju zbiranja in združevanja ter sodelovanja pri upravljanju javnih zadev je največ aktualnih zadev povezanih z volilno zakonodajo, znova smo vztrajali pri pozivu, naj se zakonsko uredi ustavna pravica do peticije. V letu 2019 smo ponovno obravnavali konkretne zadeve, ki so nas še utrdile v prepričanju, da bi bilo treba uresničevanje pravice do peticije iz 45. člena Ustave Republike Slovenije urediti z zakonom. Posebej pa želimo opozoriti na načelo dobrega upravljanja. To zahteva tudi, da ministrstva in vladne službe pravočasno in, da se pravočasno in argumentirano odzovejo na prejete predloge, ki na spletnem orodju predlagam.vladi.si zberejo zadostno podporo.

Tudi pri varuhu se srečujemo z nesprejemljivimi zamudami, nekateri organi nam namreč odgovorijo šele po nekajkratnih intervencijah, kar močno ovira naše delo. Priporočamo tudi dopolnitve volilne zakonodaje, s katerimi bo tudi osebam, ki jim je 10 dni ali manj pred dnevom glasovanja nepredvideno odvzeta prostost oziroma so nepredvideno sprejete na zdravljenje v bolnišnico ali inštitucionalno varstvo v socialni varstveni zavod, omogočeno učinkovito uresničevanje volilne pravice.

Glede omejitev osebne svobode in pobud pripornikov in zapornikov ugotavljamo, da glavna težava naših zavodov za prestajanje kazni zapora še vedno ostaja prezasedenost, tudi zaradi občutnega povečanja števila tujcev in pomanjkanja kadra na vseh področjih. Med drugim nas čaka veliko izzivov tudi pri nadgradnji forenzične psihiatrije v Sloveniji, pa na področju obravnave oseb z najtežjimi motnjami v duševnem zdravju, v letu 2019 je na primer zastalo delo delovne skupine za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo teh oseb, kar me žalosti.

In ravno zagotavljanje zdravstvenega varstva ostaja visoko na prednostni lestvici našega delovanja. Žal tudi v letu 2019 ni bilo na področju normativne ureditve v zdravstvenem varstvu sprememb. Že večkrat napovedanega in po zagotovilih Ministrstva za zdravje strokovno pripravljenega novega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju prav tako še ni. Tudi sicer na tem področju številna naša pretekla priporočila ostajajo neuresničena.

V svojih letnih poročilih, že od leta 2005 opozarjamo tudi na dolgotrajnost postopkov, v katerih organi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, odločajo o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, a se stvari ne premaknejo na bolje, kar kaže celo podatek, ki ga navaja tudi z ZZZS, da vsako leto veliko število zavarovancev prejme odločbo z zamudo oziroma za nazaj. Najpogosteje gre za pravico, ki opredeljuje zavarovančevo začasno nezmožnost za delo, ki zadeva tako zavarovance, kot tudi delodajalce. ZZZS in pristojno ministrstvo, bi torej morali nujno čimprej stopiti skupaj in najti ustrezne rešitve.

Tudi na področju redkih bolezni so v Sloveniji potrebne izboljšave. Na vzpostavitev čaka še enotni register redkih nemalignih bolezni, ki nam je bil prav tako obljubljen do konca leta 2019, pa ga še vedno ni. Priprava načrta dela na področju redkih bolezni za obdobje 2021-2030, vzpostavitev bolj lokalno dostopne paliativne oskrbe in še bi lahko našteval.

Na področju pravosodja na splošno zaznavamo pozitivne premike, tako glede sojenja v razumnem času, krepitve položaja žrtve kaznivih dejanj in ranljivih skupin, kot glede drugih dejavnosti. Glede razmislekov o spremembi opredelitve kaznivega dejanja, posilstvo v kazenskem zakoniku je ključno, da ta vključuje mednarodne standarde. Na področju policijskih postopkov smo obravnavali manj primerov, kot leto prej. Pohvaliti je treba prizadevanja glede reševanja pritožb, zoper dela policistov. Ministrstvo za notranje zadeve smo opozorili, da je Evropski odbor za preprečevanje mučenja Sveta Evrope jasno poudarja, da ima pridržana oseba pravice že od začetka odvzema prostosti, med drugim tudi pravico do obveščanja o odvzemu prostosti.

Pobude s področja okolja in prostora, so bile povezane predvsem z motečim hrupom, smradom, uvajanje 5. generacije mobilne telefonije, umeščanje in različnih posegov prostor in sanacijo degradiranih območij. Njihovo število narašča, lani jih je bilo namreč že kar 146. Pri tem pa bode v oči, da nobeno naše priporočilo iz leta 2018, ki so se nanašala na Ministrstvo za okolje in prostor, ni bilo uresničeno. Na primer, po zakonu o varstvu okolja, bi morala država vsaka štiri leta pripraviti državno poročilo o stanju okolja v državi, a ga pri nas nismo že od leta 2008.

Posebej želim izpostaviti še neustrezno reševanje problematike Celjske kotline in Mežiške doline. Država še vedno ni sprejela konkretnejših zakonodajnih sprememb, za uresničevanje novega 70.a člena Ustave, ki opredeljuje pravico do pitne vode.

Spoštovani, kot varuh sem bil v letu 2019 veliko na terenu, med ljudmi, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, ne morejo priti do nas. S sodelavci sem tako obiskal veliko različnih socialnovarstvenih zavodov, kot so domovi za starejše, varstveno delavni centri, centri za usposabljanje, bili smo v številnih šolah, centrih za socialno delo, izpostavah ZZZS in ZPIZ, obiskali smo inšpektorate, policijske postaje in še bi lahko našteval. Po obiskih več socialnovarstvenih oziroma centrov in opravljenimi pogovori z vodstvi zavodov, zaposlenimi, uporabniki storitev in njihovi svojci, smo podali številne ugotovitve in priporočila, s katerimi se prosim seznanite v spletni verziji našega poročila.

Poleg tega smo opravili tudi 12 poslovanj zunaj sedeža, kjer smo z namestniki opravili 168 osebnih pogovorov s pobudniki. S poslovanjem zunaj sedeža, si še naprej želimo približevati tistim posameznikom, ki zaradi oddaljenosti ali katerega drugega razloga, ne morejo priti na sedež varuha v Ljubljano. Med drugim sem se srečeval z ministri, župani in drugimi predstavniki oblasti, saj želim težave reševati neposredno s tistimi, ki jih zadevajo.

V prvem letu mandata lahko rečem, da nam je s svojim delom v posameznih primerih uspelo prispevati, kot prav in nepravilnosti kršitev ali krivic. Na splošno moram priznati, da je v Republiki Sloveniji standard spoštovanja človekovih pravic relativno visok, je pa tudi kot je razvidno iz našega poročila, veliko področij, na katerih moramo narediti še nekaj korakov naprej, da bi bil ta standard še višji in da bi ga lahko občutil vsak od nas. Da nobena ranljiva družbena skupina, ne bi bila izključena ali kakorkoli prikrajšana. Tudi letos je vlada pripravila odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. Vlada ugotavlja, da se od 158 naših priporočil nanje nanaša 147 priporočil. Pri tem je dana samoocena, da je od tega realiziranih 21 priporočil.

Zaskrbljujoč pa je podatek, da je zaradi nestrinjanja zavrnjenih 18 naših priporočil in še dodatno 11 iz letnega poročila za leto 2018. Tudi z 28 nesprejetimi priporočili državnega preventivnega mehanizma, nikakor ne moremo biti zadovoljni. Zamislimo se lahko, če organi ne odgovarjajo ne nam, ki imamo z Ustavo določen mandat in smo nacionalna inštitucija za človekove pravice, ne Vladi Republike Slovenije in posredno tudi ne Državnemu zboru, kakšen je šele potem odnos teh organov, do običajnih državljanov. Pri varuhu se pogosto srečujemo z nesprejemljivimi zamudami pri poizvedovanju in pridobivanju informacij nujnih za naše delo pri obravnavi pobud, kako težko šele do ogovorov pridejo nemočni posamezniki, ki se znajdejo v stiski, sami pa pred birokratskimi in pogosto brezčutnimi in odtujenim državnim aparatom, ne morejo nič.

Vsak državni uradnik bi se moral zavedati, da lahko s svojim odnosom do dela in do ljudi pomembno vplivajo na življenje posameznikov. Ob tem moram izpostaviti izjemno pomembno vprašanje in sicer vprašanje odgovornosti. Čeprav je priporočilo inštitucije varuha človekovih pravic pravno neobvezujoče, je njihovo uresničevanje s strani pristojnih organov kazalnik, koliko je vlada, posamezni državni organi oziroma njihovi predstojniki pa tudi javni uslužbenec, dejansko zavzema za krepitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

O spoštovanju človekovih pravic se ne bi smeli pogajati, ampak bi morali vsi, ki smo v službi ljudi in imamo do njih izjemno odgovornost, vsak na svojem področju zavzeti, da izboljšamo zatečeno stanje. Le s skupnimi močmi se bomo lahko premaknili naprej, da bo kakovost bivanja in spoštovanja človekovih pravic lahko občutil vsakdo izmed nas. Spremembe so nujne, tudi če to zahteva več napora ali več sistemski oziroma miselne spremembe. Na nespoštovanje naših priporočil, pri varuhu ne pristajamo. Skrb vzbujajoče je tudi, da pristojni državni organi v mnogih primerih ne spoštujejo niti odločitev Ustavnega sodišča ali Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma izvrševanje odločitev navedenih sodišč pogosto prepočasno.

Medtem, ko je statistično gledano uresničevanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice dobro, se po uradnih podatkih ostaja le še šest neuresničenih dokončnih sodb, pa je bolj zaskrbljujoče, da ob tem ostaja še vedno neuresničenih kar 13 pomembnih odločitev Ustavnega sodišča. Sklenem lahko, da je pred nami še precej dela. Z marsikaterim organom, sem v preteklem letu dobro sodeloval, za kar se organom zahvaljujem. Želim pa si dobrega sodelovanja z vsemi, predvsem glede uresničevanja naših priporočil in odpravljanja konkretnih kršitev v dobro ljudi. če bo naše vodilo pri delu in tudi sicer v življenju, da bodimo človek človeku, potem se bomo lahko s skupnimi močmi premaknili naprej in bližje drug drugemu.

Hvala lepa.