Spoštovana predsednika, gospod Peček, gospod Perič, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi ostali prisotni. Lep pozdrav vsem.

Dovolite mi, da na začetku, preden preidem na predstavitev vsebinskih izhodišč oziroma prioritet na področju dela SVRK, nekaj besed namenim osebni predstavitvi. Pred 33 leti sem zaključil šolanje na Pravni fakulteti v Ljubljani in po pridobitvi diplome sem se zaposlil na sindikatih v Ljubljani, kjer sem delal dobra 3 leta, tudi opravil pripravništvo. Potem sem po prvih demokratičnih volitvah kot član izvršnega sveta Občine Postojna vodil področje upravnih notranjih zadev tudi približno 3 leta in nadaljeval sem potem pot v gospodarstvu, 2 leti sem bil pomočnik direktorja Postojnske jame, potem pa sem pred 25 leti, ko je vlada oziroma Državni zbor Kobilarno Lipico preoblikoval v javni zavod, dobro leto dni bil prvi direktor oziroma vršilec dolžnosti javnega zavoda Kobilarna Lipica. Po odhodu iz Lipice in do izvolitve v Državni zbor, prvič sem bil izvoljen leta 2004, sem vodil Stanovanjski sklad Občine Postojna. Ko sem ta sklad prevzel, mogoče kot zanimivost, mi je bilo rečeno, da kaj dosti se itak ne da naredit. Morate vedeti, da to je bil manjši sklad, okrog 300 stanovanj, da ni denarja niti za vzdrževanje, kaj šele za kaj drugega. Vseeno smo potem v mojem mandatu zgradili preko 100 neprofitnih stanovanj. V tistem obdobju sem bil med leti 2005 do 2011, torej tudi v času, ko sem že opravljal poslansko funkcijo, tudi nepoklicni podžupan Občine Postojna in zadolžen sem bil poleg stanovanjskega področja tudi za področje komunalne in širše družbene infrastrukture. Poslanec sem bil pred tem mandatom seveda v 3 mandatih, 2004 do 2008, 2008 do 2011 in 2011 do 2014, vmes pa sem dobro leto dni vodil Ministrstvo za infrastrukturo in prostor v času 2. Janševe vlade. Zdaj v času opravljanja poslanske funkcije sem bil član različnih parlamentarnih odborov, vodil sem tudi Komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, bil sem predsednik v preteklosti ene preiskovalne komisije, član ustavne komisije in v tem mandatu tudi predsednik odbora. V okviru strokovnega sveta Slovenske demokratske stranke pa vodim Odbor za infrastrukturo in prostor, sem poročen, z ženo in tremi otroki živimo v Postojni.

Preden preidem na predstavitev vsebinskih prioritet delovanja Službe za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, mi dovolite eno uvodno ugotovitev - po letu in pol tega mandata bom, če boste seveda ocenili, da sem primeren kandidat za ministra - peti minister na SVRK in četrti kandidat, ki se predstavlja pred tema dvema odboroma, gospod Bandelli, gospod Purič, gospa Alenka Bratušek, ki je za skoraj tri mesece začasno prevzela tudi to službo, in zdaj gospa Mlinar. Zakaj to izpostavljam. Razlogi za odstope oziroma zamenjave so bili sicer različni, vseeno pa je pet direktorjev, če se izrazim, recimo, malce v podjetniškem duhu, ali pa tudi ne, konec koncev, bi to službo lahko vodil direktor ali pa predstojnik z drugačnim nazivom, ker gre za službo Vlade, torej, pet predstojnikov v letu in pol ni ravno najboljša popotnica, še posebej upoštevaje sedanje stanje in predvsem izzive, ki nas čakajo za bodočo finančno perspektivo. In če se malo pošalim, še na petek, 13., okrog 13.00 bo padla taka ali drugačna odločitev. Ampak nisem vraževeren in verjamem, da bomo ob vaši podpori uspešno zaključili tako sedanjo finančno perspektivo in še v tem letu pripravili ustrezne podlage za naprej, se pravi, za perspektivo 2021-2027.

Uvodoma želim izpostaviti, da bom pri svojem delu, vsaj v tem letu, pa tudi naprej, seveda, ampak mislim, da bo ključno letošnje leto, zasledoval dva ključna cilja. Prvi je, uspešno zaključiti sedanjo finančno perspektivo in do konca letošnjega leta pripraviti vse podlage za to, da bomo do konca leta 2023, glede na pravilo N+3, lahko počrpali vse, kar je bilo v tej perspektivi oziroma za to perspektivo izpogajano leta 2013. In drugi ključni cilj, pravočasno pripraviti podlage za novo finančno perspektivo za obdobje 2021-2027, zagotoviti enakomerno ali pa enakomernejše črpanje po letih, kot smo bili temu priče tako v tej kot v pretekli finančni perspektivi. Predvsem pa zagotoviti financiranje projektov, ki bodo pripomogli k zmanjševanju razvojnih razlik med posameznimi območji v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba izhajati iz realnih podatkov, kajti, kot veste, bomo ne glede na končni zaključek pogajanj deležni bistveno nižjega obsega sredstev v prihodnji finančni perspektivi, za kar niti jaz sam niti nova Vlada ne moremo biti odgovorni, deloma mogoče nosi odgovornost Vlada v odhajanju, deloma pa gre za širši kontekst, pa tudi za dejstvo, da smo v enem delu postali bistveno bolj razviti, kot smo bili v prejšnji finančni perspektivi. Vsebinske odločitve glede tega, ne glede na to, da ta okvir za naslednjih sedem let še ni izpogajan, so po moji oceni v glavnem že padle. Šarčeva Vlada v odstopu je po nepotrebnem v zadnjem obdobju v Bruselj pošiljala napačne signale, ko je bilo nedavno na Portugalskem, kot veste, pod predsedstvom Republike Hrvaške srečanje 17 predsednikov vlad, ki se zavzemajo za večji obseg kohezijskih sredstev oziroma se zavzemajo za to, da se ta sredstva ne bi bistveno znižala, se gospod Šarec tega srečanja ni udeležil. Verjamem, da še obstajajo minimalne možnosti za izboljšanje naših pozicij v okviru nove politične situacije, vendar pa menim, da so te možnosti bistveno manjše, kot bi bile v primeru, če bi bili v tem letu s strani gospoda Šarca priče malo bolj odgovornemu ravnanju. Ampak vseeno gojim zmerni optimizem glede tega. Zakaj? Prvič zato, ker sta bili tako prva kot druga Janševa Vlada pri pogajanjih za naš del bruseljskega kolača uspešni. Nekateri se ne boste spomnili, ampak meni je, ker sem bil takrat poslanec v mandatu prve Janševe Vlade, ostalo živo v spominu, ko je šlo za finančni okvir 2007-2013 in je prihajalo do zelo velikih trenj med Francijo in Veliko Britanijo, predvsem na področju obsega sredstev kmetijske politike, se en del držav, ki recimo temu, ki so neto prejemnice, takrat samoiniciativno odpovedal nekemu deležu sredstev na področju kohezije, šlo je za 10-odstotno znižanje, in tej iniciativi takrat Slovenija pod vodenjem gospoda Janše ni pristopila, ker je bila ocena, da tudi, če se to zgodi, ne bo imelo vpliva na končni izid teh pogajanj. In ocena takrat je bila pravilna, dejansko tudi ni imelo nobenega vpliva na končni izid pogajanj, pač ta samoodpoved. Rezultat vsega tega pa je bil, da je Slovenija uspela ohranit ugodno pozicijo in v letu 2006 je bil izpogajan, kot veste, rekorden finančni okvir za našo državo za obdobje 2007 do 2013. In druga situacija, 2. Janševa vlada je bila takrat že v odhodu, tako kot je sedanja vlada, ko je bil finančni okvir sedanje finančne perspektive 2014 do 2020 potrjen, to se je zgodilo 8. februarja 2013 na Evropskem svetu, in takrat smo v zadnjem trenutku uspeli v zaključni fazi pogajanj pridobiti dodatnih približno 500 milijonov evrov sredstev. Torej ta prvi razlog je ta, zaradi katerega gojim zmerni optimizem, da tudi v primeru naslednje finančne perspektive pod novo vlado obstaja možnost, da se pozicija v določeni meri lahko izboljša, ker kompetence in politična teža novega predsednika vlade v evropskem prostoru je po moji oceni prvi razlog, zaradi katerega lahko ocenjujemo, da se bo končno pogajalsko izhodišče le uspelo izboljšati v naš prid. Drugi razlog, zaradi katerega gojim optimizem, da bom ali pa bomo vsi skupaj tako pri zaključku sedanje finančne perspektive kot pri perspektivi za naprej uspešni, pa tiči v politični moči oziroma, bolje rečeno, v politični kompatibilnosti oziroma kohezivnosti. Na kaj merim? Da ne bo nesporazuma, ne delam si nobenih utvar, da imam jaz osebno neko politično moč, še posebej, ker veste, da sem minister brez listnice, tako da malo za šalo tudi tukaj. Vendar pa je, kot veste, SVRK organ upravljanja in lahko svoja pravila igre do onemoglosti poenostavi, izpili postopke, zagotovi ažurne delovanje na vseh nivojih, pri vseh zaposlenih. Če recimo nek postopek okoljevarstvenega dovoljenja traja leto ali dve, to nič ne pomaga. Če neko ministrstvo objavi razpis in pravila za prijavo zakomplicira, da je potrebno nekaj mesec, da se prijavitelji sploh lahko prijavijo, če se, če je ta razpis oblikovan tako, da je ogromno nejasnosti, če so prakse med posameznimi ministrstvi različne, navodila drugačna in tako naprej, potem učinka ni in ga ne more biti. In na tem polju je seveda bistvena ta politična kompatibilnost ali pa kohezivnost, če želite. Ključna ministra, od katerih bo odvisno, ali bom tudi sam kot minister uspešen, sta minister za okolje in prostor in minister za finance. Oba prihajata iz moje politične skupine, iz Slovenske demokratske stranke. Poleg tega mislim, da je zelo pomembno, da uživam podporo predsednika vlade za ureditev tega področja. Tako da lahko v tem zaključku rečem, da verjetno eden izmed razlogov, zakaj SVRK ni bil tako uspešen v zadnjem obdobju, kot bi lahko bil, mogoče tudi v tem, da te podpore na nivoju sedanjega predsednika vlade mogoče ni bilo tako izrazite in zaradi tega, pa tudi zaradi pomanjkanja časa ni bilo objektivnih pogojev, da bi bili ministri, ki so prej delali na tem področju, v celoti uspešni.

Zdaj, kakšen je moj način dela? Moj način dela je tak, da pri novi zadolžitvi vedno najprej zelo podrobno poskeniram stanje. Sicer na tem področju imamo ogromno poročil, ampak ne glede na to jaz mislim, da vsega ne vemo. Zaradi tega je pač potrebno pogledat, kakšno je dejansko stanje. In v okviru tega ugotovit, kje vse so težave, in seveda izbrat načine za odpravo teh težav. Navado imam tudi, da poslušam, ne vem vsega. Najbolj poslušam tiste, ki vedo več od mene in tiste, ki se na posamezno področje spoznajo in potem sprejmem odločitve in tako bo tudi v tem primeru. In razkoraki med temi fazami bodo zaradi razmer v katerih smo zelo kratki. Stanje, ki ga imam danes na mizi in s katerim ste, spoštovane poslanke in poslanci obeh odborov, pa tudi vsi ostali v tem parlamentu zelo dobro seznanjeni, kot veste, je v grobem poskenirano in to stanje ni dobro, ni dobro, je boljše kot je bilo pred letom dni in pol, je pa precej slabše kot je bilo v primerljivem obdobju prejšnje finančne perspektive 2007-2013. Številke so znane, jaz jih tukaj ne bi ponavljal. Spomnite se, pri tej oceni stanja se v parlamentu nismo delili ne na koalicijo ne na opozicijo. Ko je jeseni 2018 Slovenska demokratske stranka predlagala sklic izredne seje Državnega zbora zaradi slabega črpanja evropskih sredstev so bili skepi sprejeti soglasno, vlada je sprejela akcijski načrt in desetine poslanskih vprašanj je bilo postavljenih na to temo, nekaj sej parlamentarnih odborov sklicanih zaradi slabega črpanja in skrbi za naprej. In tudi v bodoče je prav, da se pri tem vprašanju ne delimo na opozicijo in koalicijo, če bodo stvari slabe še naprej je v našem skupnem interesu, da se na to opozori in da jih izboljšamo, moja naloga pa bo, da storim vse, da se bodo zadeve uredile tako, da bomo počrpali vse iz sedanje perspektive in pravočasno pripravili podlage za novo. Na podlagi vseh informacij, ki sem jih dobil doslej, je moja ocena, lahko da je napačna, ampak se bojim, da je kar realna, da je trenutno potencialno ogroženih okoli 10 % sredstev, ta številka ne pove veliko, 300 milijonov pomeni tudi ne, če pa to številko pretvorimo v kakšno bolj oprijemljivo kategorijo, da si znamo lažje predstavljati kaj to pomeni, to pomeni recimo, če gremo na področje domov za starejše, kjer je bil zadnjih zgrajen pred 12-mi leti, 6000 postelj v domovih za ostarele, več kot polovico tistega kar nam trenutno v tej državi manjka. Ne 6000 postelj in niti ena ne sme in ne bo izgubljena. Počrpati moramo vse, še več, po vzoru prejšnje finančne perspektive moramo pripraviti tako imenovani »overcommitment« tako kot smo to naredili leta 2012 in zagotovit rezervo, ki bo omogočila črpanje sredstev do zadnjega centa. Jaz sem pogledal realizacijo po posameznih ministrstvih za zadnja dva mesec, se pravi za januar in februar letošnjega leta in moram reči, da so te številke zelo zaskrbljujoče. Res je, da gre za začetek leta za prvo obdobje, vendar na področju kohezijske politike, kjer je po proračunu predvidenih 671 milijonov sredstev, je bila do konca februarja realizacija 15,5 milijonov evrov. recimo na Ministrstvu za infrastrukturo od predvidenih preko 100 milijonov sredstev je bil realiziran en milijon, en odstotek. Na ministrstvu za okolje in prostor malenkost boljša situacija od predvidenih 36 milijonov, samo 2,8 milijona. Ampak na splošno gledano slika ni dobra in potrebno bo nemudoma, tako kot sem uvodoma omenil, poskenirati stanje in videti kej so težave in sprejeti ukrepe, da se bodo te težave nemudoma v sodelovanju z ministrstvi odpravile. Če pogledamo koliko je bilo od začetka izvajanja tega operativnega programa in te finančne perspektive v letu 2014 doslej izplačil, veste, da jih je bilo za nekaj manj kot eno milijardo evrov, torej smo v povprečju črpali, seveda ni bilo stanje povprečno je bilo različno v posameznih letih, v prvih letih bistveno nižje kot zdaj v zadnjih letih, ampak v povprečju, če pogledamo, je to 150 milijonov na leto. Torej, mi moramo sredstva počrpati do konca leta 2023, na voljo imamo slaba 4 leta. Kaj to pomeni? Minimalno 500 milijonov evrov na leto. Veste, da to pomeni veliko težavo tako za državni kot za občinske proračune pa tudi za ostale uporabnike, še posebej, upoštevaje dejstvo, da se nam znajo zaradi zadnje pandemije razmerje izredno spremeniti. Tako da je, tista naloga, ki sem jo omenil uvodoma, da se pravočasno pripravijo podlage za naprej in da se omogoči za celotno sedemletno obdobje, za sedemletno obdobje v naprej predvidi približno količino črpanja po letih, nujno potrebno. To nalogo je nujno potrebno opraviti.

Druga stvar, ki je po moji oceni nerealna, je letošnji proračun. Tukaj je predvidenih za milijardo 71 milijonov. Milijardo 71. milijonov evrov povračil iz proračuna Evropske unije. Recimo, če pogledamo kakšno situacijo smo imeli lani. V letu 2019 je bila številka podobno. Predvideno je bilo milijardo 18, realizacije je bila 726 milijonov. Se pravi tristo milijonov je bilo manj lani realizirano. In bojim se, da tudi številka, ki je v letošnjem proračunu, je zelo veliko vprašanje ali je realna ali ne. Tega ne morem reči zagotovo, ker treba je stanje pogledati in preveriti, ampak sem skoraj prepričan, da bo zelo težko zagotoviti to kar je sedaj v proračunu predvideno.

In tretje, kar sem zasledil ne dolgo od tega nazaj v tej kvartalnih poročilih ni bilo razvidno in kar me skrbi, v enem od poročil SVRK sem zasledil, da je na nivoju Evropske komisije še vedno odprta možnost začasne zaustavitve plačil za operativni program evropske kohezijske politike. Še vedno je ta možnost odprta, jaz sem mislil, da smo ta riziko in to nevarnost konec leta 2018, v začetku leta 2019 prešli, ampak v enem izmed zadnjih dokumentov, je to je to zapisano, treba je pogledati za kaj gre in kakšni so razlogi, da je ta postopek še vedno odprt.

Kot veste SVRK poroča o stanju kvartalno, tako bo tudi v bodoče, vendar se bom potrudil, da bodo ta poročila drugačna, da bodo bolj vsebinska, da bo iz teh poročil razvidno tudi kaj je bilo v preteklosti odpravljeno, kar je preprečevalo normalno črpanje in kaj so ambicije za naprej. Ker če ste brali zadnja poročila lahko ugotovite, da po copy past navajajo ene in iste težave zaradi katerih stvari ne tečejo kot bi si vsi želeli, da bi. Se pravi ni dovolj, da se na nek formalističen način ugotovi, kaj je problem, in se potem ne določijo roki za odpravo tega problema, da se to potem iz poročila v poročilo ponavlja. Na eni strani gre za prelaganje odgovornosti enega na drugega, na drugi pa za navajanje enih in istih težav, okoljska dovoljenja, gradbena zakonodaja, javna naročila, preveč zbirokratizirani predpisi in tako naprej. Verjamem, da se na tej točki samo po sebi postavlja vprašanje oziroma sam bi si ga postavil in verjamem, da si ga zastavljate tudi vi, vprašanje kandidatu za ministra, kaj bo storil, da v bodoče temu ne bo tako.

Zdaj kar se tiče obstoječe perspektive. Prvi korak mora biti na operativnem nivoju, torej redni sestanki z vsemi ministri in to dvakrat na mesec, po sejah Vlade, kjer pač beležimo zaostanke oziroma z ministri, ki morajo sprejeti določene ukrepe, spremembe pravil igre, predpisov, da se ta krč sprosti. Po teh sestankih morajo biti določeni roki, morajo biti določeni nosilci in na naslednjem sestanku čez dva tedna mora biti jasno, ali je bilo tiso, kar je bilo dogovorjeno odpravljeno ali ni.

V tej začetki fazi dokler se ta krč ne sprosti je vsaj enkrat mesečno poročanje predsedniku Vlade in obravnava tega poročila na Vladi tako o stanju kot o napredku in sprejemanje odločitev za odpravo formalnih ovir in zapletov. Po tistem, ko bo natančno pregledano stanje in ko bo izkazana realna ocena o tem, kateri projekti so ogroženi, ker zdaj iz teh poročil, jaz ocenjujem, da nimamo prav čisto točke slike. Verjamem, da marsikje je potem del tega, kar je formalno zaprto, s potrditve, so podpirane pogodbe, se celo stvari izvajajo, je verjetno percepcija, da je tam vse ok. Vprašanje, če je. Kar nekaj stvari je bilo v prejšnji finančni perspektivi, kjer se je ugotovilo, da kljub podpisanim pogodbam, dokumentom in vsem ostalim se je na koncu v zadnji fazi zalo zapletlo in velika težava je bila reševati tista sredstva, ki bi sicer ostala nepočrpana in neizkoriščena, ker je pač določena aktivnost, določen projekt, določen namen zašel v težavo pri izvajanju. Zaradi tega mislim, da niso dovolj samo ti formalni podatki, ampak je potrebno pogledati stvari, bom rekel, zelo podrobno na vseh segmentih. In tukaj bo naloga seveda tudi vseh ministrstev, ne samo SVRK kot organa upravljanja. Po tistem, ko bo to ugotovljeno, seveda, je treba pripraviti nabor ukrepov za tako imenovan overcommitment. Potrebno je pogledati vse formalne postopke in postaviti vse procedure, ki jih je mogoče poenostaviti. Zagotoviti večjo svetovalno vlogo SVRK-a, hitrejšo odzivnost in spremeniti ta način nudenja informacij. SVRK mora postati bolj v pomoč, bolj mora biti izražena ta svetovalna naloga in pomoč vsem tistim, ki so interesenti za koriščenje teh sredstev, ki jih SVRK upravlja.

Tukaj imam napisno tudi ureditev informacijskega sistema. Čeprav moram reči, da je gospod Šarec, predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle v odgovoru na ustno vprašanje poslanke Suzane Lep Šimenko na 13. seji Državnega zbora, 18. 11., odgovoril, citiram: »Kar se pa tiče konkretnih ukrepov pa seveda, kot sem rekel, imeli smo težave z informacijskim sistemom, ki smo jih odpravili.« In podobno je ponovila mesec kasneje gospa Alenka Bratušek, ki je takrat odgovarjala na moje ustno zastavljeno poslansko vprašanje oziroma v razpravi odgovor na to vprašanje v funkciji ministrice brez listnice, 19. 12. Vendar je bila njena navedba malo drugačna. Dejala je, citiram: »Uredili ne še odlično, ampak uredili smo informacijski sistem.« Ta izjava me malo, bom rekel, skrbi in tiste informacije, ki sem jih v tem času dobil iz terena mi govorijo, da stvari še ne delujejo v celoti, tako kot bi morale. Tudi tukaj je potrebno stvari pogledati, ampak če me boste danes spraševali o tem kaj, kako, na kakšen način, koliko denarja bo treba za to porabiti. Jaz tukaj odgovora danes nimam. Mogoče nič, mogoče da. Mislim pa, da gre za tehnično vprašanje. Po moji oceni gre za tehnično vprašanje, ki se ureja predolgo. Zaradi tega vprašanja veste da je bilo ogroženih konec leta 2018, mislim da, okoli 150 milijonov evrov teh sredstev. Gospod Banedelli je imel takrat zelo veliko težavo, da je stvari spravil v pravo smer, kot takratni minister, ampak jih je. In treba se je zavedati, da vsa poročila, ki jih je imel takrat formalno na mizi, ta obdobna so govorila o tem, da sistem deluje. Spomnite se, v 2017 vsa poročila, ki so bila, vsa kvartalna poročila, decidirano izrecno je v njih bilo zapisano, da sistem deluje. Tako da zaradi tega izražam določeno skepso, da nismo priča posameznim pomanjkljivostim v tem poročanju tudi v tem primeru in danes. Zaradi tega mislim, da se je pač potrebno s temi stvarmi seznaniti in v kolikor so težave jih je treba seveda nemudoma odpraviti, tako za sedanjo perspektivo kot za naprej. Mi moramo imeti za naprej sistem pripravljen, da bo lahko deloval od prvega dne nove finančne perspektive, se pravi od 1. januarja prihodnjega leta naprej. To je sedaj kar se tiče obstoječe perspektive.

Kaj pa za naprej? Mislim, da bistveno vprašanje je za naprej. Prej sem že povedal, da je finančni okvir več ali manj znan. Vprašanje je, ali bo končni dogovor dosežen v okviru predsedovanja Republike Hrvaške do konca junija. Mogoče je, vendar po moji oceni to ni realno. Govorimo o tem, da bo do dogovora prišlo po vsej verjetnosti v drugi polovici leta, ko bo predsedovana pod nemškim predsedovanjem Evropski uniji. Torej govorim o jesenskem obdobju. Kljub nekaterim pomislekom o tem, da naših programov za naprej ni smiselno pripravljati dokler ta okvir ni dokončno določen in potrjen. Jaz mislim, da to ni pravilno razmišljanje. Mi grob okvir imamo, vemo kaj so prednostni cilji. In potrebno je s pripravami začeti takoj, ker so že v tem trenutku znane tako vsebinske prioritete na katerih bo Evropska komisija vztrajala. Poleg tega imamo precej manevrskega prostora, da v okviru pogajanj evropska sredstva namenimo za področja, ki so za nas bistvenega pomena. Ker se je treba zavedati in spomniti, da naša hiba iz preteklosti ni bila samo v tem, da smo imeli ves čas težave s črpanjem, da smo v prvih letih zamujali, pač pa je bila naša največja težave v pripravi jasnih razvojnih prioritet in kvalitetnih projektov, ki pomenijo dodano vrednost, in to predvsem dodano vrednost za ljudi. Ker če pomenijo dodano vrednost za ljudi, pomenijo tudi dodano vrednost za državo in vse nas skupaj. In zaradi tega je treba te aktivnosti peljati naprej in se izogniti temu, da bi bil en operativni ali pa dva operativna - sam mislim, da je treba sprejeti dva operativna programa -, da bi bila sprejeta šele konec naslednjega leta. Kajti za to finančno perspektivo se je to zgodilo, veste, da je bil operativni program sprejet šele novembra oziroma decembra 2014, eno leto je bilo izgubljeno. Še posebej zaradi tega, ker nobenih vsebinskih neznank ni. Poznamo pet ključnih ciljev bodoče finančne perspektive. Regiji imata okviru teh strateških prioritet ta strateška izhodišča pripravljena, enako velja za številne druge deležnike. Tako je tu samo vprašanje, ali eden ali dva operativna programa. Za obstoječo perspektivo itak nimamo kaj, tu moramo izpeljati tako, kot je sedaj zastavljeno. Za naprej pa mislim, da je smiselno in utemeljeno pripraviti dva operativna programa, ne samo zaradi nekega sklepa, ki je bil v Državnem zboru sprejet 15. oktobra 2013 na Odboru za zadeve Evropske unije, pač pa zaradi tega, ker moramo storiti vse, da s temi sredstvi in drugimi ukrepi pomagamo zmanjševati razvojne razlike. In torej, če želimo pomagati zmanjševati razvojne razlike med regijami, potem moramo ta sredstva obravnavati zelo gospodarno in jih v največji meri izkoristiti za to, da se te razvojne razlike dejansko premostijo. Nekateri boste temu oporekali, češ, to drži, ampak zahodna regija ni samo Ljubljana, je še kaj drugega, in zaradi tega bodo prikrajšani nekateri, ki niso na taki stopnji razvitosti, kot je, recimo, mesto Ljubljana, še posebej upoštevaje dejstvo, da bo tej regiji v prihodnje pripadalo bistveno manj sredstev glede na odstotek njene razvitosti. Mislim, da… Dobro, še en pomislek je, tudi ta, ali bo vzhodni del uspel sploh vse, kar je na voljo, počrpati, ker se kažejo težave v obstoječi perspektivi. Treba se je tu vprašati, zakaj se te težave kažejo, ali zaradi tega, ker sami ne bi bili sposobni, ali zaradi tega, ker so težave na nivoju nekaterih odločevalcev, posameznih ministrstev, na katere pa ti, ki so upravičeni do teh sredstev, ne morejo vplivati. Zaradi tega je naša in moja naloga, da ta pravila poenostavimo, zagotovimo ažurnost pri sprejemanju odločitev, dobro kontrolo, ažurnost pri povračilih sredstev. Glede delov v razvitejši zahodni regiji, predvsem tistih delov, ki niso na stopnji razvitosti mesta Ljubljane, pa ostale mehanizme za podporo, tudi v okviru sredstev kohezijskega sklada, ki ni vezan na posamezno regijo.

Pri teh poenostavitvah moram reči, da nam gre na voljo tudi ambicija Evropske unije in 80 ukrepov, ki so bili sprejeti za poenostavitve za novo finančno perspektivo na nivoju Evropske unije. Glede pomisleka o OPN pa se je mogoče treba vprašati tudi, ali ima, recimo, sosednja država Avstrija te programe na regionalnem nivoju, zakaj bi pri nas bil problem oziroma ne bi mogla biti uspešna dva operativna programa. Nenazadnje je pri tem vpogledu poleg formalnih sklepov parlamenta in odločitev, ki sicer niso bile spoštovane s sedanjo finančno perspektivo, treba izhajati tudi iz koalicijske pogodbe, ki je podpisana za to obdobje, ta govori o decentralizaciji in skladnem regionalnem razvoju. In če želimo na temu področju dati prednost vsebini pred formo, potem je ustrezna politika ministrstev in Vlade, ki bo sledila tej zavezi, v tem, da z alokacijo sredstev in kadrovskih resursov po manj razvitih območjih zagotovi podlago za prehod na novo obliko organiziranosti. Ker se verjetno vsi zavedamo, da v teh dveh letih do formalne ustanovitve pokrajin verjetno ne bo mogoče priti. Ampak če bomo začeli vsebinsko prenašati naloge in kadrovsko, potem bo tukaj neka predpriprava tudi za naprej. In v tem smislu kaj lahko naredi SVRK, kaj lahko naredim jaz kot minister na tem področju, mislim, da bi morali počasi decentralizirati to službo in krepiti izvajanje posameznih nalog na nivoju regij, za enkrat na nivoju razvojnih regij, se pravi na NUTS-3 nivoju. Tako, da je za prihajajočo finančno perspektivo po moji oceni smiselno, da se vzpostavijo instrumenti za skladnejši regionalni razvoj na nivoju razvojnih regij ne samo na nivoju vzhodne in zahodne regije.

Ob zaključku bi rad povedal, da SVRK v stanju kakšen je danes na nek način potrebuje sanacijskega upravitelja, vendar moram reči, da kakor na drugih področjih je tudi na tem ključ do uspeha v ljudeh. Zdaj, ne glede na to, da sem seznanjen s tem, da je bila na področju te službe v zadnjih letih kar velika fluktuacija, vseeno verjamem, da smo seveda predvsem ob vaši podpori sposobni to področje urediti tako, da bomo na eni strani uspešno počrpali vsa sredstva o stoječi perspektivi in istočasno pripravili tudi podlage za dobro črpanje v naslednji, in sicer za projekte, ki bodo pomenili, tako kot sem prej povedal, dodano vrednost za ljudi, in ki bodo pomagali zmanjševati razvojne razlike med posameznimi območji v Republiki Sloveniji. Verjamem, da se bomo po ureditvi razmer glede tehnologije črpanja, ko ne bo več potrebna energija časa in kadrovskih resursov, ki so v sedanjih razmerah ukvarjajo predvsem s časovnico in zamudami, da se bomo lahko potem ukvarjali v pretežni meri z vsebino in s pravočasno pripravo podlag za financiranje in za ažurno izvedbo aktivnosti in kvalitetnih projektov. Toliko z moje strani uvodoma. Se opravičujem, ker sem bil mogoče malo predolg, ampak mislim, da je še vseeno dovolj časa ostalo za vaše predloge in vprašanja, tako da bom zadovoljen. Vaših pogledov na to področje vprašanj, tudi predlogov, ne samo danes, predvsem se priporočam za predloge tudi za naprej v kolikor boste seveda ocenili, da sem primeren kandidat za to področje.

Hvala lepa.